demokracija_37_low2

politika
politika
Novi zakon o medijih
je darilo RTVS
Novi zakon o medijih prinaša kup rešitev, ki se v medijih sploh
ne izpostavljajo, saj je histerija okrog spremenjene distribucije
RTV-prispevka tako velika, da je praktično vsa skrajna levica
na okopih – in kolesih.
Peter Truden
STA/Nebojša Tejić, Anže Malovrh; iStock, Arhiv Demokracije
Bojni kriki privilegirancev s Kolodvorske
in njihovih političnih
sopotnikov (ki »RTV ne dajo!«)
so tako glasni, da vsak glas razuma, ki
bi rad izpostavil napredne rešitve zakona,
povsem preglasijo. Zato je prav, da
jih – preden ugriznemo v kislo jabolko
financiranja RTV − izpostavimo.
Nujne digitalne prilagoditve
Zakon sledi digitalni resničnosti današnjega
časa. Prinaša prenovljene definicije
medijev. Ne sklicuje se več na
preživete definicije za posamezne vrste
medijev, s čimer je zagotovljena tehnološka
nevtralnost zakonskih rešitev.
Nova definicija bo zajela nove oblike
množičnih medijev na družbenih omrežjih,
a ne tako ohlapno, da bi bila vsaka
oblika javnega komuniciranja že medij.
Digitalni izdajatelji so navdušeni!
Za izdajatelje se ukinja obveznost predhodnega
vpisa v razvid medijev, ki danes
predstavlja nepotrebno administrativno
oviro. Razvid medijev ostaja le še evidenca
podatkov. Večina neodvisnih novinarjev
in urednikov spletnih portalov
rešitev pozdravlja!
Koncentracije v medijih, ki kot rak na
kosteh počasi razjedajo skelet slovenskega
medijskega ustroja, bo od zdaj presojal
edini organ, ki je za to pristojen –
agencija za varstvo konkurence. Zdajšnja
rešitev, ko je koncentracije presojalo ministrstvo,
se je izkazala za neučinkovito.
Hkrati se ukinjajo zloglasne programske
mreže, ki so radijskim tajkunom podeljevale
licenco za ubijanje manjših
lokalnih postaj.
Predlagana je nova definicija slovenske
glasbe, ki temelji na izvajanju v slovenskem
jeziku oz. na produkciji oziroma
izdaji glasbe v Republiki Sloveniji, če gre
za inštrumentalne skladbe. S tem se promovira
glasba v slovenskem jeziku,
medtem ko se je po zdajšnji ureditvi
zadeva izrodila do takšne mere, da se je
za slovensko glasbo štela tudi srbska ali
hrvaška glasba, ki so jo ustvarili slovenski
producenti.
Zakon dokončno pravno razbija sprenevedanje
operaterjev in ponudnikov
televizijskega programa (predvsem
ProPlus), ki so si zdajšnji 112.
člen Zakona o medijih predstavljali tako,
da so komercialni programi, kot sta Pop
TV in Kanal A, del obvezne sheme – na
tak način so do zdaj operaterji upravičevali
dodatni strošek 3,5 evra za vsak
paket (tudi osnovni), saj so končnim potrošnikom
skupaj s ponudniki programov
prodali zgodbo, da jih je pač treba
obvezno plačevati, saj so del obvezne
sheme.
Hkrati pa zakon operaterje, ki bodo
zdaj razbremenjeni plačevanja 3,5 evra,
ponudniku nalaga, da ta znesek vplačuje
v sklad slovenske televizijske produkcije
– koncept, ki bi lahko zgodovinsko
oživil stagnirajočo slovensko produkcijo.
Denar ne bo več šel lastnikom ProPlusa
v davčno oazo na Bahame, ampak v
nove slovenske vsebine, gledalcem pa ne
bo treba več gledati le koprodukcijskih
oddaj s tujimi licencami, neumnih
Đurovih stvorov tipa Naša mala klinika in
Košnikove gostilne iz časa mezozoika.
Pomanjkanje kriznega
menedžmenta
A vse te rešitve so seveda irelevantne,
saj vlada menda želi z zakonom uničiti
nacionalno televizijo ali pa si jo vsaj
podrediti. Rešitev, predlagana v zakonu,
naj bi pomenila konec javnega zavoda
RTV. Pa bo res?
Zasebne družbe so med koronakrizo izgubile
trilijone evrov. Zdaj pa si predstavljajte,
da bi direktor nadzornikom in
delničarjem rekel naslednje: »Izgubili
bomo 15 odstotkov prihodkov. Najbolje
da družbo kar likvidiramo.« Najbrž bi
nadzorniki takšnega direktorja naslednji
dan odstavili in na njegovo mesto postavili
človeka, ki razume, kaj pomeni
krizni menedžment. No, Igor Kadunc,
generalni direktor RTV Slovenija, je eden
takšnih fatalistov. Trdi, da bo z javnim
servisom RTV Slovenija konec, če ta
izgubi 8 odstotkov, ki jih novi predlog
Vlada bo RTV
Slovenija podarila
najdragocenejše
darilno na svetu, ki
pa se ga socialistično
misleči posamezniki
najbolj otepajo. Darilo
prostega trga!
zakona namenja STA (3 odstotke)
ter drugim medijem (5 odstotkov), pa če
bi javnemu servisu hkrati vzeli še oddajnike
in zveze. Nadzorni svet bi ga najbrž
že zdavnaj zamenjal, če bi ga lahko, a ker
je nadzorni svet RTV Slovenija ena od
svetovnih posebnosti, kjer ta ne more
menjevati direktorjev, se jim lahko
Kadunc iz stolčka le sladko krohota.
Lanski eksterni prihodki javnega
zavoda RTV Slovenija so bili 122 milijonov
evrov. Da si boste laže predstavljali
številko 122.000.000 evrov: če bi bila
RTV gospodarska družba, bi bila ena
največjih v državi z daleč največjim
deležem stabilnih, ustavno zagotovljenih
(več o tem kasneje) prihodkov. Od
tega le 13 milijonov iz naslova oglaševanja,
kar 108 milijonov pa prispevate
vi. Prispevate daleč največ denarja po
glavi v Evropski uniji, za daleč največje
število zaposlenih na javnem zavodu po
glavi. Medtem ko so skozi zadnje desetletje
drugi mediji odpuščali, racionalizirali
in se prilagajali novi digitalni resničnosti,
se je RTV debelila – zaposlili
so kar 400 novih uslužbencev. Če bo
zakon sprejet, bodo šli vsi na cesto! Le
delovna sila stane 70 milijonov evrov!
Če ne z uslužbenci, grozijo pa s krčenjem
programa. Ukinjali se bodo regionalni
centri! Manj bo kulture!
Zavajajoče apokaliptične
napovedi
Ne verjemite temu apokaliptičnemu
nakladanju! Nič od tega se ne more
zgoditi. Če ministrstvo za kulturo ne bo
moglo dokazati, da RTV Slovenija tudi
z 8 odstotkov manj sredstev ne more
preživeti, potem bo tak zakon avtomatsko
padel na ustavnem sodišču. Ustavno
sodišče je že davnega leta 2001 s kreativno
uporabo 39. člena Ustave RS po hudo
vprašljivo logiki ugotovilo, da zakonodajalec
javnemu zavodu ne more
odvzeti sredstev, če hkrati ne dokaže, da
lahko zavod z neokrnjenim programom
preživi tudi brez teh sredstev – kar je
praktično nemogoče, saj ima RTV
povsem proste roke pri definiranju tega,
kaj opis njene javne službe dejansko
obsega. Druga možnost je, da zakonodajalec
pokaže, kako bo izgubljena sredstva
nadomestil.
In veste, zakaj se RTV skupaj s svojo
vojsko uporabnih idiotov tako obupno
bori, da bi dokazal nezmožnost preživetja?
Zato, ker dobro vedo, da bo ministrstvo
tudi na ustavnem sodišču dokazalo,
da ima preživetje RTV v svojih
rokah. Vlada bo RTV Slovenija podarila
najdragocenejše darilo na svetu, ki pa se
ga socialistično misleči posamezniki
najbolj otepajo. Darilo prostega trga!
Generalni direktor
RTV Slovenija Igor
Kadunc je eden
takšnih fatalistov, ki
ne razumejo, kaj je
krizni menedžment.
Neomejene možnosti
prostega trga
Nadomestilo za izpad javnih sredstev
RTV Slovenija od 8 odstotkov RTV-prispevka
se bo namreč zagotovilo s hkratno
novelo zakona o avdiovizualnih medijskih
storitvah (ZavMS), s katero se bo za
televizijske programe RTV Slovenija
povečal dopustni obseg oglaševanja, tako
da bo za RTV Slovenija veljala ista ureditev
kot za zasebne oz. komercialne televizijske
programe. Po konservativnih
ocenah bo javni zavod tako ustvaril kar
10 milijonov evrov dodatnih prihodkov.
Zdaj komercialni ProPlus obvladuje
80-odstotni delež oglasov. Prostor za
oglase očitno obstaja. A trg oglasov je
prosti trg. Oglaševalci bodo oglaševali
tam, kjer so gledane oddaje. Da bi RTV
Slovenija skrbela za gledanost svojih
oddaj, pa je v Sloveniji svojevrstno bogokletstvo.
RTV namreč prebiva v
posebni dimenziji skupaj z umetniki,
nevladnimi organizacijami in posvečenimi
novinarji – v dimenziji, kjer je
pehanje za merljivim uspehom početje,
ki se ne spodobi za javno posvečeno
službo v imenu ljudstva. Zakon bo
javnemu zavodu in njegovemu vodstvu
– najbrž komaj na ustavnem postopku
– dokazal, da se da gledanost in več oglaševalskega
prostora pridobiti tudi s kakovostjo.
Kakovost se prodaja. A potem
bo moral zavod začeti delovati povsem
drugače. In ravno tega jih je najbolj strah.
Meritokracije. Boja na prostem trgu. Kar
nenadoma bo postalo nesprejemljivo, če
sta na Tarči dva predstavnika Socialnih
demokratov – Matjaž Nemec in voditeljica
Erika Žnidaršič. Oglaševalci bodo
vedeli, da takšna oddaja prodaja oglase
le polovici Slovenije.
Kot bo nesprejemljivo, da je njihov
portal MMC ekstravaganca poveličevanja
internacionalnih delavskih revolucij
in demonizacije kapitala. Tam bodo oglaševali
le proizvajalci izdelkov za
reveže. Studio City pa bo morda dobil
bratranca z imenom Studio Reality, pa
bo javna hiša pobrala gledalce, hkrati pa
oglaševalce tako na levi kot na desni.
Širok svetovni nazor se prodaja. In
tega je RTV Slovenija najbolj strah. Tistih
8 odstotkov je drobiž. Tudi prodaja oddajnikov
in zvez ni noben bavbav, saj se
bodo hkrati znebili 84 visoko plačanih
delavcev (2,4 milijona evrov) in obnove
infrastrukture, ki jih je samo lani stala
910.000 evrov, pa tudi njihovi računovodski
izkazi pravijo, da oddajniki niso
ravno krava molznica. Ne, ne. Ne gre za
denar. Gre za to, da bo zakon RTV Slovenija
prisilil v meritokracijo. Prisiljeni se
bodo potegovati za oglaševalce. Prisiljeni
bodo iskati skupne sinergije z STA, ki
jih bodo zdaj financirali (saj si portal
MMC in STA že zdaj delita lep del
člankov, davkoplačevalci pa plačujejo
oboje, za dejansko iste članke). Če pa se
državni mastodont ne bo dobro znašel
na trgu, bo pač moral iskati sinergije od
znotraj.
Vlada ne želi politično uravnotežiti
RTV Slovenija niti je ne želi narediti bolj
pluralne. Želi jo narediti bolj prostotržno.
Vreči jo želi v morje meritokracije,
da se nauči plavati brez rešilnega jopiča,
narejenega iz davkoplačevalskega
denarja. Uravnoteženost, finančna
vzdržnost in tudi pluralnost bodo nato
prišle same od sebe.
18 | 37/XXV | 10. september 2020
| 37/XXV | 10. september 2020 19