<strong>2010</strong>/2 <strong>AR</strong>V spomin / In memoriam
<strong>AR</strong> <strong>2010</strong>/2Vojteh Ravnikar (1943 - <strong>2010</strong>)Če na hitro obidemo Vojtehovo vlogo in mesto v prostorunaše generacije kolegov in tega obdobja v stroki, sedotikamo vsaj štirih poglavitnih polj: Vojteh kot arhitekt,kot publicist in razširjevalec našega arhitekturnegaprostora in seveda kot pedagog.Je pa (<strong>za</strong>me in <strong>za</strong> še kar nekaj drugih srečnežev) zelopomemben še ena pogled na njegovo osebnost, še enanjegova lastnost: njegova karizma. S svojo neverjetnoenergijo je že kot študent v ožjo in širšo družbo pritegnilizredno barvit krog prijateljev in sopotnikov.Vojteh je predstavljal mojo drugo , vzporedno šoloarhitekture, takšno, kot bi jo moral biti deležen sleherništudent. A vendar je to bila šola, ki je kot takšne,takrat ko je trajala, sploh nisem <strong>za</strong>znal. To je bila šolavsega tistega vzporednega, ki mora nujno prežemati<strong>arhitekturo</strong>, če ne želimo, da ostane prazna lupina. Šolatistega, kar mora nujno spremljati učenje o tehnikah alizgodovini arhitekture, kar ti nudi normalna šola. Tu pagre <strong>za</strong> tisto, česar uradna šola ne more dati. In kljub mojisreči, da sem lahko od doma kar nekaj prinesel s seboj,mi je prav Vojteh z atmosfero svojega okolja odprl tistonujno pove<strong>za</strong>vo s svetom, ki ga nekako sam nisem znalpovezovati z <strong>arhitekturo</strong>.Vojteha sem spoznal tako, da me je k njemu odvlekelMatjaž Gar<strong>za</strong>rolli pomagat pri nekem natečaju. TakratGar<strong>za</strong>rolli seveda še ni bil arhitekt, bil pa je moj kolegav letniku, najtesnejši prijatelj, 'brat' in sosanjač oarhitekturah, ki smo jih bili sposobni uresničiti šelemnogo kasneje. In bil je on tisti, ki je Vojteha kasnejespeljal v Sežano in bil z njim duša 'Skupine Kras', v 80tihparadnega konja mlajše slovenske arhitekture.Torej sem <strong>za</strong>čel kot risar takrat pet let starejšega kolege,Vojteha, ki je, kljub temu da je bil še brez diplome,vendarle pet let, torej veke starejši, predvsem je že vedelkaj je to arhitektura z vsemi pomeni, ki jih nosi s seboj,in to po najrazličnejših razmislekih, ki so temeljili naprebranem, pa tudi na neverjetnih intuicijah in pove<strong>za</strong>vah,na vzporejanjih z domačimi in tujimi zgledi, ki smo jihtisti, v prvem letniku, spoznavali le preko sporadičnega,neorganiziranega, preskakovanja študijskega programa,malih kraj z miz starejših,.. (Podobne šole pri Vojtehu jebil malo kasneje z njim deležen Aleš Vodopivec in sevedaše mnogi drugi!).A ta odnos seveda ni bil odnos 'arhitekt, avtor – risar'.Šlo je <strong>za</strong> poseben tip družabnega življenja skupine, kise je nabrala okrog natečaja (tega je vendarle <strong>za</strong>stavilin izpeljal Vojteh), ne da bi ostali imeli kakršenkoliobčutek podrejenosti. Gnetli smo se in hodili drug čezdrugega, butali z glavami v poševnine mansardne etažehiše tam na Dermotovi ulici. Že samo delo na natečajuje predstavljalo žurko, ne vedno v prid izdelku. Nam, kiseveda vsega sploh nismo razumeli, je dovolil tudi malanagajanja, celo v času, ko smo vsi skupaj že <strong>za</strong>mujalioddajo (takrat je to še bilo mogoče!).Vmes je prišel mimo sosed Suhi, vzkliknil 'Vivat, crescat,floreat' ali kakšno podobno uporabnost in se, kot običajnoprof. Edvard Ravnikar, z rokami na hrbtu hitro obrnil napeti in odšel.9