demokracija_37_low2

V FOKUSU
kolumna
Zgodovina kot znanost
in kot mit
Mednarodni inštitut za
tisk (IPI) si sogovorce
iz Slovenije izbira
samo iz vrst »varuhov
grala«, se pravi iz
vrst novinarskih
levičarskih aktivistov,
zato so njegova
stališča tudi politično
pristranska.
Za zdaj še ni znano, kako bodo evropske institucije reagirale na negativno lobiranje evroposlancev iz SD in LMŠ.
je dediščina tranzicijskih levih vlad, kot sta klientelizem in
nepotizem v vseh vejah oblasti pa nerazumno spreminjanje
in kopičenje pravnih predpisov, globoka in terja veliko naporov
in moči, da se to spremeni. Vlada Janeza Janše, ki je prevzela
oblast letos marca, je zavihala rokave, da bi izboljšala situacijo
na področju vladavine prava, toda nekaj, kar ima globoke
korenine, je nemogoče spremeniti čez noč,« je v odzivu na
naša vprašanja pojasnil Zver, ki se boji, da bo morebitna razprava
o tem vprašanju v evropskem parlamentu zakorakala
v povsem drugo smer, ko bodo levičarski evroposlanci skušali
očrniti Slovenijo samo zato, ker je na oblasti desnosredinska
opcija. V času prejšnjih vlada pa so glede vladavine prava
molčali.
»Skrajno neprimerno in nedržavotvorno pa se mi zdi, da se
v boju za oblast izrabljajo tudi politična orodja, ki lahko škodujejo
državljanom in
ki lahko v posledici pomenijo
tudi, da bi Slovenija
pridobila manj
evropskih sredstev, kot
jih je z muko pridobila.
Vprašanje vladavine
prava politična levica
v Sloveniji izrablja v politične
namene, enako
kot to počnejo leve sile
v evropskem parlamentu
pri vprašanju vladavine
prava na Poljskem
ali Madžarskem,« je še
dejal Zver. Po njegovo
je sedanji vladi uspelo,
da je pridobila visok
znesek evropskih
sredstev, ki jih Slovenija
nujno potrebuje za uspešno okrevanje gospodarstva po
spomladanski ustavitvi zaradi pandemije COVID-19. »Finančna
sredstva potrebujemo za razvoj, za graditev domov za ostarele,
za zdravstvo, socialo, infrastrukturo ter za pomoč podjetnikom
in obrtnikom ... Vse te sektorje je tranzicijska levica v
zadnjih nekaj letih dodobra izčrpala,« je še dejal Zver.
Kakorkoli že, tranzicijska levica ne izbira sredstev, ko gre za
rušenje vlade. Po zgledu afere Patria sedaj v ta namen zlorablja
tudi evropske institucije in na kocko postavlja našo prihodnost.
Ji bomo to dovolili?
Tako Milan Zver kot Romana Tomc opozarjata na veliko škodo, ki jo
lahko četverica levičarskih evroposlancev povzroči ne samo vladi,
ampak vsej Sloveniji.
V EU se vse bolj širijo tudi laži, da slovenska vlada zatira svobodo
tiska v slogu beloruskega diktatorja Lukašenka. Resnica pa je
povsem drugačna.
Aleš
Ernecl
Aleš Ernecl je po
formalni izobrazbi
filozof in anglist. Kot
kolumnist je pisal že za
več desnih medijev, v
zadnjem času pa
ustvarja svoj kanal You
Tube, na katerem je že
več kot 70 pogovorov z
ljudmi različnih
političnih prepričanj in
iz različnih kontekstov.
O
zgodovini se veliko govori. Nekateri pravijo,
da zgodovine ne bi smeli pogrevati,
da bi morali imeti pogled uperjen samo v
prihodnost. Drugi, čeprav so med temi drugimi
pogosto tudi prvi, pravijo, da je zgodovina učiteljica
življenja, da bi se iz preteklih dogodkov
morali učiti, da ne bi delali napak svojih prednikov.
Pomen učenja iz izkušenj drugih.
Ta zmeda veje skozi ves slovenski javni prostor,
še zlasti pa jo, to trdim brez slabe vesti, da bi
obveljal za preveč pristranskega, vanj vnašajo
levičarji, natančneje slovenski levičarski politiki.
Kolikokrat slišimo omenjene, da kritizirajo
desničarje, da preveč pogrevajo zgodovino, pri
čemer desničarji le redko trdijo, da tega ne bi
smeli (puhlic o pogrevanju ne načenjajo oni),
potem pa jih vidimo, kako se priklanjajo spomenikom
»partizansko-komunističnih herojev«,
paradirajo na proslavah mnogim spornega NOB,
pritrjujejo očitkom o spornosti s paradiranjem
v uniformah in čepicah z rdečo zvezdo?!
Tam svoja sicer trdna
stališča nenadoma
suspendirajo, kakor bi
to bile edine priložnosti,
ko pa se zgodovina
mora pogrevati. Čeprav
tega ne rečejo naglas, a
je prav iz tega ekskluzivizma
očitno določeno
zgodovino, ki se vsaj
deloma resnično dotika
dogodkov, dojemajo kot
mite. Z miti tukaj ne
mislim nečesa neresničnega,
ampak nekaj,
kar v sebi poleg resnice
nosi še metafizične, nadnaravne
razsežnosti.
Kar dviguje človekovega
duha zaradi svoje izjemnosti, ne povsem
razložljive iz zgodovine. Zgodovino presegajoče.
Ne bom zanikal uporabnosti mitov, če želite,
niti uporabnosti mita o NOB ne. Problematiziral
pa bom, in to je tema moje današnje kolumne,
mešanje zgodovine kot vede, kot znanosti s popularno
ali celo od države ugrabljeno s strani
ideozofov (izraz, ki sem ga pobral od dr. Jožeta
Hlebša, ta pa od Jacquesa Maritaina) institucionalizirano
mitologijo.
Zgodovina kot veda temelji na materialnih
dokazih, virih, ki jih skuša razlagati kot vzroke
Zgodovina kot veda
temelji na materialnih
dokazih, virih, ki jih skuša
razlagati kot vzroke in
posledice ter vsebuje torej
komponento iskanja in
smiselnega časovnega
sestavljanja virov – in
komponento interpretacije.
in posledice ter vsebuje torej komponento iskanja
in smiselnega časovnega sestavljanja virov – in
komponento interpretacije. Nečesa, kar je podobno
hipotezi v naravoslovju. To je kot neke vrste standardna
definicija. Sliši se smiselno, toda …
Problemi z zgodovino se lahko in se pojavljajo
na naslednjih nivojih:
Interpretativni okvir ne sme biti slovanocentričen,
germanocentričen, judeocentričen itn.,
temu pa se ne gre izogniti z izpuščanjem analize
interesov, prav nasprotno – z mapiranjem vseh
interesov. Zato in v tem smislu je treba govoriti
o nemških, slovenskih, srbskih – in tudi judovskih
interesih, ne da bi vam kdo očital, da želite katerokoli
teh populacij demonizirati, gledati nanje
navzdol z umetno ustvarjenega moralnega piedestala.
Hipotetično je mogoče, da je v ozadju interesov
nekega naroda, populacije ali posameznika tako
veliko zlo, da se sicer v vseh ljudeh navzoče zlo z
njim ne more meriti, pa bi iz take perspektive na
zgodovino lahko namestili
okvir dialektike med
dobrim in zlim, kakor se
to v panevropski, tudi
globalni mitologiji
počne s Hitlerjem, v »jugoslovanski«
mitologiji
pa z domobranci, s
četniki, ustaši itd. Toda
v povezavi z »absolutnim
zlom« naštetih obstaja
precej nasprotne evidence,
ki kaže, da tako zlo ni
posebna lastnost
nikogar. Spomnimo se
le povojnih pobojev, Stalinovih
čistk, holodomora,
armenskega genocida
itd. To ni apologija zločinov
nacionalsocializma – če tega ne razumete,
vam težko pomagam pri razumevanju česarkoli
v povezavi z zgodovino.
Čezzgodovinski moralni piedestal kot pogled
na zgodovino je zaradi druge točke težko zagovarjati.
Zaradi prve točke prehitro sklepanje o vzrokih
in posledicah.
Ko temu dodamo še čustva, čustveno navezanost
na zgodovino kot odrešiteljico, podobno kot
nekateri gredo študirat psihologijo, dobimo
zmedo tudi med sicer racionalnimi in razmeroma
inteligentnimi ljudmi.
16 | 37/XXV | 10. september 2020
| 37/XXV | 10. september 2020
17