AR 2010/2 - Fakulteta za arhitekturo

AR 2010/2Beatriz Tomšič ČerkezArhitektura med gradnjo in rušenjem identiteteMedtem ko lahko določene elemente identitete najdemo ločeno vštevilnih posameznikih, enake kombinacije nikoli ne srečamo into je tisto, kar daje vsakemu posamezniku bogastvo in vrednostter naredi vsakega človeka edinstvenega in nenadomestljivega;vsako družbo kot skupnost posameznikov pa specifično inenkratno. Enako tudi arhitekturo kot družbeni proizvod.Če želimo razpravljati o identifikaciji z določenim prostorom,lahko pregledamo zapise, ki jih je v znamenitem delu Poetikaprostora predstavil francoski filozof G. Bachelard (2001). Avtorse sprašuje, ali je mogoče osmisliti konkretno esenco stvari, kibi pojasnila podobe zaščitene intimnosti, nastale ob spominih nadom, bivalni prostor, naš kotiček v svetu. Predstavlja tezo, davsak prostor, v katerem dejansko bivamo, skriva v svojem bistvupojem hiše, ki ga tvorijo naši spomini in imaginacija. Bistvenamoč koncepta je v integraciji misli, spominov in sanj. Rojstnahiša je vtisnila v nas hierarhijo funkcij bivanja. V nas žividiagram načina bivanja in vse nadaljnje hiše so samo variacijeosnovne teme. Hiša je stanje duha in vsak detajl govori o njemter dovoljuje, da ga beremo. Tako kot je na določeni ravni prvahiša model načina bivanja, postane (prvo) mesto model urbanegaprostora.Mesto je tudi kolaž, ki pomeni sobivanje različnih zakonov:tradicija in odprtost na novo, možnost prehajanja iz vzorca vvzorec. Arhitektura je kolektivna umetnost, mišljena za mesto,in zato odbija zgolj osebne rešitve, ekscentričnost, muhavostin čezmerno eksperimentiranje. Ta drža postavlja vsakostvaritev v obvezno objektivno kolektivno soočenje s prejšnjimigeneracijami graditeljev. Ker je tendenca arhitekture gradnjaza več generacij, se v njej razvijajo posebna dialektika medrazličnimi nazori, časovne opredelitve, posebnost arhitektain mnogo drugih dejavnikov, ki spremljajo nastanek vsakeganovega objekta. Za tem stoji tudi kompleksna sodba o odnosihmed arhitekturo in zgodovino, o pojmovanju bivanja, kolektivnihželja in domišljije, pravi F. Purini (1986). Identiteta predvidevaposeben odnos ljudi do njihove lastne zgodovine oz. preteklosti.Skupnosti tako črpajo svojo identiteto iz spomina na nek skupenizvor in okrepijo občutek pripadnosti ter samozavesti.Materialna kultura in etnično čiščenjeKo je bil leta 2006 izveden bombni napad na Zlato mošejo vmestu Samara v Iraku, je R. Bevan napisal članek s pomenljivimnaslovom: “Dvojni napad na temelje družbe.” Avtor se je čudildejstvu, da je na zahodu vladalo presenečenje o tem, da jebombardiranje mošeje, ki je sveto mesto za šiite, dobilo več kotsto povračilnih napadov na sunitske mošeje in odprlo jasno potsektaški državljanski vojni. Uničenje slavne kupole zlate mošejeje bilo pravzaprav opozorilo o vse hujših etničnih čiščenjih.Napadi na stavbe so pogosto znamenje oz. gredo z roko v roki znapadi na ljudi. Enak primer je bilo uničevanje mošej, knjižnicin mostov v Mostarju, v času genocidne vojne v Bosni, praviavtor.“Pomislite na t. i. Kristallnacht, noč leta 1938, ko je bilo uničenihna stotine sinagog in judovskih podjetij po vsem nacističnemrajhu in oblikovan proto-genocidni pogrom, ki je zaznamovalnadaljnje korake v brezmejno temno klet barbarstva,” nadaljujeBevan. Razbijanje kipov Bude v Bamiyanu, Afganistan, to je bildel kampanje za preprečevanje delovanja domačinov Hazara, kiso se upirali talibanom. Kipi so bili za njih simbol njihove regijein prostora.Arhitektura je lahko močno simbolno sredstvo: mošeja nisamo mošeja, ampak predstavlja prisotnost skupnosti, ki je zasovražnike označena za izbris ali izgon. Zato je kulturno čiščenjeneločljivo povezano z etničnim čiščenjem in genocidom. NaMednarodnem kazenskem sodišču za nekdanjo Jugoslavijo vHaagu je en sodnik odločil, da uničevanje mošej okoli Srebrenicepriča o genocidni nameri množičnih pobojev. Knjižnica, muzejali umetniška galerija je prostor zgodovinskega spomina, dokazduhovne povezave skupnosti s preteklostjo, ki “legitimizira”sedanjost. V ekstremnih okoliščinah, ker so spomini, zgodovinain identiteta tesno povezani z arhitekturo in prostorom, sokraji z določenimi pomeni namerno “izbrani za pozabo”.Riedlmayer pravi, da obstaja vse večje zavedanje o povezavahmed sistematičnim preganjanjem in izgonom etničnih inverskih skupnosti ter uničevanjem kulturne in verske dediščine,povezane s temi skupnostmi (2002). Če etničnost skupine jeopredeljena s skupnim izvorom in kulturo, etnično čiščenjeje odstranitev članov ene od teh skupin iz kraja, ki ga samiopredelijo kot svojega. Ker etnične skupine so kulturnoopredeljene, jih je mogoče odpraviti, če njihova kultura izgine,tudi če ni fizične odstranitve oseb. Zato je sistematično innamerno uničevanje materialne kulture, ki je opredeljena kotpripadajoča določeni etnični skupini, sestavni del kulturnegačiščenja. “Ubijanje oseb uniči posameznikov spomin. Uničenjekulturne dediščine izbriše spomin na skupino ljudi. To je, kotda ne bi bili nikoli tam,” pravi Riedlmayer. Uničenje materialnekulture, ki opredeli določeno etnično skupino, gotovo vodi vizbris, obliko damnatae memoriae, ki je značilna za dejanja“zmagovalcev” v zgodovini v vseh obdobjih (de Condappa 2008).Povzročanje škode na materialni kulturni dediščini sprožimočne čustvene odzive. Materialna kultura v obliki pokopališč,sakralnih spomenikov, zgodovinskih stavb in tako naprejzagotavlja močno povezanost skupine ter posameznika in je zatotako pomembna v kontekstu pomena kulturnega genocida, sajponuja otipljiv potencialni rezervoar “legitimnosti”, ki se lahkouporablja kot izgovor pri zahtevkih nad ozemljem in identiteto,zlasti etnično identiteto. Kulturno čiščenje je komplementarnodejanje etničnim čiščenjem; je del procesa, pri katerem počasipostaja etnično čiščenje zakonita in sprejemljiva oblika ukrepanja.Pogled na kulturno čiščenje je treba opraviti iz perspektivematerialne kulture, ki ni pasivna: predmeti aktivno gradijoin strukturirajo družbe (Giddens 1984). Tako kot materialnakultura lahko strukturira družbo, ima tudi potencial, da družbe“de-strukturira” kot enotne skupine in učinkovito razgradiskupne identitete. Moč materialne kulture kot zgodovinsko indružbeno konstruiran diskurz je treba prav tako obravnavatikot dejavnik namernih poskusov pogajanj in uničenja. Takokot se spreminja kontekst, na primer v času konfliktov, takose spreminja potencialna vloga materialne kulture, ki postanesimbol skupinske identitete.Primer: mesto Stolac v Bosni in HercegoviniBosna in Hercegovina ima od nekdaj posebno identiteto. Tospecifičnost in njeno zgodnjo politično avtonomijo dolgujedvema dejavnikoma. Nahaja se na glavni trgovski poti z vzhoda,ki vodi čez Malo Azijo do Benetk in Jadrana, in je bila od nekdaj“vrata Evrope na Orient”. Od srednjega veka je bila Bosnavečplastna družba, kjer so kulturni in religiozni elementi vplivalidrug na drugega. V srednjeveški Evropi je bila Kraljevina Bosnakraj, kjer so tri krščanske cerkve, Pravoslavna, Rimskokatoliškacerkev in šizmatične lokalne bosanske cerkve (t.i. bogumili)živele skupaj. Pred približno 500 leti je prišel Islam in leta 1700je več kot polovica prebivalstva sprejela to vero (Riedlmayer24