[CARINARNICA SEŽANA] > > > > > >nih krajev. Težki delovni pogoji, ko smodrug ob drugem vse noči in dneve stalina odprtem in opravljali kontrolo, sonas zbližali. V njih sem prepoznal čudoviteljudi. Spominjam se njihovih zgodb,s katerimi so nam krajšali dolge nočneure, ko smo stali ob cesti in kurili ogenj,da bi se ogreli v mrzlih poznojesenskihnočeh. V izmeni smo določili nekoga,ki je moral poskrbeti za drva. Tako smoblodili po bližnjem borovem gozdu innabirali suhe veje za kurjavo. Včasihnam je kakšen voznik tovornjaka odsvojega tovora kar sam nametal k ognjunekaj metrskih drv in je bil problem zanekaj časa rešen. Ogenj je bil večni, sajje gorel noč in dan. Nastal je velik kupžerjavice, ki je ves dan tlel, zvečer ga jebilo potrebno samo malo razbrskati indodati nekaj polen.Pozneje, v jeseni se je ozračje močnoohladilo. Ko sem se grel ob ognju, semopazil, da mi je bilo z ene strani toplo,na hrbtu pa se mi je nabirala slana.Smešno je bilo, ko so prišli gradbenidelavci in so začudeni gledali v betonskepodstavke, ki so bili brez opaža.Razumeli so našo stisko in se nisojezili, vedeli so, da smo deske skurili.Hudi so bili le enkrat, ko je zginilalesena lestev. Na začetku je električnoenergijo dovajal majhen agregat, kije glasno brnel noč in dan, a še ta jenapajal samo policijske naprave zakomunikacijo in razsvetljavo.V sosednjih državah, v Hrvaški in v Bosnije divjala vojna. Policijska radijska postajaje še vedno uporabljala frekvence,ki so bile skupne za vso državo. Na tehfrekvencah so delali tudi radijski operaterjidržav in etnij, ki so bile v spopadu.Naši so prejemali navodila po radijskipostaji, zato je morala biti neprestanovključena. Tako so morali vse dnevein noči poslušati prerekanje in žaljivkemed »ujkoti« in »čedoti«. Nekajkrat semposlušal ta sporočila v živo in so mepretresle nizkotne besede in zmerljivke,ki so jih uporabljali, da bi drug drugegačim bolj prizadeli. Med sporočili jebilo veliko pozivov, naj se ena ali drugastran preda, ter razmišljanj o nesmisluvojne. Nenehno smo mislili na vojno, kije besnela nekaj deset kilometrov pročod nas. Ozirali smo se proti Hrvaški inv tihih nočeh se mi je zdelo, da vidimodbleske in slišim grmenje eksplozij.Očitno je obstajala nevarnost, saj sonam gradbinci nedaleč od prehodavkopali nekaj velikih betonskih cevi, kinaj bi služile kot zaklonišče.Kmalu so razumeli, da bomo zaradibližajoče se zime potrebovali električnoenergijo za ogrevanje bivalnikov,zato so pripeljali star, malo večji agregat.Bil je smešno okroglo zaobljen,kot da je bil narejen na Kitajskem.Brnel je noč in dan, ni smel ostatibrez goriva, saj ga je bilo težko ponovnozagnati. Splezali smo nanj invtaknili lij, ki smo ga naredili tako,da smo plastenki odrezali dno. Kerje stroj zelo vibriral, je nafta pogostostekla po pokrovu, zato smo drseli popokrovu in potrebne je bilo precejspretnosti, da nismo zgrmeli na tla.Kadar je močno deževalo, smo žrebali»žrtev«, ki je šla točit gorivo.Potniki nas v začetku niso jemali resno.Pritoževali so se in nekateri celojezili, češ da tu ni meje. Velikokratsmo morali zaustavljati vozila, ki bisicer z vso hitrostjo peljala mimo.Včasih je bilo veliko hudih besed innejevolje. Cariniki smo se res moralidokazati z delom. Resnično je izgledaloprecej čudno, saj sta bila mejnaprehoda skromno urejena in precejoddaljena drug od drugega.Na hrvaški strani je bila samo policijskakontrola. Nekaj časa smo gostili tudi hrvaškecarinike, ki na svoji strani še nisoimeli urejenih primernih prostorov zadelo. Odstopili smo jim del našegaprostora, tako sta na kontroli stala skupajslovenski in hrvaški carinik. Pravtako so to bili starejši delavci in marsikogasmo poznali že od prej. Težavaje bila le, ker niso poznali postopkovv cestnem prometu, saj so prej delaliv luki. Morali smo jim pomagati in odnas so se učili. Za tovor na tovornjakihsmo v začetku samo zbirali račune injih vpisovali v nekakšen kontrolnik.Kmalu se je začelo delo po predpisanihpostopkih. Uvedli smo dovolilnice,plačilo cestnih taks in normalen sistemnadzora. Hudo je bilo, ko so začelizaradi vedno hujših spopadov v Bosniprihajati na mejo begunci. Doma sopobrali so najnujnejše in se poskušalizateči na Zahod. Zelo težki so bili prizori,ko so se očetje poslavljali od svojihdružin. Rekli so nam: »Pripeljal sem jihdo vaše meje in sedaj se vračam nafronto.« Veliko žalostnih trenutkov jebilo, veliko prelitih solz, dolgi objemi,poljubi, bledi obrazi, poslavljanje, mordaza vedno. Težko je bilo tistim, ki nisoimeli potrebnih dokumentov in so namv obraz očitali, da jih vračamo v smrt.Naša meja je postajala vedno bolj pravameja, trda, stroga in nepopustljiva.Prebivalci Staroda so novo mejo prijaznosprejeli. Odstopili so zemljišče zamejni prehod. Dobro voljo so pokazalitudi s tem, da so nas obiskovali in veseloogovarjali: »Kako ste kaj, fantje?« Izdomače gostilne je prišlo ob otvoritvinekaj hrane in pijače. Mala vasicaStarod je na nadmorski višini približno700 metrov. Prebivalci so večinomastarejši ljudje. Nad vasjo so na vrhuGradina ostanki gradišča. Tod potekanajkrajša pot iz Tržaškega v Kvarnerskizaliv. Prebivalci so ponosni na svojegasvetnika svetega Hijeronima, ki naj bibil domnevno doma od tod.Novi mejni prehod so na začetkupoimenovali Podgrad in ime se ježe dobro prijelo. Vendar so Starojciprotestirali in vztrajali, naj se imenujeStarod. Vztrajni in trdoživi, kakor so,so dosegli preimenovanje.Dušan Štrancar, CU Sežana22 | CARINA.SI
[CARINARNICA SEŽANA]Na ŽP Sežana smo srečevali različne ljudiDo osamosvojitve <strong>Slovenije</strong> sem delalna Carinski izpostavi ŽP Sežana podokriljem takratne Carinarnice Sežana.Delo na ŽP Sežana je bilo pred osamosvojitvijo<strong>Slovenije</strong> zelo naporno. Potnikoviz bivše skupne države Jugoslavijeje bilo veliko, upoštevati je bilo potrebnopredpise Zvezne carinske upravetakratne Jugoslavije; režim je bil zelooster; omejen je bil iznos dinarskih indeviznih plačilnih sredstev, obenem paje bil omejen vnos blaga.Delalo se je nepretrgoma po dvanajstur dnevno, potem pa smo po dnevniizmeni zaradi velikega števila potnikovprišli še na pomoč nočni izmeni,da so bili večerni vlaki pregledani včim krajšem času in so bile zamudevlakov čim manjše. Vstopni potniškivlaki so bili tako polni, da carinskekontrole nismo mogli opraviti navlaku in smo potnike, ki so napolnilihodnike vlaka, skupaj s prtljago pospremiliv pregledni prostor izpostaveter tam opravili carinske formalnosti.Kontrola na vlaku je bila naporna, sajje bil še najmanjši kotiček napolnjenz blagom.Struktura potnikov je bila različna,z različnih jezikovnih območij, takoda se je bilo včasih res težko sporazumeti.Obračun dajatev za blago,ki so ga potniki nosili s seboj, je potekalna vlaku. Carinik je imel blokza obračun dajatev, določil je njihovznesek, potniki pa so lahko plačevali vgotovini ali s čeki vseh jugoslovanskihbank, ki so bili velikokrat izpolnjeni vcirilici. Opravka je imel z različnimiplačilnimi sredstvi, ki si jih je na vlakutlačil kar v žep, nato pa po koncu izmenenapravil obračun. Na vlaku jebil ves prepoten, velikokrat je umazaluniformo. V komunikaciji s potnikije moral vsaj delno obvladati jezikebivše države, v primeru nejasnosti paso pomagali kolegi iz ostalih republikbivše Jugoslavije.Veliko blaga je bilo na vlaku skritega,potniki so si izmišljali vse vrste prevar,da bi prenesli blago preko meje brezplačila dajatev.7. oktobra 1991 smo popoldne prejelisporočilo vodje izpostave, da bo 8. oktobraadministrativna meja med Slovenijoin Hrvaško postala prava meja zvzpostavljenim carinskim nadzorom.S sodelavci smo takoj poskrbeli zanajnujnejšo potrebno opremo (pisalnistroj, carinske pečate, ročne kontrolnike…), ki smo jo naslednji dan vzelis seboj na ŽP Ilirska Bistrica. Tamnas je čakal samo prazen bivalnik,v katerem smo opravljali vsa dela innaloge za potrebe carinske službe. Naizpostavi smo opravljali pregled nadpotniki in blagom, ki se je prevažalo.Potrebno je bilo veliko strpnosti inrazumevanja, saj se potniki na vlakihniso mogli sprijazniti z dejstvom, dase je vzpostavila meja med sosednjimarepublikama. Zanimiva in hkrati težkaŽelezniška postaja SežanaŽelezniška postaja Ilirska BistricaCARINA.SI | 23