DEREGULACIJA POKLICEV - HRM revija

do premisleka in s tem do rekonstrukcije poklicne identitete pri posameznikih, pri čemer lahko
prej bolj pomembnim socialnim skupinam začnejo pripisovati manjši pomen, in obratno. Druga
možnost je, da oblikujejo povsem novo poklicno identiteto. Kateri odziv bo posameznik izbral, je
v prvi vrsti odvisno od prepričanj in od ocene socialnih sprememb, od možnosti prehajanja med
socialnimi skupinami in od kognitivne ocene odnosov med potencialnimi skupinami ter njihovega
statusa. Glede na vse omenjeno bodo posamezniki aktivirali specifične socialno kognitivne
strategije in postopoma prilagodili svojo poklicno identiteto spreminjajočemu se kontekstu.
Deregulacija torej lahko pomeni tudi destabilizacijo poklicnih identitet, saj se posamezniki
identificirajo s svojimi poklici, skozi poklic pa jim je dano mesto v družbi. Zaključimo, da
prizadevanja za prosti pretok delovne sile lahko pri posameznikih vodijo do zmanjšanja ugleda v
družbi in s tem grožnje njihovemu pozitivnemu samovrednotenju. Na drugi strani pa deregulaciji
v prid govorijo čedalje bolj prisotni procesi spodbujanja prožnosti zaposlovanja (Svetlik 1999) in
s tem oblikovanja prožnejših poklicnih identitet.
Nenazadnje, kaj pomeni deregulacija z vidika identifikacije s poklicem kot pomembnim
dejavnikom psihološkega lastništva poklica? Identifikacija s poklicem je pomemben dejavnik
delovne uspešnosti. Zaznavanje lastnega dela kot avtonomnega in pozitivno vrednotenje dela so
ključni elementi zadovoljstva z delom, s tem pa so povezani tudi zaupanje pri uporabnikih storitev
in ekonomski učinki dela. Deregulacijo poklica lahko tako razumemo tudi kot možnost povečanja
vpliva dereguliranih poklicnih skupin na oblikovanje politik, organizacijo dela, dobavne roke in
podobno, na drugi strani pa kot odsotnost neposrednih pritiskov na to, kaj naj delajo in kako,
kar ima, ob sočasnem upoštevanju nekaterih pogojev, pozitivne učinke na opravljanje dela in na
občutek psihološkega lastništva nad delom.
5.3 zaupanje javnosti v deregulirane poklice
Zaupanje v poklic je sestavni del odnosa med vršilcem dela in prejemnikom (stranko, kupcem).
Za Slovenijo je Kramberger (1998) sicer ocenil, da je med vsemi poklici približno 40 odstotkov
reguliranih, drugi pa so izpostavljeni tržni regulaciji. Z drugimi besedami, da svobodni trg
postopoma sam loči »zrnje od plev« in da ohranja ponudnike dobrih storitev in izdelkov,
medtem ko ponudniki nekakovostnih storitev postopoma prenehajo biti konkurenčni. Prejemniki
oziroma družba naj bi torej delo presojali po dolgoročnih učinkih in po odnosu do sebe kot
do uporabnikov (Svetlik 1999). Poleg teženj k tržni regulaciji nekaterih poklicev so za proces
deregulacije pomembna še porajajoča se negativna stališča in zmanjšanje zaupanja s strani politike
in družbe do različnih poklicev, kar vodi do favoriziranja ideologije upravljanja s tveganji (Waring,
Dixon – Woods in Yeung 2010), tehnoloških sprememb in političnih programov (Jannson 2010)
ter globalizacije (Gold, Rodgers in Smith 2002). Vsi omenjeni procesi lahko na neki točki
omajajo zaupanje javnosti v deregulirane poklice. Glede na kompleksnost procesa deregulacije si
je smiselno postaviti nekaj vprašanj o možnih posledicah tega procesa za posameznike, ki so v
poklicu udeleženi, in za družbo, v kateri ustvarjajo.
Najprej se je treba vprašati, kakšno mesto zaseda nek poklic v družbeni delitvi dela oziroma koliko
je poklic centralen za zadovoljevanje temeljnih potreb v družbi. Načeloma velja, da bolj kot je
poklic zaznan kot pomemben za življenje posameznika ali posameznih družbenih skupin, večje so
tudi težnje k njegovi regulaciji (Shears 2009). Naslednje vprašanje je vezano na obstoj poklicnih
55