Kako je hlapec postal Sejalec idej in kako je to s hlapci in gospodarji

za umetnika značilno arhetipska dvojnost,
ki je njena dokončna interpretacija znova
prepuščena gledalcu – gre zgolj za upodobitvi
letnih časov, za motiviko porajanja ter
minevanja (človeškega) življenja ali pa je
vsebina še bolj skrajna?
Kar se krajin tiče, je najprej treba poudariti
dejstvo, da je Beer Prekmurec in da
je Prekmurec, ne glede na to, koliko časa
že živi v Izlakah, tudi ostal; ne nazadnje je
tudi eden ključnih predstavnikov slikarske
»prekmurske šole«, še bolj natančno njene
druge (ali, če upoštevamo še Ludvika
Vrečiča, ki pa ga od njegovih naslednikov
ločuje skoraj pol stoletja, tretje) generacije.
Beer pa je med prekmurskimi umetniki
tudi tisti, ki je do skrajnosti razvil – za
njegovo izhodiščno okolje seveda še kako
značilno – mistiko zemlje. Gre za dolgo
vrsto upodobitev Njiv, ki od osemdesetih
let sega do danes, pri čemer so bili
začetki tudi dobesedno mistični: v leta
1985 nastali risbi je Beer njivo izenačil s
Kristusom in motivika trpeče ter (pogosto
znova dobesedno) krvaveče zemlje, ki pa
trpljenje in smrt vedno znova premaguje
ter poraja novo življenje, je vse do danes
ostala temelj njegove umetnosti. Ob tem pa
tudi ni mogoče spregledati, da so izhodišča
takšnih upodobitev sicer krščanska, končni
rezultat pa učinkuje veliko bolj arhaično,
že kar panteistično – poudarek, ki ga lahko
začutimo tudi ob njegovih drugih delih,
na primer ob že omenjenih upodobitvah
dreves.
Osnovna tematika se na takšnih slikah
– vse do najnovejših – ni spreminjala,
spreminjala pa se je likovna interpretacija.
Na zgodnjih variantah je Beer zemljo
interpretiral predvsem kot mogočen
tok, ki se, vzporedno z idealno ploskvijo
platna, vali mimo gledalca, na poznejših
pa je prevladala že omenjena, v osnovi po
Van Goghu podedovana interpretacija s
forsirano perspektivo. Z deli, v katerih še
vedno odseva ta način, se srečujemo tudi
na zagorskem »mozaiku«, vendar je na njih
perspektiva že precej manj poudarjena
– delno zato, ker osnovna metoda najbolje
ustreza velikemu horizontalnemu formatu,
delno pa tudi zato, ker jo je v zadnjem času
Beer dejansko počasi opustil.
Pri tem je krenil v dve smeri. V prvi je
najbolj očitno spremenil zorni kot: pogled
je v zemljo usmerjen skoraj pravokotno in
ne sega več proti obzorju, ki je s takšnih
del dokončno izginilo. Hkrati je tudi
»kader« vedno bližji, dokler na zadnji
stopnji ne začutimo posameznih grud
zemlje – »začutimo« čisto dobesedno, saj
jih Beer predstavlja s trpko grudastimi
nanosi barve; na tej stopnji se je makrokozem
njegovih velikih upodobitev torej
dokončno spremenil v mikrokozem, ki ga
gledalec – podobno kakor mikroskopske fotografije
– ne glede na likovni in vsebinski
naturalizem doživlja predvsem kot popolno
»abstrakcijo«.
S starejšimi variantami pa takšna dela
še vedno povezuje za večji del Beerovega
slikarstva značilna haptična vabljivost; v
tem smislu se tudi bistveno razlikujejo od
nekaterih slik »mozaika«, še bolj pa od
njegovega najnovejšega slikarskega cikla,
ki ga tudi hrani zagorski Regionalni center
za razvoj, širši javnosti pa ga je avtor leta
2006 predstavil na razstavi v ljubljanski
Mestni galeriji. Gre za Zalite njive, ki so
nastale v letih 2005-06 in ki predstavljajo
enega najbolj radikalnih prelomov v
umetnikovem opusu. Bogati barvni nanosi
so s takšnih del skoraj dokončno izginili;
površino kompozicij prekriva nevtralno
nanesena plast barve, ki jo le tu in tam
prebijajo posamezne grude barve/zemlje;
perspektiva je ukinjena in zato ne moremo
vedeti, ali je pogled mikroskopski ali
makroskopski; dokončni poudarek pa delom
daje prevladujoča olivnozelena barva,
ki vsaj gledalca moje – in seveda umetnikove
– generacije avtomatično spomni na
nekdaj tako ljubljeno SMB.
V Beerovi umetnosti je vsaj v ozadju vedno
prisotna biblična motivika in nedvomno
je tako tudi v tem primeru – ob zadnjem ciklu
se nujno spomnimo na vesoljni potop,
pri čemer pa se Beerova bistveno razlikuje
od običajnih interpretacij motiva. Dramatični
detajli, ki so jih tako radi upodabljali
starejši slikarji, so izginili, še pomembneje
pa je, da tudi Noetove barke ni mogoče
opaziti: drama je dovršena in odrešenja ni,
ostaja samo prazna, dokončno umirjena
površina, docela ravnodušna do drobnih
sledi minulega življenja.
Dr. Lev Menaše
je letnik 1950. Študij na
umetnostnozgodovinskem oddelku
ljubljanske Filozofske fakultete
je zaključil z doktoratom v letu
1983, dve leti zatem pa se je tam
tudi zaposlil. Je izredni profesor za
občo zgodovino umetnosti novega
veka. Ukvarja se z ikonografsko
in ikonološko problematiko ter z
likovno kritiko. O Beerovem delu je
napisal več prispevkov in leta 1993
pripravil monografijo z naslovom
Nikolaj Beer
Beerov »mozaik« • stran 23