Revija Lipov list, december 2020

30
TZS
civilna družba povezovala prostovoljce in dajala poudarek skupnim
interesom skozi trajnostni, se pravi pravičen odnos do sebe, narave in
drugih ljudi,« je bila jasna.
Tudi na vprašanje, kakšna se ji zdi vladna strategija glede turizma, ni
prav nič slepomišila, pač pa je jasno povedala, da je vedno pogrešala
izhodiščno zavedanje, da je neka država v turizmu uspešna samo
toliko, kolikor v njej živijo zadovoljni in uspešni ljudje. Zato je treba ljudi
spodbujati tudi na lokalni ravni in razvijati tudi za množični turizem
manj privlačne lokacije in zgodbe. »Pustiva Bled, Bohinj in Portorož.
Seveda so fantastični, ampak navade turistov se spreminjajo. Turisti ne
iščejo več samo lepega pogleda, pač pa potrebujejo stik z okoljem, v
katerega pridejo, kar pomeni stik z ljudmi. Pri teh ljudeh je zato treba
vzbuditi zavedanje, da so pomembni, da zmorejo. In ravno pri tem ima
TZS izjemno odgovorno in pomembno vlogo: delati na terenu, z
ljudmi. To je prihodnost slovenskega turizma! Ne smemo dovoliti
kobilic, ki bi priletele z Vzhoda in pomendrale ter pojedle vse, kar je
zelenega v Sloveniji,« je bila brez dlake na jeziku.
Prižig oglarske kope v dolini Glažutnice
diamant, ki ga mora naše turistično gospodarstvo prepoznati kot
izjemen potencial za razvoj slovenskega turizma. Skozi omenjeni
turistični produkt bi lahko promovirali tisto, kar večina ljudi v Sloveniji išče
– neokrnjeno naravo, mir in sprostitev. Istočasno bi na ta način vzpostavili
možnost vodenega obiska Slovenije in zagotovili ohranjanje naših lepot
in kvalitet naravnega okolja, ne da bi ga z množičnim turizmom
poškodovali in uničili, pač pa bi ga ohranjali za bodoče rodove.«
O kobilicah z Vzhoda
Je zaprisežena zagovornica trajnostnega turizma. »To je edina možna
izbira. Tudi slogan 'Turizem smo ljudje', ki ga TZS uporablja od nekdaj,
pove najbolj bistveno in upam, da bo ostal, vse dokler bo TZS kot
»Dobro smo to naredili!«
Nikoli ni štela prostovoljskih ur, bi pa lahko tako čez palec ocenili, da jih
je zagotovo na tisoče. »To je nekaj, kar je vgrajeno v vsakega človeka in
v njem spi, dokler ne ozavestiš, da so v njegovi naravi sobivanje, pomoč,
sodelovanje in povezovanje. Ko se skupaj nekaj naredi, se dobro
počutiš, pa ne gre za finance ali druge materialne učinke, ki se na
koncu zgodijo. Bistvo je, da na koncu med svojimi ljudmi utrujen sedeš
in si rečeš: 'Dobro smo to naredili!« Nekoč so bili prostovoljci nujni
sestavni del življenja, saj so ljudje potrebovali sosedsko pomoč, ko se je
delalo na njivah ali postavljalo hišo, potem pa so prišli inšpektorji in to
poimenovali delo na črno,« se med pripovedovanjem kar malo razjezi.
Med najpomembnejše oblike prostovoljstva šteje krvodajalstvo, med
profesionalnimi prostovoljci pa izjemno ceni gasilce, »saj ni naravne
nesreče, ko gasilci ne bi prihiteli na pomoč, pa ni pomembno, ali gori
ali so poplave, potres ali kaj drugega.«
Po izobrazbi je diplomirana ekonomistka, ki je vrsto let vodila javni
zavod Kulturno turistični rekreacijski center (KTRC) v Radečah, kjer so jo
Med drugim je tudi inštruktorica gozdne joge.
Lipov list - December 2020