DEREGULACIJA POKLICEV - HRM revija

2.3 Pregled poskusov opredelitve regulacije in deregulacije poklicev
mag. Elizabeta Zirnstein, dr. Valentina Franca, dr. Anita Trnavčevič
Pravna ureditev trga dela je v sodobnem svetu predmet razprav skorajda vseh držav in mednarodnih
organizacij. Izzivi se porajajo zlasti pri vprašanjih, katere delovnopravne institute urejati ter kako
daleč naj ureditev seže, da se bo hkrati zagotavljala varnost in fleksibilnost trga dela. Med ta
vprašanja sodi tudi področje reguliranja posameznih poklicev. Država lahko prek svojih pravnih
aktov določi bodisi vstopne pogoje bodisi pogoje opravljanja posameznih poklicev. Kot glavni
razlog se največkrat navaja varnost izdelkov oziroma storitev posameznega poklica, ki naj bi jo
zagotovili prek pravne regulative. Problem pa se pojavi, ko je ta ureditev takšna, da ovira vstop
posameznikov na trg dela. Kot smo že omenili, je zelo pomemben tudi ekonomski vidik oziroma
stroškovna učinkovitost tovrstne ureditve. Izhajati je treba iz načela, da mora ureditev prinašati
uporabnikom neto koristi, upoštevajoč stroške, ki izhajajo iz ureditve posameznega poklica in s
tem omejevanja konkurence na trgu (Fells 2011).
Deregulacija se na splošno pojmuje kot zmanjšanje administrativnih ovir na trgu za boljši poslovni
razvoj. Opredelitve pojma deregulacija poklica pa v strokovni in znanstveni literaturi (zaenkrat
še) ni. Glede na to, da gre pri deregulaciji poklicev za postopek, ki je obraten z regulacijo poklica,
je pri iskanju ustreznih opredelitev treba izhajati iz samega pojma reguliran poklic, glede katerega
prav tako na ravni teorije ni doseženega splošnega soglasja. Še več, v teoriji ni niti soglasja glede
opredelitve pojma regulacija. Den Hertog (1999, 223) predlaga definicijo regulacije kot »uporabo
pravnih instrumentov za implementacijo socialno-ekonomskih ciljev«. Avtor nadalje ločuje dve
temeljni obliki regulacije – ekonomsko in socialno. Ekonomska regulacija po Hertogu obsega dva
podtipa regulacije, strukturno regulacijo in regulacijo obnašanja (tako tudi Kay in Vickers 1990).
Strukturna regulacija se uporablja za urejanje strukture trga. Primeri strukturne regulacije so,
denimo, omejitve glede vstopa na trg ali izstopa. Hertog kot primer strukturne regulacije izrecno
navaja tudi regulacijo poklicev. Regulacija obnašanja pa vsebuje pravila obnašanja na trgu. Primeri
so, na primer, nadzor cen, prepoved oglaševanja in standardi kakovosti. Socialna regulacija pa po
Hertogu pomeni regulacijo na področju varstva okolja, delovnih pogojev, varstva uporabnikov in
podobno. Javni interes kot eden izmed razlogov in ciljev regulacije na splošno pa avtor razume
kot »najboljšo možno alokacijo omejenih virov za individualne in kolektivne dobrine«.
Pravno definicijo reguliran poklic najdemo v direktivi 2005/36/ES o priznavanju poklicnih
kvalifikacij, ki pa je namenjena zgolj in samo za potrebe te direktive, kar pomeni, da je ne
moremo razumeti kot splošno veljavne in se nanjo pravnoformalno ne moremo sklicevati v
drugih primerih, to je izven te direktive. Vsebovana je v njenem tretjem členu, ki določa, da je
reguliran poklic poklicna dejavnost ali skupina poklicnih dejavnosti, katerih dostop do, opravljanje
ali enega od načinov opravljanja neposredno ali posredno določajo zakoni ali drugi predpisi glede
posebnih poklicnih kvalifikacij- Način opravljanja dejavnosti zajema zlasti uporabo poklicnega
naziva, ki je z zakoni ali drugimi predpisi omejen na imetnike določene poklicne kvalifikacije.
Preden sploh lahko podamo definicijo pojma deregulacija poklicev, je torej treba jasno vedeti,
kaj je to regulacija poklicev. Pri tem se prav tako odpira vrsta (pod)vprašanj, o čemer podrobneje
govorimo v nadaljevanju.
30