demokracija_37_low2

KOLUMNA
Zdrav duh v zdravem telesu (26)
Mojih prvih 14.600 sklec
Teoretično se mora s
telesno vadbo ukvarjati
prav vsak od nas, zatorej
je tudi prehrana enaka –
za vse nas!
Tudi vas moti odlašanje s kakšnim telefonskim
klicem, za katerega veste, da bi
ga bilo dobro opraviti? Ali pa s kakšnim
obiskom, mogoče s pospravljanjem garaže ali pa
z začetkom shujševalne diete? Niste edini.
Odlašanje je odlaganje dejanj ali odločitev na
pozneje. Gre za psihološki mehanizem, s katerim
se spopadamo s tesnobo in z drugimi neprijetnimi
občutki, povezanimi z začetkom ali dokončanjem
dejanj. Medtem ko se med ljudmi šteje
kot normalno, da odlašamo do neke mere, pa
lahko postane to resen problem, če nas odlašanje
ovira, kronično odlašanje pa je lahko tudi znak
psihološke motnje.
Vidnejši avtorji, ki obravnavajo to področje, v
splošnem opredeljujejo dve psihološki kategoriji
odlašanja, obe pa se nanašata na anksioznost
(tesnobo), ne pa na lenobo, kot bi kdo lahko prehitro
sklenil.
Prva kategorija zajema stvari kot premajhne.
To so vse tiste naloge, ki so samo nekakšen nebodigatreba
in zanje
obstajajo na videz
preproste rešitve (npr.
pospravljanje garaže);
v drugo kategorijo pa
sodijo stvari, ki so prevelike
za nadzor. To so
naloge, ki nam celo
vlivajo strah in bi
njihova izvedba lahko
imela velik vpliv na
človekovo življenje
(npr. soočenje študenta
z izpitom).
V začetku avgusta
2019, pred dobrim
letom torej, sem med
dnevnimi novicami zasledil raziskavo harvardske
univerze o vplivu sklec na zdravje moških. Ugotovili
so, da se moškemu, ki je sposoben narediti
vsaj 40 sklec, ni treba posebej bati srčne kapi,
oz. čim več sklec je moški zmožen narediti,
manjša je verjetnost, da ga doleti srčna kap.
Ugotovitev me je dobesedno presunila. Resno
sem se zamislil in siten, kot sem za takšne stvari,
kaj kmalu sprejel odločitev, da vse skupaj preskusim
tudi pri sebi. Samo pol leta pred tem člankom
sem namreč dobil tablete za zniževanje krvnega
tlaka, star sem pa šele dobrih petdeset let. Moja
logika mi je v tem primeru narekovala sklep, da
namesto da se bašem s tabletami in le čakam na
posledice staranja na svojem srcu in ožilju, grem
Ugotovili so, da se moškemu,
ki je sposoben narediti vsaj
40 sklec, ni treba posebej
bati srčne kapi, oz. čim
več sklec je moški zmožen
narediti, manjša je verjetnost,
da ga doleti srčna kap.
aktivno v drugo smer in začnem delati vsaj sklece.
Vsak dan, vsako jutro najmanj štirideset.
Vendar pa sam začetek ni bil tako preprost.
Moja odločitev je po prej zapisanem namreč
sodila v prvo kategorijo, med nekakšne »nebodijihtreba«
vsakdanje stvari. No, po dveh dneh sem
končno začel. Ne s štiridesetimi takoj, temveč
najprej slabih dvajset, komaj in z veliko muko.
Dihal sem kot star parnik in se nostalgično spominjal
vseh tistih let, ki sem jih preživel v svetu
borilnih veščin, kjer so bile sklece lahkotna
dnevna obveznost, včasih pa tudi kazen.
Po svoje imam srečo, da se s spremembami
ukvarjam tudi profesionalno, v okviru mehkih
veščin dela z ljudmi. Na področju osebnostnega
razvoja se tako slepo držim pravila, da je za resne
spremembe v življenju treba spremeniti dnevno
rutino. Ne išči torej velikih novoletnih »od danes
bo pa vse drugače!«, temveč spreminjaj malenkosti
znotraj vsakdanjika. Omenjene sklece so
torej kot nalašč.
Danes, po dobrem
letu dni, so še vedno
dnevi, ko zjutraj komaj
puham in piham, in so
dnevi, ko po sklecah
skočim pokonci kot
kakšen najstnik. Na
začetku sem sicer
mislil, da bo sčasoma
v skupnem laže, vendar
(še) ni. Prvih deset
sklec res sploh ne
čutim, naslednjih
deset je potem ogrevanje,
naslednjih deset
jih že čutim in zadnjih
deset kakor kdaj.
Včasih komaj, včasih pa jih res naredim še deset
za povrh.
Sem pa po prvih 14.600 sklecah dodatno ugotovil,
da včasih odlašam z dejavnostmi, za katere
sploh ne vem, da odlašam. Šele ko se spomnim
na sklece, grem in naredim tudi tisto, kar sem
še nekaj trenutkov pred tem mirno preložil na
jutri. Za povrh pa sem se tudi odločil, da bom s
sklecami nadaljeval, dokler bom le lahko.
Občutek, da vsak dan narediš nekaj zdravega
zase, je preprosto neprecenljiv. Je pa res, da je
treba najprej na vse štiri, nato pa v skleco in šele
potem naprej. Danes, ne jutri in ne pojutrišnjem.
Tudi če se ti upira, je treba vsaj začeti, saj motivacija
pogosto pride tudi kasneje.
Edvard
Kadič
Edvard Kadič je
strokovnjak za
komunikacijo in
osebnostni razvoj,
predavatelj, trener in
svetovalec na
področju osebne
karizme.
Janez Virk
Pixabay
Resnično ne razumem – seveda
razumem –, zakaj bi moral biti
to poseben problem. Jasno, potrošništvo
in Pariz 1968. Kar je staro, ni
dobro, stari načini prehranjevanja niso
dobri, stari recepti, stare modrosti …
Seveda ne. Hrana – živila, zelenjava, pijača,
skoraj vse je drugačno kot včasih,
slabše in zastarelo.
Pa poglejmo, kaj smo v teh kolumnah
že rekli: Svetovna zdravstvena organizacija
WHO je že zdavnaj priporočila,
evropske države pa sprejele kot obvezo
− tudi naša −, da zagotovijo vsem odraslim
možnost najmanj pol ure vsakodnevne
telesno-vzgojne ohranjevalne
razvedrilne dejavnosti. To pa pomeni,
da imajo odrasli možnost teka na za to
primernih (neasfaltiranih) stezah in
poteh brezplačno in možnost uporabe
primernih odprtih in zaprtih športnih
objektov za plačilo vsaj dvakrat po eno
uro tedensko. In še: možnost ustanavljanja
ali sodelovanja v prostovoljnih
civilnih športnih organizacijah – športnih
društvih. To je osnova, to bi moral
biti danes osnovni civilizacijski standard,
ki ga mora zagotoviti država, neposredno
pa prav vsaka slovenska občina.
To imamo tudi pravico zahtevati!
Potem pa se razdelimo: v tiste, ki se s
to dejavnostjo ukvarjamo iz zdravstvenih
in telesnih razlogov ter iz sprostitvenih
in razvedrilnih namenov, kamor sodi
Prehrana in šport
tudi rekreacijsko tekmovanje, in, tiste,
ki si želijo več: izboljševati svoje sposobnosti
v merjenju z drugimi ali pa celo z
doseganjem mej sposobnosti (sebe ali
pa kar človeštva). To je: s tekmovalnim,
mednarodno primerjalnim in vrhunskim
športom. Slednje pa je pretežno profesionalno
in sodi v svojo »obrtno- gospodarsko«
branžo z vsemi svojimi specifičnimi
zahtevami, v kar sodi tudi
prehrana. To pa smo rekli, da ni tisto, o
čemer smo se namenili pogovarjati v teh
kolumnah.
Sedaj mi pa povejte: če smo zgoraj zapisali,
da bi se moral s skrbjo za svoje
telesno zdravje, za ohranjevanje in morda
celo razvijanje svojih telesnih sposobnosti
ukvarjati prav vsak posameznik,
kar kot »obvezo« podpira celo Svetovna
zdravstvena organizacija, potem ne gre
tukaj za nobeno posebno dejavnost,
ampak za normalno življenje vsakega
posameznika. Torej za prav normalno
prehrano, enako zahtevano za res vsakega
izmed nas. No, no, razen seveda razlik,
ki izhajajo iz tega, da si dva izmed nas
nista v vsem enaka, seveda pa podobna
(osvobajam vas pleteničenja o tem še
naprej)! In zakaj moram tako razpredati
o tem? Zato, ker so žal vsi naši v en rog
tuleči mediji v službi gospodarstva=potrošništva,
še več, tajkunstva in »farbanja«
ljudi. Ja, v svetu že z začetkom Pulitzerjevega
rumenega tiska tam v
začetku minulega stoletja. In tako »ta
pravi« silijo k jemanju posebnih prehranskih
dopolnil že otroke, ki se ukvarjajo
šele z začetki športnega udejstvovanja
– in jim najbolj navdušeno te preparate
kupujejo vanje (v svoje otroke) zaljubljeni
starši. Zanimivo, o tem sta javno govorila
dva od najbolj izkušenih, Brigita
Bukovec in Primož Peterka – seveda se
ju še spomnite. Za udeležence najbolj
množičnega, z najboljšimi črnimi tekači
sveta oplemenitenega ljubljanskega »maratonskega«
tekmovanja je pred leti
športna zdravnica zapisala v osrednjem
dnevniku, da »80 odstotkov udeležencev
tega teka uživa dodatna poživila«. Ja!
Torej? Teoretično se mora s telesno
vadbo ukvarjati prav vsak od nas, zatorej
je tudi prehrana enaka za vse nas! Mislim
pa, da se moramo iz več razlogov spet
pogledati v ogledalo in priznati, da se
večina nas napačno hrani – predvsem iz
razloga, ker si za svoje zdravje, ki se kar
precej vzpostavlja »skozi« želodec,
vzamemo premalo časa, posebej še za
prehrano. Zato bo dobro, da to podrobno
pogledamo.
A tokrat le tale nasvet za pokušino: vsaj
dve uri pred načrtovano zahtevno telesno
aktivnostjo ne jemo, enako ne med njo
pa še kake pol ure po njej. V šolo prehranjevanja
gremo pa prihodnjič.
Janez Virk je profesor telesne vzgoje in
dolgoletni športni trener.
64 | 37/XXV | 10. september 2020
| 37/XXV | 10. september 2020
65