demokracija_37_low2

INTERVJU
INTERVJU
DEMOKRACIJA: Vzrok za
najin pogovor je nedavna
objava članka v Demokraciji,
kjer kolega opisuje zamolčan
zločin, ki se je zgodil leta 1944
na Jesenicah. Tega ste sami
opisali tudi v svoji knjigi spominov,
naslovili pa ste ga
Tragičen dogodek iz vojnih
let.
VIDMAR: Ko se je dogodek,
o katerem govoriva, zgodil,
sem bil še otrok, star komaj
11 let, in o tem takrat seveda
nisem vedel ničesar. Po naključju
sem zanj izvedel šele
mnogo let kasneje od svoje
žene Maje, ki je bila učenka
tega razreda. Takrat je bila
stara 9 let in je sedela v učilnici,
ob katere zadnji steni je
bila nastavljena tempirana
bomba. Eksplozijo je žena −
lahko rečem − po čudežnem
naključju preživela skoraj nepoškodovana.
Tudi ona je
sedela prav v zadnji vrsti
klopi, vendar ji je le nekaj trenutkov
pred detonacijo učiteljica
naročila, naj nese neke
papirčke v koš za smeti, ki je
bil v sprednjem delu razreda.
To je Maji rešilo življenje.
Nemška učiteljica, ki je bila
naslonjena na zadnjo steno,
je bila takoj mrtva. Ubitih je
bilo še 7 Majinih sošolk.
Menim, da je to ponesrečeno
akcijo vaš novinar g. Gašper
Blažič opisal zelo dobro in
natančno tako, kot se je tragični
dogodek res pripetil. Le
vzrok zanj je moja pokojna
tašča opisovala malo drugače.
Dejala je, da so v tisti šoli
ponoči spali nemški vojaki,
podnevi pa je bil pouk. Zato
je bila mnenja, da je bil peklenski
stroj časovno napačno
naravnan. Kakšna je bila
prava resnica, lahko danes le
ugibamo.
DEMOKRACIJA: Mi smo razkrili tudi
obraz Zdravka Slamnika oziroma kasneje
Pavleta Zidarja. Vi ste njegovo ime omenili
le z inicialkami, ob tem pa dodali, da »med
vsemi tedanjimi prebivalci ni bilo človeka,
ki bi ga izdal, niti med globoko prizadetimi
starši umrlih deklic ne, kar kaže, da
so tedaj prave moralne vrednote nekaj
veljale. Danes je izdajstvo na žalost skoraj
vrlina«. Mar ne gre tu bolj za zaroto
molka, ki jo uporablja vsak totalitarizem,
med mafijo pa se to imenuje omertà?
»Oče je bil v Dravski banovini res na dokaj pomembnem
položaju. Kot član takratne stranke SLS, ki je izvirala
še iz avstro-ogrske monarhije, se je povzpel do
mesta okrajnega glavarja v Novem mestu.«
VIDMAR: Pavleta Zidarja sem v knjigi
imenoval le z inicialkami, ker je bil takrat
tudi on še otrok, pravi krivci za to tragedijo
so bili naročniki ponesrečene akcije,
ki pa še do danes niso bili nikjer omenjeni.
Verjetno so zdaj tudi ti že vsi
pokojni. Stavek v narekovajih, ki sem ga
zapisal, je samo moje razmišljanje z
velike časovne distance od dogodka. Da
je danes izdajstvo skoraj vrlina, sem
dodal z nekoliko sarkazma, ker opažam,
s kakšno lahkoto nekateri politiki zapustijo
svoje še včerajšnje somišljenike in
se obrnejo proti njim. Morda je izdajstvo
malo prehuda beseda. Lahko pa, da je
vaša teza o zaroti molka seveda bliže
resnici.
DEMOKRACIJA: Ne smemo zanemariti,
da gre pri omenjenem teroristu za
fanta, starega 12 let. Komunizem je odobraval
totalno zlorabo otrok, ki so ga za
zločin nagradili.
VIDMAR: Tudi tu imate zelo verjetno
prav.
DEMOKRACIJA: Besedo partizan v
knjigi dajete med narekovaje. Zakaj?
VIDMAR: Besedo partizan sem dal v
svoji knjigi v narekovaje le na enem ali
»Menim, da je prava
pot v povezovanju in
sodelovanju in ne v
sovraštvu in razdvajanju.«
dveh mestih. Po pripovedovanju ljudi,
tudi nekaterih mojih sorodnikov, ki so
med vojno živeli na Jesenicah, je bila
takrat pogosteje uporabljena beseda
»gošar«. Po podatkih iz leksikona Leksikografskega
zavoda je beseda partizan v
srednjem veku pomenila najemniškega
vojaka, kasneje pa borca paravojaških
enot, ki so iz ozadja pomagale svoji redni
vojski. Šele ženevska konvencija jih je
avgusta leta 1949, štiri leta po končani
drugi svetovni vojni, pravno izenačila z
redno vojsko.
DEMOKRACIJA: Večkrat omenite, da
so Nemci med okupacijo vladali s tršo roko
kot Italijani. Kako ste to občutili?
VIDMAR: Med vojno sem imel priložnost
od blizu opazovati ene in druge in
nam. otrokom, so se Nemci zdeli veliko
trši, vojaški, narod kot Italijani. Lahko
dodam, da so na ozemlju pod nemško
okupacijo imeli otroci v šolah od prvega
dne pouk le v nemščini. Pod italijansko
oblastjo pa smo se učili še naprej v materinščini.
Morda še nekaj; ne spominjam
se, da bi bil kak moj starejši sorodnik
kdaj vpoklican v italijansko vojsko. V
nemški pa je bilo prisiljenih sodelovati
kar precejšnje število slovenskih fantov
– vojaških obveznikov. Menim, da se je
tudi zato na ozemlju, ki je bilo pod nadzorom
Italijanov, odporniško gibanje
mnogo bolj razraslo kot pa na ozemlju,
ki so ga zasedli Nemci.
DEMOKRACIJA: Pravite tudi, da je bila
revolucija prva, boj z okupatorjem pa
»drugorazredna« tema.
VIDMAR: To seveda ni samo moje
mnenje. Obstajajo ohranjeni dokumenti,
zapisi in drugi eksponati v Muzeju
novejše zgodovine, ki to dokazujejo.
Večkrat je bilo že izpričano tudi v delih
naših priznanih zgodovinarjev, kot so
dr. Jože Možina, dr. Mitja Ferenc, dr.
Jože Dežman in dr. Tamara Griesser
Pečar, če jih navedem le nekaj. Da pa mi
ne bi kdo očital, da navajam samo
»desno« usmerjene zgodovinarje, naj
dodam še, da je to dejstvo nedvoumno
zapisal tudi dr. France Bučar, partizan
(!), v knjigi Usodne odločitve, Časopis
za kritiko znanosti, Ljubljana, 1988. V
tej mali knjižici, za katero gotovo skoraj
nihče več ne ve, je vse dogajanje pred in
med drugo svetovno vojno ter po njej
na Slovenskem izključno na podlagi
dejstev izjemno pronicljivo in analitično
opisano.
DEMOKRACIJA: Pokazali ste mi tudi
dokument, ki nosi datum 1. 7. 1937. Kot
lahko razberemo iz njega, je na kmečkem
taboru govoril Turnšek, ki je znan kot
idejni vodja Društva kmečkih fantov in
deklet v Zagradcu. Napovedal je: »Kakor
bo sedajle ob košnji padla trava, tako bodo
padale glave, kadar bomo na vladi mi.«
Je bil Turnšek, ki je napovedal komunistično
revolucijo, že takrat podtaknjen
med kmečko mladino?
VIDMAR: Dokument, o katerem me
sprašujete, je bil napisan že daljnega leta
1937. Našel sem ga v majhnem očetovem
arhivu šele po njegovi smrti pred približno
30 leti. Zame je bilo zelo zanimivo,
tega prej namreč nisem vedel, da je oče
shranil nekaj listin in aktov še iz časov
svojega službovanja v Kraljevini Jugoslaviji.
Ne vem sicer, kdaj je bilo ustanovljeno
Društvo kmečkih fantov in deklet,
niti tega, kdo je bil ustanovitelj. Presenetilo
pa me je, da so bili njihovi protestni
shodi večinoma neprijavljeni, izrazje
protestnikov proti tedanji oblasti pa
skoraj na las podobno parolam, kot jih
lahko slišimo danes na petkovih protestih.
Tudi grožnje s smrtjo. To me je
navedlo na misel, da se nekateri ljudje z
leti ne spremenijo prav veliko. To je
povsem v skladu s tisočletja starim latinskim
pregovorom: Vulpes pilum
mutat, non mores. (Volk dlako menja,
svoje nravi pa ne. Op. a.)
DEMOKRACIJA: Vaš oče je bil pomemben
mož v Novem mestu. Kaj bi izpostavili
pri njegovem delu? Kako se ga spominjate?
VIDMAR: Oče je bil v Dravski banovini
res na dokaj pomembnem položaju.
Kot član takratne stranke SLS, ki je izvirala
še iz avstro-ogrske monarhije, se
je povzpel do mesta okrajnega glavarja
v Novem mestu. Bil je dober govorec,
odličen pravnik, zapisan pravici in
resnici. Dober oče in mož. Skromen in
dobrodušen. Kot tak je na ovadbe skrajnežev
različnih strank po navadi reagiral
precej dobrohotno. Morda kar preveč,
kar so mu nekateri, bolj radikalno usmerjeni,
večkrat tudi očitali. Vse to lahko
razberem iz njegovih shranjenih dokumentov
iz tistega časa.
DEMOKRACIJA: Sicer pa vaša knjiga
nosi naslov Življenje ni praznik. Zakaj tak
naslov?
VIDMAR: To je prvi del verza iz pesmi
Simona Gregorčiča, ki jo je napisal
svojemu prijatelju Josipu Godniču iz
Grgarja ob nastopu njegovega službovanja,
in se v celoti glasi: »Življenje ni
praznik, je delovni dan.« To sem izbral
predvsem zato, ker pripadam generaciji,
ki je bila vzgajana še v duhu pozitivnih
vrednot, kot so poštenost, marljivost,
vestnost … predvsem pa z mislijo, da brez
trdega, lahko rečem garaškega dela
seveda ne more biti uspeha. Čeprav je
bilo seveda naše življenje tudi lepo, smo
že v osnovnošolskih letih spoznali, kaj
je vojna in okupacija. Kasneje smo morali
preživeti tri totalitarne režime in tudi
zgodnje povojno obdobje, ki je bilo od
vseh najtežje. Ne morem reči, da nam je
bilo ravno z rožicami postlano, vendar
se mi zdaj zdi, da je starost vseeno prišla
prehitro (moj sogovorec se je ob teh
besedah rahlo nasmehnil).
DEMOKRACIJA: Spomine ste opisali
tudi prek znanstev, mnogi med njimi so
bili tudi vaši pacienti. Opravljali ste
namreč poklic zobozdravnika.
Biografija
Prof. dr. Vinko Vidmar, dr. dent.
med., je bil rojen leta 1933 v Ljubljani.
Oče je bil pravnik, mati pa finančna
uradnica. Imel je tudi dve leti starejšo
sestro. Osnovno šolo je obiskoval
v Novem mestu, maturiral pa je leta
1951 na Klasični gimnaziji v Ljubljani.
Na Odseku za stomatologijo Medicinske
fakultete v Ljubljani je diplomiral
leta 1957. Dobra tri leta je bil zaposlen
v Zdravstvenem domu Ljubljana – Šiška.
Od leta 1961 dalje pa v Kliničnem
centru v Ljubljani in na MF, na Odseku
za stomatologijo, kjer je nadaljeval podiplomski
študij in ga uspešno sklenil
z magisterijem in doktoratom znanosti.
Leta 1983 je dosegel naziv izrednega
profesorja. Leto prej je štiri mesece
delal kot znanstveni sodelavec Poliklinike
za stomatološko protetiko Univerze
Johannesa Gutenberga v Mainzu.
V stroki se je veliko ukvarjal z oralno
rehabilitacijo bolnikov z disgnatijami
in protetično oskrbo palatoshiz.
Poleg pedagoškega in strokovnega
dela je proučeval aktivnost encimov,
ki sodelujejo pri prenosu bolečinskega
dražljaja v zobni pulpi. Udeležil se je
več strokovnih srečanj doma in v tujini.
Po upokojitvi leta 1994 je še dvajset
let delal v zasebni stomatološki ordinaciji.
Je član Društva zobozdravstvenih
delavcev Slovenije in častni član
Sekcije za stomatološko protetiko SZD.
Je poročen in oče dveh sinov. Ima vnukinjo
in vnuka.
24 | 37/XXV | 10. september 2020
| 37/XXV | 10. september 2020 25