jubilejna Å¡tevilka - Carinska uprava Republike Slovenije

[CARINARNICA NOVA GORICA] > > > >Dnevi zavzetja in svobode na Vrtojbije zgodilo. Tanki so krenili iz vojašnicIlirska Bistrica in Pivka in se pomikaliproti mejnim prehodom. Preostanekdneva je minil v tesnobi, razočaranjunad jugoarmado in pričakovanju novihporočil. Tanki so se bolj ali manj uspešnoprebili preko barikad in prenočili vvojašnicah v Vipavi in Ajdovščini.Stvari so se pričele zapletati konecmaja 1991 z objavo znanega odloka.V Beogradu so ugotovili, da dajatveostajajo v Sloveniji in ne gredo v Beograd.Kmalu se je izkazalo, da to počnejotudi druge republike, vendar jebila Slovenija najbolj na udaru. Drugerepublike so to počele že dolgo, Slovenijapa je bila pridna in poslušna.Zares se je začelo 14. junija, ko smoiz Beograda dobili teleks, ki nas je zavezoval,da spoštujemo odlok. Kasnejeje sledilo še več teleksov ter takšnih indrugačnih groženj. Imeli smo več sestankov,kolegij upravnika, sestanek zdelavci, kjer smo se odločali, ali bomolojalni novonastajajoči državi Slovenijiali Beogradu, od koder smo dobivaliplače. Delavci so upoštevali navodila,ki jih je upravnik prinašal s tajnihsestankov. Lahko rečem, da na našemkoncu s tem ni bilo nobenih težav.V nadaljevanju prispevka je v oblikidnevnika je prikazan potek dogodkovna mednarodnem mejnem prehodu vVrtojbi. Zapisal sem dneve zavzetja sstrani zveznih organov in ponovnegaprihoda slovenskih organov na prehod.26. 6. 1991, sreda. Dan prej so bili vskupščini sprejeti vsi potrebni predpisiza uveljavitev samostojnostiSlovenije. Po Karantaniji smo prvič vzgodovini spet postali samostojna država.Zjutraj smo vsi dobili priponkez napisom CARINA REPUBLIKASLOVENIJA. Priponke smo nosilivsi. Kljub kasnejšim govoricam, da jihnekateri niso, to ni bilo res. Koliko joje kdo nosil s srcem in koliko ne, pa nitema, s katero bi se danes spopadali.Zjutraj so na mejnih prehodih nadomeščalitable SFRJ s tablamiRepublike Slovenije. Najbolj se spominjamospuščanja jugoslovanskih inizobešanja slovenskih zastav. Bilo jenekaj težav z dobavo zastav. Na Vrtojbije slovenska zastava zaplapolala ob16.10. Spuščanje in dviganje zastave jeopravil namestnik komandirja postajemejne milice Drago Kumer.Koliko veselja, upanja, načrtov. Carinadela s polno paro, od srca se nam je odvalilvelik kamen negotovosti. Nismoželeli misliti na to, da beograjski jastrebine bodo kar tako spustili iz objemasvoje »kure nesnice«. Popoldne pa se27. 6. 1991, četrtek. Ko smo zjutrajprišli na delovna mesta, je napetostiz minute v minuto naraščala. Nismose veliko pogovarjali, pripravljala seje obramba našega mejnega prehoda.Nekaj carinikov sem že v jutranjihurah poslal domov. Kmalu sem dobilpovratno informacijo, da nisem ravnalpravilno. Glede na vir, iz katerega jeprišel namig, sem vedel, da je bilo prav,saj očitno nekdo ni več dobival želenihinformacij z mejnega prehoda.Tanki so se bližali z nepojmljivohitrostjo. Kaj sedaj, se umakniti navarno? Priti nazaj, ko bo čisto? Nibilo panike. Na obrazih sodelavcevso odsevale žalost, jeza, nemoč. Miselna družino, ki doma čaka in poslušaporočila. Kaj storiti? Dogovorili smose, da gredo delavci z uvoza in potniškegaprometa predčasno domov, sajbi preveliko število ljudi lahko oviraloobrambo prehoda. Večina delavcev jeodšla okrog štirih popoldne. Tišinaje naraščala sorazmerno s približevanjemtankov. Ostali smo trije, mogočeštirje. Pospravili in skrili smo pečate,odklopili računalnike, telefonske povezave,da jugocariniki ne bi moglidelati. Ura se je bližala šesti zvečer inko je odbila pol sedmih, smo zaslišalihrumenje tankov. Z ogledne točke sojavili, da vidijo osem tankov. Zaslišali28 | CARINA.SI