Pljučnik - številka 4. Letnik 2012 (.pdf) - Bolnišnica Golnik

Zdenka Likar
Finančno-računovodski oddelek
38
Pljučnik | december 2012 | dolgoletni golničan
Na Golnik sem prišla julija 1986, in sicer na dopust oziroma na obisk
k sorodnikom. Takratni Golnik mi je bil že na prvi pogled všeč; Vurnikova
stavba, lepo urejen park, pogled na Storžič in Kriško goro
... Vse to je vplivalo na mojo odločitev, da se preselim na Golnik,
čeprav sem imela na Hrvaškem redno službo. V tistem času je bila v
bolnišnici potreba po bolniških strežnicah, in tako sem se odločila,
da bom kar poskusila. Sicer se je delo precej razlikovalo od mojega
dotedanjega; delala sem kot šivilja v tekstilni tovarni NIK Zagreb –
obrat v Lipovljanih.
1. 8. 1986 me je takratna glavna sestra Manja Travnikar pripeljala na
Infekcijo 200, kjer se je začel moj prvi delovni dan. Bil je čas kosila,
jedilnica je bila polna bolnikov, osebje je delalo v zelo sproščenem
ozračju, za kar je skrbelo kar nekaj zdravstvenih tehnikov (Štefan
Lepoša, Lojze Korpič in Josip Tvarog). Ti trije mušketirji so vedno
poskrbeli za smeh in zabavo. Ko sem se navadila dela in osebja, se
je vodstvo odločilo, da se bo oddelek zaprl zaradi upada TBC. Vse
osebje je bilo razporejeno po ostalih oddelkih v bolnišnici. Tako sem
pristala na Bolniškem oddelku 500, kjer sem se morala spet navaditi
na novo osebje in drug sistem dela. V tem času sem ob delu
zaključevala srednjo ekonomsko šolo in potem dobila delo kurirke.
Čeprav je bilo delo kurirja naporno, je bilo hkrati tudi zanimivo.
Tako sem spoznala vse zaposlene po oddelkih, diagnostičnih in laboratorijskih
enotah. Čez nekaj časa sem dobila delo administratorke
na Bolniškem oddelku 200, tudi to delo mi ni povzročalo težav,
ker je potekalo v sproščenem ozračju, za kar je poskrbela sodelavka
Blanka Šebrek, s katero sva se takoj ujeli. Čez nekaj časa je prišel
sistem kroženja administratork in pristala sem v sprejemni pisarni.
Po nekaj letih dela v sprejemni pisarni sem končno dobila delo v
finančno-računovodskem oddelku. Upam, da sem zadnjič do upokojitve
(ha, ha, ha) menjala delo in okolje, saj je bilo delo v računovodstvu
vedno moja želja. Iz te želje po dodatnem znanju sem se
vpisala na višjo šolo, ki sem jo leta 2010 uspešno končala ter dobila
naziv ekonomistka.
Če primerjam svoj začetek na Golniku z današnjim časom, opažam,
da je zdaj vedno manj zadovoljstva med zaposlenimi. Nekoč smo z
veseljem čakali naslednji dan, da gremo v službo, ker smo si medsebojno
pomagali med delom, danes pa, kakor slišim, ni tako. Delo ne
predstavlja več zadovoljstva, ker se od zaposlenih vedno več zahteva,
zato so tudi medsebojni odnosi nekoliko slabši in manj sproščeni.
Čeprav smo navznoter včasih nezadovoljni, na zunaj kažemo drugo
sliko, Klinika Golnik od nekdaj velja za eno od najbolj prepoznavnih
inštitucij daleč naokoli. Ne samo, da smo prepoznavni po vrhunsko
Foto: os. arhiv.
usposobljenem in prijaznem osebju, temveč veljamo za ugledno in
glede zdravljenja uspešno Kliniko, ki bolnikom ponuja zelo kakovostno
in celostno obravnavo.
Za zadovoljstvo bolnikov smo dobro poskrbeli, lepo bi bilo, da
poskrbimo tudi za zadovoljstvo zaposlenih, kajti le zadovoljni zaposleni
dajejo dobre rezultate. Včasih stavek »Hvala, to si dobro
opravil/-a« dela čudeže.