Letnik XVII/8 - Ministrstvo za obrambo

More documents

Recommendations

Info

sv 8 strokovne teme letih prve demokratične volitve. Z mednarodno pomočjo naj bi bile tokratne volitve transparentne, volili pa bi lahko vsi volivci iz vseh sudanskih regij, toda tudi z mednarodno pomočjo pri izvedbi volitev bodo te v Sudanu težko izvedljive iz več razlogov. Največji izziv je registracija volivcev. Osebni dokumenti ne obstajajo, identiteto volivca so na preteklih volitvah sicer dokazovali z navzočnostjo vodje klana, ki je potrdil ime, starost, bivališče in državljanstvo volivca. Nujno je bilo vedeti ime očeta in starega očeta, toda zaradi pogoste uporabe drugih imen so se volilni imeniki izkazali kot povsem neverodostojni. Imenovanje kandidatov oziroma nominacija je prav tako težavna. Do zdaj so bili za kandidaturo večinoma zahtevani le štirje pogoji, in sicer starost, pismenost, državljanstvo in denarni polog ali celo plačilo kandidature, kar je izključilo finančno šibke kandidate. Obveščanje in izobraževanje volivcev o pomenu ter izvedbi volitev in izvedba poštene politične kampanje so v trenutnih razmerah vprašljivi. Ne nazadnje sedanja vlada cenzurira tako elektronska kot tiskana množična občila. Med volitvami, ki bodo zaradi razmer v državi predvidoma potekale več dni, bodo najpomembnejši prevoz volivcev, ki živijo na prometno nerazvitih območjih, volilni imeniki, v katerih bo predvidoma veliko napak, štetje glasov in preprečevanje korupcije. »Do zdaj še nismo imeli poštenih volitev. Ljudje so glasovali v imenu drugih, možje v imenu žensk, ki so ostale doma, v volilnem imeniku so bili ljudje, ki ne obstajajo, in mogoče je bilo zamenjati volilni glas,« trdi sudanski volivec. Zaradi naštetih težav le rutinski mednarodni nadzor volitev ne bo zadostoval. Za izvedbo transparentnih in demokratičnih volitev bi bila nujna vključitev mednarodnih ustanov in strokovnjakov že v priprave in ne le v izvedbo volitev. Begunci brez pomoči in povsem nemočni Večina beguncev, ki ji je uspelo pribežati v Čad, zdaj živi v begunskih taboriščih pod vodstvom Organizacije združenih narodov za begunce (UNHCR). V taboriščih naj bi dobili zaščito, hrano in osnovno zdravstveno oskrbo, za otroke pa je organizirano izobraževanje. Čadska vlada je obljubila, da beguncev ne bo prisilila k vrnitvi v Darfur, hkrati pa beguncev ne vključuje v okolje in jih niti ne varuje pred pogostimi vpadi oboroženih skupin. Proti pogostim napadom na begunska taborišča so nemočne tudi mednarodne vojaške sile. Begunska politika ni oblikovana, zato je velika verjetnost, da bodo begunci ostali zapuščeni v taboriščih brez dolgoročne rešitve, možnosti trajnejše naselitve in vključitve v okolje. Človekoljubne organizacije opozarjajo, da je šestletno nenehno in intenzivno nasilje prizadelo celotno generacijo otrok, ki po ocenah strokovnjakov mogoče nikoli ne bodo okrevali. Otroci v tej regiji trpijo zaradi fizičnih in psiholoških posledic, in sicer posilstev, podhranjenosti ter prisiljenega pridobivanja otrok vojakov. Vsak mesec zaradi nasilja in bolezni, ki bi jih s primernimi zdravili sicer lahko pozdravili ali celo zaščitili pred njimi, umre na tisoče otrok, mlajših od pet let. Z drugimi besedami, otroci, mlajši od pet let, so pogosto izstradani do smrti. Otroci ne morejo dovolj hitro bežati pred napadalci, zato so pogosteje žrtve napadov, ranjeni in brez zdravniške pomoči umrejo. Umirajo zaradi izgube staršev. Voda je umazana, higienske razmere pa slabe, zato otroci umirajo tudi zaradi diareje in griže. Pogosta je malarija, proti kateri bi lahko pomagale mreže proti komarjem, toda kam dati podarjene mreže, če ni ne doma ne postelje. Sirote in otroci brez spremstva so pogosteje bolni ter tudi nesposobni kakršnega koli sporazumevanja z drugimi ljudmi. Deklice, tudi mlajše od deset let, so pogosto posiljene ali skupinsko zlorabljene. Vsa generacija otrok je pod velikim stresom, nekateri ne govorijo, drugi ne morejo spati, neprestano se bojijo, da jih bo kdo ranil ali ubil. Raziskava med darfurskimi begunskimi otroci dokazuje, da so najbolj travmatične izkušnje ugrabitev, skrivanje, posilstvo, videti posilstvo, smrt staršev in prisila, da otrok ubije člana družine. Človekoljubno osebje opozarja, da so otroci duševno pretreseni in zato postajajo vse bolj nasilni in samouničujoči. Generacija darfurskih otrok se nič več ne uči, kako skrbeti za zemljo, dom ali družino. So ogroženi, potrebujejo pomoč in ker je ne dobijo, so ogroženi njihovo zdravje, njihova prihodnost in prihodnost celotnega območja. Tudi če se nasilje med plemeni in vladnimi silami v Darfurju umiri, zaradi vsega tega ostaja vprašanje, kako bo Darfur sploh lahko še kdaj okreval in ponovno postal kmetijsko, ekonomsko in družbeno stabilno območje. Politična nestabilnost, etnične razlike in pomanjkanje mednarodne pomoči razmere še dodatno otežujejo. Kaj lahko naredi humanitarno osebje in kaj mi? Darfur je od leta 2003 stalnica v časopisnih naslovih in besedilih, slike gorečih vasi (na google earthu namesto darfurskih naselij vidite ogenj), izgnanih in bežečih ljudi, mučenja in ubijanja civilistov. Informacije so v svet večinoma prišle prek humanitarnega osebja in ljudi, kot je Tomo Križnar. Ne le Križnarjeva zgodba o priprtju, temveč tudi nedavna ugrabitev treh članov mednarodne humanitarne organizacije Zdravnikov brez meja pričata o izpostavljenosti vsakogar, ki se pojavi na kriznem območju. Humanitarno osebje je v Darfurju izpostavljeno izjemnemu psihičnemu in fizičnemu stresu. Znanstvena raziskava, ki je bila med njimi opravljena lani, dokazuje izgorelost, travmatične strese in stisko posameznikov. Na podlagi raziskave je bilo ugotovljeno, da je za ljudi, ki se odpravljajo na pomoč v Darfur ali sosednje države, treba organizirati dodatna usposabljanja, jih še bolje pripraviti na kulturne razlike in jim neprestano omogočati psihološko oporo. Potrebe po humanitarnem osebju v Sudanu so velike, zato je ta trenutek samo pri Organizaciji združenih narodov razpisanih 75 delovnih mest (http://unjobs.org/duty_stations/sudan), prostovoljce pa iščejo tudi druge nevladne organizacije. Ljudem v Darfurju lahko posamezniki pomagamo tudi drugače. Nekdanjemu predsedniku RS dr. Janezu Drnovšku je za kratko uspelo aktivirati tako politično kot tudi širšo javnost. Tudi danes lahko vsak izmed nas prispeva k poskusu reševanja spopada v Darfurju z majhno denarno donacijo, nakupom izdelka, katerega izkupiček bo namenjen Darfurju, prikazom Križnarjevega filma prijateljem, podpisom peticije, pritiskom na izvoljenega poslanca v parlamentu EU itn. Na medmrežnem brskalniku Google pod geslom how to help Darfur ta trenutek dobite 583.000 zadetkov, ki navajajo mnoge razloge, zakaj in ne le kako tudi vi lahko pomagate, da se bo največja humanitarna katastrofa čim prej končala. Viri: http://www.who.int/disasters/repo/14656.pdf. Chaikin, J. (2008): Children of Darfur: A vulnerable population, International journal of nursing practice, 14 (1), 74–77. Morgos, D., Worden, JW., Gupta, L. (2007): Psychosocial effects of war experiences among displaced children in Southern Darfur, Omega-journal of death and dying, 56(3), 229–253. Musa, SA., Hamid, AARM. (2008): Psychological problems among aid workers operating in Darfur, Social behavior and personality, 36(3), 407–416. Willis, J., El-Battahani, A., Woodward, P., (2009): Elections in Sudan: Learning from experience, Commissioned by the UK Department for International Development. In the Land of Darfur In 2006, our magazine published, in its second issue, an article with the same title by the author Tanja Perko (http://www.mors. si/fileadmin/mors/pdf/revija_sv/2006/ sv06_02.pdf). The article was inspired by the tragic situation in the western Sudanese province of Darfur, which had been pointed out some weeks earlier by the then president of Slovenia, Dr Janez Drnovšek, with his “The World for Darfur” initiative. According to international non-governmental organisations, conditions in the province have further deteriorated, despite the efforts of the international community to the contrary. We asked Ms Perko to analyse the current situation. 26
strokovne teme sv 8 Pozabljeni Gorski črni vrt Pričakovanja za stabilizacijo Gorskega Karabaha (2. del) Samostan Gandzasar, simbol Gorskega Karabaha Besedilo in fotografiji: Rok Zupančič V prvem delu članka o Gorskem Karabahu, objavljenem v prejšnji številki revije Slovenska vojska, smo razčlenili ključne mejnike, ki so zaznamovali Gorski Karabah in privedli do nasilja na tem etnično mešanem območju, ter orisali potek vojne med sprtima Azerbajdžanom na eni strani in Gorskim Karabahom oziroma Armenijo na drugi. Opisan potek dogodkov in nekaterih odločitev v prvem delu je temelj za razumevanje drugega dela članka, ki je pred vami, saj analizira politično-diplomatska prizadevanja za rešitev karabaškega vprašanja od leta 1994, ko sta izčrpani strani privolili v prekinitev ognja, do zadnjih aktualnih pobud za dogovor o Gorskem Karabahu. Poleg tega drugi del članka analizira razmerje sil in nekatere značilnosti geopolitičnega okolja, v katerem so trenutno Armenija, Gorski Karabah in Azerbajdžan, saj je to mogoče celo ključnega pomena za nadaljnji razvoj mirovnega procesa. Prekinitev sovražnosti in vloga OVSE Do prekinitve oboroženih spopadov je prišlo maja 1994 ob posredovanju Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), takrat enega redkih za obe strani sprejemljivih posrednikov. Od takrat do danes se je zvrstilo že kar nekaj mirovnih posredništev, in sicer ameriških, ruskih ter drugih, najdejavnejši in najvztrajnejši z vsemi omejitvami pa je ostal OVSE oziroma Skupina Minsk. Čeprav sta državi, potem ko so vojskujoči odložili orožje, gospodarsko propadli, je ena stran lahko razglasila zmago. Armenija je, kot trdita Saiderman in Ayres (2008: 81), edina država po padcu komunizma, v kateri je iredentizem, torej gibanje za priključitev ozemlja z narodno manjšino k matični državi, in sicer Gorskega Karabaha k Armeniji, uspel. Še več, Armenija je poleg Gorskega Karabaha, ki mednarodnopravno pripada Azerbajdžanu, »pridobila« 1 tudi strateško pomemben kopenski most, Lačinski koridor, torej ozemlje, ki niti ni del pokrajine Gorski Karabah, nekdanje regionalne avtonomne pokrajine znotraj Azerbajdžana, temveč del Azerbajdžana (več o tem v Zupančič, 2009). Skupino Minsk v okviru OVSE so z namenom, da v glavnem mestu Belorusije organizira konferenco, na kateri bi se dogovorili o miroljubni rešitvi krize, ustanovili že 24. marca 1992. Do danes taka konferenca še ni bila sklicana, Skupina Minsk pa v prizadevanjih za dosego rešitve ostaja aktivna vse od takrat (OSCE 2009a). 2 Zaradi spopada nizke 27
Page 1 and 2: evija slovenska vojska Med pripadni
Page 3 and 4: 9 771318 068006 Cena 0,21 € sprem
Page 5 and 6: Že od začetka smo vsi v centru č
Page 7 and 8: SV bo s civilnimi organizacijami š
Page 9 and 10: Pripadniki avstrijskih gasilskih en
Page 11 and 12: mednarodne operacije sv 8 Na Kosovu
Page 13 and 14: sedanjega območja, kjer je mejni p
Page 15 and 16: je pomen vsaj majhne stopnje zaupan
Page 17 and 18: sv 8 objave ministrstva za obrambo
Page 19 and 20: sv 8 objave ministrstva za obrambo
Page 21 and 22: Možnost za nadaljevanje častnišk
Page 23 and 24: Bele in Karavank, drugi del pa na S
Page 25: Humanitarna katastrofa stoletja V s
Page 29 and 30: skušnjavi po napovedovanju dogodko
Page 31 and 32: v življenju posameznika. Pri iskan
Page 33 and 34: znanje pa pomenijo neprecenljive vi
Page 35: Reševalcem nagradne križanke Prav

Letnik XVII/8 - Ministrstvo za obrambo

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?