AR 2010/2 - Fakulteta za arhitekturo

2010/2 ARNatečaj (potrebno je povedati, da prof. Edo Ravnikarštudentskih udejstvovanj na natečajih ni odobraval, toje po njegovem mnenju preveč vzpodbujalo pragmatičnomišljenje!) je vedno predstavljal nek vrh, resumerazmišljanja o posameznem segmentu pojmovanjaprostora, ki nam ga je, pomagačem , razložil vednouporabljajoč slikovite primerjave iz filma, muzike,narave, zgodovine in umetnosti na sploh.A družbe okrog Vojteha nikakor niso sestavljali learhitekti oziroma študenti arhitekture. Bila je izrednopestra: od ljubljanskih in novogoriški sošolcev insosedov, do aktualne ljubljanske kulturne avantgardein subverzije. Nekateri so danes uveljavljene osebnosti,drugi so poniknli, a vsi po vrsti so bili pomembni zaformiranje nekega pogleda na svet, neke vizije.Natečajne žurke so se potem raztegnile na pooddajnaodzvanjanja s premisleki, pomisleki, komentarji, naproslave eventualnih odkupov, celo nagrad,… našportne piknike, vendar tudi s skiciranjem, slikanjem,zabavanjem, že kar norenjem s takrat že aktualnokonceptualno umetnostjo, ki pa je bila v tem krogu vednosprejeta nekako z veselo ironijo.Vse je bilo seveda polno zabeljeno, a vendar vednovsebinsko intenzivno: od razprav o arhitekturi, umetnosti,filmu, in seveda jazzu, ki je bil tedaj v Sloveniji, skupaj zneverjetno mednarodno zasedbo nastopajočih, nekako navišku svojih moči in temu ustrezni popularnosti. Vrstiliso se krajši izleti po Sloveniji in zlasti Italiji, podaljšanivikendi na Cresu,..Vedno povezano z nekim ogledom,nato hrano in pijačo in razpotegnjenimi razpravami,simpoziji v osnovnem pomenu besede.Tako je Indija in Nepal, kamor sva ga z MatjažemGarzarollijem, takrat sva bila že samostojna natečajnanagrajenca, odvlekla na trimesečno pot, predstavljalanekakšen vrhunec in začetek prekinitev mojega najboljtesnega druženja z Vojtehom.Potem je sledil še en val, seveda na nekoliko profesionalnoobveznejšem, odgovornejšem nivoju: Skupina okrogAB je že imela bolj profilirane zahteve: Tu je bil Vojtehmed gonilnimi predvsem v akcijah, s katerimi smo želelirazširiti takratni splošni arhitekturni interes na njenemejne a po našem mnenju zelo pomembne opredelitve:živeti z dediščino, življenje mesta z reko, arhitektura innjeno nasilje.Seveda je njegov odhod v Sežano nekako še oddaljilnajine najtesnejše stike, a ti nikakor niso zamrli. Tudipo njegovem povratku, ob ustanovitvi ljubljanskedepandanse Kraškega zidarja, smo še kar uspešno skupajstopili v natečaje (z Meto Hočevar, Alešem Vodopivcem, zMatjažem Garzarollijem.Da bi se kasneje to sodelovanje in druženje nadaljevalo vPiranu, ob Arhitekturnih dnevih, ki jih je Vojteh poganjaldo konca svojih moči.doc. Jurij Kobe10