Kako je hlapec postal Sejalec idej in kako je to s hlapci in gospodarji

More documents

Recommendations

Info

Roman Rozina K a k o j e d o z o r e l S e j a l e c Regionalni center za razvoj 27. septembra ob 13. uri pripravlja likovni dogodek precejšnjih časovnih, površinskih, volumenskih in še marsikakšnih razsežnosti. Formalno bo odkrit bronasti kip Sejalec idej Irene Brunec, ki stoji na vhodu v RR center že od junija sem, in formalno odprta stalna razstava štiriindvajsetih slik, sestavljena v nekakšno biografsko kompozicijo Nikolaja Beera, ki je bila avgusta pritrjena na vhodnem stopnišču. Likovni dogodek, kar odkritje javne plastike in odprtje stalne slikarske razstave nedvomno je, je bil posejan pred petimi leti. Vmes se je nekajkrat preobrazil – recimo, da se za takšno obdobje nekaj zorenja že spodobi – in se nazadnje tudi opredmetil. Kaj je bilo pet let nazaj? Želja postaviti spomenik navadnemu smrtniku, malemu človeku, ujetemu v telo hlapca, ki mu je bilo v izobilju odkazano predvsem garanje, pri sladkostih življenja pa so bili gospodarji – da ne krivimo nedolžnih sojenic – bolj varčni. Torej kip hlapcu, katerega življenjska vloga je bila, da poseje in požanje toliko, da bodo cesar, gospod in gospodar siti, če pa sebi hoče dobro, naj bodo skrinje toliko naložene, da bo še zanj in deklo kaj malega ostalo. Torej človeku, ki sicer ni o ničemer odločal, vseeno pa je v veliki meri skrbel za to, da svet ni padel s tečajev. Kljub tem zaslugam hlapcem ni nihče pel slave. Če bi Ivan Cankar ostal pri Jerneju – spodobi se povedati, da je neumorni iskalec pravice nastal v časih, ko je Cankar po zagorski dolini agitiral za svojo poslansko kandidaturo, za model pa naj bi mu bil resnični Jernej s kolovraškega konca, vsaj Milan Pritekelj je tako zapisal – bi verjetno tod naokrog že stal kak spomenik hlapcu. Spomenik trudnemu pravičniku, ki se ne sprijazni s pravico gospodarjev, da ga lahko, ko odsluži, kot garjavega psa zapodijo od hiše, bi bil enako logičen kot spomeniki kmečkim puntarjem, partizanskim borcem, rudarskim udarnikom … Vendar je isti Cankar hlapce položil tudi v usta učitelju Jermanu – Hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje! – in tako besedi ukradel pomen brezpravne najemne delovne sile na kmetiji, za vedno pa utrdil simbolno pomenskost upogljive vdanosti nadrejenim. Postavitev kipa hlapca se je pred petimi leti zdela priložnost, da storimo korak v smeri, da iz hlapcev spet napravimo ljudi. Mnoge bistre glave so tako zastavljeno vprašanje preslišale, med redkimi odgovori pa sam prisegam na Kreftov šah-mat v dveh potezah: »Iz hlapcev napraviti ljudi? Saj ravno hlapci so ljudje. Kaj pa, ko bi naredili ljudi iz gospodarjev?« Želja je šla po začetnem navdušenju nekoliko odležat, saj je bil takrat čas slovenskega vstopanja v formalno družino evropskih držav, ko so nekateri znova zaganjali razpravo o simbolnem hlapčevstvu, kar je že tako mlačnemu sprejemu zamisli odvzelo še nekaj stopinj. Ko je bilo tudi to za nami, pa je začela želja znova brcati. Miki Beer, slikar na začasnem delu in stalnem bivanju v Zasavju, je ugriznil v ponujeno jabolko. Med vilami, koso, plugom je nazadnje izbral nekaj, kar ni bil razredni atribut hlapca: košaro, polno jesenskega sadja. Možakar si jo je naslonil na trebuh in nam, gledalcem, ponudil sadove svojega dela. Temu bi lahko rekli tudi oglaševalski trik, saj nam možak ni zastavljal neprijetnega vprašanja, ali je jablana tistega, ki jo je posadil, obrezoval, obiral … ampak nam je dobrodušno ponudil sadove svojega dela: Vzemite in jejte od tega vsi. Temu hlapcu pa res ni bilo več mogoče očitati klečeče vdanosti, kvečjemu to, da se slabo znajde v časih tržnega gospodarstva, ko se stvarem postavljajo cene, ko se ne podarja, ampak predvsem prodaja. Naslednjo postajo je zaznamovala kiparka Irena Brunec, Prekmurka v Ljubljani.. Pripeljal jo je Miki, Prekmurec na Izlakah. Ker je v drugem sestavku veliko povedanega o Mikiju, tule nekaj besed o Ireni. Rojena je bila 18. novembra 1964 v Murski Soboti, na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost pa je 1992. leta diplomirala kiparstvo pri profesorjih Slavku Tihcu in Tomažu Brejcu. Pet let kasneje si je pri Andreju Jemcu in že omenjenem Brejcu prislužila še slikarsko diplomo, vmes in zatem pa se je izpopolnjevala v Franciji in Ameriki. Čas njene prve diplome sovpada s prvimi razstavami in prvimi javnimi plastikami, kjer ima zagorska dolina posebno mesto. Njena prva javna plastika sta namreč železna Kralj in kraljica v hotelskem parku v Medijskih toplicah, ki ju je zvarila leta 1991 v Slikarski koloniji Izlake-Zagorje, s katero je nasploh povezanega največ likovnega dogajanja v zagorski dolini. Kraljevemu paru se je doslej pridružilo še kakšnih deset javnih plastik, nekaj nagrad, šestdeset skupinskih in dvajset samostojnih razstav doma in v tujini. Irena Brunec in Sejalec idej? »Vabila, naj naredim ta kip, sem se razveselila. Pred- Kako je dozorel Sejalec • stran 18
stavljal mi je nov izziv, saj sem ga delala po predlogi Beerove slike. Kip sem modelirala z veseljem, nastajal je tako rekoč sam od sebe. Ker je Beer izrazito impresionistični slikar, sem svojo modelacijo prilagodila njegovemu načinu slikanja – predvsem z gubami na obleki sem ustvarila določene svetlobne učinke.« Hlapca je po simbolnih metamorfozah zdaj čakala še tehnična preobrazba: glineno kožo je zamenjal za bronasti oklep. Dela so se lotili v umetniškem livarstvu Livartis. Irena Brunec drugič: »Ko se začne odlivanje v bron, se začne tudi moja mala nočna groza. Ker livarski mojster Borut Kamšek kipe pred odlivanjem razkosa, je potrebno potem iz bronastih delov spet sestaviti v celoto. Spoji, ki se varijo, so vedno problematični, in dostikrat se prvotna modelacija izgubi. Poleg tega, da pri umetniškem bronu ni nikoli stoodstotnega zagotovila, da bo odlivanje uspelo, je še toliko dela z retuširanjem in cizeliranjem, da bi največkrat raje zmodelirala še en kip, kot pa dokončala odlitek. In nočna groza izzveni šele v trenutku, ko kip stoji na svojem predvidenem mestu.« Na predvideno mesto je pred njim prispela nekaj sto kilogramska skala, ki se je odluščila z Malega vrha in že nekaj let nekoristno poležavala ob cesti proti Čolniščam. Kamnosek Edo Ščuk jo je le nekoliko obtolkel ter zgladil njeno zgornjo ploskev, da se je na začetku letošnjega poletja nanjo ustopil tudi junak tega pisanja s svojo košaro dobrot vred. Avtorica še tretjič: »V mojem kiparstvu je na splošno precej simboličnih pomenov. Simbolika Sejalca idej je v glavnem v polni košari sadja, ki jo ponuja mimoidočim. Predstavlja slovenskega, rahlo izžetega kmečkega človeka, povezanega z zemljo in odvisnega od sadov svojega dela. Gesta prinašanja in dajanja je povezana tudi z ideologijo Regionalnega centra za razvoj iz Zagorja, ki si je zadalo nalogo spodbujati idejno rast in večplastni razvoj v Zasavju.« I r e n a B r u n e c Navedenim dejstvom dodajam le še, da kip meri v višino poldrugi meter, s podstavkom vred pa nekoliko presega normalno človeško višino. Ni gigantski, ni odmaknjen visoko nad gledalca, ne deluje mogočno, ne zbuja strahu ali pretiranega spoštovanja. Z njim se je mogoče sporazumevati na istih višinah (ali nižinah). In verjetno ga kljub hladni kovini prav to dela toplega, prijaznega, ranljivega, človeškega. Ampak misel zdaj že hoče zapeljati iz sveta preverljivih dejstev na brezkrajno polje interpretacije. Namen tega pisanja pa je bilo predvsem ohraniti prgišče dejstev; sodbe – in soditi je moč o vsem, kar se je zgodilo na tej petletni poti – pa ostajajo tistim, ki jih želijo izrekati. Kako je dozorel Sejalec • stran 19
Page 1 and 2: Poštnina plačana pri pošti 1410
Page 3 and 4: Uvodnik Kazalo Jesenski Razvoj sku
Page 5 and 6: Hrastnik Trbovlje Zagorje Skupaj Iz
Page 7 and 8: Vse na enem mestu Irena Murnc Kmalu
Page 9 and 10: proceduro je bilo sicer dovolj. A t
Page 11 and 12: foto Arhiv Sinet želimo doseči do
Page 13 and 14: nivoju. Odobritev pričakujejo v se
Page 15 and 16: Nova štipendijska shema Barbara Ka
Page 17: za prometno infrastrukturo regional
Page 21 and 22: in čeprav se je Luter z najpomembn
Page 23 and 24: za umetnika značilno arhetipska dv
Page 25 and 26: ga pisatelja tako dvoumen odnos. Ve
Page 27 and 28: »Organ upravljanja Programa pobude
Page 29 and 30: Trbovlje, Hrastnik in Zagorje Silvo
Page 31 and 32: Raziskovanje naše preteklosti Iren
Page 33 and 34: dokumentarna fotografska razstava T
Page 35 and 36: kot na izgubljeni spomin, ampak kot
Page 37 and 38: v njem (znaku, ne odstavku) se skri
Page 39 and 40: vsak večer še s psom na intenzive

Kako je hlapec postal Sejalec idej in kako je to s hlapci in gospodarji

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?