Glasilo Vizita - št.33_34 - Splošna bolnišnica Novo mesto

fenomeni
Da so mobilni telefoni nekaj, brez
česar človek ne zna več dostojno
funkcionirati, je jasno v trenutku,
ko ga pozabi doma. Ne samo,
da je v njem vse, od telefonskih
številk do nujnih opomnikov, temveč
tudi nima kaj početi s sabo,
če je nekje primoran sam samcat
čakati kakih pet minut. Najbolj tragično
pa je to, da so mobilniki iz
človeka izbezali otroka v najbolj
primitivnem smislu. Kljub temu,
da so na trgu že dobro desetletje,
še vedno ne morete priti na organiziran
dogodek in preživeti ure
in pol, ne da bi komu zazvonila
torba, in še vedno lahko doživite,
kako kdo z glasnim šepetom reče
v tišino gledališke predstave “Ej,
ne morem zdaj, se slišiva potem.”
Ena stvar pa bo gotovo šla še na
slabše in tega se ne da preprečiti
z nobenim opozorilom tipa “cenjene
obiskovalce naprošamo, da...”
Vsebina pogovorov.
V
stacionarnih časih je bilo preprosto.
Telefonirali smo si pretežno takrat,
ko smo si imeli kaj pomembnega
sporočiti, voščiti za praznike ali poklepetati
s prijatelji, ki so živeli na drugem koncu
Slovenije in jih nisi mogel videti vsak dan.
Takrat smo zavrteli številko in če smo imeli
srečo, je bil naš človek tam. Če ga ni bilo, se
niso zlomile svetovne borze in ekonomija je
mirno tekla svojo pot. Pustili smo mu sporočilo
pri tistem, ki se je oglasil, in upali, da se
mu bo to spomnil povedati. Potem nadaljnji
preostanek dneva nismo preklinjali, kje
zavraga človek hodi in zakaj še ni poklical
nazaj. Je pač nekje hodil, hvalabugu. Ko je
(če je) prejel sporočilo, se je javil in potem
smo se za tri dni vnaprej zmenili za kraj in
uro srečanja in to je držalo kot pribito. Ker
smo točno vedeli, da pet minut pred zdajci
človeka ne bo doma, ni nikomur padlo na
misel, da bi srečanje prestavil, ker je slučajno
Fenomen
mobi
pogovorov
Piše Tina Cigler
vmes v izložbi zagledal takooo lep kostim ali
srečal nekega drugega prijatelja, s katerim
tudi že dolgo nista bila na pivu. Urnik je bil
na ta način precej bolj predvidljiv in manj
stresen.
Danes pa imamo mobilne telefone in vsaj
dve stvari sta se postavili na glavo. Prvič,
postalo je sila sumljivo, če se človeka ne da
priklicati ves dan. In drugič, pogovori so sestavljeni
iz niča. Neverjetno je, za kakšne modre
besede plačujemo 0,1 evra na minuto.
Obvezno vprašanje »Kje si?« se očitno dobi
že pri nakupu aparata in se samodejno sproži
ob vzpostavitvi zveze, pa če je relevantno
ali ne. Je pa to zelo prikladno vprašanje za
tiste, ki trpijo za pomanjkanjem tem za pogovor,
kajti iz navedbe lokacije se lahko razvije
prav prisrčen dialog. Zadnjič sem tavala po
trgovini, iščoč soliden ožemalnik za limone
(mimogrede, ta si zasluži svoj Fenomen), kar
dekletu poleg mene zazvoni telefon. Obvezno
vprašanje z one strani.
– “V trgoviniii,” je zategnila v odgovor. Glas
je seveda zanimalo, v kateri, čeprav je bilo iz
nadaljnjega pogovora razvidno, da ni imelo
nikakršnega pametnega namena.
– “V Merkatorjuuu,” je pojasnila.
– “Lepo lepo, glej, da boš kaj lepega kupila!”
– “Seveda seveda! Kje si pa ti? In kaj kej počneš?
A kaj jaz počnem?”
Levji delež povprečnega pogovora sestavljajo
opisi trenutnega početja. Iz starih stacionarnih
časov se ne spominjam, da bi kdo
nadrobno opisoval, kaj počne v trenutku
pogovora, ker je pač brezdelno čepel priklenjen
na telefonsko žico in ni čutil potrebe,
da oznanja, ali zdajle binglja z levo nogo ali
vrta po nosu. Po novem pa je to očitno zelo
pomembno.
– “Ravno kruh kupujem. Čakaj, samo malo...
“ Dekle je stisnilo slušalko med uho in vrat,
da je lahko iztegnilo kazalec proti prodajalki.
“Belega, prosim!... Ej, nimajo belega, se ti zavedaš?
Kaj naj zdaj? Koruznega? A? Kaj ti misliš?
Naj vzamem koruznega? Ja? Misliš, da je
dober?” Pred njo je seveda stala veliko bolj
kompetentna prodajalka, ki bi zagotovo znala
zastonj odgovoriti na vprašanje, v skrajni
sili pa bi ji bila morda tudi pripravljena odškrniti
kak kos v pokušino. Ko je dekle ob
bogati pomoči osebe z one strani slušalke,
ki tega kruha sploh ne bo deležna, končno
razrešilo dilemo, je povedalo, da namerava
kupiti še paradižnik in sojine polpete... kje bi
le imeli sojine polpete – morda veš? In nato
je izginilo med policami. Po kakih petih minutah
sva se ponovno srečali na blagajni.
– “Zdajle sem pa na blagaaaaajni. Na, pa nimam
deset centov... Čakaj. Joooj!!!! Ne ne,
nič takšnega, samo paradižnik se je skotalil
iz vrečke. Samo malo, da jo zavežem. Uf, takole!
Madonca, tako sem zacingljala, da jo
bom komaj odprla. Ja, kje sva ostali, aja, ma
ne veeeeeem, nič posebnega. Pa ti? Dej se
dobiva enkrat na kavi, pa počvekava.”
Zaželela sem si, da bi se jima do tedaj kaj
konkretnega zgodilo, sicer bo to žalosten
čvek. Vsekakor pa bo cenejši, kajti kava stane
en evro, deset minut takega pogovora
pa tudi – ampak ne dobiš kave. •
67