jubilejna Å¡tevilka - Carinska uprava Republike Slovenije

l Glasilo Carinske uprave Republike Slovenije l oktober 2006 l številka 8 l15. obletnica slovenske carine

[UVODNIK] > > > > >Petnajst let slovenske carine • • • • • • • •Letošnje leto je za carinsko službo še posebej pomembno inpraznično. Mineva petnajst let, odkar smo vzpostavili carinskinadzor na mejah nove države. Priprave na prevzem carinskihnalog na vseh mejnih prehodih s sosednjimi državami Italijo,Avstrijo in Madžarsko ter na postavitev nove organizacijskestrukture na meji s Hrvaško so bile končane že do odločilnegadne, 25. junija 1991. Načrtovani prevzem je ustavila Brionskadeklaracija, zato smo samostojno in dejansko začeli opravljatidelo na meji s Hrvaško 8. oktobra 1991.Priprave na osamosvojitev države in njenih pomembnih službsegajo v leto 1990, ko smo storili prve korake. Nekateri smo imelikljub ciljem, ki so se mnogim zdeli sanjski in neuresničljivi, vseenotoliko upanja in še več poguma, da smo v oklepu Zvezne carinskeuprave sklenili storiti odločilne korake za pripravo carinskeslužbe na bodočo samostojno Slovenijo. Ni bilo lahko. V zeloozkem krogu ljudi smo postopoma oblikovali osnovno področnozakonodajo, sodelavce in sodelavke pa smo začeli pripravljatina možnost samostojnosti. Imeli smo nešteto predvidenih, ševeč nepredvidenih težav. Potrebna je bila izjemna previdnost,delali smo v strogi tajnosti, da bi kar najmanj novic prišlo dobeograjskih ušes. Toda bili smo predani svojemu cilju, delali smonaprej, da bi ugledali luč na koncu predora.V letu 1991 smo od Zvezne carinske uprave že dobivali opozorila,da moramo strogo spoštovati zvezne carinske predpise. Zlastije bil pomemben zvezni proračun, v katerega je tedaj največprispevala prav slovenska carinska služba. Bolj ko smo sepribliževali odločilnemu dnevu, bolj je naraščala napetost na vsehravneh službe, najbolj pa pri sodelavcih, ki so začeli spoznavati,da se bo treba počasi odločiti ZA ali PROTI. Zvezna carinskauprava nam je pogosto pošiljala kontrolorje za ugotavljanjedejanskega stanja, predvsem v blagovnem prometu. Prepričanismo bili, da so v Beogradu dobivali informacije, da se v Slovenijiuvaža blago na način, ki ni v skladu z zakonodajo, in bo lahkouporabljeno v osamosvojitvene namene. Zaradi pobiranja uvoznihdajatev, uvoza različnega blaga in organizacijskih priprav jebila v Slovenijo poslana ekipa Zveznega izvršnega sveta, da birazčistila težave. Toda številnih delegacij se nismo ustrašili, ševeč, nadaljevali smo z delom po svojem načrtu. Prestrašila nas niniti grožnja z orožjem na zadnjem skupnem kolegiju generalnegadirektorja Zvezne carinske uprave na Ohridu.Ker je bilo veliko vodilnih carinskih delavcev z drugih območijtedanje države, smo se v tem zadnjem obdobju močno trudiliprepričati jih, naj podprejo odločitev Slovenije, da se osamosvojiod Jugoslavije.Prišel je 25. junij 1991. Upravniki carinarnic so dobili odločbe, daso uslužbenci slovenske carinske službe, pozneje so jih dobili šeostali sodelavci. A veselje je bilo kratko, saj je takoj sledil napadJLA.Slovenski cariniki smo med vojno odigrali izjemno pomembnovlogo. Poskrbeli smo za carinjenje blaga tudi v času napadov. Kljubše vedno strogim omejitvam smo carinili blago široke potrošnje,najpomembnejše pa je bilo carinjenje nujno potrebnih surovin inrepromateriala ter opreme za proizvodnjo v podjetjih, ob tem pa šeblaga, ki je bilo nujno za obrambo nove države. Blago smo carinilitudi na neuradnih lokacijah: v podjetjih, skladiščih, trgovinah, nacestah itd. Storili smo vse, da bi proizvodnja in življenje ljudipotekala nemoteno. Seveda smo svoj del posla opravili tudi namejnih prehodih, kjer je bilo delo še zlasti zahtevno in naporno,saj je nekatere zasedla JLA.V tem obdobju je bila naloga novega vodstva carinske službe, dačim bolje organizira delo v devetih carinarnicah. Ni šlo gladko.V večini carinarnic so bili člani kolegija upravnika ljudje, ki nisobili naklonjeni osamosvojitvi. Vendar nam je uspelo. Veliko je bilozamenjav, veliko zamer in hude krvi, a se je vse srečno končalo.8. oktobra 1991 smo vzpostavili carinski nadzor na celotni mejinove države Slovenije. Pogoji na južni meji so bili nemogoči;zdržali smo, ker smo verjeli v samostojnost in lepšo prihodnost.Ob tej priložnosti se ponovno zahvaljujem vsem svojim sodelavcemin sodelavkam, ki ste v veliki meri prispevali k samostojnosti.Ponosen sem, da ste v tistih trenutkih zbrali toliko moči inpoguma, da ste verjeli v končno zmago, da ste zaupali vodstvu.Spremembe so izjemne in brez vas ne bi dosegli tako odličnihrezultatov.Franc Košir, generalni direktorTokratna številka Carina.si je jubilejna, namenjena 15. obletnicisamostojne carinske službe v samostojni Sloveniji. Dogodke izosamosvojitvenega obdobja so po spominih in zabeležkah zapisalicariniki, ki so bili udeleženi v takratnih prizadevanjih in dogodkih.Veliko truda, poguma, volje, odločnosti je bilo potrebno zaosamosvojitev slovenske carinske službe in zagotovitev carinskeganadzora nad mejami Republike Slovenije. Zapisana pričevanja najvsem delavcem carinske službe osvetlijo dogodke in čas pred 15leti, ko smo ustvarjali novo mejo, novo carino in novo državo.Uredništvo

[IZ VSEBINE]2491113192428323438Kako smo vzpostavili južno mejoCarinarnica MariborŠentilj, Jurij, Gruškovje, ZavrčPrva generacija carinikov na GruškovjuCarinarnica Murska SobotaNa Gederovcih prehod zaprt le eno nočOdhod zadnjega carinika z MP Gornja RadgonaCarinarnica CeljeRevizorji iz BeogradaTudi v Celju nas je bilo strahCarinarnica LjubljanaBrnik v osamosvojitveni vojniV Krškem nismo podlegli pritiskomIzpostava Obrežje od svoje ustanovitveCarinarnica SežanaDarko Žigon in njegov boj za sežansko carinoPodgrad, ki so ga domačini preimenovali v StarodNa ŽP Sežana smo srečevali različne ljudiCarinarnica KoperOsamosvojitveni dnevi na južnem PrimorskemCarinarnica Nova GoricaDnevi zavzetja in svobode na VrtojbiCarinarnica JeseniceZadnjih petnajst let jeseniške carineCarinarnica DravogradNa Koroškem smo se postavili na pravo stranVič v vojniIzobraževanje v carinski službi odosamosvojitve do danesCARINA.SI | 1

[CARINARNICA MARIBOR] > > >Kako smo vzpostavili južno mejoObsotelska dolina jeseni 1991Foto: Dardo TopolovecMeje med državami so zgodovinsko gledano nastajaledaljše obdobje. Na žalost so bile večkrat vzpostavljene tudis silo, dokončno pa so državno mejo določili ratificiranimeddržavni ali mednarodni sporazumi. Državno mejo sodržave zavarovale z ustrezno zakonodajo in s fizičnimvarovanjem pristojnih državnih organov (mejna policija,carina, izjemoma celo vojska).Državna meja je obeležena z mejnimi kamni, ki v naravi določajomejno črto. Mejne črte ni dovoljeno (razen redkim izjemam)prestopiti nikjer in nikomur. Prestop je mogoč le namestih, določenih s predpisom, na mejnih prehodih (pravilomaob zapornici). Mejo lahko prestopijo le osebe z veljavnolistino, ne glede na to, ali potujejo same ali pa nosijo/vozijo sseboj blago, ki ga morajo prijaviti po veljavnih predpisih.O nastanku severne in zahodne meje, krivicah, ki so jih doživljali,in pogumu, ki so ga pokazali naši ljudje, o botrovanjuin vplivih večjih držav pri določanju teh meja, bi lahkov nekem drugem prispevku napisal veliko. V tem bom nakratko povzel nekaj dejstev iz novejše zgodovine.Nazadnje smo Slovenci živeli več desetletij v skupnostijužnih Slovanov: najprej v državi SHS in na koncu v SFRJ.Narodi tega prostora so pričakovali razvoj demokratičnegasistema, v resnici pa se je prikrito krepil centralizem, zlasti vsedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ob spremembi ustave.Nezadovoljstvo se je poglabljalo (zgodili so se nemiri rudarjevna Kosovu, skupna izobraževalna jedra, Nova revija,mitingi »resnice« ...), razmere so klicale po demokratičnihspremembah, ki so sovpadale s spremembami in hotenji vvzhodni Evropi (padec Berlinskega zidu, razpad SSSR …).Brez večjih žrtev je nastajal nov politični zemljevid Evrope.Tudi Slovenci smo 25. junija leta 1991 uresničili zgodovinskotežnjo naših prednikov in živeče generacije z razglasitvijoRepublike Slovenije kot samostojne in neodvisne države.Pa se vrnimo k mejam. S »starimi« državami sosedami sobile državne meje dogovorjene, osvojene in postavljene.Republika Slovenija je takšne tudi sprejela in potrdila. Obosamosvojitvi je bilo potrebno določiti le še državno mejomed novima državama Republiko Hrvaško in RepublikoSlovenijo. Razmere v času priprav na osamosvojitev sokazale, da bo proces dogovarjanja le formalen, hiter inbo potrebno samo potrditi stanje na dan razglasitve samostojnostinovih držav. Tako je bilo tudi ponovljeno in rečenona zadnjem sestanku obeh vlad na Brionih.Vsekakor je bilo potrebno ob osamosvojitvi, ne glede nazaplete, vendarle vzpostaviti vsaj začasne pogoje za delomejnih organov (mejno policijo, carino, veterino, špedicije…). Odločili smo se, da na južni meji zgradimo in opremimoštiriindvajset cestnih mejnih prehodov (Sečovlje, Dragonja,Sočerga, Starod, Jelšane, Babno Polje, Podplanina, Petrina,Vinica, Metlika, Slovenska vas, Obrežje, Rigonce, Bizeljsko,Imeno, Rogatec, Leskovec, Gruškovje, Ormož, Središče,Zavrč, Razkrižje, Gibina in Petišovci) in osem železniškihmejnih prehodov (Rakitovec-Hrpelje, Ilirska Bistrica-Metlika,Dobova-Imeno, Rogatec-Središče in Gornja Radgona).Obrežje oktober – november 91Foto: Mladen Mokotar2 | CARINA.SI

[CARINARNICA MARIBOR] > > >Bilo je še nekaj dodatnih predlogov za cestne mejne prehode,vendar se je odločitev začasno odložila.Imenovana je bila posebna delovna skupina – komisija priMinistrstvu za notranje zadeve, v katero so bile povabljeneštevilne resorne službe, Gospodarska zbornica in carinskaslužba. Komisija se je redno tedensko sestajala. Člani sospremljali dela na terenu, poročali in predlagali spremembeali dopolnila. Časa do predvidene vzpostavitve mejnih prehodovnamreč ni bilo več veliko.Carinska služba je bila zadolžena za določitev voznih pasovin parkirnih mest za prevoz blaga, ločeno za uvoz in izvoz,ter glede na specifične pogoje ločeno po mejnih prehodih.Potrebno je bilo predvideti in utemeljiti potrebe po fizičnemcarinskem nadzoru (ograje, zapornice …), ki je zagotavljalzakonito prijavo in spremljanje blaga v notranjost in preko države.Prav tako je bilo potrebno predvideti ustrezne kontrolnepovršine, površino delovnih in spremljajočih prostorov (carinskiprekrški, zaslišanja, priročna skladišča, čakalnice itd.).Omenjena komisija je na podlagi ugotovljenih potreb nabavilaprimerno število bivalnikov, ki so bili postavljeni namejnih prehodih. Nekateri še vedno služijo svojemu namenu.Pisarniško pohištvo in najnujnejše pripomočke, kot sotelefoni in telefaksi, je zagotovila carinska služba sama.Navidez enostavne naloge so spremljali časovna stiska innepredvideni zapleti: dodatne ojačitve plazovitih terenovna gradbiščih, zamude dobaviteljev, slabo vreme, neki generalnam je čez noč odpeljal v Jelšanah postavljeni bivalnik,trimesečni brionski moratorij, nenaklonjene izjave predstavnikovpomembnih velesil, ideja o zeleni meji, očitki,da je gradnja mejnih prehodov črna gradnja, ustanavljanjeRepubliške carinske uprave, pomanjkanje ustreznih kadrov,velika oddaljenost novih mejnih prehodov in preko 500 kmdolga mejna črta. Težave je povzročala še vojna na Hrvaškem,zaradi česar je nekoliko zaostajala izgradnja mejnihprehodov na njihovem ozemlju.Še najmanj težav je bilo pri ustanavljanju železniškihmejnih prehodov. Železniško gospodarstvo Ljubljana je navseh novih mejnih postajah pravočasno pripravilo prostorez inventarjem. Precej težje jih je bilo prepričati, da semorajo vsi vlaki (uvoz/izvoz, potniški/tovorni) na mejnihpostajah ustaviti oziroma ustavljati zaradi carinskega pregledapotnikov ali blaga, predvsem zaradi pomanjkanjaželezniških tirov in neprilagojenega voznega reda. Največtežav je bilo na progi Pragersko–Središče, kjer je bil močantranzitni promet. Rešili smo jih s pomožnim carinskimmestom na postaji Pragersko.Pri vzpostavitvi mejnih prehodov so ustrezno sodelovaletudi takratne špedicije, ki so zagotovile potreben servis navečini cestnih in železniških mejnih prehodih. Vsi predvidenimejni prehodi so bili do meseca avgusta z velikotruda dograjeni oziroma v taki fazi izgradnje, da smo lahkodoločili 8. oktober za datum vzpostavitve meddržavnegain mednarodnega prometa za potnike in blago po takratveljavnih predpisih.Območne carinarnice Murska Sobota, Celje, Ljubljanain Koper (ki so jim bile dodeljene najbližje carinske enote)so poskrbele za ustrezne kadre in zagotovile izvajanjeoperativnega dela.5. oktobra je bil sklican meddržavni sestanek carinskihslužb Republike Slovenije in Republike Hrvaške na Otočcu.Uskladili smo nekatere poglede v zvezi s carinskim nadzoromna splošno in zlasti prijavo carinskega blaga (začasnoz več izvodi izvozne prijave na naših dotedanjih mejnihprehodih na zahodni in severni meji Slovenije, kar je bilov veliko pomoč predvsem hrvaški carinski službi). Na nekaterihprehodih (npr. Dobovi) smo jim morali začasnododeliti v uporabo naše prostore.Zgodaj zjutraj 8. oktobra 1991 se je prebujal megličast danin ponekod je tudi deževalo. Peljal sem po položni cesti poGorjancih, blizu Trdinovega vrha. To pot sem že večkratprevozil, tako kot vse ceste od mejnega prehoda Sečovlje doDolge vasi. Takrat nisem bil sam. Z menoj so bili v vozilucarinski delavci, ki so kljub slabemu vremenu vedrih obrazovodhajali na delovno mesto na novi, južni državni meji.Rigonce, oktober–november 1991Foto: Mladen MokotarFrance Kovačič, upokojeni delavec(takratne) Carinarnice LjubljanaCARINA.SI | 3

[CARINARNICA MARIBOR] > > > > > >Šentilj, Jurij, Gruškovje, ZavrčVeliko nas je še aktivnih v Carinskemuradu Maribor, ki smo doživeli veseljein ponos ob ustanovitvi lastne državeter strah in tesnobo, ko je jugoslovanskaarmada napadala lastni narod.Ponosni smo na dosežke v našemuradu v vseh teh letih, ne smemo papozabiti, kako se je začelo.Cariniki takratne Carinarnice Mariborso na mednarodnih mejnihprehodih Šentilj in Jurij delali ves časvojne za Slovenijo, svojih dolžnostiniso mogli opravljati zgolj v času neposrednihspopadov.Začelo se je z vojno. Ko smo 25. junijapostali slovenski cariniki in dobili priponkeCARINA REPUBLIKA SLO-VENIJA se nam je zdelo, da smo delnečesa velikega, kar se človeku lahkozgodi redko v življenju.Tank teritorialne obrambe na mejnem prehodu ŠentiljFoto: Boris Strmšek, dokumentacija časopisa VečerPolicist v obkoljenem ŠentiljuFoto: Egon Škamlec, dokumentacija časopisa VečerŠentiljNaslednji dan so že hrumeli tankiproti Šentilju, obkolile pa so ga tudimejne enote JLA.Sledil je poskus prihoda zveznih miličnikovin carinikov na mejni prehod s helikopterji,kar sta policija in teritorialnaobramba preprečili. Vojno za Slovenijoso prebili v stražnici JLA v Ceršaku,približno 5 km vzhodno od mejnegaprehoda. Šentilj so videli samo iz zraka.V Beogradu so bili tako prepričani v svojuspešni prihod, da so že klicali na Šentiljin želeli vodjo zvezne carine. Slovenskicarinik jim je z velikanskim veseljempovedal, da jih na Šentilju še ni.Do odločilnega spopada je prišlo 2. julija.Tanki so zaradi barikad in uspešneobrambe potrebovali do Šentilja celetri dni. Nekaj kilometrov pred Šentiljemso jih enote teritorialne obrambeprisilile k predaji, tako da so tanki pri-speli na mejo s slovenskimi oznakami.Na meji so takoj tudi bojno delovali, sajso s topovskim ognjem prisilili k vdajiposadko mejne stražnice JLA Šentilj.JurijNa mejnem prehodu Jurij so se večjeaktivnosti dogajale predvsem na avstrijskistrani, saj so njihovi vojaki izkopalistrelske jarke za obrambo proti vojskiJLA. Milica in teritorialna obramba staves čas vojne varovali mejni prehod.Čeprav naj bi se stanje v Jugoslaviji zBrionsko deklaracijo umirilo, je ta že takratpriznala slovensko carinsko službo.Sledili so trije meseci do 8. oktobra1991, ko so potekali razni obiski. Nekateriso celo pričakovali, da bomoslovensko zastavo zamenjali s staro.Dočakali smo legalno nastanitev najužno mejo, razmere pa so bile vseprej kot normalne.4 | CARINA.SI

[CARINARNICA MARIBOR]Policist med vojno na mejnem prehoduJurijFoto: Danilo Škofič, dokumentacija časopisa VečerGruškovjeIn kako je carinik Jože Petrena doživljalzačetke nove slovenske meje?8. oktobra sta se skupaj s sodelavcemDušanom Frangežem odpeljala namestona Jurij, kot vsa leta doslej, napovsem nov prehod Gruškovje. Bilasta prva predstavnika carine na temkoncu Slovenije, začela sta v dnevniizmeni in sledile so jima izmene podva carinika v vsaki. Nikakor ne morepozabiti svojega prvega delovnegadne, ko je zavzel »svoj položaj« dobesednopod milim nebom. Vse, karje bilo tam, je bil Kompasov senčnik,brez kotička zavetja, brez sanitarij …Vreme tudi ni obetalo nič dobrega.Tik preden se je ulilo, jima je takratniupravnik Carinarnice Maribor MirkoWeingerl prinesel iz Maribora dežneplašče in ju rešil mokrih oblačil. Endelček prostora v svojem zabojnikuso jima odstopili policisti, ki so bili vGruškovju že nekaj mesecev prej – nakontrolni točki, svoje zabojnike pa socariniki dobili že čez nekaj dni.A razlike med urejenimi carinskimiprostori na Juriju in zabojniki nikakorni mogoče pozabiti kar čez noč.Pravega prometa in carinskega delaseveda v prvih dneh ni bilo. Carinikiso potnike šele navajali na svojo prisotnostin na novi mejni prehod. Tose je kmalu spremenilo: povečeval seje mednarodni tovorni promet in tudipotniškega je bilo vsak dan več.Začetki dela slovenske carine na Gruškovjuso bili brez prisotnosti hrvaškeCarinik Jože Petrena v prvih dneh carinske kontrole na GruškovjuFoto: Egon Škamlec, dokumentacija časopisa Večercarine; ko se je na njihovi strani odprlMacelj, hrvaški cariniki prav tako nisoimeli strehe nad glavo – v svojem zabojnikuso jih tako nekaj dni »gostili«slovenski kolegi.ZavrčPodobno je bilo v Zavrču, kjer smozabojnike dobili novembra. Upravnikcarinarnice je carinike prvi dan samodpeljal na novo delovno mesto. Inkako se tega spominja?»Tisto jutro v oktobru, ko sem carinikeodpeljal v smeri Gruškovja in Zavrča,je bilo dokaj turobno in deževno. VZavrču smo se med samimi delovnimistroji zapeljali na golo gradbišče, dež jesicer pojenjal, a blata je bilo do gležnjev.Sredi gradbišča je imela policija svojmini zabojnik, neke vrste prikolico vvelikosti ene mize in enega stola, ter ničesardrugega. Prvi objekt – gostilna – jebil oddaljen dobrih 300 m, na levo indesno pa njive koruze in grmovje. Mejniprehod je sicer bil v fazi izgradnje,toda daleč od tega, da bi bil primeren zacarinsko delo. Veste, od carinikov semvedno zahteval, da se delo opravlja vestnoin dobro – a poskrbel sem tudi zato, da so bili pogoji dela vredni človeka.Policistka, ki je bila tistega dne v službi,se je na moje vprašanje, kje so sanitarije,žalostno nasmehnila, skomignila zrameni … In bilo je dovolj. Fantom semdejal, da gremo nazaj! No, na delovnomesto so cariniki ponovno prišli, ko jebil postavljen zabojnik – vsaj streho nadglavo so imeli.Vsekakor začetki niso bili enostavniniti za nas carinike niti za tamkajšnjeprebivalstvo. Veliko je bilo ljudi, ki soimeli stalno prebivališče na eni strani,na drugi pa zemljišča; branjevke, ki sooskrbovale tržnice Ptuja in Mariboraso bile v glavnem z domačij onkrajmeje. Vse te primere je bilo potrebnorešiti na najmanj boleč način.«Na tej poti v Zavrč je bil tudi carinikMilan Kolarič, ki se je takole spomnilCARINA.SI | 5

[CARINARNICA MARIBOR] > > > > > >svojega prvega dne: »Dan prej, ob15. uri popoldne, ko sem se ravno zvlakom vrnil iz Avstrije – delal sem namrečna železniški izpostavi Maribor– me je sodelavec obvestil, da me jeklical upravnik. Seveda sem mu takojtelefoniral in se mu javil. Postavil mije samo eno vprašanje: ‘Milan, bi ti šelna južno mejo?’ Tudi moj odgovor jebil kratek: ‘Da’. Torej sva se dogovorilaza kraj in čas, naslednje jutro pasem se skupaj z ostalimi, odpravil najug.«Ne glede na to, da je stopil iz avta sredigradbišča, sredi ničesar, pa niti zatrenutek ni obžaloval svoje privolitve,da gre delat na novo mejo. »Tudi če bime takrat upravnik še enkrat vprašal,bi bil odgovor isti.«Pri vsem tem so ga obhajali zelo mešaniobčutki. »Prehoda tako rekoč sploh nibilo, a bil je postavljen drog za zastavo.V avtu smo imeli slovensko zastavo inimel sem čast, da sem jo izobesil. Takoje na tem, še ne izgrajenem prehodu,pravzaprav kontrolni točki, prvič zaplapolalaslovenska zastava. Človek nimavelikokrat takšne priložnosti, takšnečasti. Bil sem hvaležen tudi upravnikuin sem spoštoval njegovo odločitev, danas ni pustil sredi gradbišča samo zato,da bi lahko rekel, da je carina na meji.Razmere dejansko niso bile primerneza carinsko delo. Res pa je bilo naslednjimesec stanje že boljše, dobili smosvoj zabojnik in začeli smo z delom.«Napetosti vojne ni bilo čutiti le na mejnihprehodih. Delo je vse dni potekalotudi v carinarnici v Mariboru. Carinjenjeblaga, še vedno za vso Jugoslavijo, seje odvijalo v prisotnosti večjega številapripadnikov TO. Več kot 60 jih je biloneposredni bližini in v stavbi, kjer sotudi spali, pri vhodu v stavbo pa je bilpoleg carinskega delavca še policist.V tako zastraženi objekt je upravnikMirko Weingerl dobil obvestilo policistovs kontrolne točke na novi meji, daželijo vstopiti v Slovenijo predstavnikiZvezne carinske uprave iz Beograda inso namenjeni v Maribor. Upravnik jev dogovoru z organi državne varnostidal soglasje za vstop v državo in jih napotilv hotel Slavija ter se dogovoril zasrečanje naslednji dan. Spomni se, daje bil to prvi četrtek v juliju leta 1991.Naslednjega dne je »delegacija« v jutranjihurah prišla v carinarnico, polnopripadnikov TO, na vhodu sta jihpričakala carinik in policist, ki sta jihspremila vse do upravnikove pisarne.Ozračje je bilo dokaj naelektreno.»Najprej nam bo Zmaga skuhalakavico, potem pa se bomo dalje pogovarjali«,je vljudno začel upravnik.Tako je tudi bilo. Skupino je vodilVujadin Latinović iz Zvezne carinskeuprave, ostali pa so bili iz carinarnicz območja Srbije in Makedonije, vsi spotnimi nalogi ZCU za izvršitev posebnenaloge. In kakšna je bila?»G. Latinović mi je sporočil odločitevZCU, da sem suspendiran z delovnegamesta upravnika, njegovi sodelavci pabodo prevzeli druge vodstvene položajena carinarnici. Pred tem semdobil odločbo iz Beograda, da sempremeščen na drugo delovno mestov ZCU, na moje mesto pa se določiVujadin Latinović. Pojasnil sem mu,da jaz in moji sodelavci nismo več vcarinski službi SFRJ, temveč v slovenskicarinski službi, na mesto upravnikaCarinarnice Maribor pa me je postavilaRepublika Slovenija oz. sem na tomesto bil postavljen z odločbo predsednikaIzvršnega sveta RS LojzetaPeterleta, ki me edini lahko premesti.Carinika Milan Kolarič in Suad Osmanbegovič v začetku kontole v Zavrču.Foto: Igor Napast, dokumentacija časopisa VečerDovolil sem mu, da se je po telefonuposvetoval z Beogradom, s takratnimdirektorjem ZCU g. Sekulićem. Odločiliso se za odhod iz carinarnice, jaz pasem jim svetoval, naj gredo naravnost6 | CARINA.SI

[CARINARNICA MARIBOR]nazaj v hotel in naj ne poskušajo iskatinasilnih rešitev, saj v tem primeru nebom mogel jamčiti za njihovo varnost.V nedeljo zjutraj smo jih skupaj zorgani državne varnosti pospremili vAvstrijo, saj smo se z avstrijskimi oblastmidogovorili za varen prevoz čeznjihovo ozemlje, čeprav brez ustreznihosebnih dokumentov, vse do Madžarske,tam pa so se Avstrijci dogovoriliz madžarskimi oblastmi, da so varnoprišli do mejnega prehoda v Subotici.V tem času bi morala na zahtevo ZCUpriti iz carinarnice v Zagrebu v Maribor‘izpomoč’, okrog 60 carinikov. Z upravnicoCarinarnice Zagreb sva iskala rešitev,ki bi fante ubranila pred nevarno potjoin očitno sva našla zadosten argument,saj jim na pot ni bilo treba. Zagrebškaupravnica je od Beograda zahtevalavnaprejšnje plačilo potnih stroškov instroškov bivanja za vse carinike; nato ‘izpomoč’ni bila več potrebna, a tudi vstopv Slovenijo ni bil več mogoč.«Podatke zbrala in prispevek pripravila:Hermina Ropoša, CU MariborPrva generacija carinikov na GruškovjuProti koncu osemdesetih, ko so težnjeSlovencev po osamosvojitvi postajalevedno bolj jasne in realne, smo secariniki v Šentilju pogosto šalili na računmorebitne “južne” meje; nekaterenaše sodelavce si v Mariboru srečal spriponko: “Ko bom velik, bom carinikna Kolpi”. Sicer je to takrat izgledalobolj kot šala oz. provokacija, ampaknaše želje so se hitro uresničile.Prva generacija carinikov je s Šentiljaprispela v Gruškovje jeseni 1991. Prvivtisi niso bili najlepši. Če je bil Šentiljtakrat imenovan “dolina nasilja”, se jeporajalo vprašanje, kako bi poimenovaliGruškovje. Ko si malo pogledalnaokrog, si videl hribe, cesto, potok,čez potok zopet cesto, ki je peljala visti smeri, pa brez kontrole. Dejanskoje bila to kotanja, v kateri se je sonceprikazalo za nekaj ur sredi dneva.Prvi zametek mejnega prehoda je bilbivalnik, v katerem so svoje delo družnoopravljali slovenski policisti, hrvaškicariniki in slovenski cariniki. Čez časje prispela druga generacija carinikov,medtem se je prehod dograjeval. Takoje carinski del prehoda sestavljala enotaiz štirih zabojnikov. V skrajnem vzhodnemdelu “kompleksa” sta kraljevalaWC s prho in kuhinja z jedilnico, malovstran se je širil hodnik, napolnjen zomarami. Pravokotno na hodnik je bilše en hodnik, ki je povezoval vstop inizstop ter hkrati omogočal z ene stranidostop do pisarne vodje izpostave, zdruge strani pa do čakalnice za stranketer naprej do prostora za administracijo.V istem prostoru je bil pult, kjerso cariniki vnašali dokumente, in se jezaključil s prostorom za vodjo izmene.Obstajalo je še manjše skladišče, v kateregasmo vstopali z zunanje strani.Izgradnja nadstrešnice na Gruškovju pred 15. letiFoto: Milan KlepCARINA.SI | 7

[CARINARNICA MARIBOR] > > > > > >Foto: Milan KlepSeveda smo bili popolnoma prepuščenivplivom narave. Na prehodu nibilo nadstrešnice in ne kabin, takoda so cariniki ob jesenskem dežju zdežnikom skakali iz zabojnikov predvozila, ki so prehajala mejo. Predprihodom zime smo se ustrezno organizirali,tako da smo za delo nabavilidve paleti, ki smo ju naložili eno vrhdruge. Kompas MTS nam je prijaznoodstopil promocijski dežnik in že smobili pod streho ter pričarali simulacijomejne točke. Simulacijo zato, ker se jenekaj prometa odvijalo tudi preko potokaRogatnica na makadamski cesti,ki je bila prvotno namenjena lokalnemuprometu in dostopu do kmetij naslovenski strani meje, po vzpostavitvicarinske kontrole na glavni cesti pa seje bolj ali manj uspešno uporabljala zaizogibanje carinski kontroli.Iz tistih časov je veliko anekdot. Ssmehom smo marsikateri trenuteknapravili znosnejši. Tako nam je nekegadne voznik, ki je že prej dolgaleta vozil ribe preko meje in smoga poznali s Šentilja, na silo izročilsoma, češ da so mu ga pustili pri razkladanjuvozila. Nekateri sodelavciso si takoj zaželeli okusnega kosila.Rečeno, storjeno. Kolega je pripravilza peko kar v kabini za prhanje, ki jepo opravljenem delu izgledala, kot bi vnjej klali svinjo.Somovo glavo smo vrgli v Rogatnicoin ko je naslednje jutro prišel na delopomočnik komandirja policije ter vpotoku zagledal somovo glavo, ga jeseveda zanimalo, kaj je s tem. Carinikiso se tiho muzali, le eden je bolj natiho izustil, češ kakšne velike ribe so vtem potoku. V popoldanskih urah smos prehoda zagledali istega pomočnikav civilni obleki, z veliko ribiško palico,ki jo je začel namakati v tisti mlakuži,imenovani potok.Glede na to, da je takrat na Hrvaškemdivjala vojna, so hrvaški politiki pogostouporabili naš prehod za potproti Evropi. Tudi na njihov računse spominjamo prenekaterih zgodb,dejstvo pa je, da so ti politiki skupajs spremstvom večinoma zdivjali prekoprehoda s takšno hitrostjo, da smo seraje umaknili na varno v zabojnik, kerbi bili drugače mokri ali prašni. Medtakratnimi hrvaškimi politiki je bilizjema le Zdravko Tomac, ki je ob vsakemprehodu meje izstopil iz vozila inse pozdravil ter rokoval s carinikom.Leta so tekla, promet se je vsako letopovečeval, cariniki so se menjavali, amejni prehod se ni veliko spreminjal.Nameščene so bile kabine, postavljenanadstrešnica, na izstopni strani sobili ob potoku postavljeni trije novizabojniki (za policijo in carino), navstopni je zraslo nekaj zabojnikov zašpedicije. Tako je bilo tudi ob vstopuSlovenije v EU, leta 2005 pa je bilzgrajen nov prehod.Na osnovi zapisov kolegov Karla Janžkain Dejana Kranerja ter po lastnihspominih sestavil Milan KlepNova in stara uniformaFoto: Jože Petrena8 | CARINA.SI

[CARINARNICA MURSKA SOBOTA]Na Gederovcih prehod zaprt le eno nočTako pomemben dogodek, kot jeosamosvojitev, ustanovitev lastnedržave, ostane v trajnem in živem spominu.V tem času sem delal kot vodjaizpostave, ki je obsegala mednarodnimejni prehod za potniški promet Gederovciin tri maloobmejne prehode.Predosamosvojitveni čas smo carinikidoživljali tako kot vsi prebivalci Slovenije.Spremljali smo vse napetostiv Jugoslaviji in politična dogajanjav Sloveniji. Zaradi znanih razmer vtedanji skupni državi smo tudi mi(v veliki večini) podpirali uveljavitevpravice do odločanja o lastni prihodnostiin dejavnosti za osamosvojitev.Etnične in politične napetosti v našidružbi so se odražale pri vsakodnevnemizvajanju carinskega postopkav potniškem prometu. Poleg očitkovsmo doživljali verbalne nacionalističneizpade in celo grožnje. Zaznavalismo skoraj vsakodnevne aktivnostivarnostno-obveščevalnih služb JLAna mejnem prehodu. Poseben načinpritiska so bili tudi pogosti nočni premikivojakov iz bližnje stražnice, ki soobkolili mejni prehod in vadili napadna objekt.JLA k umiku v stražnico Petanjci inkončno k vdaji. Tako je mejni prehodostal nezavzet. Za promet je bil zaprtpraktično samo eno noč. V primeruvojaške zasedbe bi bil mejni prehodGederovci z vsemi maloobmejnimiprehodi popolnoma zaprt za ves promet,kar se na srečo ni uresničilo.Carinski delavci smo bili na mejnemprehodu prisotni ves čas – tudi v časubojev – in smo opravljali svoje delo,kolikor je bilo mogoče. Nekaj sodelavceviz izpostave je bilo takrat aktivnihv enotah TO. Po nekajdnevnih bojihna območju vse Slovenije se je začelostanje umirjati. Prometa je bilo v tehdneh zelo malo, še največ je bilo izstopovtujcev, ki so se vračali domovali pa se umikali iz Slovenije in drugihdelov Jugoslavije. Posebej prijetni sobili prihodi okoliških krajanov, ki sona prehod prišli izrazit podporo inveselje, da je ostal odprt. Zapomnilsem si dogodek, ki se mi je takratzdel skoraj neverjeten. Starejša zakoncasta potovala v Avstrijo in vsazačudena spraševala, kaj se dogaja,da so postavljene straže okrog mejnegaprehoda in je toliko oboroženihmiličnikov. Očitno že kar nekaj časanista spremljala poročanja medijev indogodkov, saj sploh nista vedela, dasmo v vojni.Osebna poznanstva in dobri odnosi zavstrijskimi kolegi so nam takrat pomagali,da je do odprtja drugih mejnihprehodov na našo prošnjo začasno potekaltudi tovorni promet, kar je velikopomenilo za naša podjetja pri nabavipotrebnega repromateriala in dostaviblaga po že dogovorjenih pogodbah.Po sprejetju Brionske deklaracijeje mejni prehod v avgustu obiskalaskupina evropskih opazovalcev, ki sougotavljali, ali se sprejeta deklaracijaizvaja na terenu. Promet na mejnemprehodu se je postopoma normaliziral,carinske postopke smo izvajaliv skladu s takratnimi predpisi in dodatniminavodili. 8. oktobra je potekelmoratorij na osamosvojitvena dejanja.Nastopil je 26. junij s svečano razglasitvijosamostojnosti in neodvisnostiRepublike Slovenije, vendar je bilopraznovanje kratko. Že naslednji dansta JLA in Savezna milicija začeli izvajatiukaz o zasedbi državne meje v Sloveniji.Helikopterja JLA sta pripeljaladodatne vojake in minomete kot okrepitevvojaškima enotama iz sosednjihmejnih stražnic in vojašnice iz MurskeSobote, ki sta že zavzeli položaje okrogmejnega prehoda. Ponoči istega dne seje začel boj za mejni prehod.Enota takratne mejne milice Gederovciz rezervnimi miličniki in enoteTO so proti jutru prisilile enoteFoto: Arhiv CU Murska sobotaCARINA.SI | 9

[CARINARNICA MURSKA SOBOTA] > > >Slovenija se je intenzivno pripravljalaza sprejem nove in uveljavitev žesprejete zakonodaje, poleg tega pana prevzem in nadzor celotne mejev Sloveniji. V pristojnost CarinarniceMurska Sobota so prišli novi mejniprehodi na meji z Republiko Hrvaško,kar je v začetku povzročilo precejšnjekadrovske težave. Postopno se je izgrajevalanova carinska služba RepublikeSlovenije, carinski predpisi pa sose začeli prilagajati potrebam časa.V svojih spominih na čas osamosvojitvesem skušal opisati takratno dogajanje,kot sem ga doživljal. Vsi, ki smo se takratodločili in smo prispevali svoj skromnidelež k organiziranosti in delu carinskeslužbe, smo lahko na to ponosni.Ludvik Mörec, CU Murska SobotaOdhod zadnjega carinika z MPGornja RadgonaOsamosvojitvena vojna je dala mojimdoživetjem poseben pečat. V tem časusem služboval na mejnem prehoduv Gornji Radgoni. Bil sem zadnjicarinski delavec, ki je zapustil mejniprehod pred prihodom jugoslovanskevojske v Gornjo Radgono. Pred temsem imel v nočni izmeni kontroloiz Zvezne carinske uprave. NamigJelača me je precej dolgo zasliševalo načinu dela, “odvajanju” denarja indrugem. Nisem mu dal nobene izjavein sem ga odslovil, naj se zjutraj javipri upravniku carinarnice.Pred svojim odhodom sem službenestvari (računalnike, pisalne stroje,klešče) dal v dve kovinski omari, ki stapo vdoru jugoslovanske vojske ostalizaklenjeni in nepoškodovani. Ob odhodumi je komandir takratne mejnepolicije dejal, da se bo policija pričelaumikati v bližnji gozd in da grem lahkoz njimi. Odgovoril sem mu, da semvse, kar je bilo mogoče, pospravil, zaklenil,ključe, pečate, žige in denar panesem s sabo domov. Tako sem odšelz mejnega prehoda peš, približno dvakilometra ob reki Muri, do doma pame pripeljal voznik mopeda.Po končani osamosvojitveni vojni semse vrnil na uničeni mejni prehod, kjersem s sodelavci pričel s čiščenjem inopravljanjem carinskega dela.Foto: Arhiv CU Nova GoricaŠtefan Ščap, upokojeni delavec CUMurska Sobota10 | CARINA.SI

[CARINARNICA CELJE]Revizorji iz BeogradaTudi Carinarnica Celje je bila junija1991 vključena v »program discipliniranja«,ki ga je izvajala Zvezna carinskauprava (SUC) iz Beograda v Sloveniji.V ta namen so teden dni pred začetkomvojne za Slovenijo prišli v našo carinarnicoiz Beograda trije carinski revizorjiinštruktorji, ki naj bi kontrolirali našedelo in nam pomagali pri delu.Prve dni je bilo enako kot ob prejšnjihzveznih kontrolah, po nekaj dneh pa jepostalo dokaj mučno, saj je zmanjkalosnovi za kontrolo. Potrebno je bilo počakatina dan D, ko naj bi prevzeli vodenjeCarinarnice Celje. S seboj so namreč žeimeli odločbe o zamenjavi upravnika inšefov izpostav v Celju in Velenju.V zgradbo carinarnice je v noči s 26. na27. junij prispela enota TO Slovenije,da bi zavarovala objekt. Ko so zjutrajiz hotela Evropa prispeli revizorji, sobili povabljeni v upravnikovo pisarno,kjer jim je upravnik ob kavi pojasnilrazmere. Jasno jim je bilo povedano, dav naši carinarnici ne morejo opravljatinobenega dela več. Brez ugovarjanja sozapustili carinarnico.Na naše veliko presenečenje so naslednjejutro spet prišli. Z njimi je bila tudiženska, ki je prejšnje dni ni bilo. Predvhodom v carinarnico je njihov avtomobilustavil oborožen pripadnik TO,ki jim ni dovolil izstopiti iz avtomobilain je poklical upravnika. Ta jim je razložil,da ne morejo več v carinarnico,in jim svetoval, naj čim prej zapustijoSlovenijo preko Zidanega Mosta inKrškega, kjer je bila odprta še edinapot proti Beogradu.Nasveta žal niso upoštevali, temveč sose v skladu z navodili SUC zatekli v vojašnicoJLA v Celju, za kar smo izvedelišele po deblokadi vojašnice.Revizorji so svoje doživetje in občutkepozneje opisali v eni izmed zadnjih številklista delavcev carinske službe SFRJCARINIK, v članku »Ratni izveštaj SMB(sivo maslinaste boje) carinika - U prvimobrambenim redovima«. V nadaljevanjuskrajšano povzemam ta članek, dastarejše carinike spomnim na tiste čase,mlajše sodelavke in sodelavce pa seznanimz vojnimi časi slovenske carinskeslužbe v letu 1991. Takole je poročaljugoslovanski carinski časopis:»... carinsko uniformo smo zamenjaliz vojaško in namesto pisal ali klešč zaplombiranje smo v roke vzeli puške in deliliusodo z vojaki JLA, med katerimi smo senepričakovano znašli. Za moški del našeštiričlanske ekipe to ni bila neka posebnasituacija, za sodelavko pa je bil to velik šok– a se je zelo dobro vživela v ta položaj,tako da je kmalu dobila ime ‘vojničkamajka’ ... 27. junija nas je pred vhodomv carinarnico v Celju pričakal oboroženteritorialec, ki nam ni dovolil vstopa vzgradbo. Upravnik carinarnice nam jesporočil, da smo nezaželeni, ker je tu sedajslovenska carina in ne zvezna. Tako smo zv naše hrbte uperjenimi puškami zapuščalisvoje dosedanje delovno mesto in se vrniliv hotel. V hotelu smo zvedeli, da je zanami razpisana poizvedba (tiralica), zatosmo skozi hotelsko kuhinjo poiskali izhod– rešitev pred teritorialci, ki so nas pravkarhoteli vkleniti …Po posvetu s SUC smo bili napoteni vkasarno v centru Celja, kamor nam jenekako tudi uspelo priti. Kasarna je bilanamreč pod blokado TO, v njej sta bilaizključena elektrika in telefon, starešinskikader pa se je pripravljal na predajo ...Številčno stanje v kasarni se je kmaluzmanjšalo na vsega nekaj starešin in 150vojakov, od katerih polovica še ‘zakletve’ni opravila … in nas štiri carinike (enacarinica), ki smo na lastno zahtevo vzeliorožje v roke. Okoli kasarne je bilo 2000teritorialcev, med katerimi so bili tudiprebegli iz kasarne ... Na mlade vojake,ki so jih zapustili starešine, je bil vršenvelik psihološki pritisk … Pod psihološkimpritiskom, v strahu, napetosti in negotovostismo v kasarni preživeli 7 dni in 7 neprespanihnoči tudi mi. Eden naših kolegovvseh teh pritiskov ni več prenašal, zatonam je nekako uspelo vzpostaviti pismenikontakt s teritorialci in jim pojasniti, dasmo mi cariniki in da se želimo le vrnitidomov, z njihovo garancijo, da nas ne bodozajeli. Po mnogih peripetijah, policijskihobdelavah, negotovosti (da bomo mogočekljub vsem zagotovilom le zajeti), se nam jeuspelo prebiti skozi barikade in ob slabemvremenu na poti vrniti domov ... V Celju nibil izstreljen niti en naboj .… Ostal nam jepa čuden občutek, ko smo se po vsem doživetemkončno zopet znašli na svobodi ... !«Skoraj celotna številka lista CARINIKs pomenljivim naslovom na naslovnici»Jedinstvena služba – dokle?« (Enotnaslužba – kako dolgo še?) je bila posvečenazapisom spominov na dogodke, kiso jih delavci takratne SUC Beogradpreživeli na območju Slovenije v časuslovenske vojne, ko so bili v Slovenijonapoteni z nalogo, da prevzamejo vodstvov vseh slovenskih carinarnicah.Spomine zbral in zapis oblikoval:Ivan Šef, Izpostava CeljeIvan ŠefFoto: Arhiv CU CeljeCARINA.SI | 11

[CARINARNICA CELJE] > > > > > > >Tudi v Celju nas je bilo strahV Carinski izpostavi Celje je bilo stanjevse bolj negotovo. Bilo nas je zelo strah.Imeli smo nekaj sodelavcev iz drugihrepublik, pa tudi informacij od vodilnihv carinarnici ni bilo nobenih. Ob poslušanjuradia, kaj se dogaja po Sloveniji,je postajalo vedno bolj napeto. Vse objektena območju Carinarnice Celje(skladišča, prostore špedicije in carine)Viljem KuzmaFoto: Arhiv CU Celjeje varovala TO. Pritisk se je večal in kernismo vedeli, kaj se bo zgodilo, sva se ssodelavcem inšpektorjem Bogom Planincemob koncu delovnega dne spontanoodločila, da umakneva vse kontrolnikeza knjiženje deklaracij, računalnik, ki jeslužil za obračune, in arhiv tekočega letana različne skrivne lokacije na območjucarinarnice. S tem dejanjem sva onemogočila,da bi prišla dokumentacija v rokeljudem, ki so prišli iz Beograda.Naslednji dan smo zaposleni prišli vslužbo s tesnobo v srcu. Že čez pol uresmo si lahko oddahnili, saj je bila skupinaiz Beograda zadržana v kasarniCelje, kjer so bili varovani s strani TO.Nista minili dve uri, ko se je zgodilincident s stranko v postopku carinjenja.Lastnik, ki je hotel ocarinitiosebno vozilo za BiH, nas je skupajs svojim očetom pričel zmerjati in segrobo obnašati v prostoru za stranke.Zaradi preventive smo poklicali postajomilice v Celju. Le nekaj minutzatem je prispela skupina miličnikov,ki je po hitrem postopku vklenila oba(sina in očeta). Naša previdnost se jepokazala za upravičeno, saj je bil edenizmed njiju nekdanji miličnik iz BanjaLuke in oborožen z vojaško pištolo.Drugih incidentov v Celju v tistemčasu ni bilo. Kontrolnike smo vsakdan ob koncu delovnega dne skrili, into vse do konca vojne v Sloveniji. Tudivodstvo iz Beograda je bilo do koncavojne na »varnem« v zavetju celjskekasarne in pripadnikov TO Slovenije.Moram povedati, da so bili vsi sodelavciiz drugih republik lojalni z nami.Tudi njih je bilo zelo strah, verjetno šebolj kot nas.Vse se je končalo v naše zadovoljstvo.Ta čas strahu je tako ostal le še zgodovinain obenem pomnik bodočimgeneracijam.Viljem Kuzma, Izpostava Celje[CARINARNICA LJUBLJANA] > > > > >Brnik v osamosvojitveni vojniLeta 1988 sem bil imenovan zavodjo Carinske izpostave AerodromLjubljana in to dolžnost opravljal doleta 1994. Na letališču sem bil tudiv času vojaške agresije na RepublikoSlovenijo. Zato bi rad osvetlil nekateredogodke, ki so jih mnogi žepozabili, hkrati pa vemo, da so biliodločilni tudi za našo službo v samostojniSloveniji.Ob osamosvojitvi Slovenije se je vokviru Republiškega sekretariata zafinance oblikovala Republiška carinskauprava, ki jo je vodil direktorFranc Košir, tudi član republiškekoordinacijske skupine. Za upravnikaCarinarnice Ljubljana je bil imenovanMilan Ozmec, ki je odločitve in navodilarepubliške koordinacijske skupineprenašal na vodje carinskih izpostav.Vse zadolžitve so bile zaradi tajnostiposredovane ustno.Priprave na delo carinske službe vsamostojni Sloveniji so potekale ževse leto 1991. S problematiko smobili vodje izpostav seznanjeni nasestankih kolegija upravnika, nalogepa smo izvajali tudi na podlagi ustnihzadolžitev.12 | CARINA.SI

[CARINARNICA LJUBLJANA]Letališče Brnik v začetku 90. letFoto: Danilo Cvetnič (fotografija iz monografije Dotik neba iz zemlje)Dogodki v času osamosvajanja so naCarinski izpostavi Aerodrom Ljubljanapotekali precej burno.25. junija 1991 so bile že izdane odločbeo razporeditvi na delovno mestov Republiško carinsko upravo. V Carinskoizpostavo Aerodrom Ljubljanasmo dobili priponke z napisom CARI-NA REPUBLIKA SLOVENIJA. Zatosem vse delavce izpostave zadolžil, daso z uniform odstranili oznake Zveznecarinske uprave Jugoslavije in si pripelirazdeljene priponke.V torek, 26. junija, sem po telefonu dobilopozorila in naloge. Izvedel sem, daje Zvezni izvršni svet (ZIS) 25. junijaodredil Zvezni carinski upravi (ZCU),da naslednji dan ob 00.00 začne zizvajanjem »Odluke o obezbeivanjuizvršavanja saveznih propisa o naplaticarine i drugih uvoznih dažbina nateritoriji Republike Slovenije, jer je ovarepublika, kao i više puta ranije, odbila,da primenjuje dogovor postignut saSIV-om 20. juna.«*Zvezna carinska uprava je določila 62,predvsem srbskih carinskih delavcev(delavce Zvezne carinske uprave in* Iz lista Carinik o vojnih dogodkih vSloveniji.lojalne šefe večjihizpostav poJugoslaviji), daskupaj z zaposlenimiv carinarnicahv Slovenijizagotovijo izvajanjeodloka ZIS.Mišljeni sta biliodstranitev šefovcarinskih izpostavv Slovenijiin izvajanje odločitveZIS-a podirektivah ZCU.Povezal sem se s postajo milice naBrniku, kjer je komandir že vedel zaakcije ZIS-a. Dogovorili smo se, dabodo posredovali, če bi bilo potrebno.V organizaciji Aerodroma Ljubljanaso na letališču že postavili slovenskezastave.Kmalu so se na letališče pripeljalištirje predstavniki ZCU, ki so želelivstopiti v Carinsko izpostavo AerodromLjubljana. Odločil sem se, da jihbom sprejel v svoji pisarni, prisotnesodelavce pa sem obvestil o odločitviin jih pozval, naj bodo pozorni, če bise zgodilo kaj nepredvidenega.Po prihodu vseh štirih predstavnikovZCU v mojo pisarno sem ugotovil, daniso imeli namena biti nasilni, ampakso me hoteli s političnim prepričevanjempripraviti do tega, da bi jim odstopilvodenje izpostave. Ugotovil sem, danaj bi moje mesto zasedel eden izmedčetverice, ki je bil sicer vodja Carinskeizpostave Aerodrom Split.Prepričevali so me, da je to moja zadnjapriložnost, da ne smem nasedatiKoširju, da ne delam po predpisih, najjim v miru predam vodenje izpostavein podobno. Pojasnil sem jim, da jeodločitev Slovenije jasna, da smo razglasilisamostojnost, da imamo namenvztrajati do končne razdružitve.Ko so ugotovili, da s prepričevanjemne bodo uspeli, so z grožnjami zapustiliprostore carinske izpostave.Medtem je postaja milice na Brniku žedobila nova navodila. Izvedel sem, daso ob izhodu iz objekta vse štiri zadržaliin jih odpeljali z območja letališča.Okoli 12. ure je letališče v nizkem letupreletelo vojaško letalo. Okoli 13. ureje iz kontrolnega stolpa prišlo obvestilo,da so iz Beograda dobili depešo,da so tako letališče Ljubljana kot tudivsa druga letališča v Sloveniji zaraditehničnih razlogov zaprta.V izpostavi sem za nočni čas odredildežurnega carinika Tomaža Muska,ker sem vedel, da letališča v bližnjiprihodnosti ne bodo odprli za letalskipotniški in tovorni promet.V okviru letališča je bila oblikovanaskupina, ki je sledila dogajanju vJugoslaviji. Tako so po najavi priletatransportnih letal ob 20.35 vedeli, dabi to pomenilo letalsko invazijo in soiz kontrolnega stolpa prepovedali pristanek,na pristajalno stezo pa postaviliovire: vstopne stopnice za letala,prikolice, vlačilce itd. Nekaj ur poznejeso na cestah že hrumeli tanki.V sredo, 27. junija, po 6. uri zjutraj,sem poskušal s svojim vozilom pritido letališča, vendar sem se moral naobvoznici ustaviti zaradi tankov inbarikad. Ugotovil sem, da do Brnikane bom mogel priti, zato sem se vrnilin se javil v upravni zgradbi CarinarniceLjubljana na Šmartinski 152apri upravniku Milanu Ozmecu. Potelefonu sva sprejemala klice ostalihsodelavcev Carinske izpostave AerodromLjubljana. Večina je sporočila,da ne morejo priti do izpostave, sajso bili na vseh dovoznih cestah doletališča barikade in tanki z vojskoJLA, zato sva jih razporedila na drugelokacije v Ljubljani in Kranju.CARINA.SI | 13

[CARINARNICA LJUBLJANA] > > > > >Do prostorov Carinske izpostave AerodromLjubljana na Brniku je uspelos kranjske strani priti carinskimadelavcema Alojzu Fajmutu in JožetuAnčimru, z ljubljanske pa FrancijuSitarju mimo že postavljenih barikad.Šoferju kombija Mihu Grubarju incariniku Zvonetu Perovšku je uspelopriti do Zg. Brnika, kjer sta se potelefonu javila iz gostišča Cilka. Svetovalismo jima, naj se poskusita vrniti vLjubljano, na Šmartinsko 152a.S Fajmutom, Sitarjem, Ančimrom inMuskom smo se po telefonu dogovorili,da vse carinske pečate in kleščepospravijo v železno blagajno in poskusijočim bolj pospraviti in zaščititivse carinske dokumente v izpostavi.Potem smo Musku, ki je dežural ponoči,predlagali, da poskuša letališčezapustiti, kar mu je po kolovoznihpoteh skozi gozd tudi uspelo.Po 9. uri smo potem napotili iz izpostavetudi Ančimra, okoli 13. ure paše Fajmuta in Sitarja, ker je bila naletališču najavljena evakuacija zaradimožnega letalskega napada. Vsemje po stranskih poteh uspelo priti zokupiranega območja.Zvone Perovšek, ki je relativno hitroprišel na Šmartinsko 152a, je bilzadolžen, da pri vhodu v zgradboCarinarnice Ljubljana preverja osebe,ki vstopajo. Dobili smo namrečinformacije, da bi se lahko kdo izmedFoto: arhiv Aerodroma Ljubljana(fotografija iz biltena Letališče Ljubljana 1991)62 carinskih delavcev ZCU zatekel vnaše prostore, saj so nekatere medtemže zadržali pripadniki TO in milice poSloveniji. Jaz sem bil s strani upravnikaOzmeca določen, da s Perovškom,če bi do take situacije prišlo, opravivaidentifikacijo in zadrživa sumljiveosebe.V četrtek, 28. junija, so se nalogeprejšnjega dne nadaljevale: varovanjeob vstopu oseb v objekt CarinarniceLjubljana, telefonska koordinacija deladelavcev na rezervnih lokacijah terpreverjanje informacij z AerodromaLjubljana, čeprav delavcev carinskeslužbe tam ni bilo.Sporočeno je bilo, da je bil izvedenletalski napad na letališče, poškodovaniso bili letala, hangar ADRIE,policijski prostori, parkirni prostori inavtomobili, manevrske površine.Izvedeli smo, da je jugoslovanskaarmada iz tankov na južni strani letališčastreljala na vozilo novinarjev naletališki ploščadi. V popolnoma uničenemvozilu sta umrla tuja novinarja.Streli so zadeli tudi prostore Carinskeizpostave Aerodrom Ljubljana.V petek, 5. julija, so se po pogovorihJanše, Bavčarja in generala Rašetaenote jugoslovanske armade s tanki,ki so več kot teden dni obkoljevaliletališče, odpeljale.V ponedeljek, 8. julija, je nekaj delavcevCarinske izpostave AerodromLjubljana po desetih dneh prišlo nadelo na letališče, čeprav je bilo letališčeuradno zaprto. Beograjska kontrolani dala dovoljenja za letalski prometdo 26. julija.Ob prihodu v svoje prostore smougotovili, da so tankovski streli meddrugim prebili cev centralne kurjave,kar je povzročilo poplavo, poškodovalopohištvo z dokumenti, dvignilo tlaCI Aerodrom Brnik – poškodbe opremeFoto: Zvonko Perovšekin povzročilo veliko umazanijo. Drugistreli so poškodovali zidove, okna inokenske okvire ter prebili pet omar.Prva skrb je bila torej odprava škodein vzpostavitev stanja v prostorih zanormalno delo.Ker letalski promet nad Slovenijoni bil dovoljen, smo prevoznikomin špedicijam dovolili, da se blagovniletalski promet odvija do letališčv Avstriji in Italiji, blago do letališčapripelje s tovornjaki in na Carinskiizpostavi Aerodrom Ljubljana, kotlokaciji, določeni v izrednih razmerah,carini blago na podlagi letalskihtovornih listov.Tako smo v Carinski izpostavi AerodromLjubljana kljub zaprtemu zračnemuprostoru do 26. julija v izrednihrazmerah carinili letalske pošiljke karna tovornjakih.Božidar Sotler, vodja Izpostave Jarše14 | CARINA.SI

[CARINARNICA LJUBLJANA]V Krškem nismo podlegli pritiskomV obdobju do 25. junija so organizvezne oblasti (Zvezni izvršni svetin Zvezna carinska uprava) prekocarinske službe v Republiki Slovenijiposkušali izvajati pritisk na novo demokratičnooblast in Vlado RepublikeSlovenije. Zahtevali so, da carinskaslužba slovenskim podjetjem ne bicarinila blaga, če ne bi predložila dokazila,da so zapadle carinske dajatveplačali in so nakazane na račun Zveznecarinske uprave v Beogradu.Če bi carinska služba v Sloveniji takratizvajala zahteve Zvezne carinskeuprave, bi slovenskim podjetjem ingospodarstvu povzročili veliko škodo,saj bi z blokado uvoza reprodukcijskegamateriala, opreme in rezervnihdelov ustavili slovensko gospodarstvo.Namen zveznih oblasti je bil, da bi nata način povzročili pritisk podjetij ingospodarstva na slovensko vlado in jis tem otežili osamosvojitvene procese.Kljub pritiskom je carinska služba vSloveniji vztrajala pri podpori VladeRepublike Slovenije in zato odredbZvezne carinske uprave ni spoštovalaoziroma izvajala. To je v Beogradupovzročilo tolikšno nervozo, da je novoimenovanidirektor Zvezne carinskeuprave Sekulič maja in junija prekosredstev javnega obveščanja grozilcarinski službi v Sloveniji z zamenjavoupravnikov carinarnic, šefov izpostavin drugih delavcev, ki ne spoštujejonjihovih odločitev. Vendar tudi to nipomagalo.V Carinski izpostavi Krško smo vtistem času carinili opremo za rekonstrukcijopapirnega stroja v tovarnipapirja in celuloze VIPAP, Krško. Uvozse je izvajal postopoma, tako da je bilav maju in juniju 1991, v času najhujšihpritiskov, uvožena opreme v vrednosti50 milijonov ameriških dolarjev (200kamionskih pošiljk). Če bi takratpopustili pritiskom, bi onemogočilirekonstrukcijo papirnega stroja. Rekonstrukcijaje bila večinoma končana predagresijo jugoslovanske vojske in zveznihoblasti na Republiko Slovenijo.Foto: Arhiv CU Nova GoricaOb pritiskih zveznih oblasti so istočasnopotekale priprave na vzpostavitevcarinske kontrole na meji z RepublikoHrvaško. V sredini meseca junija sembil v soboto ob 8. uri zvečer obveščen,da imamo naslednji dan, v nedeljo ob7. uri zjutraj sestanek kolegija CarinarniceLjubljana v Ljubljani. Bilo je leponedeljsko jutro, polno negotovosti, sajse je pritisk zveznih oblasti stopnjeval.Upravnik Carinarnice LjubljanaFranc Košir je uvodoma pojasnil, daje nenavadni čas sklica kolegija povezanz varnostjo. Ker so se grožnjeZvezne carinske uprave povečevale,smo na sestanku dobili usmeritve, dase povežemo s pristojnimi upravamiza javno varnost, ki nam bodo v primerufizične ogroženosti izpostav inzaposlenih nudile zaščito in pomoč.G. Košir je v nadaljevanju povedal,da bomo po razglasitvi samostojnostivzpostavili carinsko kontrolo namejnih kontrolnih točkah z RepublikoHrvaško, za kar se moramo ustreznopripraviti, organizirati. Zavedali smose resnosti položaja, saj so v tistemčasu prihajale že zelo resne grožnjes strani zvezne vlade in jugoslovanskevojske, da ne bodo dopustili postavitvecarinske in mejne kontrole nanotranjih republiških mejah. Bili smopripravljeni, da gremo na kontrolnetočke na mejo z Republiko Hrvaško inzagotovimo vzpostavitev carinskegaobmočja Republike Slovenije.Po vrnitvi s kolegija sem v nedeljopopoldan stopil v stik z načelnikomUprave za javno varnost Krško RajmundomVebrom in mu predstavil nevarnost,ki je grozila izpostavi KrškoCARINA.SI | 15

[CARINARNICA LJUBLJANA] > > > > >in zaposlenim v izpostavi. NačelnikUJV Krško mi je zagotovil pomoč.Bolj ko se je približeval dan razglasitvesamostojnosti Republlike Slovenije,večja je bila nevarnost, da bodo zvezniorgani s pomočjo JNA poskušali prevzetinadzor nad carinsko službo vSloveniji. Obstajala je nevarnost aretacijcarinskih delavcev. Zaradi tega meje pomočnik upravnika Milan Ozmecobvestil, naj zaposleni v prihodnjehodimo v službo raje v civilni obleki,da ne bomo izpostavljeni. Med delovnimčasom smo bili pozorni na vse,še zlasti na prisotnost vozil JLA v bližini.Pozorni smi bili zato, da bi se vprimeru nevarnosti lahko pravočasnozaščitili in zaprosili za pomoč UJV.Bolj ko se je bližal dan razglasitve neodvisnosti,večji je bil pritisk in večjaso bila pričakovanja. Pritisk smo vzdržali,pričakovanja pa smo uresničili 8.oktobra, ko smo vzpostavili carinskokontrolo in nadzor na meji z RepublikoHrvaško.Carinska služba Republike Slovenijeje v procesu osamosvajanja Slovenijenaredila veliko in več, kot je bilo povedanegav medijih. Zavedali smo se inse še danes, da je carinski sistem edenizmed temeljev državnosti, zato smoga pomagali ustvariti in s tem dodalipomembnem del k samostojnosti inneodvisnosti slovenske države.Ivan Lah, CU BrežiceJUŽNAFoto: Arhiv CU Nova GoricaSmo se pred petnajstimi leti skup dobili,da bi južno mejo poživili.Smo se natepli z vseh vetrov,vse do triglavskih vrhov.Jeseničani so nas marsičesa naučili,Ljubljančani so lepo z nami govorili.A mi Posavci nismo dovolili,da bi cviček v Ljubljano nam vozili,skupaj družno smo stopili,se carinskih zakonov naučili.Potlej za nas ni bilo več mej,ne v službi, ne po njej.Uniforme pridno smo nosili,večkrat se dobili,da smo zakone in člene lažje osvojili.Ko smo osvojili zakonik,carina bila je pravi hit.Zdaj smo se že porazgubili,nove položaje osvojili,vendar lepih začetnih dnine bomo nikdar pozabili!Mojca Tabor16 | CARINA.SI

[CARINARNICA LJUBLJANA]Izpostava Obrežje odsvoje ustanovitveOb razglasitvi samostojnosti je bila na Obrežju vzpostavljenakontrolna točka, na kateri so pričeli delovati policisti, ki so semorali ob agresiji JLA za nekaj časa umakniti.Pričetek gradnje starega mejnega prehoda Obrežje jepomenil upanje carinikom Carinske izpostave Obrežje.Ozrimo se na naše začetke na Obrežju, na pot, ki smo joprehodili. Začetki »starih Obrežanov« segajo v spomladanskičas leta 1992, ko smo začeli delo na CI Obrežje. Namednarodnem mejnem prehodu Obrežje so nas pričakalinovi prostori: bivalniki, nadstreški itd., ki so zdržali vse dodecembra 2003.Povečini smo bili zelo mladi, praktično po šolanju in redkiz izkušnjami. Pa nič zato. O carini tako in tako ni vedelnobeden nič. Na delu so nas pričakali izkušeni cariniki izdrugih carinarnic. V začetku z Jesenic in kasneje iz Ljubljane.Mladi ljudje so po naravi željni izkušenj, spoznanj patudi priznanj. In ker je vsak začetek lep, nas na tiste časevežejo izredno lepi spomini. Bili smo zagnani, vsrkali smovsako novo znanje in novo izkušnjo. V jeseni 1992 se jena Obrežju vzpostavil sistem, ki je temeljil na transparentnosti,upoštevanju pisarniškega poslovanja, dorečenostipostopkov, sistemu organizacije dela itd.V letih, ki so sledila, smo opravili potrebne strokovne izpite,zakrožili med izpostavama Dobova in Krško, se udeleževaliusposabljanj in bogatili izkušnje. Kar nekaj jih je začelo sštudijem ob delu.Ob trdem delu so se na podlagi znanja, delovnih izkušenjin zagnanosti postopoma začeli vrstiti lepi dosežki na področjuodkrivanja kršitev, zlorab in tihotapljenja.Velike spremembe so se začele dogajati konec leta 2003.Decembra smo se preselili v nove prostore, saj je bila zaključenaizgradnja novega mednarodnega mejnega prehodaObrežje, ki je zares sodoben objekt in ponuja boljše delovnepogoje delavcem ter več možnosti za učinkovito izvedbocarinskih in drugih postopkov.Stari mejni prehod Obrežje je začel dobivati obliko konecleta 1991 in je pomenil pridobitev prostorskih pogojev zadelo carinske službe na mejnem prehodu Obrežje.1. aprila 2004 je bil ustanovljen nov, najmlajši Carinskiurad Brežice. Ob vstopu Republike Slovenije v EU se jeIzpostava Obrežje po številu zaposlenih podvojila. K namso prišli sodelavci iz drugih carinskih uradov. V skrbeh, česploh pridejo in kakšni bodo, smo si oddahnili, saj smoCARINA.SI | 17

[CARINARNICA LJUBLJANA] > > > > >kmalu videli, da so odlični ljudje in dobri sodelavci. Razvilismo nova prijateljstva in korektne odnose. Nekaj delavcevprihaja iz oddaljenih krajev, zato je del vsakdana, še posebejpa v zimskem času, skrb za varen prevoz, saj zna biticesta tudi usodna.Na izpostavi so se začeli povsem novi postopki, noveaplikacije ipd. V zadnjih dveh letih je bilo veliko revizij indelovnih obiskov, kar kaže na pomembnost in obenem tveganjete mejne točke. Vsi obiski prinašajo bogate izkušnje vformalnem in neformalnem smislu.Gradnja novega mejnega prehoda Obrežje se je pričela konecleta 2002 in trajala do decembra 2003. V času gradnje jebilo potrebnih veliko naporov vseh služb na mejnem prehodu,da so dela lahko potekala nemoteno ob sočasnem odvijanjuprometa in zagotavljanju ustreznega nadzora.Naj na koncu naštejemo nekaj ključnih besed za asociacijona zadnjih 15 let na Obrežju: službena psička Rozi, Subanovikrofi, Idina kava, skupni prostori, skupni WC, službenišofer Miha, gradnja novega prehoda, selitev, rušitev staregaprehoda, nov CU Brežice, novi sodelavci iz drugih uradov,novosprejeti sodelavci. Ostajajo lepi spomini na druženje,spoznavanje in prizadevnost za ohranjanje dobro utečenihnavad!Postopen, a vztrajen razvoj carinske službe, pridobivanje izkušenjzaposlenih na vseh ravneh, oblikovanje in negovanjedobrih medčloveških odnosov ter dobro delovno ozračje sopodprli in omogočili praktično neboleč prehod na delo pozakonodaji in usmeritvah EU.Milan Kelher s sodelavci (Izpostava Obrežje)Tovorni terminal v izgradnjiZ vstopom Republike Slovenije v EU postane mejni prehod Obrežjekontrolna točka na desetem evropskem prometnem koridorju,preko katerega se lahko prevažajo vse vrste blaga, ki so zavezanepredpisom Skupnosti s področja prepovedi in omejitev.Novozgrajeni mejni prehod Obrežje je bil odprt 1. decembra2003. Vse službe so pridobile ustrezne delovne in tehničnepogoje za izvajanje dejavnosti. V okviru reorganizacijecarinske službe ob vstopu Republike Slovenije v EU je bil1. aprila 2004 ustanovljen CU Brežice, ki deluje na lokacijimejnega prehoda Obrežje.Potniški promet v novem sijajuAvtor teksta pod fotografijami: Anton KmetičFoto: Arhiv CU Brežice18 | CARINA.SI

[CARINARNICA SEŽANA]Darko Žigon in njegov boj za sežansko carino8. oktobra 1991 je slovenska carinapostavila svoje vrste na južno mejo invzpostavila mejne prehode z RepublikoHrvaško. Sežanska carinarnica jeodprla tri mejne prehode: železniškiprehod Ilirska Bistrica ter cestna prehodaJelšane in Starod (ob odprtjuPodgrad).Vendar je pred tem tudisežanska carina bila svojo vojno …Ena ključnih oseb, ki je osamosvojitevSlovenije aktivno spremljala od začetkain vse do vzpostavitve mejnih prehodovz Republiko Hrvaško, je bil DarkoŽigon, carinik, ki je svojo pot začel vCarinarnici Sežana 2. julija 1975, setu povzpel do vodje ekipe za zatiranjetihotapstva, med agresijo na Slovenijostal v vodstvenih vrstah teritorialneobrambe, 2. julija 1991 ponovno odprlmejni prehod Fernetiči, po vojni vpeljalcarino na mejni prehod Starod kotv. d. vodje izpostave, nato nadaljevalslužbovanje kot v. d. vodje CI Jelšane,vodil mejni prehod Lipica, nato pa jeleta 1994 iz sežanskega urada prestopilv Generalni carinski urad.Z Darkom Žigonom sem se pogovarjalao vojni, o tistih trenutkih, ki sodoločili našo usodo, o aktivnostih,akcijah, podvigih, zaradi katerih je vesčas agresije visela v zraku gotovost,da bomo zmagali, da bomo dosanjalisvoje sanje. Takratni predsednik državeMilan Kučan je dejal, da so »nocoj(25. junija 1991) dovoljene sanje, jutripa bo nov dan«.V Sežano so se 26. junija začeli zgrinjatitanki jugoslovanske vojske, ki sose pripeljali skozi Vremsko dolino inse zlovešče namestili na slovenskoitalijanskimeji, s topovi, obrnjenimiproti »neposlušni« Sloveniji.Carinikom, ki smo v tistem obdobjustali na robu soda s smodnikom, seob omembi vojne porodijo spomini:odločnost braniti svojo novo državo,zanesenost, upanje pa tudi jeza in bes.Zdi se mi, da tako med seboj povezani,kot smo bili takrat, ko smo si na jugoslovanskouniformo pripeli priponkenove slovenske carine, nismo bili nikoliveč. Marsikdo za spomin še vedno čuvarumeno priponko z napisom CARINAREPUBLIKA SLOVENIJA. Kolikoponosa in pričakovanj, zanesenosti inodločnosti je bilo v enem samem gibu,s katerim smo jo pripeli … Koliko pogumain odločnosti je tlelo okoli nas. Inkoliko razočaranj, ko smo bivše sodelavce,za katere smo mislili, da jih zelodobro poznamo, naenkrat videli v lučiagresorja, ki so nas, Slovence, pošiljalidomov z besedami »Ajde, poberi se, kajše čakaš, naši so tu, ne potrebujemo teveč, saj je konec koncev samoumevno,da je ta carina jugoslovanska…«.Večina carinikov ni vedela, kaj se »tamzunaj« zares dogaja, so pa bili taki, kiso dogajanje zunaj ustvarjali, in DarkoŽigon je bil eden izmed njih. Spominjase: »Kot član občinskega štaba TOsem že pred 25. junijem prejel poziv nausposabljanje v center v Poljčah pri Begunjah,kjer sem takoj sprevidel, da grezares, da je vrag odnesel šalo. Z novimiuniformami so posameznikom podeliliposebne izkaznice, ki so predstavljalenekakšno legitimacijo za primer agresije.Usposabljanje ni trajalo dolgo, saj sose razmere začele zaostrovati, zato semse kmalu vrnil v Sežano kot oficir zavarnost pri TO, moje delo pa je odrejaladržavna organizacija TO v Ljubljani.V okviru primarne naloge – varovanjaobmočja – smo v kleti sežanske carinarniceza primer agresije spravili karnekaj orožja, ki ga je varoval posebenvod teritorialcev. Toda ko so se predvrati carinarnice začeli zbirati agresorji,je postalo jasno, da je potrebno orožjein teritorialce umakniti iz kletnih prostorov.Akcija je bila hitra in učinkovita.Preko prostorov blagovne izpostave ins pomočjo odgovornega delavca, ki jeodklenil pomožna vrata carinskegaskladišča, sem skozi skladišče BTC soborcepovedel iz carinskih prostorov, šepreden so v stavbo carinarnice vstopili'Beograjčani'. Nihče ne ve, kaj bi se zgodilo,če bi agresorji našli teritorialce inorožje v kleti carinarnice.«Spomni se, da je ob glavni cesti skoziSežano v zasedi in z napeto puškoležal skupaj s pripadniki TO, točnonasproti železniške postaje, kjer je stalvojaški oklepnik kot branitelj jugoslovanskeenotnosti, ki pa so ga natoobkolili in se je posadka predala. Šelepozneje je razmišljal o tem, da je zahrbtom imel stanovanje svoje družinein stanovanja tistih, ki so se izkazaliza pomagače agresorja. Takrat ni biločasa razmišljati o tem, potrebno jebilo braniti »naše sanje«. Prijetni sospomini na trenutke, ko so prvo zaplenjenovozilo jugoslovanske armadeodpeljali na varovano območje zunajSežane. »Kot da bi majhnemu otrokudal igračko, tako vesel je bil šofer, ki jeimel nalogo to vozilo odpeljati na varno,da smo se njegovega veselja in srečenalezli vsi, in to je bil najlepši trenutektistega obdobja«, se Darko spominjaprvih zmag.Vprašam ga, kako so izvedeli za namerevojske, ki se je 26. junija s tankipripeljala prav do slovensko-italijanskemeje, in izvem: »Med vojno je kar nekajvojakov in tudi častnikov prestopilo nastran slovenske vojske, med prvimi dvavojaka albanske narodnosti, ki sta pobegnilavojaščini na mejnem prehodu intakoj po prestopu k nam izdala pozicijetankov. Tanke smo obkolili in čakali nanadaljnje ukaze. Bili smo kar razočarani,ko je prišel ukaz za deblokado in umik.Istočasno smo dobili posebno nalogo,CARINA.SI | 19

[CARINARNICA SEŽANA] > > > > > >Darko Žigon na MP Fernetiči,2. julija 1991Foto: arhiv CU Sežanazavarovati vse pomembne točke okolisežanske občinske stavbe, kjer naj bi sepredstavniki občine pogajali z generalomČadom, poveljnikom Reške garnizije.«In carina? »Agresorji so istočasno stanki na Fernetičih prevzeli mejo tako,da so postavili svoje carinike, ki so jihpripeljali iz Beograda in jih namestili vsežanski vojašnici. Službujoče carinikeso postavili pred dejstvo: ostati z agresorjiali oditi domov. Jugoslovanski carinikiin tisti, ki so ostali z njimi, so potemzasedli mejni prehod. Svojo kulturo jimje uspelo pokazati, saj so v tistih nekajdnevih uničili vse, kar je bilo mogočeuničiti. Medtem so pogajalci na občinidosegli dogovor, da se tanki umaknejo zmeje. In ne samo to, obveljal je pogoj, dase čez Sežano odpeljejo na tovornjakih.Sežančani so stali ob cesti in navdušenoploskali odhajajočim poražencem. To jebilo veselja!«Vprašam ga, ali ga je bilo med vojnokdaj koli česar koli strah in pravi:»Strah? Takrat nismo mislili na to, karbi se lahko slabega zgodilo. Enostavnonismo razmišljali, pa tudi časa ni bilo,to je prišlo kasneje, potem ko smo sepogovarjali, analizirali … Med vojnonas je vodila ena sama misel: svobodnaSlovenija za vsako ceno.«Mnogi vemo, da je bil Darko Žigon ssvojo ekipo prvi, ki je ponovno odprlmejni prehod Fernetiči. O tem ponosnopove: »2. julija (točno na dan, kosem praznoval 16. obletnico nastopa carinskeslužbe), smo v službi TO tik predpolnočjo prišli na Fernetiče in ponovnoprižgali luči na mejnem prehodu. Mejniprehod je bil spet odprt. Italijanski kolegiso prihiteli s svoje strani mejnega prehodak nam, bili so tako vznemirjeni,da nam niso mogli povedati, kako zeloso veseli, da smo ponovno tukaj. S sebojso prinesli (tak je bil običaj za novo leto)steklenico šampanjca in nazdravili smo.Ganljiv je bil trenutek, ko smo dvignilislovensko zastavo. Neizmerno smo biliponosni na ponovno postavljeno tabloz napisom Republika Slovenija. Mejaje bila pod slovensko oblastjo, 3. julijazjutraj pa je slovenska carina ponovnozačela opravljati svoje delo.«Darko je bil do 10. julija v uniformi TO,nato je ponovno oblekel carinsko uniformo.Spomni se, da se je v času trimesečnegamoratorija, do 8. oktobra,veliko sestankovalo, načrtovalo, pripravljalse je načrt nove sistemizacije,ki ga je narekovalo vzpostavljanje južnemeje s Hrvaško.8. oktobra ob 7. uri je kot vodja novoustanovljenegamejnega prehoda Starodskupaj z dvema sodelavcema začelizvajati carinsko kontrolo. Pripoveduje:»Najprej je bila pisarna kar v prtljažnikuosebnega vozila, delo se je opravljalo podmarelo na cestišču, nekaj dni pozneje paso pripeljali pravo razkošje: pisarniškizabojnik. Ko so čez nekaj tednov prišli šehrvaški cariniki, ki niso imeli ničesar svojega,smo jim na ponudili mizo in prostorv bivalniku. Tako slovenski kot hrvaškicariniki smo imeli enake uniforme, šeiz skupne jugoslovanske službe, razlikovalismo se le po priponkah RepublikaSlovenija in Republika Hrvaška. Ker nibilo običajno, da imajo cariniki različnihdržav enake uniforme, so bili potniki,predvsem tujci, zmedeni in začudeni.Dobra stran delovnega mesta pa je bila,da je bilo treba šoferjem samo enkrat iztovornjaka, saj so carinske formalnostidveh držav opravili na enem mestu: slovenskiizstop blaga iz države Slovenije inhrvaški vstop blaga v državo Hrvaško aliobratno. Pravo pionirsko delo.«Spomladi leta 1992 je bil Darko premeščenza vodjo CI Jelšane, leta 1994za odgovornega na CI Lipica, nato jeseptembra 1994 sprejel delovno mestov takratnem Sektorju za mednarodnosodelovanje (sedaj Sektor za preiskave)na Generalnem carinskem uradu vLjubljani, kjer službuje še danes.Leta 1994 je bil odlikovan z bronastomedaljo slovenske vojske za izjemnezasluge, požrtvovalnost in prizadevnostpri krepitvi in uspehih Ministrstvaza obrambo, leta 1996 je prejel spominskiznak 45. Obm. PSV Sežana za dolgoletnodelo, za predano in nesebičnodelo pa leta 1998 spominski znakFernetiči 1991. Leta 1998 je prejel šezlati znak, priznanje carinske službeRS. Kaj bi govorili – zlati carinski znakse ne podeljuje kar tako!Kaj mu pomenijo priznanja? »Priznanjemojemu delu, prizadevanjem, naporom,predanosti.«Darko je tudi avtor petih knjig, ki jihje ustvaril v obdobju od leta 1995 do2005. Štiri knjige o prepovedanih drogahin eno knjigo o zatiranju tihotapstvaje napisal z namenom povečanjaučinkovitosti dela carinskih delavcevna mejnih prehodih, za uspešnejše zatiranjenajvečjega zla sodobnega časa.Vedno je kaj, kar žene Darka naprej,vedno je kakšen cilj, ki ga želi doseči,zato le naprej, Darko, v nove delovnezmage, proti novim življenjskimobzorjem!Z Darkom Žigonom se je pogovarjala:Neda Ravbar, CU Sežana20 | CARINA.SI

[CARINARNICA SEŽANA]Podgrad, ki so ga domačini preimenovali v StarodMP Starod – le še kratek čas na sedanji lokaciji, novogradnja mejnega prehoda bliže meji se je že pričela.Foto: Dušan GrošeljLetos mineva že petnajsto leto od uradnepostavitve mejnega prehoda Starodna meji med Slovenijo in Hrvaško. Opisativtise o začetku delovanja mejnegaprehoda ni lahko. Med občutke ponosa,ki smo jih doživljali ob svoji samostojnidržavi, so se mešala drugačna občutja;trgale so se namreč vezi s sodelavci,vzpostavljala se je nova meja.Uradno in formalno je bila uveljavljenameja med državama, ki sta izstopiliiz prejšnje skupnosti držav in postalisamostojni državi. Domačini smonatančno poznali mesto na cestnemodseku pod vasjo Starod, kjer smostopili v sosednjo Hrvaško. To se je najboljpoznalo po črti na asfaltu, do koderso ga zaplastili slovenski cestni delavci.Spominjam se voženj, ko smo se vračalis potovanj po Hrvaški, prevozili to črtoin vzdihnili: »No, pa smo doma.« Včasu pred postavitvijo meje smo velikopotovali v sosednjo republiko, v okolicopo nakupih, na plažo in celo k zdravniku,mnogi tudi na delo ali samo nasprehode ob morju, ko sta nas v našemkraju še oklepala zima in mraz.Po postavitvi meje se je marsikaj spremenilo,saj od tedaj tam ni več prostegaprehoda. Vzpostavljena je kontrola inob tem so neizbežno nastale vrste. Mejaje, na kateri te pri prestopu nekaj stiska,čeprav ne prevažaš nič in se nimaš ničesarbati, ampak nikoli se ne ve.Po razglasitvi samostojne Slovenijein preteku obdobja, ki ga je določilaBrionska deklaracija, so nam predpostavljenirekli: »Fantje, potrebno je zagotoviticarinski nadzor na novi južnimeji.« Poslali so skupino carinikov,večinoma delavce CI Kozina. Določilso vodjo izpostave in štiri vodjeizmene. Vsi smo bili brez ustrezneizobrazbe, a starejši in izkušeni. Vtistem trenutku drugih ni bilo na voljoin smo tudi mi prišli prav.Ko sem prvič prišel na novi mejniprehod, sem bil začuden, da ga nisopostavili ob črti na asfaltu, kjer je pravamejna črta, ampak so ga pomakniliveč kot kilometer na slovensko ozemlje.Tolažil sem se z mislijo, da jepostavitev začasna, saj so gradbenidelavci v nekaj dnevih v veliki nagliciza silo uredili prehod. Postavljen je vklancu. To me je na začetku motilo.Včasih sem si hudomušno dejal, da bitam prav prišel carinik z eno krajšonogo. Le tako bi pravilno stal nakontroli. Z leti sem se privadil, pravtako grmenju polnih tovornjakov, ki vvelikih oblakih izpušnega dima težkospeljujejo po klancu navzgor.Na prehod so postavili dva stara bivalnika,sposojena od gradbenega podjetja.Služila sta kot urad za carino in policijo.Nadstrešnice na prehodu ni bilo, zato jedelo potekalo pod milim nebom. Stalismo sredi ceste, sredi narave. Čez cestoso bili še dolinica, njiva, borov gozd.Bilo je, kot bi imeli nekakšno improviziranozasedo. Nosili smo še vednojugoslovanske uniforme, le da smo si nažepni zavihek pripeli napis CARINAREPUBLIKA SLOVENIJA.Tudi policisti so bili večinoma starejši delavci,prekaljeni v svojem poklicu, vdaniv svojo usodo, ker so se morali voziti nadelo celo iz Tolmina in drugih oddalje-CARINA.SI | 21

[CARINARNICA SEŽANA] > > > > > >nih krajev. Težki delovni pogoji, ko smodrug ob drugem vse noči in dneve stalina odprtem in opravljali kontrolo, sonas zbližali. V njih sem prepoznal čudoviteljudi. Spominjam se njihovih zgodb,s katerimi so nam krajšali dolge nočneure, ko smo stali ob cesti in kurili ogenj,da bi se ogreli v mrzlih poznojesenskihnočeh. V izmeni smo določili nekoga,ki je moral poskrbeti za drva. Tako smoblodili po bližnjem borovem gozdu innabirali suhe veje za kurjavo. Včasihnam je kakšen voznik tovornjaka odsvojega tovora kar sam nametal k ognjunekaj metrskih drv in je bil problem zanekaj časa rešen. Ogenj je bil večni, sajje gorel noč in dan. Nastal je velik kupžerjavice, ki je ves dan tlel, zvečer ga jebilo potrebno samo malo razbrskati indodati nekaj polen.Pozneje, v jeseni se je ozračje močnoohladilo. Ko sem se grel ob ognju, semopazil, da mi je bilo z ene strani toplo,na hrbtu pa se mi je nabirala slana.Smešno je bilo, ko so prišli gradbenidelavci in so začudeni gledali v betonskepodstavke, ki so bili brez opaža.Razumeli so našo stisko in se nisojezili, vedeli so, da smo deske skurili.Hudi so bili le enkrat, ko je zginilalesena lestev. Na začetku je električnoenergijo dovajal majhen agregat, kije glasno brnel noč in dan, a še ta jenapajal samo policijske naprave zakomunikacijo in razsvetljavo.V sosednjih državah, v Hrvaški in v Bosnije divjala vojna. Policijska radijska postajaje še vedno uporabljala frekvence,ki so bile skupne za vso državo. Na tehfrekvencah so delali tudi radijski operaterjidržav in etnij, ki so bile v spopadu.Naši so prejemali navodila po radijskipostaji, zato je morala biti neprestanovključena. Tako so morali vse dnevein noči poslušati prerekanje in žaljivkemed »ujkoti« in »čedoti«. Nekajkrat semposlušal ta sporočila v živo in so mepretresle nizkotne besede in zmerljivke,ki so jih uporabljali, da bi drug drugegačim bolj prizadeli. Med sporočili jebilo veliko pozivov, naj se ena ali drugastran preda, ter razmišljanj o nesmisluvojne. Nenehno smo mislili na vojno, kije besnela nekaj deset kilometrov pročod nas. Ozirali smo se proti Hrvaški inv tihih nočeh se mi je zdelo, da vidimodbleske in slišim grmenje eksplozij.Očitno je obstajala nevarnost, saj sonam gradbinci nedaleč od prehodavkopali nekaj velikih betonskih cevi, kinaj bi služile kot zaklonišče.Kmalu so razumeli, da bomo zaradibližajoče se zime potrebovali električnoenergijo za ogrevanje bivalnikov,zato so pripeljali star, malo večji agregat.Bil je smešno okroglo zaobljen,kot da je bil narejen na Kitajskem.Brnel je noč in dan, ni smel ostatibrez goriva, saj ga je bilo težko ponovnozagnati. Splezali smo nanj invtaknili lij, ki smo ga naredili tako,da smo plastenki odrezali dno. Kerje stroj zelo vibriral, je nafta pogostostekla po pokrovu, zato smo drseli popokrovu in potrebne je bilo precejspretnosti, da nismo zgrmeli na tla.Kadar je močno deževalo, smo žrebali»žrtev«, ki je šla točit gorivo.Potniki nas v začetku niso jemali resno.Pritoževali so se in nekateri celojezili, češ da tu ni meje. Velikokratsmo morali zaustavljati vozila, ki bisicer z vso hitrostjo peljala mimo.Včasih je bilo veliko hudih besed innejevolje. Cariniki smo se res moralidokazati z delom. Resnično je izgledaloprecej čudno, saj sta bila mejnaprehoda skromno urejena in precejoddaljena drug od drugega.Na hrvaški strani je bila samo policijskakontrola. Nekaj časa smo gostili tudi hrvaškecarinike, ki na svoji strani še nisoimeli urejenih primernih prostorov zadelo. Odstopili smo jim del našegaprostora, tako sta na kontroli stala skupajslovenski in hrvaški carinik. Pravtako so to bili starejši delavci in marsikogasmo poznali že od prej. Težavaje bila le, ker niso poznali postopkovv cestnem prometu, saj so prej delaliv luki. Morali smo jim pomagati in odnas so se učili. Za tovor na tovornjakihsmo v začetku samo zbirali račune injih vpisovali v nekakšen kontrolnik.Kmalu se je začelo delo po predpisanihpostopkih. Uvedli smo dovolilnice,plačilo cestnih taks in normalen sistemnadzora. Hudo je bilo, ko so začelizaradi vedno hujših spopadov v Bosniprihajati na mejo begunci. Doma sopobrali so najnujnejše in se poskušalizateči na Zahod. Zelo težki so bili prizori,ko so se očetje poslavljali od svojihdružin. Rekli so nam: »Pripeljal sem jihdo vaše meje in sedaj se vračam nafronto.« Veliko žalostnih trenutkov jebilo, veliko prelitih solz, dolgi objemi,poljubi, bledi obrazi, poslavljanje, mordaza vedno. Težko je bilo tistim, ki nisoimeli potrebnih dokumentov in so namv obraz očitali, da jih vračamo v smrt.Naša meja je postajala vedno bolj pravameja, trda, stroga in nepopustljiva.Prebivalci Staroda so novo mejo prijaznosprejeli. Odstopili so zemljišče zamejni prehod. Dobro voljo so pokazalitudi s tem, da so nas obiskovali in veseloogovarjali: »Kako ste kaj, fantje?« Izdomače gostilne je prišlo ob otvoritvinekaj hrane in pijače. Mala vasicaStarod je na nadmorski višini približno700 metrov. Prebivalci so večinomastarejši ljudje. Nad vasjo so na vrhuGradina ostanki gradišča. Tod potekanajkrajša pot iz Tržaškega v Kvarnerskizaliv. Prebivalci so ponosni na svojegasvetnika svetega Hijeronima, ki naj bibil domnevno doma od tod.Novi mejni prehod so na začetkupoimenovali Podgrad in ime se ježe dobro prijelo. Vendar so Starojciprotestirali in vztrajali, naj se imenujeStarod. Vztrajni in trdoživi, kakor so,so dosegli preimenovanje.Dušan Štrancar, CU Sežana22 | CARINA.SI

[CARINARNICA SEŽANA]Na ŽP Sežana smo srečevali različne ljudiDo osamosvojitve Slovenije sem delalna Carinski izpostavi ŽP Sežana podokriljem takratne Carinarnice Sežana.Delo na ŽP Sežana je bilo pred osamosvojitvijoSlovenije zelo naporno. Potnikoviz bivše skupne države Jugoslavijeje bilo veliko, upoštevati je bilo potrebnopredpise Zvezne carinske upravetakratne Jugoslavije; režim je bil zelooster; omejen je bil iznos dinarskih indeviznih plačilnih sredstev, obenem paje bil omejen vnos blaga.Delalo se je nepretrgoma po dvanajstur dnevno, potem pa smo po dnevniizmeni zaradi velikega števila potnikovprišli še na pomoč nočni izmeni,da so bili večerni vlaki pregledani včim krajšem času in so bile zamudevlakov čim manjše. Vstopni potniškivlaki so bili tako polni, da carinskekontrole nismo mogli opraviti navlaku in smo potnike, ki so napolnilihodnike vlaka, skupaj s prtljago pospremiliv pregledni prostor izpostaveter tam opravili carinske formalnosti.Kontrola na vlaku je bila naporna, sajje bil še najmanjši kotiček napolnjenz blagom.Struktura potnikov je bila različna,z različnih jezikovnih območij, takoda se je bilo včasih res težko sporazumeti.Obračun dajatev za blago,ki so ga potniki nosili s seboj, je potekalna vlaku. Carinik je imel blokza obračun dajatev, določil je njihovznesek, potniki pa so lahko plačevali vgotovini ali s čeki vseh jugoslovanskihbank, ki so bili velikokrat izpolnjeni vcirilici. Opravka je imel z različnimiplačilnimi sredstvi, ki si jih je na vlakutlačil kar v žep, nato pa po koncu izmenenapravil obračun. Na vlaku jebil ves prepoten, velikokrat je umazaluniformo. V komunikaciji s potnikije moral vsaj delno obvladati jezikebivše države, v primeru nejasnosti paso pomagali kolegi iz ostalih republikbivše Jugoslavije.Veliko blaga je bilo na vlaku skritega,potniki so si izmišljali vse vrste prevar,da bi prenesli blago preko meje brezplačila dajatev.7. oktobra 1991 smo popoldne prejelisporočilo vodje izpostave, da bo 8. oktobraadministrativna meja med Slovenijoin Hrvaško postala prava meja zvzpostavljenim carinskim nadzorom.S sodelavci smo takoj poskrbeli zanajnujnejšo potrebno opremo (pisalnistroj, carinske pečate, ročne kontrolnike…), ki smo jo naslednji dan vzelis seboj na ŽP Ilirska Bistrica. Tamnas je čakal samo prazen bivalnik,v katerem smo opravljali vsa dela innaloge za potrebe carinske službe. Naizpostavi smo opravljali pregled nadpotniki in blagom, ki se je prevažalo.Potrebno je bilo veliko strpnosti inrazumevanja, saj se potniki na vlakihniso mogli sprijazniti z dejstvom, dase je vzpostavila meja med sosednjimarepublikama. Zanimiva in hkrati težkaŽelezniška postaja SežanaŽelezniška postaja Ilirska BistricaCARINA.SI | 23

[CARINARNICA SEŽANA] > > > > > >Rado Pirjevec na sedanjem delovnemmestuje bila mejna kontrola. Na Hrvaškemje divjala vojna vihra, na vlakih smo sesrečeval z različnimi potniki: delavcina začasnem delu v tujini, domačiniin ljudmi, ki so bežali s svojih domovpred vojnim nasiljem. Nekateriso imeli v prtljagi samo najnujnejšestvari, ki so jih lahko odnesli s svojihdomov (oblačila, hrana …).Najtežji trenutki so bili v času, ko je bilprekinjen železniški promet med Zagrebomin Reko. Takrat so vlaki vozilipreko slovenskega ozemlja, strukturapotnikov pa je bila tako raznolika, dapraktično nismo vedeli, s kom imamoopravka. Nekateri so imeli osebne dokumente,drugi ničesar, tretji pa splohniso vedeli, kaj potrebujejo v tistihtežkih časih.Najtežje je bilo razložiti domačinom, dase morajo z vzpostavitvijo nove meje, kijih je ločevala, sprijazniti. Veliko jih jebilo iz narodnostno mešanih zakonov,kmetje iz teh obmejnih krajev so za preživetjeprodajali pridelke v zaledje Reke.Na izpostavi smo blagovno carinili tudiza potrebe lokalnega gospodarstva.Vse postopke smo opravljali ročno, spomočjo ročnega računskega stroja …Vse je bilo opravljeno za našo novo državoSlovenijo. Vzpostavili smo novomejo, ponosno nosili carinsko uniformo.Ponosni smo na vse dosežke, kijih ne bi bilo brez resnične predanosticarinski službi, pristnih medsebojnihodnosov in zaupanja med sodelavci.Spominjamo se prehojene poti invemo, da nam je danes veliko lažje, sajso delovni pogoji boljši.Mag. Rado Pirjevec, CU SežanaFoto: Dušan Grošelj[CARINARNICA KOPER] > > > > > > >Osamosvojitveni dnevi na južnem PrimorskemCariniki na Primorskem smo vojno za Slovenijo doživeli»dan prej«, to je v sredo 26. junija 1991. Gre za to, da so šleenote jugoslovanske armade na mejne prehode prej kot drugam.Medtem ko je Slovenija praznovala, je bila Primorska(že) okupirana. Sam sem bil tega dne na delovnem mestuvodje izmene na mejnem prehodu Škofije.Časopis Delo, 27. junij 1991, št. 149Cariniki smo dobili pismo predsednika IS RS LojzetaPeterleta, v katerem nas je obvestil, da je z dnem objaveZakona o carinski službi (25. junija 1991) postala carinskaslužba na območju Slovenije organ v sestavi Republiškegasekretariata za finance. Obenem smo dobili priponkeCARINA REPUBLIKA SLOVENIJA, ki smo jih nemudomanataknili na vidno mesto in pričeli ponosno izvajaticarinski nadzor v novem državnem organu. Seveda so bilitudi taki, ki oznake niso nosili (predvsem nekateri v upravicarinarnice), kar bi se lahko štelo za hujšo kršitev delovnediscipline, o čemer pa ni takrat nihče razmišljal. Pri vodjiizpostave sem prevzel priponke in jih podelil vsem, ki sobili tega dne na delovnem mestu, in vsakogar vprašal, ali joželi sprejeti in prevzeti novo odgovornost. Nihče ni zavrnil24 | CARINA.SI

[CARINARNICA KOPER]povabila, bilo pa je pri nekaterih čutiti nelagodje, predvsempri posameznih starejših carinikih in carinicah, ki so se prevečnavadili starega sistema.Predstavniki Zvezne carinske uprave (ZUC) so že bili vKopru, saj so prišli s posebnimi sklepi iz Beograda prevzematvodenje carinarnice. Tako je v dopoldanskih urah pripeljalnačelnika ZCU Čučkoviča na mejni prehod delavecCarinarnice Koper brez ustreznih oznak in očitno po svojivesti, brez vednosti upravnika carinarnice. Seveda si pravna mejni prehod niso upali priti; le za kratek čas so ustaviliv pisarni vodje izpostave.sem se skupaj z nekaterimi cariniki zatekel v službene prostoreter čakal na razplet dogodkov, drugi pa so se umaknilina varnejše mesto v zgornje prostore blagovnega terminala.Vse se je odvijalo bliskovito in tabla je bila zamenjana v nekajminutah. Armadni vojaki so bili zaradi barikade, ki smo jonaredili s tovornjaki, presenečeni in zmedeni, tako da splohniso takoj opazili, kaj vse je bilo v tistih trenutkih narejenega.Zamenjavo tabel so opazili šele čez čas, vendar na srečo nišlo dlje od groženj in zahtev po odstranitvi.Prava dramaZjutraj se je na mejnem prehoduodvijala prava drama,saj je prispela posebna enotakoprske milice, da varuje delavcecestnega podjetja ob zamenjavimejnih tabel. Treba je pojasniti,da so pripadniki jugoslovanskearmade obkolili mejni prehod žev jutranjih urah. Vojake smo lahkovideli le nekaj metrov stran, v neposrednibližini in na obeh stranehmejnega prehoda, kako s puškinimi cevmi, uperjenimi protinam, spremljajo dogajanje na meji in čakajo ukaz nadrejenihza morebitni poseg. Že ob menjavi jugoslovanske zastave sslovensko je prišlo do incidenta, ko je poveljnik vojaške enoteskočil iz skrivališča na mejni plato in grozil komandirju mejnepostaje milice, da bodo v primeru, če ne vzpostavijo prvotnegastanja in ne izobesijo ponovno jugoslovanske zastave,to storili sami, z uporabo vojaške sile. Prerekanje je trajalokar nekaj časa, dokler niso miličniki našli ugoden trenutek,ko je pozornost armadnih vojakov nekoliko splahnela. To jebil pravi trenutek za izobešanje slovenske zastave. Okrog 9.ure se je pričela odvijati drama ob menjavi mejne table, kioznačuje Republiko Slovenijo. Z vodjem miličnikov sva sedogovorila, da bova vse tovornjake, odhajajoče v smeri protiItaliji in prihajajoče iz smeri Italije, zadržala na tovornempasu in spustila zapornico.Šoferje smo poslali na pijačo in jim naročili, naj se ne približajok tovornjakom, dokler jih ne pokličemo. Tako smo armadnimvojakom preprečili pregled nad dogajanjem na meji,kar so delavci cestnega podjetja takoj izkoristili za menjavomejnih tabel. Varovali so nas miličniki posebne enote, ki sozavzeli vse strateške točke mejnega prehoda, zavarovali menjavoin bili pripravljeni za morebitni spopad z vojaki. TedajČasopis Delo, 2. julij 1991, št. 153Časopis Delo, 2. julij 1991, št. 153CARINA.SI | 25

[CARINARNICA KOPER] > > > > > > >Nenavaden obiskČasopis Delo, 5. julij 1991, št. 156Doživeli smo še en nenavaden obisk.V poznih dopoldanskih urah sta prišladelavka in delavec CarinarniceKoper v civilni obleki, brez vsakršnihoznak, brez pravega razloga in dovoljenjaupravnika. Stopila sta v pisarno,kjer sem urejal službene zadeve, mi zastavljalačudna vprašanja in pričela brskatipo dnevnem razporedu. Takoj mije bilo jasno, da sta prišla z namenomugotoviti, kdo vse je na delovnem mestuin kdo je pristopil k carinski službi RepublikeSlovenije. Oba sem opozoril, dasta na mejnem prehodu nezaželena, sajza prisotnost nimata pravega razloga. Zapustilasta prostore na meji in se napotilav prostore tovornega terminala. O njunemprihodu sem obvestil upravnika carinarnice, ki nas je obiskalv popoldanskem času. Zatrdil je, da sta se odpravila namejne prehode brez njegove vednosti in privolitve. Da je bilnjun prihod na mejo povezan z aktivnostim proti RepublikiSloveniji, se je izkazalo nekaj minut pozneje, ko je edennepooblaščenih delavcev carinarnice zabrusil referentu vblagovnem delu izpostave »Zapamti kad si izgubio službuu Saveznoj upravi carine« in s prstom kazal na priponkoCARINA REPUBLIKA SLOVENIJA.Moja štirinajsturna izmena (delali smo v dnevni izmeni od7. ure do 21. ure) se je tega nepozabnega dne bližala koncu.Psihično smo bili vsi zelo utrujeni, vendar ponosni, da smodali svoj prispevek k začetni podobi nove države. Počakalsem na zamenjavo delavcev, ki so prišli v nočno izmeno.Slednjim sem razdelil nove oznake slovenske carine in jimzaželel mirno noč v upanju, da naslednjega dne tudi samprevzamem nočno izmeno. Domov sem prišel ravno obpravem času, da sem po televiziji še ujel nekaj trenutkovproslave ob razglasitvi samostojnosti.Naslednjega dne, 27. junija, sem bil v stalnem stiku z mejnimprehodom. Ko sva se v zgodnjih popoldanskih urahslišala z vodjem izmene, mi je sporočil, da je okrog 15. uredobil obisk predstavnikov ZCU in se po naročilu upravnikacarinarnice dogovarja z njimi za predajo službe. Enakopočnejo tudi naši miličniki. Mejni prehod Škofije je bil ob17.15 predan zveznim miličnikom in armadni vojski.Naslednjega dne sem se kot mnogi kolegi, ki so zaradi nastalihrazmer ostali doma, javil na sedežu carinarnice, da bidobil napotke, kako naprej.Časopis Delo,6. julij 1991, št. 157Delavca ZCU, ki sta skupaj z zveznimi miličniki zasedlanaša delovna mesta na Škofijah, sta tam ostala od 28. do30. junija, nato sta v noči na 1. julij zbežala preko Italijenazaj v Beograd. Tako je bilo vsaj carinske okupacije mejnegaprehoda konec, čeprav nista imela možnosti izvajanjacarinskih postopkov ali nadzora.26 | CARINA.SI

[CARINARNICA KOPER]28. junija ob 3. uri zjutraj so pripadniki posebne enote slovenskemilice vstopili v sobe hotela Triglav v Kopru in aretiralipeterico zveznih carinikov. Med njimi je bil že omenjeniČučkovič. Marsikdo v usodnih in nevarnih dneh ni vedel, daje bil tovorni terminal na Škofijah v rokah slovenske carinedo vključno 29. junija 1991. Tega dne je prišlo z mejnega prehodaproti vasi Škofije do streljanja, ki ga je sprožila zveznaarmada pod poveljstvom zloglasnega poročnika Šakleva.Krogle so prerešetale tudi delovne prostore tovornega terminala,kjer sta se pod točo rafalov znašla naša dva hrabrareferenta Djuro in Andrej, ki sta po nalogu upravnika carinarniceredno prihajala na delovno mesto. Njuna pretresljivazgodba je zapisana in objavljena v glasilu Carinskega uradaNova Gorica »Carinik«, v številki 6, ki je izšla 8. oktobra2001, ob desetletnici carinske službe Republike Slovenije.Tudi mejni prehod Lazaret je istega dne okrog 18. ure padelv roke zveznim miličnikom in armadnim vojakom. Tja soprišli zvezni cariniki na obisk okrog 14. ure, torej nekolikoprej kot na Škofije. Mejni prehod Lazaret sta osvobodilaslovenska milica in TO 1. julija, kmalu po 4. uri zjutraj. Zanimivoje, da je jugoslovanska vojska zasedla vse mednarodnemejne prehode na Primorskem in Krasu, od Lazareta doFernetičev, tudi maloobmejne prehode. To se ni zgodilo lena prehodu Socerb, kamor je slovenski miličnik prišel vsakdan in je bil odprt ves čas. Čez ta prehod so med vojno potovalevse Cimosove pošiljke za Citroenovo proizvodnjo, insicer na Intereuropinih tovornjakih. Tudi za druga podjetjaje pomenil Socerb v tistih dneh pravo okno v svet.V službi nove domovine2. julija me je pomočnik upravnika poklical po telefonu inmi naročil, naj naslednjega dne odidem na mejni prehodLazaret, kjer bom opravljal carinski nadzor nad vnosom/iznosom blaga za potrebe podjetij, saj je bil o tem sklenjendogovor z italijanskimi obmejnimi organi. Ko sem se zjutrajpo dobrem tednu ponovno odpravil na delo, je bil občuteknepopisen. Na prehodu je bilo potrebno najprej pospravitidelovni prostor in si urediti začasne razmere za delo, saj sozvezni policisti in armada pustili pravo razdejanje, s sebojso odnesli celo straniščno školjko. Tega dne ne bom nikolipozabil, saj se je pravzaprav pričelo vse znova.Ves dan smo budno spremljali dogajanje na mejnem prehoduŠkofije, ki je bil še vedno okupiran. Ko sem z mejnega prehodaLazaret ob 19. uri zvečer odhajal domov, mi je misel uhajalana Škofije. Razmišljal sem, kako in kdaj bodo naše Škofijeponovno v naših rokah. Po radiu so poročali, da pričakujejotrenutek, ko se bo okupatorska vojska umaknila z meje. To seje dejansko zgodilo nekaj minut pred 21. uro. Takoj zatem koje zadnji tovornjak izginil iz ankaranskega križišča, se je v vasizačelo slavje: zastave, vriskanje in petje. Na mejo so se z večjoskupino ljudi napotili tudi slovenski policisti. Ko sem oddoma po radiu spremljal dogajanje na naših Škofijah, me jezamikalo, da bi se še sam odpravil praznovat na mejo, a sembil preveč utrujen. Rekel sem si: »Pa saj bom to lahko doživelnaslednjega dne, ko se bomo tam zbrali vsi cariniki skupaj zvodstvom carinarnice in praznovali svojo vrnitev!«Na mejnem prehodu je bila prava norišnica: domačini sopripeljali vino, pršut, škampe. Z mejnika, na katerem je bilpetdesetlitrski »flaškon« vina, je pod udarci izginjal napisSFR Jugoslavija. Veselje z nami so iskreno delili italijanskifinancarji, karabinjerji in cariniki.Naslednje jutro sem se zbudil zelo zgodaj in se odpravil naŠkofije. Tam me je pričakalo pravo razdejanje, saj je mejniprehod z notranjimi prostori vred kazal vidne znake in posledicenekajdnevnega gostovanja zveznih organov, ki so zaseboj pustili uničeno in prevrnjeno pohištvo, razbita koritain zapornice, barikade in smeti na vseh koncih. Ob mojemprihodu so bili polno zaposleni delavci koprske komunale, kiso pometali ter odvažali smeti in razbitine. Počasi smo se tudicariniki organizirali, poiskali, kar je ostalo od naše opreme,in poskušali zbrati najnujnejše za začetek dela. Seveda nas jevečina pomagala komunalcem pri čiščenju in pospravljanju.Večino dneva smo tako posvetili pospravljanju in pregledovanjuposledic okupacije mejnega prehoda ter izmenjavi zgodbin doživetij. Zaposleni v mejni brezcarinski prodajalni so nasopozorili, da sta si zvezna milica in armada postregli tudi prinjih in odnesli precej dragocenosti. Inventura je pokazala, daje bilo izropanega za okroglih 60 tisoč nemških mark blaga.Česar niso pojedli, popili in pokadili na mejnem prehodu (pivo,čokolado, cigarete), so zvezni miličniki odnesli s seboj (ure,walkmane, nože, igralne karte, sončna očala, bižuterijo …).Dnevi na meji so potekali v čudovitem vzdušju, saj so nasnenehno obiskovali domačini in znanci ter nam prinašalipriboljške. Počasi in previdno so začeli iz smeri Italije prihajatitudi tujci, predvsem tisti iz bližine, ki so prej večkratpotovali preko meje po nakupih. Nekateri so bili še vednoprestrašeni in so nas spraševali, ali je varno vstopiti, ali je ševedno vojna. So pa bili tudi taki, ki še mesece po končanihspopadih niso prišli na našo stran.Tako je izgledalo dogajanje na območju Carinarnice Koperv času med 26. junijem in 7. julijem 1991, čeprav bi bilomogoče napisati še veliko podrobnosti in dogodkov.Nedjan Jerman, CU KoperCARINA.SI | 27

[CARINARNICA NOVA GORICA] > > > >Dnevi zavzetja in svobode na Vrtojbije zgodilo. Tanki so krenili iz vojašnicIlirska Bistrica in Pivka in se pomikaliproti mejnim prehodom. Preostanekdneva je minil v tesnobi, razočaranjunad jugoarmado in pričakovanju novihporočil. Tanki so se bolj ali manj uspešnoprebili preko barikad in prenočili vvojašnicah v Vipavi in Ajdovščini.Stvari so se pričele zapletati konecmaja 1991 z objavo znanega odloka.V Beogradu so ugotovili, da dajatveostajajo v Sloveniji in ne gredo v Beograd.Kmalu se je izkazalo, da to počnejotudi druge republike, vendar jebila Slovenija najbolj na udaru. Drugerepublike so to počele že dolgo, Slovenijapa je bila pridna in poslušna.Zares se je začelo 14. junija, ko smoiz Beograda dobili teleks, ki nas je zavezoval,da spoštujemo odlok. Kasnejeje sledilo še več teleksov ter takšnih indrugačnih groženj. Imeli smo več sestankov,kolegij upravnika, sestanek zdelavci, kjer smo se odločali, ali bomolojalni novonastajajoči državi Slovenijiali Beogradu, od koder smo dobivaliplače. Delavci so upoštevali navodila,ki jih je upravnik prinašal s tajnihsestankov. Lahko rečem, da na našemkoncu s tem ni bilo nobenih težav.V nadaljevanju prispevka je v oblikidnevnika je prikazan potek dogodkovna mednarodnem mejnem prehodu vVrtojbi. Zapisal sem dneve zavzetja sstrani zveznih organov in ponovnegaprihoda slovenskih organov na prehod.26. 6. 1991, sreda. Dan prej so bili vskupščini sprejeti vsi potrebni predpisiza uveljavitev samostojnostiSlovenije. Po Karantaniji smo prvič vzgodovini spet postali samostojna država.Zjutraj smo vsi dobili priponkez napisom CARINA REPUBLIKASLOVENIJA. Priponke smo nosilivsi. Kljub kasnejšim govoricam, da jihnekateri niso, to ni bilo res. Koliko joje kdo nosil s srcem in koliko ne, pa nitema, s katero bi se danes spopadali.Zjutraj so na mejnih prehodih nadomeščalitable SFRJ s tablamiRepublike Slovenije. Najbolj se spominjamospuščanja jugoslovanskih inizobešanja slovenskih zastav. Bilo jenekaj težav z dobavo zastav. Na Vrtojbije slovenska zastava zaplapolala ob16.10. Spuščanje in dviganje zastave jeopravil namestnik komandirja postajemejne milice Drago Kumer.Koliko veselja, upanja, načrtov. Carinadela s polno paro, od srca se nam je odvalilvelik kamen negotovosti. Nismoželeli misliti na to, da beograjski jastrebine bodo kar tako spustili iz objemasvoje »kure nesnice«. Popoldne pa se27. 6. 1991, četrtek. Ko smo zjutrajprišli na delovna mesta, je napetostiz minute v minuto naraščala. Nismose veliko pogovarjali, pripravljala seje obramba našega mejnega prehoda.Nekaj carinikov sem že v jutranjihurah poslal domov. Kmalu sem dobilpovratno informacijo, da nisem ravnalpravilno. Glede na vir, iz katerega jeprišel namig, sem vedel, da je bilo prav,saj očitno nekdo ni več dobival želenihinformacij z mejnega prehoda.Tanki so se bližali z nepojmljivohitrostjo. Kaj sedaj, se umakniti navarno? Priti nazaj, ko bo čisto? Nibilo panike. Na obrazih sodelavcevso odsevale žalost, jeza, nemoč. Miselna družino, ki doma čaka in poslušaporočila. Kaj storiti? Dogovorili smose, da gredo delavci z uvoza in potniškegaprometa predčasno domov, sajbi preveliko število ljudi lahko oviraloobrambo prehoda. Večina delavcev jeodšla okrog štirih popoldne. Tišinaje naraščala sorazmerno s približevanjemtankov. Ostali smo trije, mogočeštirje. Pospravili in skrili smo pečate,odklopili računalnike, telefonske povezave,da jugocariniki ne bi moglidelati. Ura se je bližala šesti zvečer inko je odbila pol sedmih, smo zaslišalihrumenje tankov. Z ogledne točke sojavili, da vidijo osem tankov. Zaslišali28 | CARINA.SI

[CARINARNICA NOVA GORICA]smo streljanje na podvozu pri črpalki.Začelo se je. Strah in negotovost staminila. Prehod bomo branili. Takratni nihče razmišljal, ali je to mogočeali ne. V srcih je bila ena sama resnica:to je naše, tega ne damo. Da se tankomin okoli 300 dobro oboroženimvojakom ni mogoče postaviti v brans petnajstimi avtomati, verjetno tedajni nihče razmišljal. Videl in spoznalsem, kaj pomeni imeti eno domovino,en dom. Če ti vzamejo to, ti vzamejoživljenje. Če ne stojiš pred cevmizločestega sovraga, ki ti hoče vzeti,kar je najdragocenejše – domovino,ne moreš doumeti, da je strah predizgubo lastnega življenja za čustvomvarovati domovino – ki je ne pustimvzeti nikomur.Tanki so se ustavili nekje pri črpalki.Vojaki so prišli bliže, do bifeja navogalu. Gledali smo se iz oči v oči,samo majhna napaka in vnel bi se požar,katerega posledic si ne smem nitizamišljati. Prišel je poveljujoči častnik,mislim, da Milenkovič po priimku. Zvodjem ekipe milice so se začela pogajanja.»Ne bomo se umaknili«, smorekli. »To ni pametno«, je odgovorilčastnik, »nimate možnosti, dobro smooboroženi. Bodimo pametni, nočem žrtev!Hočem samo zasesti prehod. S tembom uresničil ukaz.« Po dveh urah jepadla odločitev. Imeli smo uro časa, dase umaknemo z vso opremo. Bili smojezni, da moramo kar tako stran. Poznejesmo spoznali, da je bila to dobra inpametna odločitev. Prišli bomo nazaj,si rečemo, in to kmalu. V to smo verjeli,čeprav ni kazalo ravno najboljše.28.06.1991, petek. Ob štirih sem poklicalsvojega takratnega namestnikaJoca. Prosil sem ga, naj gre na Vrtojboin preseli vse računalnike k Igorju. Tosta ob šestih zjutraj, kljub 300 vojakomtik ob stavbi, tudi naredila. Tako jebilo jugocarini onemogočeno delo. Obsedmih je bil v carinarnici sestanek.Sprejeta je bila odločitev, da gremo naprehode in poskušamo delati naprej,seveda po slovenskih predpisih. Okrogpol devetih sem prišel na Vrtojbo invidel plapolati jugoslovansko zastavo.Toliko let me ni motila, takrat pa meje stisnilo pri srcu. Trdno sem verjel, dabomo spet izobesili slovensko zastavo,na katero smo bili tako ponosni.Vsepovsod je bila vojska. Beograjskamilica je že zavzela svoja mesta. Izmenacarinikov je bila zbrana okrognovega vodstva izpostave. Eden je biliz Dimitrovgrada, drugi iz Srbije, tretjiiz Pule. Nikoli nisem spraševal, kaj sose do takrat dogovorili. Pozdravil semkolega iz Pule. Spomnim se, da sem murekel: »Ne komplicirajte! Pustite nas namiru. Lahko ste kmalu na vrsti tudi vi.«Imel je sklonjeno glavo. Videl je, da tune potrebujemo njegove pomoči. Povedalje, da ni vedel, v kaj ga pošiljajo,in da naj delamo, kot želimo. Ostaladva stvari nista razumela enako. Predlagalsem jima dogovor. Naj se delavcisami odločijo, kdo jim bo šef. Če seodločijo zanje, grem jaz, če se odločijozame, gredo oni. Pogovor z delavci jetrajal kakih 15 minut. Nato so si vsipripeli priponke z napisom CARINAREPUBLIKA SLOVENIJA in odšlina svoja delovna mesta. Delali so pomojih navodilih, brez izjeme in brezugovarjanja. Če se prav spomnim, je bilv izmeni eden ali dva Slovenca, ostaliso bili Neslovenci. Kasnejša natolcevanjanekaterih, da posamezni delavciniso hoteli delati po naših navodilih inda so metali priponke po tleh, so čistaizmišljotina. To preprosto ni bilo res.Po tem sestanku smo v prostorihposlovne skupnosti sklicali sestanekCARINA.SI | 29

[CARINARNICA NOVA GORICA] > > > >kaže dejstvo, da niso bili pripravljenina nikakršen odpor, ampak so mislili,da bodo tu našli poslušne Slovence,ki so bili že tako navajeni petdeset letdelati po njihovih zamislih.z vodji špedicij. Razložil sem novosituacijo, da imam trenutno nadzornad dogajanjem, a da ne vem, kako bopotekalo naprej. Dogovorili smo se, dabodo urejali dokumente, dokler bomostvar imeli v rokah mi, če pa bi vodenjein delo prevzeli jugocariniki, bodo s temdelom prenehali. Ker sem še pričakovalpritiske, smo sklenili, da na dokumentihprikažejo kot namembni kraj carinjenjaizpostavo v drugi republiki. Tako namne bi mogli očitati, da ne delamo po njihovihpredpisih. Iznašli smo sistem, kije omogočal, da je bil mednarodni mejniprehod Vrtojba edini prehod v Sloveniji,kjer se je tovorni promet odvijal brezprekinitve. Skupaj z italijansko stranjo,ki nam je trdno stala ob strani, smouredili tranzit slovenskega blaga protiobali. Moram reči, da smo imeli srečo,saj so bili na prehodu redni miličnikiiz Beograda in vojaki iz Vipave. Ne poveljnikmilice ne poveljnik vojske nistadovolila svojim podrejenim vlomov vprostore. Zanimivo, da so celo vprašaliza vodo, če jim jo lahko damo.Dan je mineval v napetem vzdušju.Jugoobiskovalci so izgubljali živce.Kapetana, ime mu je bilo Dragan inje bil Srb iz Like, sem nagovarjal, najse preda naši milici, saj bo tako ohranilsvoje življenje in življenja svojih vojakov.Ni bil ravno navdušen nad idejo,kar precej grobo mi je zabrusil, komuin kakšno zaprisego je dal. Verjel je vJugoslavijo, to je bil njegov edini ideal,ki ga je poleg družine, o kateri mi jepripovedoval, nosil v svojem srcu. Poveljnikzvezne milice, ki je navezal stikez mano, ni vedel, kakšne pristojnostiima nad carino. Izgleda, da na situacijoniso bili pripravljeni. Verjetno so celomislili, da je vse v redu in da so izpolnilipričakovanja nadrejenih. V bistvu pa nibilo tako. Jugocarinikov sem se otreselže zjutraj; odšli so v hotel v Gorico alidomov. Miličniki so me vprašali, kakoteče njihovo delo na prehodu. Povedalsem jih osnovne stvari in jim pokazaldelovna mesta, ki jih morajo pokrivati.Prometa ni bilo veliko. Zame je bilopomembno, da nam niso delali težavin smo lahko kljub njihovi zasedbiopravljali delo popolnoma nemotenoin po slovenskih predpisih. Kakšnaironija. Toliko truda in razbitin, daso mejo zasedli, nato pa teče vse postarem. Svoje naloge niso izpolnili, kerniso vedeli, za kaj je sploh šlo. Na toOkrog 12. ure me je upravnik poklicalna upravo v Novo Gorico, ni pa povedalrazloga. Takoj sem se odpravil. V pisarnista sedela upravnik in delavec Zveznecarinske uprave Branislav Knežić. Bil jevodja enega izmed sektorjev v upravi. Poznalsem ga s sestankov. Govoril je samoBeograjčan. Bil je zelo kratek in jasen.Pokazal mi je odločbo, s katero je bilnameščen za upravnika, in me vprašal,če bom lojalen in bom delal na izpostavipo njegovih ukazih. Pogledal semupravnika, saj nisem dobro razumel teigre. Dejal mi je, naj se odločim sam. Bilsem odkrit in kratek. Rekel sem, da sempač Slovenec, tu imam dom in nimamnobene alternative pri odločitvi. Povedalsem, da priznavam in spoštujem ukazedosedanjega upravnika, ne glede na to,ali ima odločbo ali ne. Ko sem končal,mi je beograjski upravnik rekel samo, daceni mojo odkritost in da bo pač uredilzadeve s svojimi ljudmi. Nisem mu povedal,da svojih ljudi na Vrtojbi sploh nimaveč. Ostal sem v pisarni, on pa je poklical30 | CARINA.SI

[CARINARNICA NOVA GORICA]Toma Sekulića, šefa mejne carinske izpostavez železniške postaje, in mu postavilenako vprašanje. Tomo mu je odgovorilenako kot jaz. Izjavil je, da bo lojalen dosedanjemuupravniku. Knežić je uvidel,da ne bo imel s kom upravljati.29. 6. 1991, sobota. Dan se je začelnormalno. Prometa je bilo kar nekaj,manj potniškega, več tovornega.Na oddelku milice v Šempetru se jeformiral štab za napad na Vrtojbo.Akcijo naj bi izvedla milica. Kapetanasem tipal, kako misli z vojsko po napaduna Rožno Dolino. Bil je živčen.Vkopal je tanke, razporedil ostrostrelce,mitralješka gnezda. Vojsko je kardobro razkropil po območju Vrtojbe.Izgledalo je, da je bolj prebrisan vojakkot Kovačič v Rožni Dolini. V vojskoje verjel in je bil prepričan, da se nebo nobeden predal. Rekel je, da prvigotovo ne bo streljal, bo pa z vsemognjem odgovoril na napad. Bal seje za vojake, manj za sebe. Spominjalse je, kako je materam na zaprisegiobljubil, da jim bo vrnil sinove žive.To ga je bremenilo, zato sem mu nekakoverjel, da ne bo streljal prvi, ininformacijo prenesel v štab na postajomilice v Šempetru. To se je kasnejeizkazalo za resnično; držal je besedo,ni streljal, ker ni streljala milica. Biloje ohranjeno marsikatero nedolžnoživljenje. V moji pisarni je večkrat izgubilživce in razbijal z avtomatom pomoji pisalni mizi. Skozi vrata je vstopilupravnik. Ko je videl situacijo, se jeobrnil, zaprl vrata in odšel. Kapetan jebil videti resnično razburjen.Popoldne je nastalo čudno ozračje,kot da se pripravlja k hudi nevihti. Polegvročine je bilo v zraku še nekaj, česarse ne da razložiti. To lahko človeksamo čuti. Pripravljal se je napad. Domovsem poslal vse carinike in okrogpetih sem odšel še sam. Čez nekaj urse je zgodilo. Po dveh dneh okupacijeje spet zaplapolala naša nova zastava,spet smo potnike pozdravljali z doberdan. Bili smo veseli, prehod je bil spetsamo naš. Bitka je bila dobljena, vojnaše ne. Vseeno smo verjeli v Slovenijo,poti nazaj ni bilo več.Počasi se je pričelo vračati življenje.Naslednji dnevi so minevali v grožnjahz letalskimi napadi. Na prehodu ni biloprav veliko dela. Nekaj dni so bili naprehodu tudi teritorialci in rezervnimiličniki. Z Brionsko deklaracijo sose stvari umirile, pričeli smo normalnodelati in verjeli smo, da ne bo nikoliveč tako, kot je bilo. Trudili smo sečim prej spremeniti svoje navade izprejšnjih časov. Imamo svojo Slovenijoin sedaj smo slovenski cariniki.Stanislav Mikuž, CU Nova GoricaFoto: Arhiv CU Nova GoricaCARINA.SI | 31

[CARINARNICA JESENICE] > > > > > >Zadnjih petnajst let jeseniške carineMP Rateče, 26. junij 1991, obe tabliFoto: Mirko KunšiučV Carinskem uradu Jesenice so sev zadnjih 20 letih dogodile velikespremembe. Velik promet preko karavanškihmejnih prehodov Jezersko,Ljubelj in Korensko sedlo je močnoupadel. Odprtje cestnega mejnegaprehoda Karavanke je preusmeriloprometne tokove. Priključitev državeSlovenije k Evropski uniji je dala možnostdostopa tujih trgovin na naše območje.Tako je upadel tudi vsakodnevninakupovalni turizem. Zmanjšalo seje število delavcev na začasnem delu vtujini. Vsem navedenim spremembamse je morala prilagajati tudi carinskaslužba in z njo Carinarnica Jesenice.Veliko naših carinikov je moralo zamenjatisvoje delovno okolje.Močan vpliv na naš urad je imela osamosvojitvenavojna. Po 15 letih samostojnostije zanimivo pogledati v zgodovino.Predor Karavanke je bil odprt 1. junija1991 z otvoritveno slovesnostjo naobeh straneh predora in na mejni črtiv predoru. Po meddržavni pogodbiso se mejne formalnosti opravljalena obeh straneh predora, na Hrušiciin v Podrožci, zato je bila Carinskaizpostava Karavanke na obeh stranehpredora za slovenske in avstrijskemejne organe. Na otvoritvi so bili tudiPavle Milošević, predstavnik carine izBeograda, in vsi upravniki carinarniciz Slovenije. Začeli smo delati s 50novozaposlenimi cariniki, 30 carinikiiz drugih carinarnic in 15 cariniki, kijih je poslala Zvezna carinska uprava.Promet preko mejnih prehodov naGorenjskem se je z odprtjem predoramočno spremenil. Težki tovornjakiso se preusmerili z Ljubelja na novipredor. Potniški in avtobusni prometse je počasi preusmerjal z Ljubelja inKorenskega sedla na Karavanke. Toje bilo močno opazno pred praznikiin v turistični sezoni.Odnosi z Beogradom so se zaostriliže ob zaključevanju gradnje objektovna mejnem platoju Karavanke. Včasu pred vojno so bili pritiski zelomočni, saj so v Beogradu v vodstvucarine izvedli kadrovske spremembein postavili ljudi, ki so bili lojalniMiloševiću. To smo močno čutili tudiv carinski službi v Sloveniji.MP Rateče, 26 junij 1991Foto: Mirko KunšiučV času vojne je bil mejni prehodblokiran z zveznimi vojaki in policisti.1. julija so odšli. Za seboj so pustiliveliko razdejanje in nastala je velikamaterialna škoda. Zopet smo gradiliin obnavljali objekte.32 | CARINA.SI

[CARINARNICA JESENICE]MP Korensko sedlo, 27. junij 1991Foto: Joško WrolichZadeve na mejnem prehodu smo počasipostavili v red in življenje in delosta tekla dalje.20. decembra 1991 smo se na Jesenicahcariniki preselili v novo zgradbocarinarnice in blagovno izpostavo naPlavškem travniku. Tako so se zelo izboljšalipogoji za delo celotne upravein blagovne izpostave, ki je pred temdelala na železniški postaji Jesenice.Pregled vozil je bil na cesti pred stavbo.Gradnjo tega objekta smo izpeljalido III. faze še z denarjem iz Beograda,z zamenjavo dela stare carinarnice inz denarjem, ki nam ga je odobrila Peterletovavlada.Potrebno je omeniti tudi delo na železniškipostaji Jesenice. Carinska izpostavaje med agresijo zvezne vojskein policije delovala brez prekinitve.Izgleda, da so pozabili na zavzetjetega objekta. Naši državi je to prišlozelo prav, saj je blagovni promet zapotrebe slovenske industrije in državepotekal nemoteno. Tudi potniški prometje med vojno omogočal stike stujino.Mejni prehod Ljubelj je bil predodprtjem novega karavanškega predoranajbolj obremenjen prehod vSloveniji. Ker je bil najbližji Ljubljani,so ga ljudje največkrat uporabljali zapotovanja v Avstrijo. Zato smo imelicariniki zelo pisano druščino in obsežnoter zanimivo delo. Po odprtjupredora je promet zelo upadel. Tudivsakodnevni nakupovalni promet jezamrl, ko so se v Sloveniji pojaviletrgovine iz Evrope.Naši cariniki so ob vzpostavitvi mejes Hrvaško 8. oktobra 1991 prevzelidelo na Obrežju in Dobovi. Takosmo pomagali Carinarnici Ljubljana.Franc Kotnik, prvi šef obeh izpostav,je začel z delom pod milim nebom.Na Obrežju so delali pod dežnikom,saj je ravno tisti dan dopoldne močnodeževalo. Policisti so bili že v bivalniku,naši pa v naravi. Tudi v Dobovije bilo treba začeti popolnoma nanovo. Vsakih 14 dni smo menjali celotnoekipo 30 ljudi s šefom vred. Takoje bila Jožica Dečman šefinja obehizpostav. Izkušnje naših carinikov zzahodne meje so prišle zelo prav prisodelovanju s policisti in železničarji,saj ti niso bili navajeni na izvajanjemejnih formalnosti. Tudi gospodarstvoin prebivalci so se počasi navajalina mejne kontrole. To so bili zareszačetki, ko smo s srcem delali za našonovo državo.Na Jesenicah smo žilavi tudi v carini.Zato kljub velikim spremembam ostajamo.Iz carinarnice je odšlo preko150 sodelavcev. Ostaja nas 60, ki urejamopreostalo blagovno carinjenje,imamo oddelek za TARIC in oddelekza trošarinsko področje. Okoljskedajatve, ki so za nas nov izziv, namomogočajo ponoven razvoj urada ingotovost v zaposlitvi. Ugotavljamo, daje pravilen pristop, ki dopušča delo nanovih področjih zunaj glavnega mesta,tudi po zgledu sosednjih držav.V kratkem obdobju smo torej doživelimarsikaj. Prilagajamo se vsem spremembam,spomini vseh, ki so odšli izcarinske službe, in tistih, ki smo ostali,so lepi in jih kljub težavam in težkimdogodkom radi obujamo.Mihael Stojan, CU JeseniceFotografije povzete iz knjige ZgornjaGorenjska 1990-1991, 2001CARINA.SI | 33

[CARINARNICA DRAVOGRAD] > > > >Na Koroškem smo se postavili na pravo stranKdo bi si mislil, kaj vse se lahkozgodi v petnajstih letih! Leta 1991 šenerojeni otroci so že v srednjih šolah,takratni »abrahami« že veselo uživajov pokoju, namesto z dinarji plačujemos tolarji, kjer so bile včasih meje, jihveč ni, in tam, kjer jih ni bilo, zdajtrdno stojijo. Včasih del Jugoslavije,danes del svobodne Evropske unije.A do tega ni prišlo čez noč. Veliko trudain prizadevanja je bilo potrebno, dase lahko pohvalimo s tem, kar imamosedaj. Zaradi odrekanja in žal tudi prelivanjakrvi lahko danes držite v rokahjubilejno številko glasila samostojneslovenske carinske službe.Leto 1991 je bilo prelomno z vidikaSlovenije in tudi slovenske carine.V takratni carinski službi so naspresenečale pogoste in višje plače,Zamenjani napisFoto: Arhiv CU Dravogradporačuni in poračuni poračunov, takoda smo začeli razmišljati o tem, da nasželi Marković »kupiti« oziroma da imanačrte s slovensko carino. Seveda nibilo težko uganiti, v katerem grmu tičizajec, vendar so načrti padli v vodotakoj, ko so zarohneli tanki in letala insi nas je hotela Jugoslavija pokoriti.Slovenija bo samostojna in carina boslovenska, smo se odločili, in tako jetudi bilo.Večina Slovencev ve, kakšni so biliboji za severno mejo na Koroškem, čene drugače, jih na to opominja izmišljenaafera Vič-Holmec. Večina torejve, da so na koroških mejnih prehodihpadle žrtve, manj jih seznanjenih, daso poleg miličnikov in teritorialneobrambe tudi cariniki čvrsto ostali napoložajih, bili v navzkrižnem ognju inniso pokleknili.O naših sodelavcih, ki so takrat branilimejo in slovenstvo, bi se dalo marsikajnapisati, vendar sem se odločil, da napišemnekaj o tistih, ki nismo bili vneposrednem ognju. Nad nami so seizvrševali hudi pritiski s strani Beogradain jugoslovanske carine.Takratno doživljanje osamosvajanjav upravni zgradbi Carinarnice Dravogradje nemogoče kronološko natančnoopisati. Spomin bledi, kakšnacvetka pa vendarle ostane, se zapiči vspomin in privre na dan v trenutkih,ko se spominjamo zanimivih dogodkoviz preteklosti, ko beseda nanesena dogodke iz leta 1991 in ko si nakoncu zaželimo, da se kaj podobnegane bi zgodilo nikdar več.Upravniki carinarnic so dobili obvestilaiz Beograda, da bodo zamenjani.Prišli bodo drugi ljudje, ki bodo zasedlinjihove položaje in bodo Beograduzvesti, zato naj posle lepo mirno predajoin naj se ne upirajo. Naš upravnikPeter Mihelič nas je s tem seznanil inpotem smo v napetem pričakovanjurazmišljali, na kakšen način in kdajse bo to zgodilo. Seveda smo se dogovorili,da našega »novega upravnika« vstavbo ne bomo spustili, zanašali pasmo se tudi na teritorialno obrambo,ki je imela v stavbi skladišče opremein nas je z orožjem v roki varovala.Nekega dne so se le prikazale črnelimuzine in vsi smo takoj vedeli, da grezares. Zdaj bomo torej pokazali, kolikonas je v hlačah. Z vso hitrostjo smozaklenili vhodna vrata, položaj pa sozasedli tudi teritorialci. Vsi zlikani sostopili iz vozil gospodje, ki so mislili,da jih bomo pričakali odprtih rok, zaklenjenavrata in oboroženi fantje pa sojim dali vedeti, da so se pošteno ušteli.Začelo se je pregovarjanje. Na vsaknačin so hoteli v stavbo do upravnika,ki pa jim je lepo razložil, da jih lahkopelje na čaj v sosednji bife, stavbe odznotraj pa ne bodo videli. Nikakršnegrožnje ali prošnje niso pomagale,vrata so ostala zaklenjena.Ker je ura tekla, z njo pa naraščala tudinervoza, so začeli provocirati. Nekdoje z roko hitro segel v notranji žep suknjiča,ko pa je vanj pogledala naperjenapuška, je roko čisto počasi izvlekelin v njej držal škatlico cigaret, naobraz mu je prilezel ciničen nasmeh.»Samo ću jednog da pripalim,« jedejal, ni pa vedel, da mu bo cinizemkmalu izginil z obraza. Kmalu potemko so nas z dolgimi nosovi zapustili,smo izvedeli, da so jih zajeli naši teritorialciin jih zaslišujejo. Prvo živčnovojno smo torej dobili, čeprav nismovedeli, koliko jih še čaka.34 | CARINA.SI

[CARINARNICA DRAVOGRAD]Naš urad je malce odmaknjen odcentra Dravograda, vseeno smo bilipošteno vznemirjeni, ko so se začeleenote jugoslovanske vojske pomikatipo cesti Maribor–Dravograd, še boljpotem ko so jih teritorialci z barikadozaustavili pred vstopom v Dravograd.Začeli so se boji in vsi smo se spraševali,kdaj bo obramba popustila in bojugovojska prišla tudi do nas. Na skalonad Dravogradom je vojska postavilaostrostrelca, ki je imel pod nadzoromves Dravograd. Spominjam se tesnobnihobčutkov, ko sva s šoferjem vzela vroke edino pištolo, ki jo je takrat imelnaš urad, sedla v upravnikov službeniavto, ki je bil najhitrejši, vzela denar,ki je še vedno prihajal kot pobraniprihodek na mejah, in ga z največjohitrostjo, sklonjena, kot se je le dalo,odpeljala v banko, da ga položiva naslovenske in ne več jugoslovanskeračune. Treba je bilo prečkati most pripostaji milice, na katero je streljal ostrostrelec,tako da občutki res niso biliprijetni. Adrenalina sva bila polna, občutek,da sva tudi midva nekaj storilaza Slovenijo, pa je bil resnično lep.Podobni spomini se porajajo, ko pomislim,kako so nas preletavala letala,ko so se vklopili alarmi in ko smoizvedeli, da je letalo odvrglo v Dravodve bombi, da bi porušilo most. Tudinaša upravna stavba je bila strateškopomembna, zato nas je malo stiskalopri srcu. V sosednji stavbi je bilo zakloniščein nekateri so v njem poiskalizavetje do naznanitve konca nevarnosti,drugi so ostali v upravni zgradbiin delali naprej, tretji smo pri vhodnihvratih šteli letala in razmišljali, kakolepo bi bilo, če bi se že končalo. Nišlo le za nas, ki smo ostali na delu. Vsismo bili z mislimi tudi pri svojih družinah,ki so bile še bližje bojem predDravogradom kot mi. Zjutraj, ko smošli v službo, nismo vedeli, ali bomo šelahko prišli domov.Zelo nas je razžalostilo, ko smo izvedeli,da je jugovojska popolnoma uničilanaš mejni prehod na Holmcu. Bil jepač naš in vsakdo, ki je delal na njem,ga je imel rad. Ko smo po koncu bojevza Holmec prišli reševat, kar se je iz pogorelestavbe rešiti dalo, nas je pričakalžalosten pogled na nekdaj lep prehod.S pogorišča smo potegnili nekaj napolzgorelih obrazcev CT in CPD, kar jebilo skoraj vse. Prehod je pogorel dotal. Takrat smo se zares zavedli, da potinazaj ni in da smo storili prav, ko smose odločili za samostojno Slovenijo.Seveda so bile razmere napete tudina naših ostalih mejnih prehodih inmogoče bo kdaj o tem kaj več napisalkakšen carinik, ki je v živo izkusil, kajje pomenil boj za našo mejo. Sam semopisal svoje spomine na čas, ko semkot mlad carinski delavec spoznal, kajpomeni biti Slovenec. Ni bilo lepšihtrenutkov, kot so bili tisti, ko so se namejah prikazali napisi SLOVENIJA,ko smo zamenjali table na naših izpostavahin upravni stavbi in ko smodoumeli, da smo sami svoj gospodar.Izpustil sem veliko stvari, a mislim,da lahko iz napisanega ugotovite, dasmo se Korošci spet znali postaviti zapravo, slovensko stvar.Miran Krumpačnik, CU DravogradVič v vojniŽe več kot mesec dni pred usodnimdnem je bilo čutiti na mejnem prehodunapetost in nervozo. Bili smopred osamosvojitvijo Slovenije. Sstrani državnih organov v Beograduso bile napovedi zelo črnoglede. Ženekaj časa nismo pošiljali denarja odpobranih carinskih dajatev in cestnin.Nakazovali smo ga na poseben račun.Tanki na prehoduPotem je prišel 26. junij. Tega dnenisem bil v službi, šele naslednje jutrosem prišel na mejni prehod Vič priDravogradu. Že ponoči sem nepresta-CARINA.SI | 35

[CARINARNICA DRAVOGRAD] > > > >Čez čas smo bili ponovno poklicaniin seznanjeni, da lahko po navodiluupravnika zapustijo delovno mesto šefin dva carinika. Tako sva na prehoduostala dva carinika: Vlado in jaz.Smrtno ranjeni na MP Holmecno poslušal radijska poročila, ki so naznanjala,da so iz vojašnic krenili tankiin da zavzemajo mejne prehode.Ob prihodu na delovno mesto semse srečal s precej zaskrbljenimiobrazi svojih kolegov. Na drogu jevisela slovenska zastava, zraven paje bila pritrjena nova tabla z napisomRepublika Slovenija. Tablo in zastavosta čuvala dva oborožena miličnika vneprebojnih jopičih in čeladah. Prizorje bil po eni strani veličasten, na drugistrani pa me je navdajal s tesnobo, dato ne bo prineslo nič dobrega ...Kmalu zatem se je na prehod pripeljalokakih 20 miličnikov z dvemakombijema in osebnimi vozili. Na enokombinirano vozilo so imeli pripetotovorno prikolico, v njej pa strelivo,orožje in zaščitne obleke. Fantje so sebrez besed oblekli v neprebojne suknjiče,si nadeli čelade, pograbili vsaksvoje orožje in zavzeli položaje …Cariniki smo se zbrali pri svojem šefu.Na kratko nam je razložil, v kakšnisituaciji smo se znašli. Dosti nam nibilo potrebno razlagati, saj smo samivideli stanje. V izmeni nas je bilo pet.Kmalu po odhodu naših kolegov so naprehod prišli trije oficirji iz stražnicenad prehodom. Dva sem poznal že odprej. Zahtevali so, da vsi takoj zapustimomejni prehod. Komandir milice inpogajalec pri milici sta odločno protestirala,da tega ne nameravamo storitipod nobenim pogojem. Ura je biladeset dopoldan. Oficirji so postavljalizahteve, da se v roku dveh ur premislimo,da bodo takrat ponovno prišli,sicer bodo uporabili silo in ogenj.Promet je povsem zamrl. Postalo jeprav grozljivo. Delavke iz mejne prodajalnein bližnjega bifeja so zbežaledomov. Z vseh strani smo bili obkoljeniod jugovojske. S strehe sosednjegasenika so se začeli dvigati strešniki.Ko sem pogledal tja, sem videl ducatcevi, ki so merile vame … Kar vročemi je postalo, noge me niso več ubogale… Vsake toliko časa sem slišal,kako je kdo od vojakov »potisnil nabojv cev« in meril vame. To je grozen občutek,ki se ga ne da opisati! Na srečoni prišlo do najhujšega.Z avstrijskimi organi se kuje skupen načrtPromet na MP Vič je ohromel36 | CARINA.SI

[CARINARNICA DRAVOGRAD]mu nežigosano deklaracijo s pripombo,da smo žige že skrili, da najpride po pečat po vojni … Ne vem, alije sploh kdaj prišel ponj. Ob sedmihzvečer bi morala dobiti izmeno, pa nibilo nikogar. Šele ob kakih devetih sonaju zamenjali kolegi, ki so se prebilido mejnega prehoda.MP Holmec v zubljih ognjaČez čas je zazvonil telefon. Nekaženska je spraševala, če je njen Ibro žeprišel. Govorila je srbsko. Njen možnaj bi postal novi šef carine na našemprehodu. Po vojni sem izvedel, da sov resnici prišli zvezni cariniki, vendarsamo do Slovenj Gradca. Obrnili so,ko so videli, kakšna je situacija. Bilojih je menda dvanajst.Popoldne je klicala moja žena. Povedalsem ji, da je položaj skorajda brezupen,da se morda ne bova nikoli večvidela. Rekel sem ji še: »Lepo skrbi zaotroke, če me ne bo iz tega pekla.«Oba sva jokala … Kmalu zatem je bilazveza prekinjena.Kolega Vlado je predlagal, da se skrijevav klet bližnjega bifeja. Odgovorilsem mu, da tja ne nameravam, kerimam občutek, da bodo vse stavbeporušili in se ne želim dušiti v kleti.Od komandirja sva zahtevala orožje,dejal je, da ga nima in morava počakatinanj, kot v partizanih …Avstriji, ki je snemal dogajanje. Okoliprehoda sva namestila nekaj plinskihjeklenk iz bližnjega bifeja, da tam nebi mogel pristati. Od komandirja svadobivala informacije, kje je obtičalakolona vojakov, ki je poskušala prebitibarikado in zasesti mejni prehod.Skrila sva klešče, pečate in vse delovodnike,da jih sovražnik ne bi dobilv roke. Še danes se spomnim, da semnekomu carinil avto dele. Izročil semPričelo je deževati, kot že dolgo ni.Domov sem se peljal na Prevalje (ležijopod zloglasnim Holmcem), dalečnaokoli po Koroški, preko Sel, saj drugepovezave ni bilo. Ko sem pripeljaldo Sel, sem mislil, da sem se izgubil,saj ni nikjer gorela nobena luč, lilo paje kot iz škafa. Zdelo se mi je, da celovečnost tavam po cesti.Ko sem stopil v domačo hišo, so semoji zgrnili okrog mene in me gledali,kot da sem prišel iz onostranstva. Šeletedaj sem videl, da imam od napornegadne srajco vso prepoteno.Odslej na srečo praznujemo obletnice.Čas resnično hitro mine.Maks Petelinšek, CU Celje (nekdanjicarinik Carinarnice Dravograd)Foto: arhiv PU Slovenj GradecBodril sem kolega, da morava vzdržati,da si rešiva življenje. Popoldne jepriletel helikopter jugovojske. Hotelje pristati pri stražnici. Istočasnose je dvignil helikopter v sosednji10. obletnica – Vič 2001CARINA.SI | 37

IZOBRAŽEVANJE V CARINSKI SLUŽBIod osamosvojitve do danesZnanje je ena ključnih komponent uspešnega doseganjaposlovnih ciljev. Vložek v izobraževanje 1 , usposabljanje inizpopolnjevanje kadrov je vse bolj investicija in ne strošek.Tega se zavedamo tudi v carinski službi, zato je izobraževanjecarinskih delavcev med pomembnejšimi nalogamislovenske carinske službe že od ustanovitve 1991. leta.Kako smo začeli in se razvijali – mejniki vrazvojuZ osamosvojitvijo naše države junija 1991 je bilo trebacarinsko službo organizirati na novo. Zaradi zaposlitvevelikega števila novih delavcev se je pokazala potreba ponjihovem hitrem osnovnem usposabljanju. Potrebno je bilozasnovati lasten sistem izobraževanja. V skupni državi jenamreč vse izobraževanje potekalo znotraj Izobraževalnegacentra pri Zvezni carinski upravi v Beogradu.V razvoju izobraževanja na CURS bi lahko govorili o posameznihmejnikih, ki so zaznamovali dejavnosti na tempodročju.Ustanovitev Odseka za izobraževanje (kasneje je postal oddelek)leta 1997 in njegova kadrovska zasedba v nadaljnjihletih je pomembno vplivala na razvoj izobraževanja, naenotno vodeno in koordinirano izobraževanje carinskihdelavcev, predvsem pa na sistematičen in načrten pristop,pri katerem je osnova analiza potreb kot temeljna stopnja vprocesu priprave in izvajanja programov.Že v začetku leta 1992 je bil sprejet prvi Pravilnik o strokovnemizpitu in izobraževanju delavcev v organih carinskeslužbe, leta 2000 pa je bil prenovljen. V teh letih so bilepripravljene še druge pravne podlage, akti in dokumenti, znamenom zagotoviti enoten in sistematičen pristop k izobraževanjucarinskih delavcev. Med najpomembnejše vsekakorsodi Strategija izobraževanja, sprejeta v začetku leta 1999, kidaje odgovore na vprašanja dolgoročnega razvoja izobraževanja,med drugim, kaj želimo z izobraževanjem doseči, kakobomo to dosegli, s kakšnimi instrumenti, kdo je odgovoren,kako bo izobraževanje potekalo in kako bo vrednoteno.1V tem prispevku zajema izraz izobraževanje vse tri prvine:izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje.Osnovno usposabljanje novozaposlenih za delo v temeljnidejavnosti in njihova priprava na posebni del strokovnegaizpita za delo v carinski službi je bila ena najpomembnejšihnalog takoj po ustanovitvi samostojne carinske službe. Ktemu cilju je bilo usmerjeno vse začetno domače izobraževanje,saj v Sloveniji ni posebne šole, ki bi izobraževalaza poklic carinika in so novosprejeti delavci prihajali z različnimpredznanjem. Vsebinska zasnova prvega programaosnovnega usposabljanja je izhajala iz programa Zveznecarinske uprave. V letih izvajanja tega programa so se pokazaleposamezne prednosti (enoten sistem za vse kandidate,ki upošteva stopnjo izobrazbe, izobraževalci so carinskidelavci, ki poznajo delo), predvsem pa številne pomanjkljivosti(vsebine so bile preobsežne, preveč razdrobljenepo predavateljih, ponavljale so se, ni bilo koordinacije medposameznimi vsebinami ter enotnega in sistematičnegapristopa, premalo je bilo vaj in praktičnega dela, prevečpredavateljev). Da bi odpravili pomanjkljivosti in vsebinoprilagodili potrebam službe in novemu ZCS, smo leta2000 prenovili program osnovnega usposabljanja. Po enotnimetodologiji so bili sprejeti trije novi programi za trirazlične skupine pooblaščenih uradnih oseb: za carinike,inšpektorje in carinske izterjevalce. Značilnost prenovljenihprogramov je, da imajo poleg splošnega dela, ki je enotenza vse delavce, ne glede na izobrazbo in delovne naloge,še strokovni del. Strokovni del je razdeljen na teoretičniin praktični del ter zajema temeljna strokovna področjacarinsko-trošarinske dejavnosti, s katerimi se udeleženciseznanijo na predavanjih in vajah.Prva strokovna carinska usposabljanja so od leta 1993 potekalav obliki programov tuje tehnične pomoči, predvsemprogramov Phare, ki so jih posredovali strokovnjaki iz tujine.Z novimi nalogami in pooblastili se je po eni strani širilobseg tuje pomoči, po drugi strani pa so bile vsebine vednobolj specifične in operativno zasnovane. V vseh teh letihso se delavci po različnih programih tuje tehnične pomoči(Phare, Eurocustoms, Matthaeus, Customs 2000, Customs2002, Carina 2007, Taiex, Fiscalis, bilaterala) usposabljalina seminarjih, delavnicah, študijskih obiskih in izmenjavah.Do leta 1999 se je število usposabljanj, ki so potekala s tujotehnično pomočjo, višalo, potem pa je začelo upadati. Nekolikoveč tujih usposabljanj je bilo še leto pred vstopomv EU. Po vstopu Slovenije v EU, maja 2004, sodelujemov programih Carina in Fiscalis, občasno pa poteka še38 | CARINA.SI

dvostransko sodelovanje. Kot polnopravna članica sedajnastopamo tudi v vlogi gostiteljev izmenjav, kot država, kinudi pomoč tujim upravam.Temelj vsakega izobraževanja so usposobljeni izobraževalci,ki poznajo tudi osnovne metode dela z odraslimi. Zato jebil dan velik poudarek andragoškemu usposabljanju lastnihizobraževalcev. Prvo usposabljanje je bilo izpeljano leta1998 za projekt Eurocustomsa Ukrepi za povečanje učinkovitostina mejnih prehodih, ki ga lahko zaradi vsebinskezasnove in izpeljave še danes štejemo za enega uspešnejšihprojektov. Vsebina je bila prilagojena trem različnim ciljnimskupinam delavcev na mednarodnih mejnih prehodih:vodjem izpostav, operativnim delavcem in delavcem s področjaanalitsko-informacijske dejavnosti. V dveh letih jebilo skupaj z lastnimi predavatelji izvedenih 48 delavnic, nakaterih se je usposobilo 37 vodij izpostav ter 822 operativnihin mobilnih delavcev s 63 mejnih prehodov. Intenzivnostrokovno carinsko usposabljanje z lastnimi izobraževalcise je začelo leta 2003, ko je bil pripravljen in sprejet programusposabljanja zaradi vstopa v EU. Po tem programuje bilo v letih 2003 in 2004 izpeljanih 29 dejavnosti s 1464udeleženci. Od leta 2003 so nastajali in se izvajali še noviprogrami specializiranega strokovnega usposabljanja zarazlična strokovna carinska področja in različne ciljneskupine, na primer za inšpekcijski nadzor, za carinske preiskave,trošarine, postopke …Vzporedno z osnovnim in strokovnim izobraževanjem so sedelavci usposabljali na področju tako imenovanih »mehkih«vsebin: metode in tehnike organiziranja in vodenja, komunikacija,javno nastopanje, upravljanje, vodenje letnega pogovora.V prvo široko zasnovano in sistematično osnovnoračunalniško usposabljanje (osnovni tečaji za delo s teksti indelo s preglednicami) je bilo leta 1999 vključenih 682 delavcevin leta 2000 še nadaljnjih 504 delavcev, skupaj v dvehletih 1189. Velik poudarek je na jezikovnem usposabljanju,ki se izvaja že od leta 1995, sistematično pa od leta 1998.Zastavljeni cilj, da se usposabljanje zaključi s pridobitvijomednarodnega certifikata ali izpita iz znanja jezika na višjiravni, torej na ravni neodvisnega uporabnika, se uspešnouresničuje, saj je od leta 1998 do srede leta 2006 že 100delavcev pridobilo verificirano potrdilo o znanju angleščine,nemščine oz. francoščine. Omeniti velja še obsežnejšejezikovno usposabljanje za delavce na mednarodnih mejnihprehodih, specializirane 60-urne tečaje angleškega, nemškegaoz. italijanskega jezika s carinsko terminologijo. Tečajevse je udeležilo 753 carinskih delavcev iz vseh carinskih uradov.Zanje je bilo pripravljeno posebno gradivo: priročnikv treh tujih jezikih za dve težavnostni stopnji: nižjo in višjo.To usposabljanje je izhajalo iz potreb službe in delovnegamesta, zajemalo pa je tisto snov s strokovno terminologijo,ki jo carinski delavci najpogosteje uporabljajo pri komunikacijis tujci.Carinska uprava RS že od ustanovitve namenja posebnopozornost izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanjucarinskih delavcev. Razvoj izobraževanja je v zadnjih petnajstihletih potekel skladno z razvojem celotne službe: odpretežno osnovnega usposabljanja na začetku do bogatenjavsebin s širitvijo dejavnosti in pristojnosti. Zajema vsastrokovna carinska področja: carinske postopke, elementeuvoznih in izvoznih dajatev ter drugih ukrepov, skupnokmetijsko politiko, TARIC, preprečevanje in odkrivanjeprekrškov in kaznivih dejanj ter trošarinski sistem.Za učinkovito delo na področju izobraževanja je bilo trebana novo organizirati Odsek za izobraževanje, opredeliti deloin naloge, razviti lasten sistem izobraževanja in postopkedela, določiti strateške cilje, oblikovati nove programe usposabljanja,izbrati in usposobiti lastne izobraževalce, pripravitiučna gradiva ter pripraviti in sprejeti temeljne pravnepodlage, akte in dokumente. Danes je vse izobraževanjevodeno centralno, tako da Oddelek za izobraževanje skrbiza načrtovanje, organizacijo in izvedbo izobraževanja vsehdelavcev Carinske uprave RS. Izobraževalne dejavnosti secelovito spremljajo, tako z vidika uresničitve ciljev, učinkov,uporabnosti kot tudi stroškovne učinkovitosti.Kljub težavam je bilo vsa ta leta osnovno vodilo izboljšanjedejavnosti in vpeljevanje novih oblik in vsebin. Tako danesnačrtujemo uvedbo e-učenja, ki bo pomemben mejnik vnadaljnjem razvoju.Irena Morel, GCUCARINA.SI | 39

Podeljena priznanja carinske službev času od 1995 do 2005Ob dnevu slovenske carinske službe, 8. oktobru, v skladu s Pravilnikom o priznanjihin nagradah v carinski službi podelimo pisne pohvale, carinske znake inplakete. Priznanja v carinski službi so bila prvič podeljena v letu 1995.V obdobju od leta 1995 do 2005 je bilo podeljenih:• 36 pohval,• 77 bronastih znakov,• 109 srebrnih znakov,• 76 zlatih znakov,• 33 plaket.Od leta 1996 do 2005 so plakete za dolgoletno izjemno strokovno delo, pomembneorganizacijske izboljšave pri delu in za prispevke h krepitvi ugleda carinskeslužbe dobili naslednji delavci oziroma organizacijske enote carinske službe:1. Mirjam Žiberna, 1996,Generalni carinski urad;2. Svitoslav Vižintin, 1996,Carinski urad Nova Gorica ;3. Mihael Stojan, 1996,Carinski urad Jesenice;4. Terezija Strmole,1996,Generalni carinski urad;5. Jožica Kokol,1996,Carinski urad Celje;6. Janko Miklavc,1996,Carinski urad Maribor;7. Franc Kotnik,1996,Carinski urad Jesenice;8. Janez Trilar,1996,Carinski urad Ljubljana;9. Milivoj Novič,1996,Carinski urad Sežana;10. Carinarnica Murska Sobota,Izpostava Dolga vas, 1996;11. Dušan Ulčar, 1997,Carinski urad Jesenice;12. Milan Jarnovič, 1997,Carinski urad Maribor;13. Marjan Grosek, 1998,Carinski urad Celje;14. Dušan Rajgelj, 1998,Carinski urad Jesenice;15. Carinska izpostava Vrtojba,1998;16. Milan Ozmec, 1999,Carinski urad Ljubljana;17. Carinska izpostava AerodromBrnik, 1999;18. Športno društvo Carinik, 1999,Carinski urad Nova Gorica;19. Marjanca Gergek, 2000,Generalni carinski urad;20. Matej Bohinc, 2001,Generalni carinski urad;21. Zoran Taljat, 2001,Carinski urad Ljubljana;22. Marjan Sajko, 2001,Carinski urad Celje;23. Vera Močilnik Gašparin, 2001,Carinski urad Nova Gorica;24. Ana Mahnič, 2001,Carinski urad Sežana;25. Milisav Novovič, 2002, Carinskiurad Ljubljana, predlog sindikata;26. Franc Flis, 2002,Carinski urad Maribor;27. Rajko Skubic, 2003,Generalni carinski urad;28. Milan Bogatič, 2003,Carinski urad Koper;29. Mojca Ramšak Pešec, 2004,Generalni carinski urad;30. Tomaž Kolšek, 2004,Carinski urad Celje;31. Alojz Zupančič, 2005,Generalni carinski urad;32. Ivan Lah, 2005,Carinski urad Brežice;33. Marija Marušič, 2005,Carinski urad Koper.Podatke pripravila: Danila Turšič, GCUCarina.si | Interno glasilo Carinske uprave RSIzdaja: Ministrstvo za finance, Carinska uprava RS, Generalni carinski urad, Šmartinska 55, LjubljanaUredniški odbor: Franc Košir, Viljem Belovič, Brane Gregorič, Milan Bogatič, Stanislav Mikuž, Milan Jarnovič, HelenaBrudar | Glavna urednica: Helena Brudar | Lektoriranje: Mira Anžur | Fotografije – naslovnica: fotoarhiv CU Nova GoricaOblikovanje: Sonja Eržen, univ. dipl. ing. arh., Birografika Bori, d.o.o. | Grafična priprava in tisk: Birografika Bori, d.o.o.Naklada: 2000 izvodovPonatis delov ali celotne publikacije ni dovoljen brez pisnega pristanka izdajatelja. Uporaba in objava posameznihprispevkov je dovoljena le z navedbo vira.ISSN 1581-882940 | CARINA.SI

Avtor križanke: Janez Donša, Izpostava Središče ob Dravi[CARINSKA KRIŽANKA]

15. obletnica slovenske carine