Pljučnik - številka 4. Letnik 2012 (.pdf) - Bolnišnica Golnik

»TOP GOL«
Bolnišnica TOPolšica in klinika GOLnik ciljata
v isti cilj?
KATJA VRANKAR
Avgusta 2012 so v Bolnišnici Topolšica začeli obnovo. Medtem so
v Kliniko Golnik napotili že 13 medicinskih sester in zdravstvenih
tehnikov. Na »začasno enomesečno delovno mesto«, kot ga je poimenovala
ena od gostujočih medicinskih sester, so se nekateri javili
sami, ostale pa je predlagalo vodstvo. Namen takšnega sodelovanja
je večstranski - povezovanje Klinike Golnik in Bolnišnice Topolšica
ter strokovno izpopolnjevanje. Hkrati Klinika Golnik opravlja
za Bolnišnico Topolšica kar nekaj storitev in del teh bo Bolnišnica
Topolšica z izmenjavo kadra odplačala. V času dela v Kliniki Golnik
imajo gostujoči možnost bivanja v vili Triglav na Golniku. Zaposleni
so razporejeni na delo po bolniških oddelkih, delajo izmensko.
Pogoj za dobro medsebojno sodelovanje je na strani vsakega posameznika,
tako med zaposlenimi v Kliniki Golnik, ki kot gostujoči sprejmemo
nove sodelavce v naše time, kot tudi med tistimi, ki so še ali so
bili na začasnem delovnem mestu le kratek mesec. Prosili smo jih, da
zapišejo svoje izkušnje in vtise. Nina in Sebastjan sta se opogumila in
napisala:
Sebastjan Jelen
Razporejen sem na začasno delo in izpopolnjevanje v Kliniko Golnik
v Enoto intenzivne terapije. Kljub večletnim delovnim izkušnjam
na Pulmološkem oddelku Bolnišnice Topolšica sem se srečal z veliko
novostmi in novimi delovnimi postopki. Spoznal sem, da delo na takšnem
delovnem mestu terja zelo veliko znanja in čuta do sočloveka.
Cel kolektiv me je sprejel toplo in tako pripomogel k hitremu prilaga-
janju na novo okolje. Pridobil sem veliko novega znanja. To je nekaj
mojih misli o kratkotrajnem bivanju in delovanju v Kliniki Golnik.
Nina Jelenko
Avgusta so nam nadrejeni povedali, da bomo v skupinah po štirje hodili
na enomesečno delo v Kliniko Golnik. Prijavila sem se za oktober
in prvega oktobra tudi začela. Zjutraj smo se štiri sodelavke sestale z
glavno sestro bolnišnice dr. Sašo Kadivec. Razdelila nas je na oddelke.
Dodeljena sem bila na Bolniški oddelek 100, kjer se obravnava vnetne
pljučne bolezni in pljučnice. Sprejela me je glavna medicinska sestra
oddelka gospa Barbara Benedik. Tako sem za en mesec sprejela ''novo
delovno mesto''. Sprejeti sem morala nove sodelavke in tudi one so morale
sprejeti mene. Moram priznati, da sem se od prvega do zadnjega
dne počutila kot del tima. Obravnavale so me kot sodelavko, pripravljene
so mi bile pomagati, mi razložiti stvari, ki se pri njih delajo drugače,
in stvari, ki se pri njih obravnavajo, jaz pa jih do zdaj še nisem poznala.
Rada bi se zahvalila vsem in vsaki posebej za prijaznost. Pridobila sem
nova znanja in izkušnje. Pravijo, da se človek vsak dan kaj nauči in
tudi jaz sem se. Zame je bil to strokovni izziv in nadgradnja mojega
znanja ter priložnost, da spoznam način dela v organizaciji, kot je vaša.
Vesela sem, da sem to doživela, čeprav moram priznati, da me je bilo
na začetku strah, bala sem se novih izkušenj in drugega okolja. Zdaj
lahko samo rečem, da mi ni žal.
Pametni ne postajamo od tega, kar slišimo, temveč od tega, kar doživimo.
(Karl Glöersen).
33
Prof. dr. Neubauer, Štefan Lepoša in Anja Simonič obsijani z jesenskim soncem
na stopnišču do golniškega gradu. Foto: A. Blažun.
Ob prijaznem vodstvu Mance Žolnir, Viktorije Tomič, Pike Meško,
Izidorja Kerna, Petra Korošca ter njihovih sodelavcev smo
spoznali golniške laboratorije, ki so nas skorajda presenetili z
vsemi novodobnimi napravami, predvsem pa nam dali zaslutiti,
s kakšno predanostjo so vodeni. V upravni stavbi smo se dogovorili
s Petro Kocjančič in Romano Bajželj, da obiščemo njuni
pisarni, saj je tam nekoč bilo stanovanje družine Neubauer. Prof.
Neubauer je takoj ugotovil, da sta pregrajeni, in povedal, da so
tam nekoč imeli družinsko jedilnico, ki so jo uporabljali le za posebne
goste. Skozi Petrino pisarno smo lahko vstopili na še vedno
lepo ohranjen, sicer star, lesen balkon, na katerem smo se počutili
povsem varno, se nastavljali sončnim žarkom in se spominjali
starih časov. Od daleč smo pokukali proti golniškemu gradu, si
privoščili topel čaj in piškote ter se poslovili v toplem in domačem
ozračju z željo po ponovnem snidenju.
Pljučnik | december 2012 | obiskali so nas