[CARINARNICA MARIBOR] > > > > > >svojega prvega dne: »Dan prej, ob15. uri popoldne, ko sem se ravno zvlakom vrnil iz Avstrije – delal sem namrečna železniški izpostavi Maribor– me je sodelavec obvestil, da me jeklical upravnik. Seveda sem mu takojtelefoniral in se mu javil. Postavil mije samo eno vprašanje: ‘Milan, bi ti šelna južno mejo?’ Tudi moj odgovor jebil kratek: ‘Da’. Torej sva se dogovorilaza kraj in čas, naslednje jutro pasem se skupaj z ostalimi, odpravil najug.«Ne glede na to, da je stopil iz avta sredigradbišča, sredi ničesar, pa niti zatrenutek ni obžaloval svoje privolitve,da gre delat na novo mejo. »Tudi če bime takrat upravnik še enkrat vprašal,bi bil odgovor isti.«Pri vsem tem so ga obhajali zelo mešaniobčutki. »Prehoda tako rekoč sploh nibilo, a bil je postavljen drog za zastavo.V avtu smo imeli slovensko zastavo inimel sem čast, da sem jo izobesil. Takoje na tem, še ne izgrajenem prehodu,pravzaprav kontrolni točki, prvič zaplapolalaslovenska zastava. Človek nimavelikokrat takšne priložnosti, takšnečasti. Bil sem hvaležen tudi upravnikuin sem spoštoval njegovo odločitev, danas ni pustil sredi gradbišča samo zato,da bi lahko rekel, da je carina na meji.Razmere dejansko niso bile primerneza carinsko delo. Res pa je bilo naslednjimesec stanje že boljše, dobili smosvoj zabojnik in začeli smo z delom.«Napetosti vojne ni bilo čutiti le na mejnihprehodih. Delo je vse dni potekalotudi v carinarnici v Mariboru. Carinjenjeblaga, še vedno za vso Jugoslavijo, seje odvijalo v prisotnosti večjega številapripadnikov TO. Več kot 60 jih je biloneposredni bližini in v stavbi, kjer sotudi spali, pri vhodu v stavbo pa je bilpoleg carinskega delavca še policist.V tako zastraženi objekt je upravnikMirko Weingerl dobil obvestilo policistovs kontrolne točke na novi meji, daželijo vstopiti v Slovenijo predstavnikiZvezne carinske uprave iz Beograda inso namenjeni v Maribor. Upravnik jev dogovoru z organi državne varnostidal soglasje za vstop v državo in jih napotilv hotel Slavija ter se dogovoril zasrečanje naslednji dan. Spomni se, daje bil to prvi četrtek v juliju leta 1991.Naslednjega dne je »delegacija« v jutranjihurah prišla v carinarnico, polnopripadnikov TO, na vhodu sta jihpričakala carinik in policist, ki sta jihspremila vse do upravnikove pisarne.Ozračje je bilo dokaj naelektreno.»Najprej nam bo Zmaga skuhalakavico, potem pa se bomo dalje pogovarjali«,je vljudno začel upravnik.Tako je tudi bilo. Skupino je vodilVujadin Latinović iz Zvezne carinskeuprave, ostali pa so bili iz carinarnicz območja Srbije in Makedonije, vsi spotnimi nalogi ZCU za izvršitev posebnenaloge. In kakšna je bila?»G. Latinović mi je sporočil odločitevZCU, da sem suspendiran z delovnegamesta upravnika, njegovi sodelavci pabodo prevzeli druge vodstvene položajena carinarnici. Pred tem semdobil odločbo iz Beograda, da sempremeščen na drugo delovno mestov ZCU, na moje mesto pa se določiVujadin Latinović. Pojasnil sem mu,da jaz in moji sodelavci nismo več vcarinski službi SFRJ, temveč v slovenskicarinski službi, na mesto upravnikaCarinarnice Maribor pa me je postavilaRepublika Slovenija oz. sem na tomesto bil postavljen z odločbo predsednikaIzvršnega sveta RS LojzetaPeterleta, ki me edini lahko premesti.Carinika Milan Kolarič in Suad Osmanbegovič v začetku kontole v Zavrču.Foto: Igor Napast, dokumentacija časopisa VečerDovolil sem mu, da se je po telefonuposvetoval z Beogradom, s takratnimdirektorjem ZCU g. Sekulićem. Odločiliso se za odhod iz carinarnice, jaz pasem jim svetoval, naj gredo naravnost6 | CARINA.SI
[CARINARNICA MARIBOR]nazaj v hotel in naj ne poskušajo iskatinasilnih rešitev, saj v tem primeru nebom mogel jamčiti za njihovo varnost.V nedeljo zjutraj smo jih skupaj zorgani državne varnosti pospremili vAvstrijo, saj smo se z avstrijskimi oblastmidogovorili za varen prevoz čeznjihovo ozemlje, čeprav brez ustreznihosebnih dokumentov, vse do Madžarske,tam pa so se Avstrijci dogovoriliz madžarskimi oblastmi, da so varnoprišli do mejnega prehoda v Subotici.V tem času bi morala na zahtevo ZCUpriti iz carinarnice v Zagrebu v Maribor‘izpomoč’, okrog 60 carinikov. Z upravnicoCarinarnice Zagreb sva iskala rešitev,ki bi fante ubranila pred nevarno potjoin očitno sva našla zadosten argument,saj jim na pot ni bilo treba. Zagrebškaupravnica je od Beograda zahtevalavnaprejšnje plačilo potnih stroškov instroškov bivanja za vse carinike; nato ‘izpomoč’ni bila več potrebna, a tudi vstopv Slovenijo ni bil več mogoč.«Podatke zbrala in prispevek pripravila:Hermina Ropoša, CU MariborPrva generacija carinikov na GruškovjuProti koncu osemdesetih, ko so težnjeSlovencev po osamosvojitvi postajalevedno bolj jasne in realne, smo secariniki v Šentilju pogosto šalili na računmorebitne “južne” meje; nekaterenaše sodelavce si v Mariboru srečal spriponko: “Ko bom velik, bom carinikna Kolpi”. Sicer je to takrat izgledalobolj kot šala oz. provokacija, ampaknaše želje so se hitro uresničile.Prva generacija carinikov je s Šentiljaprispela v Gruškovje jeseni 1991. Prvivtisi niso bili najlepši. Če je bil Šentiljtakrat imenovan “dolina nasilja”, se jeporajalo vprašanje, kako bi poimenovaliGruškovje. Ko si malo pogledalnaokrog, si videl hribe, cesto, potok,čez potok zopet cesto, ki je peljala visti smeri, pa brez kontrole. Dejanskoje bila to kotanja, v kateri se je sonceprikazalo za nekaj ur sredi dneva.Prvi zametek mejnega prehoda je bilbivalnik, v katerem so svoje delo družnoopravljali slovenski policisti, hrvaškicariniki in slovenski cariniki. Čez časje prispela druga generacija carinikov,medtem se je prehod dograjeval. Takoje carinski del prehoda sestavljala enotaiz štirih zabojnikov. V skrajnem vzhodnemdelu “kompleksa” sta kraljevalaWC s prho in kuhinja z jedilnico, malovstran se je širil hodnik, napolnjen zomarami. Pravokotno na hodnik je bilše en hodnik, ki je povezoval vstop inizstop ter hkrati omogočal z ene stranidostop do pisarne vodje izpostave, zdruge strani pa do čakalnice za stranketer naprej do prostora za administracijo.V istem prostoru je bil pult, kjerso cariniki vnašali dokumente, in se jezaključil s prostorom za vodjo izmene.Obstajalo je še manjše skladišče, v kateregasmo vstopali z zunanje strani.Izgradnja nadstrešnice na Gruškovju pred 15. letiFoto: Milan KlepCARINA.SI | 7