Kako je hlapec postal Sejalec idej in kako je to s hlapci in gospodarji

za prometno infrastrukturo regionalnega
pomena.
Druge naloge
Druge potencialne naloge so javni
prevozi v cestnem prometu in urejanje
prometa, varstvo okolja, kultura in kulturna
dediščina, šolstvo, varstvo pred naravnimi in
drugimi nesrečami, gozdarstvo, javna glasila,
stanovanjsko gospodarstvo, zdravstvo in
socialno varstvo, kmetijska zemljišča, cene
na področju javnih gospodarskih družb,
nevladne organizacije, inšpekcijski nadzor
in tako dalje.
Kaj pravi zdrava pamet?
Poglejmo si sedaj najbolj verjeten
organizacijski ustroj pokrajine. Zakonodajno
telo bi predstavljali pokrajinski svet skupaj
s svojimi odbori in komisijami, predsednik
pokrajinskega sveta s podpredsedniki, svet
občin kot posvetovalno telo, telesa javnozasebnega
partnerstva, pokrajinska uprava,
pokrajinske osebe javnega prava, vezane
na izvajanje pokrajinskih javnih služb, ter
udeležba prebivalcev pri odločanju, v kar
so zajeti referendum, ljudska iniciativa,
konference in tako dalje
Najvišji organ odločanja bo pokrajinski
svet, ki ga bodo sestavljali na volitvah
izvoljeni člani. Izvršilni organ pokrajinskega
sveta bo predsednik pokrajine, ki bo
opravljal izvršilno funkcijo v pokrajini,
predstavljal pokrajino in jo zastopal.
Naloge, pristojnosti ter ustroj pokrajin
se bo – kot že rečeno – uredil skozi
zakonodajni proces, v pripravi pa so zakon
o pokrajinah, zakon o financiranju pokrajin,
zakon o volitvah v pokrajine ter zakon o
ustanovitvi pokrajin, pri čemer so možna
odstopanja tako v vsebinskem kot tudi v
organizacijskem smislu.
Tako zadeve izgledajo tehnično.
Potreben pa je tudi širši, zdravorazumski
pogled. Kje bodo pokrajine črpale kadre?
Ob nenehnih političnih obljubah, da uvedba
pokrajin ne bo podražila javne uprave, ki
je že sedaj odločno predraga, naj bi bili
kadri na pokrajinski nivo zgolj prestavljeni:
delno z državne in delno z občinske ravni.
Seveda pa bi bilo utopično pričakovati,
da zaradi pokrajinizacije ne bo prišlo do
dodatnega kadrovskega novačenja oziroma
zaposlovanja, kar bo neizpodbitno podražilo
javno upravo v celoti. Hkrati pa gre dvomiti,
da se bodo država in občine odpovedale
dobrim kadrom v korist pokrajin. Bolj
verjetna je nasprotna možnost, da se bosta
tako državna kot lokalna raven hotela
znebiti slabih in odvečnih kadrov.
Znova je nujen tudi pogled k razvitejšim
evropskim kolegom. V zahodni Evropi
se pojavljajo države, ki razmišljajo celo o
odpravljanju politične in upravne funkcije
pokrajin, s čimer bi pokrajine obdržale zgolj
svojo razvojno funkcijo. Gre za nekatere
manjše države, kot je denimo Belgija, ki je
primerljiva s Slovenijo. Pri tem je zanimivo
še, da je pri nas pojem pokrajinizacija
ali regionalizacija vezan na NUTS 3, v
razvitejših državah pa vedno na NUTS 2,
čemur pri nas rečemo kohezijska regija.
Nazaj k zasavski pokrajini
Vrnimo se v Zasavje. Ali je v resnici
smiselno imeti pokrajino z večino
zgoraj naštetih pristojnosti in z vsemi
pripadajočimi upravnimi organi? In to
samo za 46 tisoč prebivalcev? V Wall Street
Journalu je nekdo zapisal: »Smisel ima
samo regionalizem, ki ignorira državne
meje. Regije, ki sledijo mednarodni logiki
in imajo globalno perspektivo, se najhitreje
razvijajo.«
Če skušate v prejšnjem odstavku
navedena vprašanja smiselno povezati s to
modro ugotovitvijo, vam to verjetno tudi pri
najboljši volji ne bo uspelo. Če bo kdo čez
nekaj let za predvideno zasavsko pokrajino
delal analizo stroškov in koristi, bo verjetno
zgolj padel s stola.
Skrit in genialen smisel evropskega
regionalizma je v tem, da se elegantno
izogne mučnim razpravam in poskusom
federalizacije Evropske unije po napačni
poti. Trenutno unija sloni na federalnem
pravnem ter konfederalnem političnem redu
– če seveda benevolentno poenostavimo
zadevo. Cilj poudarjanja in izvajanja
ekonomičnega in resnično razvojno
orientiranega regionalizma ni samo v želji
po blagostanju čim večje večine prebivalstva,
temveč tudi v zavedanju, da države članice
čedalje bolj zavirajo in otežujejo ekonomski
in politični razvoj Unije.
Kam z Zasavjem – drugič • stran 17