jubilejna Å¡tevilka - Carinska uprava Republike Slovenije

[CARINARNICA NOVA GORICA] > > > >kaže dejstvo, da niso bili pripravljenina nikakršen odpor, ampak so mislili,da bodo tu našli poslušne Slovence,ki so bili že tako navajeni petdeset letdelati po njihovih zamislih.z vodji špedicij. Razložil sem novosituacijo, da imam trenutno nadzornad dogajanjem, a da ne vem, kako bopotekalo naprej. Dogovorili smo se, dabodo urejali dokumente, dokler bomostvar imeli v rokah mi, če pa bi vodenjein delo prevzeli jugocariniki, bodo s temdelom prenehali. Ker sem še pričakovalpritiske, smo sklenili, da na dokumentihprikažejo kot namembni kraj carinjenjaizpostavo v drugi republiki. Tako namne bi mogli očitati, da ne delamo po njihovihpredpisih. Iznašli smo sistem, kije omogočal, da je bil mednarodni mejniprehod Vrtojba edini prehod v Sloveniji,kjer se je tovorni promet odvijal brezprekinitve. Skupaj z italijansko stranjo,ki nam je trdno stala ob strani, smouredili tranzit slovenskega blaga protiobali. Moram reči, da smo imeli srečo,saj so bili na prehodu redni miličnikiiz Beograda in vojaki iz Vipave. Ne poveljnikmilice ne poveljnik vojske nistadovolila svojim podrejenim vlomov vprostore. Zanimivo, da so celo vprašaliza vodo, če jim jo lahko damo.Dan je mineval v napetem vzdušju.Jugoobiskovalci so izgubljali živce.Kapetana, ime mu je bilo Dragan inje bil Srb iz Like, sem nagovarjal, najse preda naši milici, saj bo tako ohranilsvoje življenje in življenja svojih vojakov.Ni bil ravno navdušen nad idejo,kar precej grobo mi je zabrusil, komuin kakšno zaprisego je dal. Verjel je vJugoslavijo, to je bil njegov edini ideal,ki ga je poleg družine, o kateri mi jepripovedoval, nosil v svojem srcu. Poveljnikzvezne milice, ki je navezal stikez mano, ni vedel, kakšne pristojnostiima nad carino. Izgleda, da na situacijoniso bili pripravljeni. Verjetno so celomislili, da je vse v redu in da so izpolnilipričakovanja nadrejenih. V bistvu pa nibilo tako. Jugocarinikov sem se otreselže zjutraj; odšli so v hotel v Gorico alidomov. Miličniki so me vprašali, kakoteče njihovo delo na prehodu. Povedalsem jih osnovne stvari in jim pokazaldelovna mesta, ki jih morajo pokrivati.Prometa ni bilo veliko. Zame je bilopomembno, da nam niso delali težavin smo lahko kljub njihovi zasedbiopravljali delo popolnoma nemotenoin po slovenskih predpisih. Kakšnaironija. Toliko truda in razbitin, daso mejo zasedli, nato pa teče vse postarem. Svoje naloge niso izpolnili, kerniso vedeli, za kaj je sploh šlo. Na toOkrog 12. ure me je upravnik poklicalna upravo v Novo Gorico, ni pa povedalrazloga. Takoj sem se odpravil. V pisarnista sedela upravnik in delavec Zveznecarinske uprave Branislav Knežić. Bil jevodja enega izmed sektorjev v upravi. Poznalsem ga s sestankov. Govoril je samoBeograjčan. Bil je zelo kratek in jasen.Pokazal mi je odločbo, s katero je bilnameščen za upravnika, in me vprašal,če bom lojalen in bom delal na izpostavipo njegovih ukazih. Pogledal semupravnika, saj nisem dobro razumel teigre. Dejal mi je, naj se odločim sam. Bilsem odkrit in kratek. Rekel sem, da sempač Slovenec, tu imam dom in nimamnobene alternative pri odločitvi. Povedalsem, da priznavam in spoštujem ukazedosedanjega upravnika, ne glede na to,ali ima odločbo ali ne. Ko sem končal,mi je beograjski upravnik rekel samo, daceni mojo odkritost in da bo pač uredilzadeve s svojimi ljudmi. Nisem mu povedal,da svojih ljudi na Vrtojbi sploh nimaveč. Ostal sem v pisarni, on pa je poklical30 | CARINA.SI