Revija Lipov list, december 2020

Je čakanje na sončni vzhod ali pravo svetlobo v naravi bolj
nujno zlo ali 'nekakšna meditacija'? Kako se zamotite med,
kot temu pravite sami, nočnim stanjem sredi ničesar, ki lahko
traja tudi zelo dolgo?
Čakanje sončnega vzhoda je po navadi kar vznemirljivo in niti ne
traja dolgo, saj se običajno kar mudi na vrh. Drugače je pri nočni
fotografiji, kjer se je res treba zamotiti in preganjati dolgčas. Malo
neprijetno je predvsem pozimi, ko te ob večurnem stanju tudi ob
primernih oblačilih začne pošteno zebsti.
Se na fotografske poti vedno odpravite sami?
Skoraj vedno sem sam, občasno pa se pridruži še kakšen
fotografski kolega.
17
Potepanja
Pravite, da ne potujete radi, tako da vaše fotografije nastajajo
približno 30 km okoli vašega doma na Jesenicah. Kje najdete
še neodkrite kotičke?
Ne bi ravno rekel, da ne potujem rad, je pa res, da nisem neki veliki
popotnik. Sem pa najbolj ponosen ravno na tiste fotografije, ki jih
naredim v okoliških gorah in hribih, saj sem nanje še posebej
navezan. Je pa tako, da narava s svojim nenehnim spreminjanjem
ponuja nešteto motivov, tako za dobro fotografijo ni treba potovati
na najbolj ikonične lokacije, ki so po drugi strani tudi najbolj
fotografirane in je tako tam še težje ustvariti nekaj res svojega.
Ste razmišljali, da bi se po motive odpravili tudi v druge dele
Slovenije ali so vam Julijci še vedno najbolj pisani na kožo?
Vsako leto si rečem, da se bom več posvetil fotografiji drugih
delov Slovenije, pa na koncu vedno največ časa preživim v Julijcih
in Karavankah. Mi je pa všeč predvsem Dolenjska, saj se mi zdi, da
je od vseh pokrajin še najmanj fotografirana.
Včasih si pomaga z dodatno osvetlitvijo, da doseže pravi
učinek – tokrat na Pokljuki.
Eden od izzivov nočne fotografije je, da v samoti in mrazu dolgo čakaš na pravi trenutek.
Lipov list - December 2020