demokracija_37_low2

Tribuna
Tribuna
Komunisti »podarili«
slovensko zemljo Italiji
Zgodba o tem, da so komunisti
Slovencem izbojevali ugodno
zahodno mejo, ni nič drugega
kot zlagan mit. Resnica je ravno
nasprotna. Če ne bi bilo komunistične
revolucije, bi se slovenska
državna meja bržkone vila globoko
na sedanjem italijanskem in tudi
hrvaškem ozemlju.
mag. Tadej Ian
MNZS, Twitter, Facebook
Zemljevid, na katerem je s svetlo modro črto označena
meja med Habsburško monarhijo in Kraljevino Italijo
(1866−1918), z rdečo črto pa je označena meja, določena
z rapalsko pogodbo (1920−1941). Vir: Začasna meja –
življenje in hrepenenje v coni A (1945−1947).
Popolnoma jasno je, da v časih,
ko narodu oz. domovini
trda prede, stopijo v prve
vrste domoljubi in za blagor domovine
zastavijo tudi svoje življenje.
Nesporno je, da so slovenski
domoljubi množično odhajali v
partizane, da bi obranili Slovenijo
pred tujo agresijo. Žalostno pa je,
če narodni odpor domoljubov za
svoje partikularne interese zlorabi
brezvestna klika, ki izide iz naroda.
In prav to se je zgodilo v Sloveniji
med drugo svetovno vojno. Zgodila
se je komunistična revolucija in
komunisti so s svojo subverzivno
dejavnostjo slovensko osvobodilno
domoljubno silo spremenili v svojo
zasebno vojsko zaradi političnega
okoriščanja. Resnični slovenski
domoljubi, ki so odšli v partizane,
so to tedaj prepozno spoznali. Nekateri
so umrli v komunističnih
čistkah ali padli v bojih, dezertirali,
se pridružili kontrarevoluciji
ali pa samo škripali z zobmi, ostali
v partizanih in z grenkobo v
srcu zdržali do bridkega konca, ko
se je cel narod znašel v brezumju. V
članku špekuliramo, vendar gre za
obravnavo mednarodnih odnosov
oz. ravnotežja sil v tedanjem času
ter primerjave razpletov dogodkov
v podobnih zgodovinskih situacijah,
zato so špekulacije dokaj verjetne.
Nesporno pa je, da je bil komunistični
internacionalizem škodljiv
za slovenski nacionalni interes.
Nesrečni »mali Sovjeti«
Ko so se po vojni slovenski komunisti
z zavezniki pogajali za jugoslovansko-italijansko
mejo, so se Američani
aktivno zavzemali za interese
Italije, četudi so Italijani prej v vojni
množično pobijali ameriške vojake.
Toda situacijo je treba razumeti v
luči povojne grozeče hladne vojne
(poleg nekaterih katastrofalnih
potez partizanskega vodstva). Američani
so jugoslovanske partizane
posmehljivo imenovali mali Sovjeti
in pridobivali ozemeljske pozicije
Italiji tudi zaradi grozečega konflikta
s komunističnim blokom. Sever
Jadrana je bil strateško preveč pomemben,
da bi ga zahodni zavezniki
prepustili sovjetskim lakajem.
Italijanski strani je zato zrasel
pogum, saj je kot poraženka vojne
zahtevala skoraj rapalsko mejo.
Italija meje z Jugoslavijo zato še
dolgo ni priznala. Slovenci imamo
pravzaprav veliko srečo, da se je socialistična
Jugoslavija zaradi konflikta
s sovjetskim blokom morala
vsaj delno nagibati na zahod, saj je
prav to odprlo pot osimskim sporazumom,
ki so začeli veljati šele leta
1977 in dokončno zaprli vprašanje
meje z Italijo le dobrih 13 let pred
slovenskim plebiscitom. Če ne bi
bilo teh sporazumov, bi se Slovenija
po osamosvojitvi lahko soočila z
izredno hudim problemom meje na
zahodu, ker bi Italija kaj lahko zahtevala
popravke, če meje z osimskimi
sporazumi ne bi prej že priznala.
Lahko bi bilo
bistveno drugače
Na italijanskem delu slovenskega
ozemlja so se slovenski domoljubi
soočali s fašističnim nasiljem že dve
desetletji. Zato so bile razmere za
narodni upor ob okupaciji sil osi tam
zrele. Domoljubna organizacija TIGR
je bila na območju aktivna že pred
vojno. Na drugi strani rapalske meje
se je pojavila plava garda, slovenski
četniki, gverilske enote, ki so nastale
iz poražene jugoslovanske vojske. Tu
je bilo veliko jugoslovanskih oficirjev.
Slovenski četniki so med vojno
delovali kot obveščevalci zahodnih
obveščevalnih služb in diverzanti.
Partizani so jih uničili leta 1943.
Veliko pripadnikov TIGR je odšlo
v partizane. Na drugi strani se je
plava garda povezala z okupatorjem,
ker je videla veliko nevarnost v komunistični
revoluciji, kar je moralno
slabo delovalo na številne slovenske
četnike. Ob odsotnosti komunistične
revolucije bi ti dve organizaciji
odpor proti okupatorju vsekakor izvajali.
Z nadzorom obsedeni komunistični
glavni štab je zelo pozno
vzpostavil neposredni nadzor nad
slovenskimi partizani, kar pomeni,
Slovenija bi bila
brez komunistične
revolucije lahko
samostojna in
ozemeljsko bistveno
večja država ter del
zahodne sfere in
prva v obrambi pred
železno zaveso.
da bi bil odpor v Sloveniji brez komunistov
izključno slovenski do
poraza sil osi. Če bi TIGR in plava
garda vodila odpor po nizozemskem
ali norveškem principu (diverzantske
akcije, atentati, obveščevalna
dejavnost), bi med zavezniki Slovenci
uživali velik ugled. Po drugi strani
bi z usklajenimi akcijami aktivistov
v smislu razorožitve italijanskih vojaških
enot in deponije orožja na
skritih mestih imeli dovolj potenciala
udarne moči, da bi lahko ob
dobri predhodni organizaciji in
množični mobilizaciji domoljubov
spomladi 1945 pripravili vstajo proti
Nemcem v fazah, ko so se ti že
umikali. Tedaj bi nova slovenska
vojska lahko osvobodila vsaj tako
veliko ozemlje na zahodu, kot so ga
osvojili partizani; nadzor bi vzpostavila
tudi v drugih delih Slovenije (z
izjemo Prekmurja). Značilno za partizane
je bilo, da so na ozemljih, kjer
so živeli tudi Italijani, takoj začeli
izvajati trdo revolucionarno politiko,
zaradi česar so si nakopali jezo
italijanskega prebivalstva. Če bi
zahodno usmerjena slovenska vojska
izvajala prijazno politiko do italijanskega
življa, proti sebi ne bi
obrnila javnega mnenja.
Na drugi strani bi domoljubni slovenski
politiki oz. diplomati lahko
preko Šubašićeve jugoslovanske
vlade v Londonu navezali stike z zahodnimi
diplomati in postali igralec
v povojni ureditvi Evrope. Zaradi
lege Slovenije in specifike tedanjega
mednarodnega položaja Jugoslavije
(Stalin, Churchill in Roosevelt so se
na Jalti dogovorili, da bo vpliv
Zahoda in Sovjetske zveze v Jugoslaviji
50:50) bi lahko slovenski politiki
in diplomati uspešno udejanjili
nekaj takega, kar je uspelo
Čehom po drugi svetovni vojni.
Zaradi bataljonov čeških vojakov
prostovoljcev na strani antante na
vseh treh frontah prve svetovne
Najprej nasmehi, a že čez nekaj dni pogledi čez puškine cevi. Slovenski partizani so
se morali pred Novozelandci zelo hitro umakniti iz Trsta. Če bi bil slovenski narodni
odpor prozahodno usmerjen, slovenske vojske nihče nikoli ne bi podil iz Trsta.
Če bi južno od Kolpe oblast po 2. sv. vojni prevzel srbski kralj in bi v Italiji zmagala komunistična
revolucija, bi se slovenski internacionalistični komunisti prodali v Italijo in Slovenija bi bila še
danes italijanska avtonomna pokrajina.
vojne ter zaradi briljantne diplomatske akcije
Beneša in Masaryka je Češka med zmagovitimi
zavezniki po vojni uživala neverjeten ugled in
bila zraven pri vseh pomembnih odločitvah. Tako
so se na pariški mirovni konferenci celo pojavljale
ideje, da bi Čehi dobili koridor do Jadranskega
morja in mesto Reko.
Ob situaciji po drugi svetovni vojni, ko je sovjetska
Rdeča armada osvajala vzhodno Evropo,
bi se ob učinkoviti slovenski vojaški in diplomatski
akciji kaj lahko zgodilo, da bi bili zavezniki
zainteresirani ustanoviti Slovenijo v dosti večjih
mejah, kot jo poznamo danes. Vse naše sosednje
države (Avstrija, Italija, Madžarska in celo Hrvaška
– NDH) so bile namreč del sil osi, torej so imele
po vojni zelo slabe pogajalske pozicije. Zato bi bilo
zelo verjetno, da bi bili zahodni zavezniki zainteresirani,
da se v tem delu razvije močnejša njim
naklonjena državica. To bi pomenilo, da bi Slovenija
brez zadržkov dobila Trst, Gorico in večje
ozemlje v Italiji, denimo po meji med Italijo in
Avstrijo pred 1. sv. vojno, ali pa bi celo dobila še
slovensko Benečijo. V tem kontekstu bi bile
nemara mogoče celo korekcije meje na Koroškem,
o čemer pa zaradi komunistične oblasti v Jugoslaviji
za zahodne zaveznike sploh ni bilo govora.
Istra je bila tedaj narodno mešana, tako da bi jo
vključno z Reko verjetno dobila Slovenija kot
dedinja stare Avstrije. Zelo verjetno bi Jugoslavija
tedaj razpadla zaradi akcije Titovih partizanov
in položaja Sovjetov na vzhodu, saj srbski kralj ne
bi mogel prevzeti oblasti. V vzhodnem delu Jugoslavije
bi tako zagotovo zmagal komunizem.
Vsi indici kažejo, da bi bila Slovenija brez komunistične
revolucije samostojna in ozemeljsko bistveno
večja država ter del zahodne sfere in prva
v obrambi pred železno zaveso.
Tadej Ian je magister ameriških študij,
družboslovec in politolog.
44 | 37/XXV | 10. september 2020
| 37/XXV | 10. september 2020 45