Letnik XVII/8 - Ministrstvo za obrambo

More documents

Recommendations

Info

sv 8 strokovne teme Naborniki karabaško-armenske vojske blizu fronte intenzivnosti, kot lahko rečemo za današnje stanje, je Skupina Minsk na prvi pogled v 17 letih od ustanovitve pridobila delno nekredibilen status, vendar tako zapletenega spora ob nezainteresiranosti sprtih strani, omejenih s svojimi političnimi agendami, ne more rešiti še tako dober pogajalec. 3 Na politično zbliževanje med sovražnimi stranmi je treba vedno, ne le v tem primeru, gledati tankočutno in se izogibati hitrim sklepom, češ da določena mednarodna organizacija ničesar ne naredi. Diplomacija v tako kompleksnih primerih namreč poteka stran od javnosti in, kar je še pomembneje, postopoma, korak za korakom, to pa je značilno tudi za ta spopad. Kot enega izmed začetnih korakov, o katerem ni veliko zapisanega, lahko obravnavamo začetek spravne politike Armenije do Azerbajdžana, ki jo je tudi zaradi pritiska Skupine Minsk leta 1997 začel, leta 1998 pa še okrepil, takratni armenski predsednik Levon Ter-Petrosjan. Zaradi tega je izgubil predsedniški položaj, saj je bil predlog neposrednih pogovorov med Stepanakertom (glavnim mestom Gorskega Karabaha) in Bakujem takrat preveč ambiciozen predlog. Njegovo stališče, da naj Armenija poskuša pridobiti, kar lahko, toda kljub temu ščiti interese Gorskega Karabaha, je bilo kmalu označeno za nacionalno izdajo. Ter- Petrosjan je pod močnim pritiskom domače javnosti odstopil, za novega predsednika pa je bil na krilih iredentizma, da morajo Armenci v Armeniji in Gorskem Karabahu ostati združeni, izvoljen Robert Kočarjan (Saiderman in Ayres, 2008: 86, de Waal, 260–262). Ob diplomatskih prizadevanjih sta državi vendarle nekoliko (zakulisno) zbližali stališča. Armenski predsednik Robert Kočarjan je zaradi nestabilnosti v domovini in velike odvisnosti od Ruske federacije želel urediti odnose z Azerbajdžanom (toda ne tako, da bi Gorski Karabah pripadel Azerbajdžanu), podobno pa tudi azerbajdžanski voditelj Hajdar Alijev, oče sedanjega predsednika. Tudi takrat, čeprav so bili blizu dogovora, so bile nacionalistične smeri znotraj njunih držav premočne. Hajdar Alijev je leta 2003 umrl in spet ni bilo možnosti za sklenitev sporazuma. Razmere v mednarodni skupnosti, še posebej pa na Kavkazu in podobnih nestabilnih območjih, se lahko ob takih dogodkih spremenijo zelo hitro, čeprav se za zdaj zdi, da je spopad zamrznjen. Tako nasilje, kot je bilo na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, se ni ponovilo. Razlogi za optimizem To daje nekaj razlogov za optimizem. Na tem mestu bomo poleg aktualnih diplomatskih pobud predstavili še nekaj utemeljitev, ki so v korist hipotezi, da se spopad v bližnji prihodnosti ne bo razširil: – novembra lani sta se azerbajdžanski in armenski predsednik Ilham Alijev ter Serž Sarkisjan na pogovorih z ruskim predsednikom Dmitrijem Medvedjevem v dvorcu Meinedorf na obrobju Moskve zavezala, da bosta rešitev še naprej iskala po politični in ne vojaški poti. Čeprav napredka na pogovorih nihče ni pričakoval, je pomembno tudi simbolično sporočilo, saj sta voditelja Azerbajdžana in Armenije prvič po letu 1994 podpisala skupen dokument (Danielyan, 2008); – januarja letos sta se Alijev in Sarkisjan vnovič srečala v Zürichu. Sestanek sta označila za tvoren in se zavezala k nadaljnjemu reševanju spopada v okviru Skupine Minsk (OSCE, 2009b); – azerbajdžanski voditelj Alijev je v intervjuju za rusko televizijo RTR aprila letos dejal, da razume pomen Lačinskega koridorja za Armenijo oziroma Gorski Karabah in da za Azerbajdžan to ni problem. Hkrati je sicer poudaril tudi nujnost vnovične vzpostavitve ozemeljske celovitosti Azerbajdžana in umika armenskih oboroženih sil iz Gorskega Karabaha (Musayelyan, 2009); – v armenskem mestu Gyumri, le malo oddaljenem od še vedno zaprte meje s Turčijo, je rusko vojaško oporišče s približno 3000 ruskimi vojaki. 4 Ruske oborožene sile so med drugim razmeščene tudi na armensko-iranski meji. Po lanskih dogodkih v Gruziji, ko je Ruska federacija odločno zaščitila tisto, kar razume kot svoje nacionalne interese, in zaradi močne ruske vojaške navzočnosti je malo verjetno, da bi se Azerbajdžan odločil za vojaško operacijo za osvoboditev Gorskega Karabaha; – Ruska federacija ni enostransko na strani Armenije, še posebej v zadnjem času pa računa na vlogo posrednika med sprtima stranema o vprašanju Gorskega Karabaha in se zbližuje z Azerbajdžanom. Aprila letos se je o prihodnjem statusu pokrajine azerbajdžanski voditelj Alijev pogovarjal z ruskim predsednikom Medvedjevom (Gospodinov, 2009). Razlog za takšno igro Kremlja je tudi v pomembnosti azerbajdžanskih energetskih zalog za Rusko federacijo. Pesimistične utemeljitve Na drugi strani je veliko razlogov, ki govorijo proti hipotezi o izboljšanju zamrznjenega spopada in zbliževanju stališč: – Gorski Karabah ostaja še naprej ena izmed dominantnih tem azerbajdžanskega in armenskega političnega prizorišča, še posebej volilnih kampanj. 5 Razprave o njem so navadno čustvene in polne sovražnega govora. Da je vojaška rešitev kot ena izmed možnosti za razvozlanje karabaškega gordijskega vozla še vedno na mizi, je lani med slovenskim predsedovanjem Evropski uniji takratnemu zunanjemu ministru Slovenije Dimitriju Ruplu namigoval Alijev (Saideman, Ayres, 2008: 86, Lobjakas, 2008); – obstreljevanja na fronti med Azerbajdžanom in Gorskim Karabahom so pogosta (Radio Free Europe/Radio Liberty, 2008). Čeprav do osvojitev oziroma izgub ozemlja ne prihaja, je občasno kakšna žrtev, kar ne pripomore h krepitvi zaupanja; – sprti strani, še posebej Azerbajdžan, veliko denarja od prodaje energentov namenjata za oboroževanje, kar povečuje varnostno dilemo. Državi za obrambo po podatkih Military Balance (International Institute for Strategic Studies, 2009: 165, 167) namreč namenjata primerljivo, in sicer Azerbajdžan približno 2,5 odstotka, Armenija pa približno 3,2 odstotka BDP, vendar so absolutne številke bistveno drugačne. Armenski obrambni proračun je leta 2008 znašal 395 milijonov ameriških dolarjev, azerbajdžanski pa kar 1,26 milijarde dolarjev oziroma več kot trikrat več. Letos naj bi v Azerbajdžanu za obrambo porabili kar dve milijardi dolarjev, kar tehtnico še bolj prevesi na stran Azerbajdžana; – Azerbajdžan prednjači ne le po izdatkih za obrambo, temveč tudi po številu vojakov in oborožitvi. V nadaljevanju so predstavljeni nekateri podatki o oborožitvenih sistemih, najprej za Azerbajdžan, potem za Armenijo – število (aktivnih) vojakov: 65.000/42.000, možnost mobilizacije v številu vojakov: 300.000/210.000, število bojnih tankov: 320/110, 6 oklepni transporterji: 468/136, 7 artilerija: 282/229, lovska letala (v operativni uporabi): 47/16, jurišni helikopterji: 15/8 itn. (Military Balance, 2009: 165–168). Sklep Marsikateri naivni ali strokovni opazovalec se pogosto ne more upreti 28
skušnjavi po napovedovanju dogodkov. V mednarodnih odnosih, še posebej na tako nestabilnih območjih, kot je južni Kavkaz, je navadno tako, da se zgodi prav nasprotno, kot so analitiki in tako imenovani analitiki napovedali. Ti potem za nazaj ugotavljajo, zakaj se stvari, kot so jih napovedovali, niso zgodile, ali pa preprosto »pozabijo« oziroma ne omenjajo svojih neuresničenih napovedi, »kolektivni amneziji« pa ob prenatrpanosti z novimi dogodki pogosto podleže tudi javnost. Prav zato v tem sklepnem delu obeh člankov ne želim ničesar predvidevati, temveč le povzeti zapisano glede na nekatera dejstva, ki vplivajo in bodo vplivala na razvoj dogodkov v Gorskem Karabahu. Gorski Karabah in ves Kavkaz za Rusko federacijo ostaja tako imenovana bližnja tujina, območje, kjer ima največja država na svetu svoje strateške interese, s tem pa tudi (domnevno) pravico, da nanj vpliva. Ruski federaciji vloga posrednika v sporu in nerešen spopad, če mislimo v kategorijah političnega realizma, ustreza, saj lahko tako onemogoča vse strani. Obenem je tesno gospodarsko, politično in vojaško povezana z Armenijo, v zadnjem času pa se predvsem na energetskem področju povezuje tudi z Azerbajdžanom. Ohraniti Armenijo pod nadzorom je pomembno tudi zaradi neposrednega stika z Iranom, s katerim ima Armenija sicer le nekaj deset kilometrov meje, ne nazadnje pa Ruska federacija s svojo navzočnostjo ohranja nadzor nad armenskimi in azerbajdžanskimi političnimi elitami, s čimer lahko posredno omejuje tudi vpliv drugih regionalnih akterjev. Z rešitvijo spopada v Gorskem Karabahu bi Ruska federacija lahko izgubila vzvode vpliva na državi, zato zelo aktivne vloge Moskve pri tem ni pričakovati, saj ji dosedanje stanje ustreza. Tudi vloga Združenih držav Amerike ni zanemarljiva. Želijo si namreč zagotoviti nemoten pretok energetskih virov (ne pozabimo, da stopnjevanje spopada ni v interesu ZDA, saj poteka naftovod Baku–Tbilisi–Ceyhan le 20 kilometrov od Gorskega Karabaha), hkrati pa ohraniti ravnotežje moči oziroma omejiti vpliv Ruske federacije. ZDA imajo sicer zelo dobre odnose z Azerbajdžanom, podobno kot Ruska federacija zaradi energetskih razlogov. Hkrati se v Washingtonu zavedajo vpliva močne, v ZDA živeče armenske skupnosti, ki pomembno vpliva na politiko ZDA do Armenije. V ospredju ameriških pogledov proti Kavkazu trenutno ni Gorski Karabah, temveč še ena pereča tema, in sicer vprašanje armenskoturških odnosov. ZDA, še posebej predsednik Obama, si želijo vnovičnega odprtja armensko-turške meje, saj bo to po njihovem mnenju vodilo k stabilizaciji razmer. Tu so še nekateri pomembni regionalni akterji, na primer Turčija in Iran. Za Turčijo je poraz Azerbajdžana v vojni za Gorski Karabah pomenil veliko frustracijo, vendar se v spopad zaradi politične preračunljivosti neposredno ni vpletala, čeprav ga je politično in vojaško podpirala. Zdaj, ko se Armenija in Turčija politično zbližujeta in je Azerbajdžan posledično zaskrbljen, je turški premier Erdogan pohitel v Baku izrazit odločno podporo Azerbajdžancem. Turčija torej pazi, da se ne bi postavila izrazito na eno stran, saj od stabilnega Kavkaza pričakuje koristi. Naj omenimo še vlogo Irana, ki veliko izvaža v Armenijo in si je že prizadeval postati posrednik v sporu ter je leta 1992 celo gostil diplomate sprtih strani. Iran si zaradi politične izolacije želi ohraniti odprto mejo proti severu in okrepiti stike z Evropo, hkrati pa si zaradi želje po stabilni soseščini želi čimprejšnjo rešitev spora. Realnost in skoraj konsenzualen pogled mednarodne skupnosti, da je iransko bogatenje urana, domnevno pod pretvezo razvijanja jedrskega orožja, problem, uradni Teheran oddaljuje od možnosti, da bi imel aktivno vlogo pri rešitvi spora. V vsepovezanem, globaliziranem svetu se rado zazdi, da o drugih vemo skoraj vse in da so zato njihova dejanja predvidljiva ter racionalna, vendar se je že v času imama Šamila, Hadžija Murata in drugih, skoraj mitskih zgodovinskih osebnosti, ki jih je svetu v svojih romanih približal Lev Nikolajevič Tolstoj, o Kavkazu razvilo prepričanje, da tam živijo iracionalna, uporna in neukročena ljudstva, ki se jih preprosto ne da podjarmiti. Čeprav se mogoče zdi, da karabaški gordijski vozel za zdaj tesno drži, saj bodo vedenje vodilnih politikov in utemeljitve v korist pozitivnemu razvoju dogodkov morda prevesili tehtnico na stran miru, je vedno treba računati tudi na možnost iracionalnih dejanj. To seveda ne velja le za Kavkaz, temveč za vso mednarodno skupnost. Ne pozabimo, da je do lanskega avgusta tudi gruzijski predsednik Mihail Sakašvili veljal za racionalnega, celo predvidljivega, na Harvardu izšolanega diplomata, ki se že ne bi odločil za nespametno akcijo ... Pa se je – in presenetil (skoraj) vse! 1 Formalno gledano Armenija Gorskega Karabaha ni pridobila oziroma priključila k matičnemu ozemlju, saj je ta razglasil neodvisnost in poskuša delovati kot samostojna država, dejansko pa deluje kot neke vrste protektorat. 2 Skupini Minsk sopredsedujejo Francija, Ruska federacija in Združene države Amerike, stalne članice pa so še Belorusija, Nemčija, Italija, Švedska, Finska, Turčija, Armenija, Azerbajdžan in tako imenovana Trojka OVSE, katere članice se vsako leto menjajo, sestavljajo pa jo aktualna predsedujoča država OVSE-ju, pretekla in prihodnja predsedujoča (OVSE, 2009a). 3 Ob tem velja omeniti tudi dejstvo, da so finančni resursi omejeni. Proračun za tako imenovani proces Minsk je leta 2006 znašal 953.300 evrov (OVSE, 2009a). 4 Sporazum o ruskem vojaškem oporišču v Armeniji je bil sklenjen leta 1995 za 25 let (de Waal v Saiderman in Ayres, 2008, 88). 5 Saideman in Ayres (2008, 86) opozarjata na velik vpliv karabaških Armencev na politično-gospodarsko življenje v Armeniji. Prejšnji predsednik Armenije Robert Kočarjan je po rodu iz Gorskega Karabaha (prav tam.). Samvel Babayan, tudi karabaški Armenec, je leta 1994 postal načelnik generalštaba armenske vojske (de Waal, 2003, 256) pa tudi sicer je veliko visokih vladnih predstavnikov in gospodarsko močnih osebnosti iz te pokrajine. 6 Gre za približno enakovredno oborožitev na obeh straneh (T-72 in T-55). 7 Glej prejšnjo opombo (BTR-60, BTR-70 in BTR-80), razmeroma podobni oborožitveni sistemi z manjšimi razlikami so tudi pri drugih oborožitvenih sistemih. Viri: Danielyan, Emil (2008): Armenia: Karabakh Summit delivers no breakthrough from Yerevan's viewpoint. Eurasia Insight, 11. maj 2008. Dostopno na http://www.eurasianet.org/departments/insightb/articles/eav110508. shtml, 12. maj 2009. De Waal, Thomas (2004): Black Garden: Armenia and Azerbaijan through Peace and War. New York, London: New York University Press. Gospodinov, Jevgenij (2009): Нагорный Карабах поднимут на высший уровень. Россия хочет стать главным примирителем Азербайджана и Армении. (Nagornij Karabah podnimut na visšij uroven. Rosija hočet stat glavnim primiriteljem Azerbajdžana i Armeniji). Kommersant, 18. april 2009. Dostopno na http://www.kommersant.ru/doc. aspx?fromsearch=2fae53f2-7052-4dd5- ab57-26c745749bf8&docsid=1157669, 12. maj 2009. International Institute for Strategic Studies (2009): The Military Balance. London: The International Institute for Strategic Studies. Lobjakas, Ahto (2008): Nagorno- Karabakh: Azerbaijan up for a fight, but Armenia unbowed. Radio Free Europe / Radio Liberty, 8. februar 2008. Dostopno na http://www.rferl.org/content/ article/1079457.html, 11. maj 2009. Musayelyan, Suren (2009): Interview: Security-minded Aliyev Says Lachin Important for Armenians. Dostopno na http://www.armenianow.com/?action=v iewArticle&AID=3659&CID=3534&IID=1 231&lng=eng, 11. maj 2009. OSCE (2009a): Minsk Proces. Dostopno na http://www.osce.org/item/21979. html, 13. maj 2009. OSCE (2009b): Statement of the Co-Chairs of the OSCE Minsk Group. Dostopno na http://www.osce.org/ item/36355.html, 13. maj 2009. Radio Free Europe/Radio Liberty (2008): Armenia/Azerbaijan: Deadly Fighting Erupts in Nagorno-Karabakh. Dostopno na http://www.rferl.org/content/ Article/1079580.html, 12. maj 2009. Saiderman, Stephen M., in William R. Ayres (2008): For kin or country: xenophobia, nationalism and war. New York, Chichester: Columbia University Press. Zupančič, Rok (2009): Pozabljeni Gorski črni vrt: pričakovanja za stabilizacijo Gorskega Karabaha (1. del). Slovenska vojska, letnik XVII, številka 7, 15. maj 2009. The forgotten Black Garden: hopes for stabilisation of the Nagorno-Karabakh The first part of the article on Nagorno-Karabakh published in the previous issue of Slovenska vojska discussed the factors that led to violence in this ethnically mixed area and analysed the evolution of the war between Azerbaijan and Armenia. The events and decisions described in the first part of the article constitute a necessary basis for understanding the second part, which analyses diplomatic endeavours for a solution to the Nagorno-Karabakh crisis that have been going on since 1994, when the exhausted parties agreed to a ceasefire, and the latest initiatives for an agreement on a political settlement of the Nagorno-Karabakh problem. The author further analyses the balance of forces in the area and certain aspects of the geopolitical situation of Armenia, Nagorno-Karabakh and Azerbaijan that might be of key importance for future progress of the peace process. 29
Page 1 and 2: evija slovenska vojska Med pripadni
Page 3 and 4: 9 771318 068006 Cena 0,21 € sprem
Page 5 and 6: Že od začetka smo vsi v centru č
Page 7 and 8: SV bo s civilnimi organizacijami š
Page 9 and 10: Pripadniki avstrijskih gasilskih en
Page 11 and 12: mednarodne operacije sv 8 Na Kosovu
Page 13 and 14: sedanjega območja, kjer je mejni p
Page 15 and 16: je pomen vsaj majhne stopnje zaupan
Page 17 and 18: sv 8 objave ministrstva za obrambo
Page 19 and 20: sv 8 objave ministrstva za obrambo
Page 21 and 22: Možnost za nadaljevanje častnišk
Page 23 and 24: Bele in Karavank, drugi del pa na S
Page 25 and 26: Humanitarna katastrofa stoletja V s
Page 27: strokovne teme sv 8 Pozabljeni Gors
Page 31 and 32: v življenju posameznika. Pri iskan
Page 33 and 34: znanje pa pomenijo neprecenljive vi
Page 35: Reševalcem nagradne križanke Prav

Letnik XVII/8 - Ministrstvo za obrambo

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?