DEREGULACIJA POKLICEV - HRM revija

5.2 Deregulacija in identifikacija s poklicem
Poklicna identiteta je ena od identitet, ki jih poseduje posameznik. Schein (1978) poklicno
identiteto definira kot relativno stabilno in trajno celoto atributov, prepričanj, vrednot, motivov
in izkušenj, na podlagi katerih se posamezniki opredeljujejo pri opravljanju svoje poklicne vloge,
in za posameznike predstavlja vir pozitivne samopodobe in stabilnosti v življenju. Opredelili bi jo
lahko tudi kot del posameznikovega pojmovanja o sebi, ki izvira iz pripadanja določeni socialni
skupini, skupaj z vrednotami in s čustvenim pomenom, ki ga posameznik pripisuje članstvu
v tej skupini (Tajfel 1982 v Hotho 2008). V našem primeru so te pomembne skupine delovna
organizacija, stanovska združenja, sindikalne organizacije ter druge organizacije in skupine, v
katere je posameznik lahko vključen med svojim poklicnim udejstvovanjem. Omenjene skupine
skozi socialno interakcijo sooblikujejo posameznikovo poklicno identiteto ter s tem omogočajo
posameznikovo samodefiniranje v socialnem okolju. Osnovni motiv za to je potreba posameznikov
po oblikovanju pojma o sebi in težnja po ustvarjanju pozitvne samopodobe (Operario in Fiske
1999).
Strategije, ki jih posamezniki pri tem uporabljajo, so socialne primerjave in ocenjevanje socialnega
statusa. Posamezniki pri tem iščejo čim večjo razlikovanje med skupino, kateri pripadajo in ki
omogoča njihovo poklicno identifikacijo in pozitivno samopodobo, ter drugimi skupinami, Močna
identifikacija z eno skupino povzroča deindividualizacijo oziroma razosebljanje, saj posamezniki
privzamejo skupinske norme vedenja, stališča in prepričanja. Vsi omenjeni psihološki konstrukti
imajo funkcijo ustvarjanja meja med posameznimi poklicnimi skupinami (Hotho 2008).
Socializacija v poklic in v poklicno skupnost posameznikom omogoča občutek stabilnosti,
pripadanja, krepi skupne vrednote, posledica pa je zmanjšanje negotovosti, ki izvira iz socialnega
okolja (Poole in drugi 1990; Gold, Rodgers in Smith 2002). Poklicna socializacija poteka na
podlagi skriptov, posebne vrste kognitivnih shem, ki prenašajo informacije o (pravilnih, običajnih)
početjih in vsakodnevnih praksah med člani določene poklicne skupine. Skripti so torej ogrodje
poklicnega znanja in veščin ter s tem orientacija za poklicno udejstvovanje (Abelson 1981; Gioia
in Poole 1984; Lord in Kernan 1987; Holland in Cole 1995).
Z identifikacijo in vključitvijo v določeno socialno skupino poklicna identiteta omogoča tudi statusno
opredelitev. Zgodovinsko gledano so bili v družbi nekateri regulirani poklici okarakterizirani kot
skupine z visokim statusom, kar deloma pojasnjuje njihovo stabilnost v preteklosti (Hotho 2008).
Kot rečeno, poklicne skupine vseskozi stremijo k ohranitvi ali k povišanju socialnega statusa in
identitete, in sicer prek nenehnega procesa vzdrževanja mej socialnega položaja. Meje poklica
združujejo vse znanje, pravila in norme, ki povezujejo posameznike iste poklicne skupine in ki to
skupino ločijo od drugih poklicnih skupin (Gold, Rodgers in Smith 2002). Ker meje nikoli niso
stalne in neprepustne, pripadniki poklicnih skupin, v primeru ko se kontekst spremeni (denimo
v procesu deregulacije poklica), uporabljajo različne obrambne strategije z namenom zaščite ali
prestrukturiranja mej. Na individualni ravni se posledice kažejo bodisi kot odpor do sprememb
ali kot različne prilagoditve, lahko pa nastopijo težave in redefiniranje lastne poklicne identitete
ter menjava poklicne vloge ter stres, nejasnosti in notranji konflikti, povezani s spremembo
poklicne vloge.
Kontekstualne spremembe, kot je deregulacija poklicev, torej ustvarijo negotovost, nejasnost in
prenose virov moči in statusov v družbi. Posledično posamezniki ponovno ocenijo središčnost
pomembnih socialnih skupin v njihovem okolju. Spremembe v socialnem okolju lahko vodijo
54