NIE HAU Kitajska <strong>2012</strong> Besedilo in fotografije: Mateja Marc Malovrh 48 Pljučnik | december <strong>2012</strong> | razglednice Umazanija in gneča sta bili prvi misli, ki sta se zapodili skozi moje možgane, ko smo pričeli razmišljati o tem, da bi preživeli dopust na Kitajskem. Bogata zgodovina in že večletna želja desetletnega sina, da bi se povzpel na prepadne vrhove kitajskih svetih gora, ki jih je videl na enem izmed internetnih posnetkov, sta poleg dostopnih cen pripomogla k dokončni odločitvi. Sredi poletja smo namesto proti morju skupaj s prijatelji prek Evrope in Rusije poleteli na povsem vzhodni del Evrazije. Glede na to, da smo prepotovali 8000 km, si nismo dosti prizanašali. V času, ki smo ga imeli na razpolago, smo hoteli videti čim več, tako da smo skoraj vsak četrti dan zamenjali lokacijo, spoznali štiri kitajska velemesta z okolico (Peking, Šanghaj, Šian, Hongkong), si ogledali kraško pokrajino Guilin in se sprostili na tropskem otoku Hainan. Oba predsodka oziroma strahova sta se kmalu razblinila. Vsaj v krajih, kjer smo se gibali, nismo videli prav nič hujše umazanije kot drugod po večjih mestih. Glede gneče pa pri sicer ogromni množici ljudi vladata zavidljiv red in disciplina, tako da smo se povsod tudi z otroki gibali povsem varno in brez težav. Hitro smo se privadili temu, da smo bili ves čas obdani z množico Kitajcev, precej več začudenja in zabave pa so ob pogledu na nas imeli Kitajci. V vseh večjih turističnih točkah, kjer so se zbirali turisti s cele Kitajske, smo bili prava atrakcija za ljudi, ki so se prvič v življenju srečali z belci iz oči v oči. Še posebej veliko zanimanja so bili deležni otroci, ki so bili po poziranju vrsti Kitajcev, ki se kar ni prenehala, že povsem izmučeni. Marsikdo jih je z zanimanjem pobožal po kuštravih in svetlih laseh. Čeprav smo se pogosto sporazumevali bolj s pantomimo, nam je kar nekako uspevalo doseči tisto, kar smo želeli. Ljudje so bili do nas večinoma prijazni in pripravljeni pomagati, ko smo se trudili kaj povedati v njihovem jeziku, pa so se sila zabavali. Skoraj 40 let po smrti Mao Cetunga njegova slika še vedno visi na častnem mestu pred Trgom nebeškega miru. Življenje na ulici in neverjetne zgradbe. Peking in Šian imata žive stare predele mesta, kjer življenje teče dobesedno na ulicah. Življenja polne ulice so prava paša za oči, kot stranski učinek pa se ti v nosnice občasno privali cel roj različnih vonjav, ki znajo biti tudi neprijetne. Šanghaj in Hongkong, ki se bo Kitajski dokončno priključil čez slabih 50 let, pa sta mesti z največjimi človeškimi gradbenimi dosežki. Poleg vzpona na najvišjo razgledno točko v tretji najvišji stavbi na svetu se lahko pelješ tudi do 450 km/h z magnetnim vlakom Maglev. Po kitajskem zidu smo se podali v dopoldanskih meglicah, ki so tej več kot 20.000 kilometrov dolgi obrambni strukturi dajale pridih mističnosti. Čar preteklosti je izginil, ko smo se z zidu spustili po dolgem zavitem toboganu, ki je bil še posebej všeč mlajšemu delu naše druščine. Najbolj nas je navdušila narava, še posebej prepadne strmine svete gore Hua Šan z vklesanimi stopnicami in templji ter kraška pokrajina Guilin z riževimi polji, zemeljskimi oreščki, osamelimi vzpetinami in rekami, v katerih smo plavali, nekaj metrov nižje pa se je v njih hladilo vodno govedo.
49 Pljučnik | december <strong>2012</strong> | razglednice