Domovina 85: Stanovanjski centralizem: Za koga gradi Levica? (Predogled)

85 | 16. FEBRUAR 2023
INTERVJU
21
V
oddaji Vroča tema, ki jo vodi
Luka Svetina, sta bila gosta
predsednik upravnega odbora
Prešernovega sklada prof. dr.
Jožef Muhovič in nekdanji minister za
kulturo v drugi in tretji vladi Janeza Janše
prof. dr. Vasko Simoniti. V luči državnega
praznika kulture so na predvečer Prešernovega
dneva v Cankarjevem domu tradicionalno
podelili Prešernove nagrade,
tudi tisto najpomembnejšo, za življenjsko
delo. Letos sta prejemnika multidisciplinarna
umetnica Ema Kugler (67) in
akademski slikar Herman Gvardjančič
(79). Kot pojasnjujejo na ministrstvu za
kulturo, nagrado prejmejo ustvarjalci, ki
so z vrhunskimi umetniškimi dosežki v
svojem življenjskem opusu trajno obogatili
slovensko kulturno zakladnico.
Vseeno je bilo večje pozornosti v javnosti
deležno ravnanje pisateljice Svetlane
Makarovič, ki je svojo nagrado leta
2000 zavrnila, ker je bil istega leta med
nagrajenci tudi pater Rupnik, letos pa
jo je želela nazaj, a so jo v Prešernovem
skladu zavrnili, da ne more biti del uradne
prireditve. Po koncu uradnega dela
je Makarovičeva, špekulira se, da v dogovoru
z aktualno oblastjo, Cankarjevim
domom in režiserjem prenosa na RTV, v
spremstvu petkovega kolesarja Jaše Jenulla
(39) zakorakala na oder in odrecitirala
svojo pesem. Muhovič in Simoniti
sta v oddaji kritizirala njeno ravnanje,
med drugim komentirala tudi ostale
nagrajence in kako imena nagrajencev
odražajo trenutno stanje v slovenski kulturi
ter umetnosti. Strinjala sta se, da pozivi
k odvzemu nagrade patru Rupniku
niso upravičeni.
Pri nas včasih omejuje
ta majhen prostor
in dejstvo, da se vsi
med seboj poznamo.
Kako letošnji nagrajenci, predvsem
oba dobitnika nagrade
za življenjsko delo, Ema Kugler
in Herman Gvardjančič, odražajo
stanje slovenske kulture
in umetnosti?
Jožef Muhovič: Stanje slovenske kulture
je na nek način stabilno, seveda
pa moramo povedati to, kar se v Sloveniji
pogostokrat pozablja. Da je vsaka
umetnost del kulture. Da pa vsaka
kultura ni istočasno tudi umetnost.
Če gremo do etimologije besede kultura,
potem začnemo na Ministrstvu
za kmetijstvo, od koder izvira beseda:
gojiti rastlinstvo, živali in tako naprej.
Kultura je eden od zgodovinsko preverjenih
načinov delovanja neke družbe.
Na primarnih in tudi višjih nivojih
je kultura vedno vrednotenje. Samo da
na primarni ravni z vrednotenjem ni
težav, ker so parametri kvantitativni.
Problem pa nastane na višjih ravneh
kulture, kamor spada umetnost, ker so
kriteriji kvalitativni. Kvalitete umetnosti
in kulture ne more nikdar popolnoma
relevantno oceniti čas, v katerem
umetnost nastaja in ljudje, ki živijo v
tem času. Pa tudi ni potrebno vse, kar
pride v kanon. Recimo, najpomembnejši
del kulture je preverjeno transgeneracijsko.
Vedno znova stvari prihajajo v
kanon, s ponavljajočimi se vrednotami,
kanon tudi zapuščajo. Čez čas ostane
najboljše od najboljšega.
Ema Kugler je v izjavi za Radio
Slovenija dejala, da se je sploh
prvič pripetilo, da je nagrado
dobil nekdo z alternativne scene.
Se strinjate z njeno oceno?
Jožef Muhovič: Jaz se z gospo nagrajenko
strinjam, da je to nekaj velikega,
zanimivo je bilo, ko smo v kranjskem
gledališču poslušali intervju s to nagrajenko,
in je opisala, na kakšne način nastanejo
njene stvaritve, to je res nekaj
fascinantnega. Tudi število njenih nagrad
v tujini je fascinantno, včeraj je bilo
rečeno, da jih je kar okoli 200, ki jih je
prejela za svoje delo in da nobene zaradi
pomanjkanja sredstev ni sama dvignila.
Dr. Kos je pred dnevi v odmevnem
intervjuju za Domovino dejal, da so
pri nas vsem največjim umetnikom
nagrade že bile podeljene in da ima
Prešernov sklad vsako leto večje težave
z izborom. Kako pa vi gledate
na letošnje nagrajence, je ta bazen
kandidatov še dovolj velik?
Vasko Simoniti: Težko bi kaj več dodal
k temu, kar je izpostavil dr. Kos. Če
se dobro spomnim, je izpostavil tudi to,
da pri nas manjka kritike. Tiste kritike,
ki je samostojna, neodvisna in gleda z
neke perspektive na stvari in ne pade
pod nekakšen vpliv. Pri nas včasih
omejuje ta majhen prostor in dejstvo,
da se vsi med seboj poznamo, da se ni
bila sposobna razviti v zadnjih desetih,
ali pa recimo, tridesetih letih, od
obdobja nastanka nove države, neka
spodobna kritika, ki bi bila samozavestna,
samostojna in bi znala presojati
to umetniško prakso, ki je pred nami.
Umetnost nas vendarle nagovarja z
enako močjo iz vseh časov, od če hočete
2500 let nazaj od Sofokleja … Lahko
v različnem času z različno interpretacijo,
z različno subtilnostjo časa, ki nas
obremenjuje, torej vsakega sodobnika,
ampak njena moč je vendarle ta, da po
njej segamo, po umetniški praksah ali
umetniških delih, in se seveda zagledamo
v globino naše podobe. In to je veličina.
Kako je pri nas v tem trenutku,
bi rekel enako: upravni odbor, komisije,
tisti, ki presojajo, vsekakor prepoznajo
v tem času neke presežke, ki izstopajo,
pravilno jih nagradijo, kar je odlično,
ampak čas pa bo vendarle tisto merilo,
ki bo umestilo v kanon slovenske
umetnosti in hkrati tudi svetovna in
evropska dela, ki bodo seveda ostala.
Današnje nagrajence, to se strinjamo,
bomo lahko drugače vrednotili
čez 100 ali 200 let, pa vendarle,
ali lahko rečemo, da so slovenska
kulturno-umetniška dela danes na
nivoju Prešernovih, Cankarjevih,
Jakopičevih, Jakčevih …
Vasko Simoniti: Jaz nisem takšen
poznavalec slovenske umetnosti, gospod
Muhovič bo tukaj verjetno prej pravi
naslov. Ampak glede literarnih praks,
s katerimi sem si malo bližje, recimo, da
veliko segam po knjigah, so v zadnjih
tridesetih letih, sem to že večkrat povedal,
ob demokratizaciji tudi kulturnih
dobrih, ob doseganju, tudi poseganju
po kulturnih sredstvih, umetniki, ali pa
tisti, ki se smatrajo za umetnike, lažje
prihajali do sredstev. Ta demokratizacija
je povzročila, da je tudi raven nekoliko
nižja, to bi si upal trditi.
Jožef Muhovič: V zadnjem stavku bi
gospodu Simonitiju zagotovo pritrdil.
Eden mojih slikarskih kolegov je nekoč
zelo lepo povedal, ko je rekel nekako