Glasilo Vizita - št.33_34 - Splošna bolnišnica Novo mesto

mi – vi – oni
Na ši dol go let ni zdrav ni ci in pred stoj ni ci Mi le ni Gor šič po dar ja mo Zim sko prav lji co.
ZIMSKA PRAVLJICA
Us tvar jal ne
de lav ni ce
skep čit no sti, da iz zi vu ne bomo kos, smo
pod bud nim oče som men to ri ce na predo
va le-per li co za per li co in tako vse do
kon ca. Ob kon cu na še ga dru že nja smo
bile si cer utru je ne, ven dar po no sne nase
in na na še delo. Raz šle smo se z upa njem,
da se kma lu zo pet sre ča mo.......In res nismo
ča ka le dol go, že v na sled njem me secu
smo se zbra le, si cer res da v ne ko li ko
manj šem šte vi lu kot me sec po prej, da bi
ča su pri mer no, iz de lo va le no vo let ne voščil
ni ce. Men to ri ca, tudi to krat ga. Bo ja na
Zu pan, nam je po ka za la ne kaj os nov nih
teh nik, ki jih lah ko upo ra bimo pri iz dela
vi voš čil nic. Spoz na le smo, da pri ustvar
ja nju do miš lji ja res ne sme poz na ti
meja. Vsa ka voš čil ni ca je bila uni kat na,
ne kaj po seb ne ga, pred vsem zato, ker je
bila na re je na iz srca, za ne ko ga, ki se ga
s po seb no to pli no
v srcu spom ni mo v
praz nič nem ča su.
Moj ca Šimc
Sre di šir ne po lja ne je stal sne že ni mož.
Dolg ko ren ček je imel za nos, na gla vi
pa ve lik klo buk. Stal je tam in ki slo
se je dr žal. Ka mor koli je na mreč po gle dal
s svo ji mi čr no čr ni mi oč mi, po vsod je bil
sneg. Sam sneg. Beli sneg.
Sne že ni mož je bil ra zo ča ran. Zem ljo si je
na mreč pred stav ljal dru ga če. Pi sa no, ne
belo. Sli šal je, da so na zem lji ro že. Ro že
vseh barv. Toda kje so vse te ro že? Mi slil
je in mi slil: Tu ne kaj ni v redu. Am pak kaj?
Na mrš čil se je in za vi hal svoj oranž ni nos.
Že vem, je vzklik nil. Na na pač nem kra ju
sto jim. Ro že so drug je.
Na sled nje ju tro se je od pra vil na pot. Sre čal
je zajč ka, ki je griz ljal zelj ni ko cen. Vljud no
ga je pov pra šal: Je to ro ža? Ro ža, zaj ček se
je od za ču de nja kar pre ko pic nil. To je zelj ni
štor, ti štor, in ne ro ža. Ni ro ža? Kak šna škoda!
Kje bi pa lah ko na šel ro že? Ubo gi ti sneže
ni mož, ni ko li ne boš na šel rož, ker si iz
sne ga, je za mom ljal zaj ček in od ska kljal.
Da ne bom na šel rož, ker sem iz sne ga, se
je za ču dil sne žak. Od ko ra kal je na prej in
pri šel do goz da. Dre ve sa so bila po kri ta z
de be lim sne gom, le maj ce na smre či ca se
je ze le ni la v bleš če či be li ni. Skri va la se je
pod mo goč no smre ko, ki je nad njo raz te zala
svo je veje in jo va ro va la. Na so sed njem
dre ve su je po či va la vra na. Je tole ze le na
ro ža, jo je zmo til sne že ni mož. Ti si be dak
in ne sne žak, se je za re ža la čr na pti ca. To
je smre ka in ne ro ža! Sne žak je ža lost no
po ve sil gla vo. In kje naj iš čem ro že? Pi sa ne
ro že? Ubo gi ti sne že ni mož, ni ko li ne boš
na šel rož, ker si iz sne ga! Je za kra ka la vra na
in od le te la.
Jaz da sem be dak, je uža lje no za go del
sne žak. Vra na je be dak, ne pa jaz. In na šel
bom ro že, pi sa ne ro že bom na šel! Ko ra kal
je da lje. Bila je že noč, ko je pri ko ra kal v
me sto. Hej, kje je kdo, je kli cal po tem nih
uli cah. Hej! Nih če mu ni od go vo ril. Vse je
spa lo. V me stu mo ra jo biti ro že. Mo ra jo
biti, je raz miš ljal sne žak. Toda rož ni bilo
vi de ti, nik jer. Je to ro ža, ga je za ni ma lo, ko
je opa zil čr ne ga mač ka, ki je stal na cest ni
sve til ki. Nje na svet lo ba je ču do vi to ža re la
v temi. To je čisto na vad na cest na sve til ka
in ne ro ža, je od mi jav kal muc. Ško da! Kje
bi pa lah ko na šel ro že? Pi sa ne ro že? Ubo gi
ti sne že ni mož, ni ko li ne boš na šel rož, ker
si iz sne ga, se je za sme jal na vi ha ni ma čon
in jo po bri sal.
Mar res ne bom ni ko li na šel rož, samo zato,
ker sem iz sne ga? Sne že ni mož je bil ža losten
in utru jen. Od vle kel se je čez bliž nje
dvo riš če in skle nil, da si bo mal ce od po čil.
65