demokracija_37_low2

ZGODovinski spomin
ZGODovinski spomin
Obleganje Malte
Miran Černec I Pogled nazaj od 8. 9. do 14. 9.
11. 9. 1565 se je z zmago malteškega
viteškega reda končalo skoraj 4-mesečno
turško obleganje Malte, ki se ga je z vsemi
razpoložljivimi silami lotil takrat najmočnejši
vladar sveta – otomanski sultan
Sulejman I. Zmaga Maltežanov nad Turki
je bila najbolj slavljen dogodek v Evropi
16. stoletja, in to z razlogom; z njo so
namreč vitezi sv. Janeza – v zadnji večji
bitki katerega od križarskih redov – zelo
verjetno rešili vso celino pred padcem pod
islamski jarem. Malteški vitezi (izvorno
imenovani vitezi sv. Janeza ali hospitalerji)
so imeli pred končnim obračunom s
Turki sicer že dolgo zgodovino bojev proti
Saracenom; za obrambo romarjev v Sveti
deželi so bili ustanovljeni leta 1099 v Jeruzalemu
in vztrajali na Jutrovem vse do
leta 1291, ko je z muslimansko osvojitvijo
Akre tam padla še zadnja utrdba Evropejcev.
Hospitalerji so v širši regiji nato neprekinjeno
delovali še naprej; sprva na
Cipru, od leta 1310 pa na otoku Rodos.
Vedno zvesti svojemu poslanstvu, z bazo
čim bližje Sveti deželi, so z elitno vojaško
silo in mornarico predstavljali velik trn v
peti vsem saracenskim imperijem; na
Rodosu so ostali več kot 200 let in uspešno
odbili več poskusov muslimanskih invazij
– toda tam so tudi prvič naleteli na
svojega zakletega sovražnika, turškega
sultana Sulejmana I. Mož, ki je osvojil
Beograd, potolkel Madžare pri Mohaču in
leta 1529 skoraj zavzel Dunaj, je bil silno
nevaren nasprotnik in celo prekaljeni križarji
so bili v prvem obračunu z njim brez
moči; ko je Turek leta 1522 napadel Rodos
s 400 ladjami in 100.000 možmi, se mu
je 7.000 hospitalerjev zoperstavljalo pol
leta – a kolikor jih je obleganje preživelo,
so morali otok vendarle zapustiti. Sulejman
je verjetno kasneje obžaloval, da je
to peščico križarjev pustil pri življenju;
niso namreč nameravali odnehati in po
papeževem posredovanju, ob odobritvi
španskega cesarja Karla V., so se leta 1530
naselili na otoku, s katerim je njihovo ime
neločljivo povezano še danes – na Malti.
Malta je bila v tem času sicer v krščanskih
rokah že več kot 400 let; toda ob dejstvu,
da so Turki prav takrat osvojili vso obalo
Severne Afrike, bi se lahko v primeru njihovega
zavzetja izkazala kot odskočna
deska za invazijo v Evropo – v Italijo, Francijo,
Španijo … Prav to je imel v mislih tudi
sultan Sulejman I., ki je še celo na stara
leta sanjal o njeni osvojitvi. A vitezi sv.
Janeza po prihodu na otok niso počivali;
pod vodstvom velikega mojstra Jeana Parisota
de Valetta so malteška mesta in
vasi preuredili v prave utrdbe, odbijali
vpade muslimanskih piratov in se iz leta
v leto pripravljali na dan končnega obračuna,
za katerega so vedeli, da se mu ne
bodo mogli izogniti … In ta je res prišel
18. 5. 1565; tega dne se je namreč pred
otokom pojavila do zob oborožena otomanska
flota Sulejmana I., 48.000 mož
na 193 ladjah – sila, ki bi morala križarje
sv. Janeza enkrat za vselej izbrisati iz zgodovine
in končno odpreti pot za otoman-
sko osvojitev Rima. Vsej Evropi je zastal
dih; po 300 letih neprekinjenih turških
osvajanj, po padcu Konstantinopla, po
zavzetju Balkana, po izkušnji z Rodosa so
le redki verjeli, da se lahko 500 malteških
vitezov ob pomoči nekaj sto španskih,
italijanskih in grških prostovoljcev ter
domačih rekrutov ubrani pred najmočnejšo
silo takratnega sveta. Celo tisoče
kilometrov stran so slutili, da se je na
Malti poleti 1565 lomila usoda krščanske
Evrope in sama angleška kraljica Elizabeta
I. je s tesnobo zapisala: »Če Turki prevladajo
na Malti, je zelo nejasno, kakšne
nevarnosti še sledijo za preostanek krščanskega
sveta.« Turki so imeli na svoji
strani navidez vse, toda niso računali na
moč vere in domoljubja, s katerima so
križarski vitezi v naslednjih mesecih navdihnili
dobesedno vsakega prebivalca
otoka, da se je proti osvajalcem bojeval
kot lev. Otomani so sicer dobili prvo bitko;
23. 6. 1565 so zavzeli utrdbo Sv. Elma in
njene branilce poklali brez izjeme – padlo
je okoli 1.500 mož, žena, otrok, vitezov,
krščanskih Maltežanov. Vendar je turški
vojskovodja Mustafa-paša ob tej pirovi
zmagi sam izgubil vsaj 6.000 janičarjev
in zaslutil, da bo nadaljevanje obleganja
terjalo zelo visok krvni davek; zato je malteške
viteze pozval, naj mu sporočijo
pogoje predaje preostalih dveh ključnih
utrdb na otoku, Sv. Angela in Sv. Mihaela.
Odgovor Jeana de Valetta je bil legendaren:
»Imamo le en pogoj: da se obrambni jarki
naših utrdb do roba napolnijo s trupli
vaših janičarjev.« Turki so se v besu odzvali
s še silovitejšim džihadom; kljub ogromnim
izgubam so bili do sredine avgusta
dejansko tik pred tem, da obleganje zmagoslavno
pripeljejo h koncu – a kot so
poročali očividci, jim je to preprečil predvsem
en mož. Takrat že 70-letni de Valette
je s svojim genialnim organiziranjem
obrambe, osebnim zgledom in navdihovanjem
borcev na obzidjih dobesedno
»delal čudeže«; kjerkoli se je pojavil, tam
so Maltežani, ženske, moški in otroci, našli
moč, da so Turke še enkrat vrgli nazaj,
znova in znova … Do septembra je »nepremagljiva«
otomanska armada izgubila
35.000 mož in preživeli so se začeli vkrcavati
na ladje in se pripravljati na vrnitev
domov; ko pa je nato na Malto v istem
času le priplula še odrešilna španska
odprava, je bilo vsega konec in zadnji Turek
je pobegnil z otoka 13. 9. 1565. Maltežani
so slavili zmago, ki je v ključnem trenutku
vsemu krščanskemu svetu dokazala, da
mogočni sultanat ni nepremagljiv; in le 6
let kasneje so Evropejci, navdihnjeni z
zgledom junaškega otoka, v sloviti bitki
pri Lepantu Turke tudi enkrat za vselej
pregnali s svojih obal.
Bitka pri Senti
11. 9. 1697 se je pri Senti v današnji Vojvodini
odvila odločilna bitka krščanske koalicije Svetega
Rimskega cesarstva in Kraljevine Madžarske proti
Otomanskemu sultanatu. Bitka je pomenila vrhunec
Velike turške vojne, ki so jo že vse od obleganja Dunaja
leta 1683 proti sultanatu vodile dežele habsburške
monarhije pod vodstvom legendarnega princa Evgena
Savojskega. Pri Senti je združena krščanska vojska z
minimalnimi izgubami povsem potolkla Turke, nato
celo nadaljevala pohod v Bosno vse do Sarajeva, ter
sultana končno prisilila v podpis mirovnega sporazuma
v Sremskih Karlovcih januarja 1699.
Operacija Hrast
12. 9. 1943, le nekaj dni
po kapitulaciji Italije v 2.
svetovni vojni, je 89
nemških komandosov pod
vodstvom Otta Skorzenyja
in Georga von Berlepscha
izvršilo eno najbolj spektakularnih
rešilnih akcij v
zgodovini; osvoboditev fašističnega
voditelja Benita
Mussolinija iz njegovega zapora v apeninskem gorskem masivu Gran Sasso. Mussolini
se je sicer znašel v zaporu, takoj ko mu je 25. 7. 1943 Veliki fašistični svet
izglasoval nezaupnico in ga je kralj Vittorio Emanuele III. zamenjal z maršalom
Badogliom. Še vedno vplivnega in nevarnega duceja so nato v največji tajnosti
zaprli na eno najbolj nedostopnih lokacij; v na 2.130 m nadmorske višine ležeči
Hotel Campo Imperatore sredi gorskega masiva Gran Sasso. Vendar Adolf Hitler
svojega dolgoletnega zaveznika ni nameraval pustiti na cedilu, in ko so nemški
obveščevalci izvedeli, kje je zaprt, je padla odločitev o drzni akciji za njegovo
osvoboditev. 12. 9. 1943 je tako skupina nemških komandosov in članov Waffen
SS z jadralnimi letali pristala v neposredni bližini Hotela Campo Imperatore,
brez enega samega strela nevtralizirala 200 italijanskih stražarjev in po 10 minutah
Mussolinija odpeljala s sabo na Dunaj. Spektakularna operacija je odmevala po
vsej Evropi in celo Winston Churchill ji je priznal neverjetno drznost; toda duceju
niti vse to ni pomagalo in manj kot 2 leti kasneje so ga obesili lastni rojaki.
»Domobranski denar«
14. 9. 1944 je uprava generala
Rupnika v Ljubljani izdala odlok o
tiskanju denarnih nakaznic za
območje Ljubljanske pokrajine.
Odlok je bil v prvi vrsti finančne
narave, saj so v pokrajini leta 1944
kot plačilno sredstvo še vedno
veljale italijanske lire, teh pa je bilo zaradi vojnih dogodkov na Slovenskem v
obtoku vse manj, kar je oteževalo gospodarsko življenje. Rupnikova uprava je tako
naročila Hranilnici Ljubljanske pokrajine pripraviti nakaznice za 50, 100, 500 in
1000 lir, ki so imele status polno veljavnega plačilnega sredstva in so prvič zakrožile
po Ljubljani novembra 1944. Bile so produkt slovenske tiskarske industrije
in izredno kakovostno izdelane, na njih pa so bili upodobljeni slovenski narodni
motivi; v nasprotju s partizanskimi »boni« so imele tudi na videz vse lastnosti
pravih bankovcev. Mogoče je sklepati, da so bile te nakaznice zametek prihodnjega
slovenskega denarja. Jeseni 1944 so namreč mnogi v protirevolucionarnem
taboru skrivaj že kovali načrte za povojno rojstvo demokratične, zedinjene Slovenije.
60 | 37/XXV | 10. september 2020
| 37/XXV | 10. september 2020 61