Pljučnik - številka 4. Letnik 2012 (.pdf) - Bolnišnica Golnik

10
Pljučnik | december 2012 | intervju
ki vodjem odnese veliko tistega dela, ki je pogosto razumljeno kot
manjvredno, to je komuniciranje – čeprav je osemdeset odstotkov
dela vodje prav komuniciranje. Vsak dober vodja ima pod seboj
dobre strokovnjake, ki zanj opravljajo strokovne stvari, medtem ko
sam skrbi za to, da delo dobro teče, da jih med seboj povezuje, nagrajuje,
pohvali, motivira, usmerja in tako naprej. Velik del teh nalog
lahko preloži na svojega piarovca in običajno to tudi naredi, kar
je prav, saj je naloga piarovca, da prepozna komunikacijske poti, ki
so potrebne oziroma jih je morda treba na novo utreti, sprostiti,
obogatiti ali ustvarjalno nadgraditi, bodisi znotraj podjetja ali tudi
navzven. Interno komuniciranje je v večini slovenskih podjetij sila
zanemarjeno, saj si vodje preprosto ne vzamejo dovolj časa zanj
ali ne prepoznajo, kako je pomembno, da se njihovi zaposleni v
službi pri delu, ki ga opravljajo, dobro počutijo, da so zadovoljni in
nagrajeni (pri čemer nimam v mislih denarja, temveč druge oblike
nagrajevanja), saj bo podjetje samo toliko uspešno, kot so uspešni
in zadovoljni njegovi zaposleni. Notranje komuniciranje je torej
neločljivo povezano z zunanjimi javnostmi.
Moj dan se začne s pregledom medijskih objav. Piarovci smo eni
redkih, ki moramo po službeni dolžnosti brati časopise, saj to običajno
v službi ni zaželeno. Naslednja nujna stvar so novinarji in
njihove prošnje. Ravno danes me je neka novinarka opozorila, da
ji še nisem priskrbela izjave. Delo z novinarji predvsem pomeni
veliko usklajevanja, organiziranja, pridobivanja in posredovanja
informacij. Pomembno je in tudi sama skrbim za to, da grem čim
prej ven iz pisarne med ljudi. Ne želim večino časa presedeti v
pisarni, čeprav je včasih to neizogibno. Vsakodnevno moram zaznavati
komunikacijske potrebe v hiši in slediti dogodkom tako
znotraj ustanove kot tudi zunaj nje. Imeti moram tesne odnose z
vodstvom. Tesnejši odnosi kot so, bolje je, saj moram biti pri viru
informacij in jih pridobivati, ker same ne pridejo. To pomeni, da
Odnosi z javnostmi niso čarobna paličica, temveč
tek na dolge proge.
moram nenehno spraševati, hoditi sem in tja, brati in brskati, biti
tudi ravno prav sitna, nasilna in vsiljiva, da izvem, kar moram
vedeti. Treba je tudi kaj napisati in skrbeti za interno glasilo. Poleg
tega imam številne telefonske klice, saj se ljudje hitro navadijo,
da smo piarovci kot kakšni dežurni psihoterapevti (smeh), in se
na nas začnejo obračati s komunikacijskimi težavami, ki seveda
nastajajo dnevno. Prosijo me za pomoč pri pisni komunikaciji, pri
javnem nastopanju … vse to sodi v moj krog dela. Trenutno me
kar naprej kličejo upokojenci, ker zanje pripravljamo redni letni
sprejem.
Torej res ne gre samo za delo z novinarji, kar je
po navadi prva asociacija za piarovce.
Daleč od tega. Delo z novinarji je le en delček tega, javnosti je ogromno.
Javnost je pravzaprav vsak, ki ti pride naproti, pri nas v zdravstveni
ustanovi so najpomembnejša javnost seveda bolniki. Tudi z
njimi in njihovimi svojci se bom še ukvarjala. Še vedno pa mislim,
Isis – egipčanski ples s krili. Foto: os. arhiv.
da je skorajda na prvem mestu delo z zaposlenimi. Navsezadnje zaposleni
potem delajo z bolniki in njihovimi svojci.
Velikokrat slišimo, da je komunikacija na Golniku
slaba. Je res? Kakšne načrte imaš v tej smeri?
To sem slišala tudi jaz. Vendar se to sliši povsod, velja skoraj za
vse ustanove. Da si ne bi tu na Golniku kdo kdaj domišljal, da je
Golnik v tem oziru kaj posebnega, ker ni. Morda je celo boljši od
marsikatere druge organizacije. Notranja trenja so najbrž nekaj
običajnega, čeprav marsikdaj nepotrebna. V prvih dneh po prihodu
na Golnik sem pogledala lanskoletno anketo o zadovoljstvu
zaposlenih in videla, da ta kaže napredek. Torej to ne pomeni, da
se odnosi slabšajo, temveč nasprotno, da se izboljšujejo. Zanimivo,
to ni moja prva tovrstna izkušnja, da namreč med zaposlenimi
prevladuje neko pavšalno mnenje, ki je v nasprotju s tistim, kar so
sami zapisali v anketi. Mene take pavšalne ocene niti malo ne ganejo
in ne zanimajo; zanima me to, kaj sama začutim, ko hodim po
hodnikih, ko srečujem ljudi in se z njimi pogovarjam, kako se oni
počutijo in kako delujejo. Med zaposlenimi pri nas nisem zaznala
silno slabih odnosov. Sicer res še nisem prehodila vseh hodnikov
in spoznala vseh zaposlenih, do takrat bo še minilo nekaj časa, a
pri tistih, ki sem jih, tega nisem zaznala. Če konflikti obstajajo,
pač obstajajo, a na splošno razpoloženje, kolikor sem ga spoznala
doslej, ne vplivajo in ne povzročajo razdorov. Verjamem, da se sem
in tja pojavljajo težave, a menim, da mora vsakdo začeti pri sebi.
Konflikt je stvar dveh ljudi in ima vedno dve plati. Vsak je odgovoren
za svojo plat, zato naj se ne vmešava v drugo, temveč naj raje
razmisli, kaj je sam naredil za to in kaj lahko še naredi, da se odnos
lahko izboljša.