Pljučnik - številka 4. Letnik 2012 (.pdf) - Bolnišnica Golnik

Pljuček in
prvi sneg
Nina Karakaš
46
Pljučnik | december 2012 | Otroški živ žav
Foto: Vir: http://www.picturesofwinter.net/snowman_pictures.html.
Pljuček in njegovi prijatelji so z veliko nestrpnostjo pričakovali prvi
sneg. Sicer je res, da jim tudi v jeseni ni bilo niti malo dolgčas in so v
naravi uganjali vse mogoče vragolije, ampak misel na belo zimo jih
je navdajala z velikim vznemirjenjem.
»Mmmmmmmmmm, mislim, da danes prav diši po snegu,« je deževnik
Živček poznavalsko obračal nos proti nebu.
»Ah, daj no, Živček, ne klobasaj neumnosti! Enako si rekel že včeraj
in predvčerajšnjim in predpredvčerajšnjim …« so z razočaranjem v
glasu rekli Pljuček, Žilica in Ledvička.
»No, ja … verjetno sem se prejšnje dni zmotil, ker sem imel nos
malo umazan od zemlje, ampak danes, danes sem pa skoraj prepričan,
da bo res snežilo,« je pri svojem vztrajal Živček. Ker so si
vsi zelo želeli, da bi resnično snežilo, jim ni preostalo drugega, kot
da verjamejo Živčkovim besedam. Ker se je počasi že večerilo, so
se dogovorili, da bodo postavili snežno stražo. Medtem ko je eden
izmed njih pri oknu budno spremljal dogajanje zunaj, so se ostali
udobno namestili v Pljučkovo posteljo in sladko zaspali. Menjali so
se na vsaki dve uri in ravno, ko je bila na straži kobilica Žilica, se je
zgodilo: »Sneeeeeeeg, sneeeeeeeg!!!! Zbudite se! Zunaj sneži!!« je od
veselja skakala in vpila Žilica. Zaspance je kar odneslo iz postelje. Še
na pol v miže so nase vlekli kose zimske garderobe in v vsej naglici
sta se mravljica Ledvička in Živček s šali tako zavozlala, da so ju
komaj spravili narazen. Prvi je ven pritekel Pljuček, ki je v silnem
navdušenju povsem pozabil na kapo in šal, in čeprav so ga prijatelji
na to opozorili, se za njihova opozorila ni zmenil.
Igrati se na snegu je bilo čudovito. Po zraku so frčale kepe, enkrat z
ene, drugič z druge strani, potem je prišlo na vrsto kotaljenje po snegu
in zatem še sankanje …, dokler niso bili prijatelji tako utrujeni, da
jim je spet zadišala topla postelja. In verjetno bi prespali kar dobršen
del jutra, če jih ne bi zbudilo Pljučkovo kihanje in kašljanje.
»Au, moje grlo, tako me boli … pa še vročina me kuha,« je hlipal
Pljuček. Prijatelji so mu sicer hoteli reči, da so ga opozorili, da po
mrazu in snegu ne sme letati brez kape in šala, ampak so se raje ugriznili
v jezik. V pogovoru z zdravnico Kostko so namreč izvedeli, da
mraz sam po sebi ne povzroča prehlada. Če bi, recimo, nekdo čisto
sam brez kape in šala tekal naokrog po severnem tečaju, verjetno
ne bi zbolel, ker okrog njega ne bi bilo nobenih virusov in bakterij.
Če pa se naše telo po tihem morda že bori s kakšnimi nepridipravi
in da je naša odpornost že malo bolj oslabljena, takrat pa to, da nas
zebe, lahko veliko hitreje sproži nadležen prehlad, gripo ali kakšno
podobno bolezen.
Da bi Pljučka malo razvedrili, so mu prijatelji pripravili majhno,
pravzaprav, veliko presenečenje. Pred njegovim oknom so namreč
zgradili ogromnega snežaka in mu pod velikim oranžnim korenčkastim
nosom usta ukrivili v velik nasmešek. Ob počitku, pitju čaja in
pogledu na prikupnega velikana se je Pljuček hitro počutil bolje in o
prehladu kmalu ni bilo več ne duha, ne sluha.