DEREGULACIJA POKLICEV - HRM revija

pristopa je, kot rečeno, večja odprtost poklica, po drugi strani pa v praksi zasledimo primere, ko
ni najbolj enostavno pritrditi, ali je neka izobrazba primerna za opravljanje določene dejavnosti.
V primerjavi s Slovenijo, Avstrijo in Nemčijo imajo skandinavske države, s tem tudi Danska in
Finska, drugačen pristop pri regulaciji obrti, pa tudi pri regulaciji nasploh. Obrt kot taka ni posebej
opredeljena, ampak je zajeta v zakonodaji o gospodarski dejavnosti. Običajno se kot pogoj za
opravljanje poklica zahteva potrdilo oziroma dokazilo o usposobljenosti za opravljenje določenega
poklica, kar je lahko v obliki ustrezne izobrazbe ali strokovnega izpita oziroma certifikata.
Delovanje obrti temelji na poklicnih oziroma cehovskih združenjih, ki imajo organizirana različna
usposabljanja in/ali pridobivanja certifikatov, s katerimi na trgu izkazujejo določeno kakovost. To
ne pomeni državne regulacije oziroma kogentnega prava, kot je to v primeru Slovenije, Avstrije in
Nemčije, dejansko pa ima podobne učinke. V praksi se namreč redko dogaja, da bi posamezniki
na trgu nastopali brez prejšnje pridobitve tovrstnih certifikatov oziroma potrdil. Na prvi pogled bi
lahko rekli, da je to pot do deregulacije, h kateri bi lahko stremela tudi Slovenija, vendar je treba
hkrati povedati tudi to, da je pri prenosu tujih modelov in sistemov, ki izhajajo iz drugačnega
kulturnega okolja, treba biti še posebej previden, saj so zaradi omenjenih razlik lahko dejansko
neprenosljivi. Pojavlja se namreč vprašanje, ali je stopnja podjetniške (pa tudi splošne) kulture
v Sloveniji taka, da bi si posamezniki želeli pridobivati tovrstna potrdila kot dokaz ustrezne
usposobljenosti ter odličnosti. Nadalje se postavlja vprašanje, ali bi bili uporabniki v Sloveniji
pripravljeni plačati višjo ceno v obliki dodane vrednosti takšnega in podobnega usposabljanja.
Italijo bi težko umestili v prvo ali drugo skupino držav. Za Italijo je namreč značilna dolga kultura
obrti, pri kateri je prevladujoči znak to, da se kot obrtna dejavnost določa tista, v katero je vloženega
več dela kot kapitala (osebna vključenost). V zadnjih letih so v Italiji stekli procesi deregulacije
poklicev, vendar ne v celoti, saj so večinoma regulacijo poklicev le prenesli na raven regulacije
dejavnosti, posledično je v evropski evidenci reguliranih poklicev manjše število v primerjavi
izpred nekaj let. Poleg tega je značilna tudi različna regulacija po provincah, ki velikokrat zahtevajo
vpis v registre posameznih provinc. Italija ne pozna sistema splošnega mojstrskega izpita, ampak
temelji na določanju pogojev glede izobrazbe in/ali delovnih izkušenj.
a) Poklici, regulirani v Sloveniji in vseh državah
Edini poklic, ki je reguliran v vseh izbranih državah in RS, je poklic očesni optik in/ali optik za
očesne leče.V Sloveniji je ta poklic reguliran znotraj dejavnosti trgovine na drobno v specializiranih
prodajalnah z očali, v Avstriji kot očesni optik, optik za očesne leče in optometrik, v Nemčiji kot
očesni optik, Danska skupaj regulira očesnega optika in optika za kontaktne leče (določa iste
pogoje), na Finskem in v Italiji pa kot očesni optik.
V vseh izbranih državah in Sloveniji se zahteva ustrezna izobrazba, ki je ponekod natančno
določena (na primer na Finskem sta natančno navedena visokošolska zavoda, ki izvajata ustrezen
program za opravljanje tega poklica), ponekod pa bolj ohlapno kot ustrezna izobrazba (na
primer v Sloveniji se zahteva srednja strokovna izobrazba ustrezne smeri). Poleg tega vse države
zahtevajo »potrdilo« za opravljanje tega poklica, ki ima lahko obliko mojstrskega izpita (Avstrija
in Nemčija), licence (Finska) ali obrtnega dovoljenja (Slovenija). Čeprav gre za različna imena, je
namen tega pogoja bolj ali manj enak v vseh državah – na institucionaliziran način preveriti, ali
ima posameznik ustrezna znanja ter zlasti usposobljenost za opravljanje tega poklica.
84