Pljučnik - številka 4. Letnik 2012 (.pdf) - Bolnišnica Golnik

Renato Eržen
Bolniški oddelek 300
Presenečeno ugotavljam, da čas tako hitro
beži, da tudi sam spadam med dolgoletne
golničane.
Na Golnik sem prvič prišel leta 1987 na vaje
iz internistične propedevtike. Pouk je bil
tistega leta prvič organiziran tako, da smo
na vaje hodili enkrat tedensko, imeli smo
stalnega mentorja. Sprejel nas je strahospoštovanja
vredni profesor Šorli, ki je bil znan
po svojem rahlo gromovniškem nastopu.
Po uvodnem predavanju je kolegom razdelil
mentorje. Drug za drugim so odhajali iz
predavalnice. Na koncu smo ostali samo trije
... in za celo leto postali njegovi varovanci.
Vaje sem si dobro zapomnil, kakor tudi prenekatero
mentorjevo modrost. Leto kasneje
sem postal golniški štipendist. Kasneje so se
stvari odvijale same od sebe: pripravništvo
na Golniku, specializacija na Golniku, zaposlitev
na Golniku.
Marsičesa iz preteklosti se spominjam. Morda
še najbolj svoje neizkušenosti pri delu z
bolniki. S hvaležnostjo se spominjam vseh
starejših kolegov pa tudi medicinskih sester,
od katerih sem se učil. Odvzemi krvi so bili
včasih nevakuumski. Podstavljanje epruvet
pod iglo v kombinaciji z neizkušeno začetniško
roko se je marsikdaj izkazalo za zelo
krvavo metodo.
Ko pogledam nazaj, je prvi občutek, da je
včasih čas tekel počasneje oziroma ga je poleg
dela ostajalo nekaj tudi za druženje. Na zgodovinskem
internem oddelku so se zdravniki
vsak petek ob pol dveh zbrali v seminarju, že
v civilni obleki. In so modrovali o medicinskih
in nemedicinskih temah. Druženje se mi
je zdelo tako koristno kot prijetno.
Spominjam se zgodnjega vstajanja in »golniškega«
avtobusa, ki je odpeljal z ljubljanske
avtobusne postaje ob 5.45 in pripotoval
na Golnik ob 6.40. Avtobus verjetno še vedno
vozi, samo mene ni na njem. In v prej-
Foto: os. arhiv.
šnjem tisočletju sem potreboval več spanja
kot danes.
Spominjam se stare bolnišnične avle, ki je s
svojo temačnostjo človeku dajala vtis, da se
je znašel v kateri od partizanskih bolnišnic.
Spominjam se neizmerno slastnih krompirjevih
svaljkov, ki so jih pripravljali golniški
kuharji. In oddelčnih gospodinj, ki so me po
dežurstvih razvajale s kakšnim prigrizkom.
Spominjam se kolegice, ki je rada nosila
mini krila. Ker je bila kakšno leto pred
mano na kroženju po ljubljanskih klinikah,
sem celo kroženje poslušal občudujoče komentarje
(predvsem moškega dela zdravniške
populacije). Za takratni Golnik so bile
njene noge verjetno malo preveč moderne.
Diskretno je bila namreč opozorjena, da tak
način oblačenja ni ravno primeren …
Spominjam se obdobja, ko v bolnišnici še ni
bilo računalnikov, ko je bilo treba naročati
fotokopije člankov in knjig. Ko je prispel na
Golnik nov učbenik za pulmologijo, sem
bil (od neimenovanega predstavnika ceha)
deležen takega komentarja: »Prispel je nov
Murray, samo od daleč vam ga bomo pokazali.«
Seveda izjava sega krepko v prejšnje
tisočletje.
Včasih mi je žal, da ne pišem dnevnika.
Mnogo zgodb bi se zapisalo v teh letih, žalostnih
in veselih, lepih in tudi manj lepih.
Bolnišnica je dobila novo preobleko. Razvoj
stroke na nekaterih področjih dosega nepričakovane
razsežnosti.
Bistvo bolnišnice pa vsa leta ostaja nespremenjeno,
jo odlikuje in predstavlja hkrati
njen največji kapital. To so ljudje, ki na bolj
ali manj vidnih položajih srčno opravljajo
svoje poslanstvo: skrb za bolnika.
39
Pljučnik | december 2012 | dolgoletni golničan