Glasilo Vizita - št. 52 - Splošna bolnišnica Novo mesto

kulturne drobtinice
Toni Gašperič
Dogodek v sobi št. 8
Kmalu se je izkazalo, da sem delal račun brez krčmarja. Sonce še
ni zašlo, ko sta se pojavila v sobi gospa in gospod. Gospod je imel
težave s prebavo, gospa pa je bila videti zdrava in je bila zgolj
njegova spremljevalka. Tudi zakonita žena. Da je zaprtost huda
reč, sem vedel iz lastnih izkušenj, iz sestrinih besed pa sem razbral,
da prišlek ni navaden državljan, ampak da je bil pred upokojitvijo
nekaj več. »Kar tu boste, gospod primarij, čemu bi se mučili na
stranišču,« je bila prijazna sestra, ko ji je gospod namignil, da bi
bil rad čim bolj na samem. »Tu, gospod primarij, ne boste nikogar
motili, saj smo v sobi skoraj sami,« je vztrajala in ga prepričala.
Pričelo se je s stokanjem, nadaljevalo s škrtanjem zob v zobni
protezi in preraslo v tuljenje. V takšno, ki ga je večkrat slišat v
bolnišnicah. Prihaja iz wecejev, a tudi iz sob. Rjovejo zaprteži,
čakajoč na Njega, nečloveške glasove pa spuščajo tudi žene in
možje, vajeni pitja alkoholnih pijač, a ker po bolnišnicah ni doz,
potrebnih za normalno funkcioniranje prepojenih celic, nastopijo
težave. In adijo spanec za vse tiste, ki so hospitalizirani zato, ker so
bolni. Če obdobje nočnih zavijanj in tuljenj traja dalj časa, moraš
biti presneto vzdržljiv in trpežen, da dogajanje preživiš. Po takšnih
nočeh pa si, da se razumemo, pošteno zbit, utrujen, morebiti celo
na robu depresije, ko spoznaš, da kričanje in klicanje sorodnikov
na pomoč prav nič ne zaleže. Prepuščen si samemu sebi, svojim
belim miškam in sreči, da boš, če boš, čim prej doma ob svojem
sodu, polni steklenici s šilcem žganega v roki in v družbi, ki ti
ne bo branila tega, kar v življenju najraje počneš… Če se to res
zgodi, še preden te pričnejo privezovati na posteljo ali te spravijo
v posebej za to prilagojeno kletko, pričneš verjeti v boga, v Marijo
Pomagaj ali vsaj v katerega od angelčkov, ki živijo, če vemo zanje
ali pa tudi ne.
Gospoda primarija je žena s trpečim izrazom na obrazu zavzeto
Pravi balzam. Sam v sobi v bolnišnici, kjer
se jih navadno drenja v enem prostoru
tudi po šest. Ne vem, ali se je zgodil čudež
ali pa so se načrtovalci zasedenosti postelj
zmotili. Oboje je mogoče, čeprav v čudeže
ne verjamem. Dejstva sem se razveselil
kot pijani šofer ceste, ob kateri ni policajev
s »frulicami« in drugo navlako. Končno
mirne, tihe noči, manj loputanja s tablicami,
obešenimi na okvir železne postelje,
manj klopotanja s coklami, v katere so,
ne vem zakaj, obute medicinske sestre,
medicinski bratje, pa tudi dohtarji. Veliko
hrupa, da človek niti priložnosti umreti v
tišini nima.
spodbujala: «Dajmo, oči, saj bo.« Dvigovala je rjuho in gledala,
kdaj se bo, če se bo, dogodek zgodil, kdaj bo zapečeni ničvrednež
pogledal v beli svet.
Zame se ni zmenil nihče. Ležal sem na postelji kot kup nesreče, v
mislih preklinjal zavarovalništvo in zdravstvo, ki ne premoreta nadstandardnih
storitev, da bi lahko gospodje primariji (tudi drugi,
ki bi si lahko privoščili plačevanje nadstandardnih storitev, da se
razumemo), ko bi bila nuja, po mili volji zavijali od bolečin v sobi
s televizorjem, prezračevalnimi napravami, s tušem in še s čim,
kar sodi k civilizacijskemu standardu enaindvajsetega stoletja, ne
da bi s tem motili koga drugega.
Gospod primarij ga je spravil na svetlobo, ko se je pričelo daniti.
Spremljevalka, gospa doktorjeva, je zajokala od sreče, a tudi od
jeze, ker je pozabila vzeti s seboj fotografski aparat. Gospod primarij
je smrčal že dobro minuto po dogodku, mene pa je sestra
pozdravila z vsakodnevnim jutranjim pozdravom: «Zmerila vam
bom pritisk in vzela kri.«
43