Letnik XVII/8 - Ministrstvo za obrambo

More documents

Recommendations

Info

sv 8 strokovne teme Asertiven poveljnik sodobne vojske Besedilo: dr. Beno Arnejčič Fotografija: Bruno Toič Civilistom se pogosto dozdeva, da je komunikacija v vojaški organizaciji preprosta, ker je urejena s hierarhičnimi odnosi in pravili. Pravila in odnose med poveljniki ter vojaki naj bi na eni strani usmerjal poveljnik s preprosto komunikacijo od zgoraj navzdol z odrejanjem: »Ti to in ti to!« in na drugi strani vojak s poslušnim izpolnjevanem nalog. Kliše običajnega odziva podrejenega častnika v odnosu do nadrejenega je zato izražen v stavku: »Razumem, poveljnik!« Tisti, ki smo doživeli vojaško socializacijo, vemo, da smo pogosto izrekli to besedo kot podrejeni častniki, tudi če nismo razumeli problema. Odnosi med poveljnikom in podrejenim so bili in so pogosto še zmeraj oblastni, ne pa močni. Pogosto smo občudovali poveljnike, ki so vodili komunikacijo s podrejenimi enotami na poseben način. Imenovali smo jih in jih še zmeraj poimenujemo karizmatični poveljniki, vendar pa ni šlo in ne gre le za karizmo. Tovrstni poveljniki so od nekdaj uporabljali jezik asertivnosti. Na odzive nadrednih in podrejenih so se odzvali čustveno inteligentno. V vsakem njihovem dejanju je bilo čutiti in tudi videti notranjo moč in ne oblastnosti. Vojska je družbena institucija. Odnosi v civilni družbi se kažejo v njeni zapleteni hierarhični strukturi. Tako se tudi vojaška organizacija ne more izogniti recesiji in posledicam gospodarske krize, ki načenjajo naše odnose in nas silijo v uniformnost v družbenem dogajanju. Slabe novice vlivajo na naše počutje v odnosu z drugimi v družini in delovnem okolju, to pa nas pogosto vodi k prikritemu nasilnemu vedenju do ljudi, s katerimi imamo vsakodnevne odnose. Posamezniki postajajo malodušni in to malodušje prenašajo tudi v vojaško organizacijo. Pasivna nasilnost v komuniciranju Nasilnost ureja naša razmerja med bližino in odmaknjenostjo. Nasilnost nam pogosto pomeni moč, da se odmaknemo od drugih in pridemo v stik s samim seboj. Poleg spolnosti je to človekova najmočnejša energija. Če človek konča z agresivnostjo (agresija = latinsko: ad gredi = lotiti se), izgubi moč, da se loti stvari. Nasilnost je torej široko človekovo delovanje. Zatiskali bi si oči, če bi trdili, da ji je mogoče ubežati. Vsak človek je nasilen, kar je odvisno od tega, kje in kako izraža njemu lastno nasilnost. Kaj lahko storijo poveljniki, da bodo okrepili svojo notranjo moč v odnosu z drugimi? Navajam nekaj nasvetov Sabine Seidler, svetovalke dunajskega svetovalnega podjetja Conecta: ↘ Osvojijo znanje o učinkovanju čustev v svojem delovnem okolju. ↘ Dojemajo čustva kot nekaj dragocenega, saj nam pogosto posredujejo pomembne informacije. ↘ Uporabljajo mentalne tehnike, da tudi v kritičnih razmerah ostanejo prisebni in tako povečajo sposobnost svojega delovanja. ↘ Uvedejo reflektiranje, soočanje različnih stališč s kolegi, sodelavci, prijatelji idr. ↘ Poiščejo ljudi, ki mislijo drugače in kritično, saj so ti pogosto najboljši recept, da se rešijo iz čustvenih zank. ↘ Vodijo dnevnik, ta zanesljiv in nepodkupljiv kronist svojih dejanj, ocen ter razmišljanj o tveganjih in možnostih. ↘ Ljudje se lahko vsak trenutek odločajo ponovno in drugače, če razmišljajo le s ciljem rešiti problem, to omogoči neko drugačno in pozitivno vzdušje, kot je problematično iskanje krivcev za napake. Ustrezen osebni pristop do lastne nasilnosti in znanja, kako jo upravljati, nas bo obvaroval marsikatere bolezni, ki ima psihični izvor. Vojska je zaradi svoje notranje strukture organizacije in odnosov institucija, v kateri naj bi imeli nasilnost pod nadzorom. Pogosto se v vojaški organizaciji nasilnost v odnosih nadrejenosti in podrejenosti izraža pasivno. Zunanji izraz takšnega vedenja prepoznamo z besedno zvezo psihično nasilje na delovnem mestu. Vzrok za pasivno nasilnost v naših odnosih so slabe navade v vsakdanjem življenju. V razmerah kolektivne in individualne tesnobe narašča število posameznikov, ki želijo imeti nad drugim zunanjo moč, vpliv ter nadzor. Pasivno nasilnost na primer spodbujajo govorice in širjenje slabega mnenja o osebi, ki ne sodeluje v komunikaciji. Poveljnik, ki ni dovolj samozavesten in ga je strah svojega položaja, ne bo znal ločiti zrna od pleve ter bo govorice in manipulacije razumel kot resnične informacije. Če smo nasilni v odnosu do drugih, tvegamo nezaupanje, naša zmaga ima kratek rok in postajamo vse bolj osamljeni. Plahi posamezniki se nas bodo izogibali, nam podobni pa bodo z nami igrali igro moči, kdo bo koga. Drugim še naprej ne bomo zaupali, oni pa bodo nezaupljivi do nas. Če bomo kot poveljniki nasilni v sporazumevanju s podrejenimi, bomo sicer dobili odgovor na našo zahtevo: »Razumem, poveljnik!« toda to bo zavito v tančico osebne plahosti in strahu pred nami. Podrejeni in posredno tudi nadrejeni poveljniki nas ne bodo spoštovali. Podobno se bo dogajalo z našimi tekmeci. Igrali bodo na vse ali nič. Če zmagajo, nas bodo poteptali, če pa izgubijo, se nam bodo maščevali in bodo še naprej neiskreni z nami. Pasivno nasilnost strokovnjaki pogosto imenujejo pasje vedenje oziroma top dog. Kot vodje in poveljniki smo namreč podobni vodji krdelu psov, ki želi prvo mesto, od podrejenih pa pričakuje vedenje »under dog«. Pri tem se spomnimo podobnosti s psom, ki se voljno uleže na hrbet in se prepusti gospodarju, da ga boža po trebuhu. V nasilnem in nasilno pasivnem sporazumevanju poveljnika s podrejenimi ni zrcaljenja, saj se pogovor spremeni v poveljnikov monolog ter postane pridigarski. Podrejenost postane ponižnost, nadrejenost pa gospodovalnost. Nasilno pasivno vedenje je tudi manipulativno. Manipulator se zapleta v lastne domneve in se zaveda svojih potreb ter interesov, vendar ne odkrito. Manipulativni poveljnik si ne upa biti odkrit in neposreden, ker se boji odkrite ali neposredne nasilnosti. Pasivna nasilnost poveljnika pridobiva moč iz zavisti, zavist pa se razvije iz motnje prestiža in se hrani s človekovimi občutki manjvrednosti. Poveljnik se počuti nesrečnega, ker pričakuje preveč od napačnih stvari ali ljudi. Nevropsihologi zatrjujejo, da je zadovoljstvo rezultat dejavnih in vedoželjnih posameznikov. Pogled namreč ne pomirja toliko kot iskanje novih izkušenj in informacij, in sicer izkušenj o posebnih občutkih 30
v življenju posameznika. Pri iskanju posebnih občutkov posameznik pogosto prestopi meje individualnega. Nezavedno zaide v različne oblike kolektivnega vedenja ali osebne odvisnosti. Asertivnost – sinteza odločnosti in empatije Takšne razmere zahtevajo novo komunikacijsko vlogo poveljnika, ki poveljuje, vodi in upravlja, vendar pri tem upošteva dostojanstvo vsakega podrejenega. Beseda assesere ima latinski izvor, pomeni pa trditi in tudi jasno, trdno ter odločno osebnost. Poveljnik sodobne dobe naj bo jasen v svojih zahtevah in samozavesten v izražanju, pri čemer se zaveda svojih občutkov ter potreb. Sposoben je vživljanja v druge ter se postaviti za svoje pravice in pravice podrejenih v odnosu do nadrejenega častnika. Kako naj poveljnik bolj ozavesti svoje občutke, postane bolj odločen in notranje močan? Tako da skrbi za ravnotežje v svojem notranjem svetu in da ob veliko dnevnem delu najde tudi čas za na primer branje leposlovne literature. To mu ne bi smelo biti problem, kajti on je mojster v načrtovanju in upravljanju časa. Ura branja na dan bo odpravila nečimrnost, malodušje pa ne bo več pomembno, saj povzroča slabo voljo brez pravega razloga. Energijo za ohranjanje notranjega dostojanstva naj poveljnik pridobiva iz notranjega ravnotežja, medsebojnega zbliževanja, nesebične pomoči in zavestne presoje, da je življenje vredno le toliko, kolikor smo ga pripravljeni ozavestiti in deliti, kar je zapisala psihologinja in pesnica Zvezdana Majhen. Empatičen poveljnik ne čuti le težav drugega, temveč jih poskuša tudi razumeti in se zna vživeti v druge. Pri tem ni le sočuten in usmiljen do težav drugega v svojem podoživljanju njegovih občutkov ter čustev, temveč gre za višjo stopnjo v komunikaciji do drugega. Poveljnik mora poznati in obvladati svoja čustva, da bi lahko razumel čustva svojih podrejenih. Sodoben poveljnik mora vzdržati in ohraniti pogled na bolečino, jezo, veselje, žalost, sram ter druga čustva drugih in pri tem ostati odločen, pravičen ter moder. Asertiven poveljnik v komunikaciji z drugimi krepi svoje samospoštovanje, samozaupanje, občutek lastne vrednosti in moči, pri tem pa pozitivno vpliva tudi na druge, tako da mu posamezniki, tudi tisti, ki se z njim ne strinjajo, vse bolj zaupajo. Zna prepoznati manipulante, tako da je v komunikaciji z njimi mehek, vendar pa je odločen do predmeta pogovora, o katerem se pogovarja. Osebno močnim in odločnim nadrejenim ter podrejenim poveljnikom pa tudi navadnim vojakom bo všeč odločen poveljnik. Asertiven poveljnik naj ne bi nasedal manipulacijam, ki nam jih vsak dan ponujajo nedosegljivi ideali. Slaba samopodoba je podlaga za razvoj ljubosumja in zavisti. Povezana je z zunanjo močjo in oblastnostjo, ki se ustalita v naši podzavesti ter vplivata na naša stališča ter prepričanja o drugih. Asertiven poveljnik nove dobe svojim vojakom pomaga premagovati vsakodnevno tesnobo, iskati bližino v komunikaciji z drugim bližnjim ter razvijati družbene odnose in pozitivna čustva. Assertiveness – key characteristics of a modern army commander Civilians often consider communication within a military organisation to be straightforward, as it is regulated by hierarchical protocols and rules. Rules and relations between commanding officers and soldiers are, in their minds, regulated by, on the one hand, the commander – simply through the chain of command from top to bottom through direct orders: "You do this and you do that!" – and, on the other hand, the soldier, by promptly obeying and carrying out the commands. The same cliché demands that the subordinate officer respond to his superior with: "Yes, Sir". Those of us who have lived through military socialisation know that this phrase has often been uttered without any understanding of the issue. Relations between the commanding officer and the subordinate are still often based exclusively on authority and thus lack real strength. People have always admired commanders who were able to communicate with their troops in a special manner. These are the so-called "charismatic" leaders, but charisma is not the only necessary element. Such commanders understand and have always used the langue of assertiveness. Their response to the reactions of their superiors or inferiors has always been emotionally intelligent. All their actions demonstrate internal power instead of being demonstrations of sheer authority. 31
Page 1 and 2: evija slovenska vojska Med pripadni
Page 3 and 4: 9 771318 068006 Cena 0,21 € sprem
Page 5 and 6: Že od začetka smo vsi v centru č
Page 7 and 8: SV bo s civilnimi organizacijami š
Page 9 and 10: Pripadniki avstrijskih gasilskih en
Page 11 and 12: mednarodne operacije sv 8 Na Kosovu
Page 13 and 14: sedanjega območja, kjer je mejni p
Page 15 and 16: je pomen vsaj majhne stopnje zaupan
Page 17 and 18: sv 8 objave ministrstva za obrambo
Page 19 and 20: sv 8 objave ministrstva za obrambo
Page 21 and 22: Možnost za nadaljevanje častnišk
Page 23 and 24: Bele in Karavank, drugi del pa na S
Page 25 and 26: Humanitarna katastrofa stoletja V s
Page 27 and 28: strokovne teme sv 8 Pozabljeni Gors
Page 29: skušnjavi po napovedovanju dogodko
Page 33 and 34: znanje pa pomenijo neprecenljive vi
Page 35: Reševalcem nagradne križanke Prav

Letnik XVII/8 - Ministrstvo za obrambo

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?