Waldorfske novice - Pomlad 2012

K a z a l o 

Waldorfske novice 

Časopis Waldorfske šole Ljubljana 

pomlad 2012, zaporedna št. 73 

Waldorfska šola Ljubljana 

Streliška 12, 1000 Ljubljana 

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41 

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775 

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si 

Izdajatelj: 

PARSIVAL, zavod, Ljubljana 

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje 

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909 

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474 

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si 

Uredniški odbor: 

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič, 

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš 

OE MB Mateja Jobstl 

OE Celje Boštjan Štrajhar 

Sodelavci: 

David Brierley, Alja Tasi, Sarah Kane, 

Anja Bošnjak, Magda Mlekuž, Simona Pajk, 

Jasminka Dedič Azinović, Regalena Melrose, 

Vera Grobelšek, učenci 5.r 

OE Maribor: 

Anica Lonec, Elena Bergant, učenci 5.r 

OE Celje: 

Cita Majcen Kovačič, Mojca Marija Kavchic, 

Tanja Razgoršek Kumer 

Fotografije: 

Domen Gostiša, Magda Mlekuž, 

Jasminka Dedič Azinović, Arhiv WŠL, 

Arhiv OE Celje, Arhiv OE Maribor 

Naslovnica: 

Marina Nuvak - 1. razred v botaničnem vrtu 

Lektoriranje: 

Klemen Lah 

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net 

Kazalo 2 

Uvodnik 3 

Gostujoče pero 4 

Pisati ali ne pisati 2. del 4 

Iz tujega tiska 6 

Kako govoriti, da nas bodo drugi slišali 6 

Širimo obzorja 8 

Zakaj je waldorfska pedag. učinkovita 8 

Nikola Tesla, intervju iz leta 1899 10 

Bivši waldorfski učenci pripovedujejo 13 

Življenje je gibanje in gibanje je življenje 14 

Utrinki 15 

Utrinki iz Tamarja 15 

Vestine 16 

Vabimo vas 17 

Izobraževanje: Šola življenja 17 

OE Celje 19 

Praznovanje rojstnih dni v vrtcu 19 

Športna zima 20 

OE Maribor 20 

Utrinki iz klopi 20 

Smučanje na Soriški planini 21 

Dan odprtih vrat v Mariboru 22 

Časopis izhaja štirikrat letno 

skupaj z revijo Svitanje. 

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov 

in knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa 

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem 

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem 

avtorja. 

ISSN 1854-0430 

2 Waldorfske novice, pomlad 2012 

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport

U v o d n i k 

Iztok Kordiš 

In sedaj zares. 21. stoletje je tu. Po dvanajstih letih zdaj že lahko vidimo, da je to 

res čas velikih sprememb, čas iskanja odgovorov na množico vprašanj, čas iskanja 

novih poti, čas za uveljavljanje novih načinov razmišljanja in urejanja družbe, 

čas novih vrednot, pa tudi čas za resnično uveljavitev waldorfske pedagogike. 

Vedno poudarjam, da je Steiner že pred stotimi leti govoril, da je to pedagogika 

21. stoletja, toda tako jasno kot na letošnjem marčevskem srečanju ravnateljev 

na Bledu ni bilo to izraženo še nikoli, vsaj ne izven waldorfskih krogov. Kvalitetna 

predavanja so se, predvsem drugi dan, vrstila eno za drugim. Teme so bile 

različne, vsi predavatelji pa so, vsak s svojega zornega kota, govorili o krizi sedanjega 

sistema poučevanja, o neuspehu in neučinkovitosti devetletke, o nujnih 

spremembah, nekateri tudi o varčevanju, predvsem pa o potrebi po drugačnem 

pristopu, po tem, da danes otroci in mladostniki ne potrebujejo več zasipanja z 

množico podatkov, temveč kompleksen pristop k celostnemu razvoju. Waldorfske 

pedagogike direktno sicer ni omenjal nihče, ampak res je dober občutek, ko 

slišiš vsa ta razmišljanja in lahko dodaš le, da tako mi delamo že dvajseto leto, v 

svetu pa že skoraj sto let. 

Zelo zanimivo je poslušati predavanja doktorjev in znanstvenikov, ki z najmodernejšimi 

spoznanji delovanja možgan potrjujejo naše teorije. Zadnje predavanje 

dr. med. Tine Bregar je govoril o razvoju in delovanju možgan najstnikov, 

kako in zakaj najstniki delujejo in se obnašajo tako kot se in zakaj jih po navadi 

ne razumemo. Najstnikovi možgani niso pomanjšani možgani odraslega, ampak 

v tem obdobju delujejo drugače. Če je pri odraslem človeku za zaznavo npr. čustvenega 

stanja sogovornika odgovoren en center, pri najstnikih deluje povsem 

drug in zato svet dejansko zaznavajo drugače. Zato so nesporazumi in občutek 

nerazumevanja tako pogosti. Nekatere sposobnosti možgan so v tem obdobju 

manjše kot prej in enostavno od najstnikov ne moremo zahtevati vsega. Zelo pa 

je pomembno, da jih spoštujemo, da se čutijo sprejete in enakovredne, ne enakopravne, 

ampak enakovredne in spoštovane v svojem človeškem dostojanstvu. Pomembno 

je tudi vodenje. Starši in učitelji se moramo zavedati svoje vloge vodij in 

tistih, ki postavljajo jasne meje. Pomembna je osebna avtoriteta tako staršev kot 

učiteljev. Večina odraslih z ''vzgojo'' spodjeda integriteto najstnikov. Za najstnike 

ni pomembno, kaj govorimo, tega sploh ne slišijo, zelo dobro pa opazijo, kaj 

delamo. Kljub različnim težavam in viharnim spremembam, ali pa mogoče prav 

zaradi tega, pa so najstniki v tem obdobju na enem od vrhuncev ustvarjalnosti. 

In prav preko ustvarjalnosti lahko vzpodbudimo njihovo zanimanje za delo, za 

oblikovanje delovnih navad, kar je v tem obdobju tako pomembno. Česar možgani 

namreč ne rabijo, opustijo. Če igrajo le računalniške igrice, bodo razvili le to 

sposobnost. Če pa jim vzbudimo veselje do aktivnega, kreativnega dela, gibanja, 

umetnosti, znanosti, bodo to nesli s seboj v življenje. 

Vse to, kar je sedaj izhodišče sodobnega pedagoškega gibanja, smo vsa leta 

delovanja skušali živeti in preko predavanj prenašati na druge. Razvoj odgovornih, 

ustvarjalnih ljudi, je ena od prvenstvenih nalog vsake pedagogike in zato 

smo se odločili, da bo to tudi glavna tema mednarodne konference, ki jo pripravljamo 

septembra v okviru praznovanj ob 20. letnici delovanja Waldorfske šole 

Ljubljana. Povabili bomo ugledne mednarodne strokovnjake iz waldorfskih in 

newaldorfskih krogov, da predstavijo svoj vidik pomena ustvarjalnosti, dejavnike 

razvoja in zaviranja pri učencih in učiteljih ter vlogo šole pri zagotavljanju 

novih priložnosti za razvoj zdravih, ustvarjalnih potencialov. Namenjena je tako 

strokovnjakom, učiteljem, kot tudi staršem in drugim, ki jih ta snov zanima. Že 

sedaj vabljeni. 

Waldorfske novice, pomlad 2012 3

G o s t u j o č e p e r o 

izred. prof. David L. Brierley 

Kultiviranje čustev 

Pisati ali ne pisati 

2. del 

Rokopis je kompleksen proces, ki se opira na 

zapletene senzomotorične zaznave. Proces, 

ki poteka pri rokopisu, in veščine, ki so za to 

potrebne, so bile pred nedavnim predmet mnogih raziskav, 

zlasti nevrofiziološkega raziskovanja, pa tudi estetike pisanja in 

pismenosti. To so ves čas primerjali s procesi, ki so vključeni v 

vedno bolj pogosto uporabo računalniške miške, tipkovnice in 

ekrana. 

Predhodno so bile raziskave v veliki meri omejene na vpliv 

vizualne percepcije in senzomotorične aktivnosti, toda v 

zadnjih letih so se zadeve lotili s psihološkega, fenomenografskega 

in filozofskega vidika. Prvič so dognali, da so ta 

področja med seboj tesno povezana. 

Večina pisanja se danes dogaja ob uporabi pripomočkov, 

kot je mobilni telefon in računalnik. Preklop s peresa, 

roke in papirja na miško, tipkovnico in ekran, je eden 

pomembnejših prehodov današnjega časa. Anne Mangen, 

raziskovalka na univerzi v Stavangerju na Norveškem, in 

njen kolega na univerzi v Marseillu Jean-Luc Velay označujeta 

rokopis kot enoročno dejavnost, medtem ko je tipkanje 

dvoročno. 

Proces pisanja z roko je počasnejši kot proces tipkanja. 

Tudi vizualna pozornost pišočega je drugačna. Pri rokopisu 

je pozornost usmerjena v konico peresa, stopnja koncentracije 

je visoka. Pri tipkanju je pozornost deljena na motorični 

del ob procesu udarjanja tipk in vizualni del gledanja 

v ekran. Seveda je tudi izdelava vsake od črk drugačna. 

Črko oblikujemo tako, da naredimo obliko, ki jo lahko drugi 

prepoznajo. Z vidika drugih je rezultat oseben. Pri tipkanju 

pa so črke vnaprej oblikovane in standardizirane. 

Znano je, da ima uporaba rok in njihovo upravljanje pomembno 

vlogo pri kognitivnem razvoju in jezikovni spretnosti. 

Mnogi znanstveniki so mnenja, da je upad bralne 

sposobnosti v zadnjih letih povezano z dejstvom, da se 

vedno več otrok namesto z oblikovanjem črk uči pisati s 

tipkanjem. Jasno se je pokazalo, kako pomembno pri učnih 

procesih je vprašanje heptične spretnosti. Heptično zaznavanje 

je kombinacija tipnega zaznavanja, generiranega 

z motoričnimi ukazi. Razum in roka se povežeta v dejanje. 

Rokopis je tesno povezan s čutnim zaznavanjem, tj. zavedanjem 

drugih delov telesa v nasprotju z zavestjo o zunanjem 

svetu. Zato je pri obvladovanju obvladovanja umetnosti 

pisanja pomembna pokončnost. 

Pisanje z roko je nesporno temeljna spretnost v razvoju 

otrokovih kognitivnih sposobnosti. Vendar so v zadnjem 

času več pozornosti namenili tehnološkemu 

napredku. Paradoksalno 

je, da se je razvoj pisanja 

dogajal v soglasju s tehnološkim 

napredkom – od papirusa, peresa, 

nalivnika in tiskarskega stroja. 

Pisanje je od nekdaj odvisno 

od ročnih spretnosti, intelektualnih 

sposobnosti in estetskega razumevanja. Zveza med 

temi tremi je pomembna, ko se odločamo o pomenu pisanja 

z roko. Pa vendar se sedaj postavi vprašanje vpliva, 

ki ga ima digitalna tehnologija na pisanje, branje in razumevanje. 

Gunther Kress je ekspert na tem področju.Kress 

zagovarja, da potrebujemo novo teorijo smisla t.j. kako se 

stvarno, fizično dejanje pisanja povezuje s telesnim dojemanjem 

pomena. To se mora odražati v načinih opismenjevanja. 

Zdi se, da v visoko tehnološkem svetu, utelešeno 

znanje, vloga telesa pri učenju, pomeni pot naprej. Pisava 

je nastala z integracijo heptično-kinestetičnih in taktilnih 

komponent. Ena je vizualna, ko črke gledamo, druga je 

oblikovanje le-teh. To pomeni, da uporaba tipkovnice spremeni 

funkcijo roke in razuma. Kadar pišemo, uporabljamo 

eno roko, ko tipkamo pa dve (ne v mojem primeru!). Roka, 

ki ne piše, ima komplementarno vlogo, ko se vedno znova 

prestavlja po papirju in nevtralizira gibanje roke, ki piše. 

Pri desničarjih je za lingvistične procese zadolžena leva možganska 

hemisfera. 

Pisanje z roko je počasnejša in bolj garaška izkušnja. Pred 

dvajsetimi leti je Haas posredoval mnenja o tem, kako bo to 

vplivalo na spremembo materialnih in mentalnih aspektov 

pismenosti. 

Uporaba palca in dveh prstov je tista, ki naredi rokopis 

tako poseben. Vključuje čudovito, okretno medsebojno delovanje 

palca in kazalca ob podpori sredinca. Človek lahko 

z žličko meša kavo z dvema prstoma, toda rokopis je kombinacija 

stabilnosti in toka, ki potrebuje vse tri prste. To 

daje možnost dodatne moči vrtenja, dopušča pa tudi natančnejše 

gibanje nalivnega peresa. Rokopis zahteva tako 

milino kot stabilnost. Trije partnerji se med seboj pogovarjajo. 

Temu rečejo 'pravilo palca in prstov'. Pisanje je v človekovi 

genski zasnovi pomembna dejavnost. Razum si ne upa 

pomisliti, kako je rokopis oblikoval svet časopisov, pesmi, 

seznamov, dogovorov, pisem, računov, poslovnih knjig, poročil, 

romanov, zaznamkov, pogodb, receptov, znanstvenih 

člankov, ki so preobrazili našo kolektivno zavest in našo 

vse večjo učenost. 

Pisanje besed s peresom je nevrološko pomembno, pri 

lepopisju je potrebno sodelovanje dveh prstov in palca. 

Trebuh nalivnika tik nad peresom leži udobno med dvema 

blazinicama palca in kazalca ter bokom sredinca. Gibanje 

prstov preide v gibanje roke in zapestja, ki omogoča tekoče 

in ritmično gibanje po listu. Ne glede na to, ali človek podpisuje 

smrtno obsodbo ali daje avtogram. Ko je Christopher 

Latham Scholes izumil pisalni stroj in ko so ga v puškarni 

Remington&Co. izdelali, se je, kot je dejal Mark Twain, prvi, 

ki je oddal natipkan rokopis, mnogo tega izgubilo. Stališče, 

da je mogoče znanje predstaviti onstran naših teles, preko 

zapletenega nevrološkega sistema, je pomembno za razu- 

4 Waldorfske novice pomlad 2012

mevanje tega, kar pišemo. Inteligenca roke zaostaja za jezikom. 

Pri tipkanju beseda nič več ne gre skozi roko, ki piše. 

Roka je oddaljena od sveta besede. Notranje življenje je degradirano 

in mehanizirano pisanje prikriva značaj pisatelja. 

Pisanje postane brezosebno in raztelešeno. Zaradi tega 

mnogi naši vodilni pisatelji še vedno raje uporabijo nalivno 

pero, nekateri celo dajo rokopis strojepiski, da ga natipka. 

Nalivno pero je pripomoček, s katerim lahko obdržimo tok 

misli. Rokopis ima tako prostorski kot časovni aspekt. 

Martin Heidegger vidi to s fenomenološkega gledišča, ko 

govori o 'fizičnosti procesa pisanja'. Pri tem misli na to, na 

kakšen način igrajo roke in prsti pomembno vlogo v celotnem 

čutnem sistemu. Kadar pišemo na pisalni stroj, pravi 

Heidegger: 'Beseda nič več ne prehaja skozi roko, ki piše in 

deluje avtentično, ampak skozi mehaniziran pritisk roke. 

Pisalni stroj iztrga besedilo iz pomembnega območja roke 

– in to pomeni, da je roka umaknjena iz pomembne sfere 

besed. Beseda postane nekaj 'tipkanega'. Mehanizirano 

pisanje oropa roko dostojanstva v sferi pisane besede in 

degradira besedo v golo prevozno sredstvo komunikacije. 

Poleg tega ponuja mehansko pisanje možnost, da prikrijemo 

rokopis in s tem človekov značaj.' 

Znani ruski nevrolog in razvojni psiholog Alexander 

R.Lurija (1902 – 77), govori o 'kinetični melodiji'. Opozarja: 

'V začetni fazi je pisanje odvisno od memoriranja grafičnih 

oblik vsake črke. Dogaja se preko verige posamičnih motoričnih 

impulzov, od katerih je vsak odgovoren za izvajanje 

le enega elementa grafične strukture; z vajo se ta struktura 

procesa radikalno spreminja in pisanje se pretvori v 

edinstveno 'kinetično melodijo', ki za izdelavo posamezne 

poteze nič več ne zahteva pomnjenja vizualne oblike vsake 

posamezne črke ali posameznih motoričnih impulzov. 

Isto se nanaša na proces, v katerem sprememba pisanja 

visoko avtomatiziranega zapisa (kot je na primer podpis) 

ni več odvisna od analize akustičnega kompleksa besede 

ali vizualne oblike njenih posameznih črk, temveč se začne 

oblikovati kot 'kinetična melodija'.' 

Vprašanje je, kaj so te 'melodije'? Pisanje vključuje dve 

melodiji: vidno in slušno. Ko pišemo, se oko in uho ujemata. 

Nevrologa Franka Wilsona imajo za pionirja na tem področju. 

Pravi: 'Vsaka teorija o človeški inteligenci, ki ignorira 

medsebojno odvisnost delovanja roke in možganov, zgodovinski 

izvor te povezave, ali vpliva te zgodovine na razvojno 

dinamiko pri modernem človeku, je skrajno zavajajoča in 

jalova.' Kljub temu pa je treba povedati, da je bil pomen 

inteligence roke in njegove posledice s strani tistih, ki kreirajo 

šolsko politiko, v veliki meri zanemarjen. Rezultat tega 

pa je vsesplošno zanemarjanje negovanja teh pomembnih 

človekovih lastnosti. Znanje smo našli v rokah. 

In tako pridemo do vprašanja gibanja in spomina. Dokazi 

kažejo, da gibanje rok, v tem primeru oblikovanje črk, pomaga 

pri pomnjenju. Na waldorfski šoli otroci pišejo, preden 

berejo. Preden začnejo pisati na papir, pišejo otroci po 

zraku ali premikajo svoje prste po mizi. Na ta način sledijo 

gibom, kar jim pomaga memorirati. 

Wilson dodaja, da ne bomo nikoli zmožni razumeti, kaj je 

inteligenca, če ne bomo proučili dvonožnosti, obojeročnosti, 

sedlaste povezave ob vznožju pete dlančnice, da bi ugotovili, 

kako so med seboj povezane. Rezultat bo spremenil 

naš pogled na poučevanje. Pri učenju je roka za človeka 

prav tako pomembna kot možgani. To je klic po utelešenem 

učenju. 

Danes večina ljudi ni zadovoljnih s svojo pisavo. Zdi se 

jim, da ni elegantna, da nima sloga in pogosto ni čitljiva. 

Moderen rokopis ima pogosto veliko predelav in napak. V 

njem ni pretoka. Na vzhodu, kjer zelo cenijo kaligrafijo, je 

rokopis osnovan na ideji, da je pot do svobode skozi pot 

discipline. Zapletene kitajske črke, ki so včasih sestavljene 

iz tridesetih potez, se najprej učijo z risanjem s palicami po 

pesku, potem pa z uporabo čopičev in črnila. Nam se to zdi 

izguba časa in imamo raje uporabo neurejenega kulija, instrumenta, 

ki je bil oblikovan za hitrejše pisanje. V kitajski 

tradiciji sta rokopis in kaligrafija zaradi potrebe po stalnem 

pretoku in hkrati po globoki koncentraciji uvrščena 

više kot slikanje ali kiparjenje. Po drugi strani pa vsi dobro 

vemo, da je pisava zdravnikov najbolj nečitljiva na svetu. 

V času, ko to pišem, potekajo po svetu mnogi raziskovalni 

projekti, ki želijo določiti vrednost rokopisa v luči moderne 

tehnologije. Slišati je priporočila, da naj bi bilo, kot pravi 

Norvežan Arne Trageton, v zgodnjem otroštvu, še preden 

začno pisati z roko, koristno učenje pisanja na tipkovnici. 

Evropska raziskovalna mreža na temo učenja učinkovitega 

pisanja, ki ima svoj sedež v Poitiersu v Franciji, je organizacija, 

ki raziskuje vse vidike tega vprašanja. Posebno 

zanimivo je delo četrte skupine, ki raziskuje tehnološki napredek 

pri pripomočkih za pisanje. Ta raziskava vključuje 

prepoznavanje gibanja oči med pisanjem. Mlade razvijajoče 

se pisatelje v šolah na vseh nivojih primerjajo z veščimi 

pisatelji tako, da zbirajo podatke o pisanju s peresom in 

očesom (rokopis) in pisanju z očesom (tipkanje). Na univerzi 

v Helsinkih upajo, da bodo na projektu, podprtem s 

strani EU, lahko delali na podoben način v osmih različnih 

deželah. 

V mnogih evropskih državah so osnovne šole soočene z 

novim tehnološkim razredom z virtualnim prikazovanjem, 

ki nadomešča risbe, diagrame in knjige ter z ekranom, ki 

nadomešča papir. Nastala je močna pobuda, ki združuje 

ljudi, ki nasprotujejo temu gibanju, predvsem zaradi tega, 

ker se zaradi tega iz razredov umika medčloveška interakcija 

med učiteljem in učencem, učiteljem in skupino ter 

med učenci samimi. Seveda je nekaj povsem drugega uporaba 

tehnologije v primeru, ko učenec pripravlja obsežnejše 

dokumente, ki jih je potrebno redigirati in popravljati. 

davidbrierley.net POESIS: Podlaga za prožnost in kreativnost v 

izobraževanju 

David Brierley je član Botin fundacije za prenovo izobraževanja, 

Santander, Španija. Kot gostujoči profesor je odgovoren za seminarje 

za waldorfske učitelje v Ljubljani in Zagrebu, prav tako pa gostuje 

na mnogih univerzah po Evropi. 

prevod: Marina Nuvak 


I z t u j e g a t i s k a 

Alja Tasi 

Sarah Kane, učiteljica glasu 

Kako govoriti, da 

nas bodo drugi slišali 

Če želimo, da nas bodo drugi slišali, nam ni 

potrebno dvigovati glasu. Nasprotno, utihniti 

moramo. Najprej moramo znati poslušati, začutiti 

sogovornika, stopiti v njegove čevlje in ga nato nagovoriti s 

primernim glasom. Le če bomo ton svojega glasu prilagodili 

sogovorniku, nas bo ta v resnici slišal. To lahko še posebej 

hitro opazimo pri otrocih, ki takoj reagirajo na glas. Ne 

razumejo vedno pomena besed, zato pa toliko bolj razumejo 

melodijo. 

'Takoj slišim, kdo govori s svojim resničnim glasom in 

kdo ne. In tisti, ki ne, bo najverjetneje imel težave,' pravi 

Sarah Kane, učiteljica glasu. S svojim znanjem rada pomaga 

igralcem in še prav posebej učiteljem. Tudi sama je 

nekoč učila na waldorfski šoli, zato dobro ve, kako mučno 

je, če ti odpove glas, ko moraš nagovoriti skupino ljudi. 

In prav težave z glasom so glavni vzrok, da se učitelji 

odpovedo svojemu poklicu. 

Ko glas zataji 

'Šele ko nam glas zataji, se začnemo zavedati, kako pomemben 

instrument je to. In kakšen problem je, če brez 

glasu stojite pred skupino otrok,' opozarja naša sogovornica. 

Izguba glasu je pogost problem posebej pri učiteljih 

začetnikih. 'Teh ni nikoli nihče učil, kako naj uporabljajo 

svoj glas. Lahko si poškodujejo glas tako zelo, da morajo 

nehati učiti. To je poglaviten vzrok, zakaj učitelji opustijo 

svoj poklic v prvih petih letih službe. Poškodujejo si glas 

in ne vedo, kako bi ga popravili.' 

Mislimo, da je glas nekaj samoumevnega, a naučiti se 

obvladati svoj glas je dolgotrajen proces, poudarja Sarah 

Kane. 'Podobno, kot bi se učili igrati na glasbeni instrument. 

Če začneš klavir igrati pri petih letih, boš pri dvajsetih 

morda lahko že lahko kaj pokazal. In če je učenje 

umetnost, potem je glas eden od umetniških instrumentov, 

ki jih lahko pri tem uporabimo.' 

Čeprav je glas za učitelje tako pomemben, jih tega, kako 

naj govorijo in kakšen ton glasu naj uporabijo, ne učijo 

nikjer drugje kot v waldorfski šoli. 'Glas na otroke vpliva 

tako rekoč takoj, zato ga lahko uporabim kot vzgojno 

orodje,' pravi Sarah Kane. 'Če z otroki ves čas govorim 

z zelo visokim glasom, bodo vznemirjeni. Če pa govorim 

počasi in z mirnim glasom, jih lahko pomirim.' 

To je preprosta resnica, a teorija je v tem primeru precej 

enostavnejša kot praksa. 'Besede nas učijo, kako naj 

govorimo,' nekoliko skrivnostno pripomni naša sogovornica. 

'Beseda je živa, in to lahko začutimo tako, da 

prisluhnemo, katere zvoke vsebuje - tako kot v glasbi 

prisluhnemo posameznim notam. So to topli ali hladni 

zvoki, hitri ali počasni? Seveda ima vsaka beseda svoj 

pomen, ampak pomen zvokov presega pomen besede, 

ki ga zaznamo z razumsko polovico možganov.' 

Če torej prisluhnemo melodiji, ne zaznavamo samo 

pomena besede, ampak tudi njeno kvaliteto. To pa je 

umetniški proces, ki zahteva svoj čas. Kajti na besede 

nismo navajeni gledati na tak način. 'Besede nagovorijo 

tudi naše srce, ne samo možganov,' pripomni Sarah 

Kane. 

Stopiti v čevlje drugega 

Besedam so vedno pripisovali veliko moč. Uporabljali 

so jih za čarovniške uroke. 'Zaradi besed lahko zbolimo 

ali pa ozdravimo. V ta svet poskušamo vstopiti,' pravi 

Sarah Kane, ki na začetku treninga glasu po navadi 

uporabi poezijo, ki je polna besed brez pomena, kot na 

primer pesem Žlabudron iz Alice v čudežni deželi. 

Da pa besede na ta način oživijo, je potrebno veliko 

domišljije, priznava naša sogovornica. Ni namreč lahko 

stopiti v drug svet, pa naj bo to svet besed ali pa otroški 

svet. 

■ foto Domen Gostiša 


A prav pri otrocih se nam najprej obrestuje, če smo pozorni, 

s kakšnim glasom jih nagovorimo. 'Otroci so v različnih 

obdobjih bolj ali manj močno povezani z različnimi 

elementi. V enem otroku je več ognja, v drugem več vode. 

Prvi bo bolj aktiven, drugi bolj sanjav. Otroci s poudarjenim 

elementom zraka so večinoma veseli otroci, se pa težko 

osredotočijo na eno samo stvar,' razlaga Sarah Kane. 

Otroka, ki ima močno prisoten določen element, lahko 

nagovorimo na njemu primeren način. Zračnega otroka 

nagovorimo z zvokom, ki ima podobno kvaliteto. Tisti s 

poudarjeno kvaliteto zemlje so tišji in bolj zadržani, morda 

bolj resni. Z zvokom glasu torej posnemamo otrokove 

kvalitete. 'Tako se otrok počuti bolj udobno. Tega se ne 

bo zavedal, ampak vseeno ga bo naš glas sprostil. Občutek 

bo imel, da smo nagovorili prav njega,' je prepričana 

naša sogovornica. 'Sama vedno skušam stopiti v čevlje 

drugega - kot režiserka, učiteljica ali preprosto kot človeško 

bitje. Na ta način človeku skušam pomagati, da 

začuti, kdo v resnici je.' 

Vpijemo, ko smo nemočni 

Je potrebno kdaj pa kdaj povzdigniti glas? 'Bolj bo učinkovalo, 

če naredimo ravno obratno,' predlaga naša sogovornica. 

'Če so otroci glasni, začnite govoriti potiho. Tako 

boste vzbudili več pozornosti kot če s povzdignjenim glasom 

zahtevate, da vas poslušajo. Seveda se zgodi, da povzdignemo 

glas, in po navadi se potem slabo počutimo. Vsi 

smo samo ljudje. Vpijemo, ko smo nemočni.' 

Ko čutimo, da izgubljamo kontrolo nad svojim glasom, 

včasih potrebujemo le trenutek za navdih, svetuje Sarah 

Kane. 'Preprosto, zavzdihnemo in si priznamo, da res ne 

vemo, kaj bi. Ko si dovolimo za trenutek zaustaviti, ujeti 

svoj dih in sproščeno izdihniti, bomo našli navdih. To 

moramo vaditi. Otroci seveda zelo hitro ugotovijo, kaj nas 

vrže iz tira. Zato ne postanite preveč predvidljivi. Zajemite 

sapo in naredite kaj, česar od vas ne pričakujejo. Namesto 

da se razjezite, se začnite smejati.' 

Otrokom je všeč, ko odrasli izstopijo iz svoje običajne 

vloge in naredijo kaj nepredvidljivega. 'Česa si otroci najbolj 

želijo? Da bi se starši igrali z njimi. Da bi vstopili 

v njihov svet. Bi se igral z mano? To je za otroka velika 

stvar - da starši vstopijo svet njihove domišljije.' 

Bolj ko se zavedamo svojega glasu, bolj se zavedamo 

tudi svojega notranjega stanja. 'Ko se učimo obvladovati 

glas, se učimo priti v stik s tistim, lahko bi rekli višjim delom 

sebe, ki je po naravi mirnejši kot tisti del, ki reagira 

na zunanje dražljaje.' 

Na odrasle ne vpijemo tako pogosto kot na otroke. Slednjim 

tudi velikokrat razlagamo, kaj vse bi šlo lahko narobe. 

In če se zavedamo moči besed, je lahko ponavljanje 

takih negativnih scenarijev kaj tvegano početje. 'Na ta 

način ustvarjamo negativno vzdušje. Naloga odraslih je, 

da v otroku vzbudijo občutek zaupanja. Le tako bo lahko 

našel svoj prostor pod soncem. To je naloga vzgojiteljev. 

Seveda moramo otroka opozoriti na nevarnosti, ampak s 

pravo mero. Poskrbimo, da se bo dobro počutil. Pokažimo 

mu, da je svet v bistvu dober, lep in prijazen. In da resnica 

živi na tem svetu. Ob tako visokih idealih bi morali 

odraščati otroci.' 

Vsak mora najti svoj glas 

Včasih so otroci starše bolj poslušali, danes pa starši 

pogosto ne vedo, kako bi se otroku približali in kaj otrok v 

resnici potrebuje. 'Ko se s kom pogovarjaš, ni pomembno 

samo to, kar rečeš. Moraš tudi poslušati. Govorjenje je v 

bistvu poslušanje. Ko budno poslušamo, kaj nam drugi 

govori, bomo razumeli, kaj nam želi povedati, tudi če tega 

ne bo znal ubesediti. Slišali bomo neizgovorjena vprašanja. 

Šele ko bomo slišali tisto, česar nam otroci ne morejo 

povedati, se bomo srečali z njimi v njihovem svetu.' 

Kakorkoli že, najslabše je, če sogovornika - pa naj bo 

odrasel ali otrok - nagovorimo z izumetničenim, lažnim 

glasom. 'Zato morate znati umiriti svoj glas, ne da bi se 

pri tem spakovali,' opozarja Sarah Kane. 'Drugi želijo, da 

ste resnični. In vaš glas je izraz tega, kar ste. Zato vedno 

govorim, da mora vsak najti svoj glas.' 

Objavljeno v Primorskih novicah, 4. 2. 2012 

Sarah Kane: 'Govorjenje je v bistvu poslušanje.' 

Sarah Kane se je v Sloveniji mudila pred kratkim. Na 

waldorfski šoli v Ljubljani je režirala predstavo, ki so jo 

učitelji pripravili za svoje učence. Občasno predava tudi 

na AGRFT. 

Waldorfske novice, pomlad 2012 7 

■ foto Domen Gostiša

Š i r i m o o b z o r j a 

dr. Regalena Melrose 

Zakaj je waldorfska 

pedagogika 

učinkovita: 

nevroznanstveni vidik 

Waldorfska pedagogika je mnogo bolj povezano 

z načinom, kako se možgani razvijajo in kako 

optimalno delujejo, kot si je Rudolf Steiner 

sploh lahko predstavljal. Ustanovitelj waldorfske pedagogike 

je prav gotovo razvil prepričljivo teorijo o tem, kako se otroci 

najbolje učijo, toda preden so razvili MRI in ostale zapletene 

možganske meritve, nismo imeli prav nobenega sredstva, s 

katerim bi dokazali ali ovrgli katerokoli od njegovih trditev, 

vsaj ne s tolikšno preciznostjo in točnostjo, kot je to mogoče 

danes. Velik obseg dokazov iz nevroznanstvenih raziskav 

zadnjih dvajsetih let podpira Steinerjevo teorijo, vključno z 

nekaterimi najbolj temeljnimi načeli waldorfske pedagogike. 

Tri načela me, kot mamo waldorfskega učenca kakor 

tudi kot mednarodno predavateljico o učenju, obnašanju 

in možganih, najbolj navdušujejo: holizem, igra in narava. 

Poudarek na vseh treh je v soglasju z načinom, kako 

se možgani najbolje učijo; ko so ves čas zaposleni celotni 

možgani, ko so imele njihove osnovne živčne povezave 

obilo časa za razvoj, in ko so optimalno spodbujeni. 

Če hočemo razumeti, zakaj so ti trije poudarki tako pomembni 

za uspeh katerega koli pedagoškega programa, 

moramo vedeti, kako delujejo možgani. Najprej se seznanimo 

z nekaj osnovnimi podatki o njihovem delovanju. 

Predvsem so 'triuni', pomeni, da imajo tri dele. Še pomembneje, 

vsi trije deli ob rojstvu niso popolnoma razviti, 

kot smo to nekoč mislili. Pravzaprav je zelo majhen del 

novorojenih možganov 'vključen' in pripravljen 'na start'. 

Če možgane novorojenčkov opazujemo z MRI, vidimo, da 

je edini del možganov, ki je osvetljen ali dejaven, najbolj 

osnovni del – možgansko deblo, čutni center ali, kot ga 

imenujemo, 'živalski možgani'. (Majhna, nerazvita dela 

slušne in vizualne opne sta edini izjemi.) Ta primarni del 

možganov je zadolžen za naše doživljanje stresa in razburjanja. 

Spodbudi in posreduje pri naših odzivih, kadar 

je to potrebno. Sama ga rada imenujem 'čutni center', 

ker govori le jezik čutenja, edini jezik, ki najbolj dosledno 

omogoča naše preživetje. Ko srečamo na primer v gozdu 

medveda, nas ne bodo rešile besede, ampak naši izostreni 

čuti. 

Drugi in tretji del možganov – čustveni, limbični center 

in neokorteks ali center mišljenja se vsak zase začneta 

razvijati šele po rojstvu. To je pomembno novo spoznanje, 

ki nam da neverjeten odgovor na vprašanje, o katerem že 

dolgo teče razprava: o odnosu med naravo in vzgojo. Ker 

lahko ob rojstvu uporabljamo le zelo majhen del možganov, 

danes vemo, da jih pravzaprav oblikujejo izkušnje, 

ki jih imamo ob stiku z ljudmi okoli nas. Šele pri treh 

ali štirih mesecih, ko se preko izkušenj aktivira čustveni 

center, so novorojenčki sposobni izraziti kaj več kot stanje 

vznemirjenja ali zadovoljstva, kar izrazijo zgolj s čutnim 

centrom. V tem, poznejšem obdobju, lahko izražajo 

širok spekter čustev, kar jih naredi mnogo bolj družabne. 

Tretji del možganov, neokorteks, center mišljenja, se 

začne razvijati za čustvenim, limbičnim centrom. Pokazatelj 

njegovega zorenja je čebljanje pri 6 in 9 mesecih, 

prva izgovorjena beseda okoli 1. leta ter 2 do 3 med seboj 

povezane besede do 2. leta. Medtem ko so občutki govorica 

čutnega centra in čustva govorica limbičnega centra, 

govori neokorteks govorico besed in posreduje pri vsem 

tistem, kar ocenjuje večina vzgojiteljev. Omogoča na primer 

nadzor impulzov, sposobnost načrtovanja, organiziranja 

in razumevanje, da ima lahko naša trenutna izbira 

pozneje posledice. Neokorteks omogoča sočutje do drugega 

kakor tudi naše sposobnosti razumevanja in logike. 

Z njim mislimo in analiziramo ter seveda razumemo in 

uporabljamo tako receptivni kot ekspresivni besedni zaklad. 

Če ste že slišali za delovanje 'desne' in 'leve' polovice 

možganov, se vam bo zdelo smiselno, da je neokorteks 

tisti, ki nadzira delovanje leve hemisfere, medtem ko imata 

čutni in limbični center nadzor nad desno hemisfero. 

Možgani delujejo optimalno takrat, ko so vsi deli enako 

razviti in zaposleni. Waldorfska pedagogika je učinkovita 

zato, ker dela ravno to. Steinerjev pristop k pedagogiki je 

bil holističen. Spoznal je, da morajo biti za to, da lahko 

učenci dolgo časa vzdržujejo veselje in ljubezen do učenja, 

v vsaki fazi razvoja dejavno zaposleni vsi njihovi čuti, 

čustva in pomnjenje. Waldorfski učitelji ne delajo iste napake 

kot drugi bolj tradicionalni, konvencionalni in splošno 

veljavni modeli pedagogike. Razvoja neokorteksa in 

leve možganske polovice ne cenijo više kot razvoja desne 

polovice, tiste, ki globoko čuti in čustvuje. Waldorfska pedagogika 

se pri majhnih otrocih, pri katerih možgani še 

niso pripravljeni, ne osredotoča na izključno akademsko 

delo, ki poskuša mrzlično vključiti nezadostno razvit neokorteks, 

tisti del možganov, ki je otroku le malo dostopen. 

(Neokorteks ni dokončno razvit vse do srednjih, oziroma 

poznih dvajsetih let!) Namesto tega waldorfski učitelji 

uspešno zaposlijo in negujejo čutni ter čustveni del možganov, 

ki sta majhnim otrokom lahko dosegljiva, tako da 

so pomembne osnovne živčne povezave, ki so potrebne za 

kasnejše akademsko učenje, odločno pripravljene. 

Dovolite, da to še nekoliko razširim. Zdaj veste, da se 

možgani razvijajo hierarhično, od bolj primitivnih do manj 

primitivnih delov, od živalskih do izključno človeških. To 

pomeni, da je zdrav razvoj višje razvitega neokorteksa 

ODVISEN OD zdravega razvoja čustvenega, limbičnega 

centra možganov, ki pa JE ODVISEN od zdravega razvoja 

čutnega centra možganov. Pri današnjih splošno veljavnih 

pedagoških modelih je težava ta, da želijo, da možgani 

shodijo, še preden se lahko plazijo. Bodimo natanč- 


nejši: večina šolskih sistemov pričakuje danes od otrok, 

da TEČEJO, preden se zmorejo plaziti. Tako naletimo na 

ponosne starše, ki pravijo, 'Moj otrok je shodil pri devetih 

mesecih! Sploh se mu ni bilo treba plaziti, kar vstal je in 

šel! Ali ni to čudovito?' Jaz pa želim povedati naslednje: 

'Ne! Ne, to ni čudovito! Porinite ga k tlom! Prisilite ga, 

da se plazi!' Morda je to nekoliko preveč fanatičen odziv, 

vendar temelji na zdravem zavedanju, da je vsaka faza v 

razvoju bistvena za naslednjo fazo, saj položi živčno osnovo, 

ki bo omogočila vse tisto, kar se mora še zgoditi. Naši 

otroci potrebujejo obilo časa in vaje, da v vsakem kritičnem 

trenutku svojega razvoja 'marinirajo mojstrstvo' v 

eni ali drugi veščini. To se danes ne dogaja v dosti šolah, 

dogaja pa se v waldorfskih šolah. 

Vzemimo primer igre. Na waldorfski šoli od samega 

začetka šolanja otroka skozi vsak šolski dan na mnogo 

različnih načinov spodbujajo k igri. Steiner je vedel, da 

je igra neprecenljiv temelj vsestranskega zdravega razvoja, 

vključno z akademskim. In naj nam bo jasno, za 

kakšne vrste igro tukaj gre. To je tisto, kar je Dr. David 

Elkind imenoval najčistejša oblika igre: 'nestrukturirana 

(spontana), iz lastne pobude, polna domišljije, neodvisna 

igra, kjer se otroci sami odločajo, kaj se bodo igrali in 

celo ustvarjajo svoja pravila.' Opominja nas, da takšne 

igre z alarmantno hitrostjo izginjajo iz naših domov, šol 

in sosesk, za ceno zdravja, dobrega počutja in dosežkov 

naših otrok. 

Mnoge študije so pokazale, da igra v zgodnjem razvojnem 

obdobju izboljša IQ, socialno-čustveno delovanje, 

učenje in akademsko delo. Ugotovitve mnogih raziskav, 

ki so bile narejene v obdobju štirih let so odkrile da se, 

kot trdi dr. Elkind, pri otrocih, ki tretjino šolskega dne 

preživijo ob telovadbi, umetnosti in glasbi, izboljša ne le 

fizična kondicija, ampak tudi odnos do učenja in ocene 

testiranja. Ko so primerjali rezultate otrok, ki so hodili 

v akademsko usmerjene vrtce, z rezultati otrok, ki so 

obiskovali v igro usmerjene vrtce, rezultati niso pri 'akademskih 

otrocih' pokazali nikakršne prednosti v bralnih 

dosežkih ali matematiki, pokazalo pa se je, da imajo ti 

višji nivo strahu pred testi, so manj kreativni in imajo 

bolj negativen odnos do šole kot 'otroci igre'. 

Možgani najbolje delujejo le takrat, ko so v optimalnem 

stanju spodbujenosti. Naši otroci ne morejo dobro spremljati, 

poslušati, procesirati informacije, obdržati v spominu 

ali pokazati svoje znanje, kadar so bodisi premalo 

bodisi preveč spodbujeni. Ti stanji pa povzroča preplavljenost. 

Če otroke izpostavimo akademskemu delu, medijem, 

tehnologiji in organizirani igri, kot so na primer 

skupinski športi, preden so njihovi možgani na to pripravljeni, 

lahko prezgoden in pogosto podaljšan stres, ki 

ga ob tem doživljajo, sčasoma povzroči blokado sistema. 

Učitelji po ZDA in Kanadi mi pripovedujejo, da 'to' vidijo 

pri otrocih do začetka tretjega razreda. Pravijo, da je pri 

mnogo prevelikem številu njihovih učencev 'ugasnila luč'. 

Veselje, radovednost in čudenje, ki so pri procesu učenja 

nujni, so zaradi preveč enega in nič drugega že otopeli. 

Medtem ko se splošno veljaven šolski sistem danes osredotoča 

skoraj izključno na akademska znanja, predvsem 

na delovanje leve možganske polovice, se waldorfski učitelji 

osredotočajo bolj na celotne možgane in v vsakem 

razvojnem obdobju dajejo več poudarka na desno možgansko 

hemisfero. Steiner je lahko le opazoval in je tako 

postavil predpostavko, da to drži otroke v optimalnem območju 

spodbujenosti, kjer je vsakršno učenje vedenjsko 

prilagajanje mogoče. S pomočjo nedavnih znanstvenih 

ugotovitev pa zdaj vemo, da je imel prav. Izkoriščanje čutnih 

darov desne možganske hemisfere omogoča 'pretok', 

potreben za maraton dosežkov, ne le sprinta. 

Zdaj ko smo spoznali, kako pomembna za učni proces 

sta holizem in igra, pa poglejmo še na neprecenljivo vlogo 

narave. Znotraj izobraževanja je določeno, da je potrebno 

zaposliti levo možgansko polovico. Pri učenju je skoraj vedno 

prisoten verbalen, analitični proces. Tisto, česar tukaj 

ni, je spodbujanje in izražanje desne polovice možganov. 

Funkcije desne možganske hemisfere so bile nekako 

ocenjene kot manj pomembne za doseganje in končen 

uspeh naših otrok, vsaj 'uspeh', kot ga večina ljudi v ZDA 

To je natančno tisto, kar pogrešamo v današnji, k dosežkom 

usmerjeni družbi. V izobraževanju smo sprejeli 

mit, da 'več da več'. Formula, po kateri je več časa namenjenega 

akademskemu znanju, z začetkom v zgodnjem 

obdobju razvoja, z več nalogami, ne povečuje učinka pri 

otrocih. Nasprotno, zmanjšuje ga! Izpodrivanje umetnosti, 

fizične aktivnosti in časa preživetega v naravi, da bi 

naši otroci več časa namenili branju, pisanju in računanju, 

ni rešitev. To je hudodelstvo. Naši otroci do kritične 

mere izgorevajo in zapuščajo šolo, ne le zato, ker 'več ne 

da več', temveč ker povzroči blokado. 



definira. Naša telesa manj spodbujamo h gibanju, naše 

možgane pa bolj k teku. Zmanjšali smo ne le dolžino 

odmora in telesne vzgoje, ampak tudi oklestili kreativne 

dejavnosti kot so gledališke igre, glasba, umetnost, 

ki vse pomembno prispevajo k optimalnemu delovanju 

možganov, dosežkom in uspehu, ne glede na to, kako 

ga definiramo. Kaj pa ima pri tem opraviti narava? Kot 

kaže nevroznanost, zelo veliko: nič močneje ne spodbuja 

in odmeva v možganih in nas torej ne bolj drži v 

optimalnem območju spodbujenosti kot narava. 

Zapomnite si, optimalno območje spodbujenosti, ko 

skrb ni ne prevelika, ne premajhne, je edino fiziološko 

stanje, znotraj katerega je mogoče vsakršno učenje in 

vedenjsko prilagajanje. Narava to stanje lepo podpira. 

Raziskave, ki jih je dolga leta izvajala Dr. Eeva Karjalainen, 

so pokazale, da zeleno okolje zmanjšuje stres, 

izboljšuje razpoloženje, zmanjšuje jezo in agresijo, povečuje 

splošno zadovoljstvo ter celo utrjuje naš imunski 

sistem. Narava je odločilno zdravilo pri povečanem 

stresu, preobremenjenosti, izgorelosti in osipu, ki smo 

jim danes priča v šolskem sistemu. Pomanjkanje stika 

z naravo povzroča tako pogubno stanje v možganih in 

je tako predirljivo, da imamo zanj ime: 'Nature Deficit 

Disorder' oz. motnja primanjkljaja narave. Dr. Karjalainen 

poroča, da si 'po stresnih situacijah in takšnih, 

ki zahtevajo koncentracijo' v urbanih okoljih še zdaleč 

ne opomoremo toliko kot v naravnih. Ko doživljamo naravo, 

se naš pritisk, srčni utrip, mišična napetost in 

nivo stresnih hormonov hitreje znižajo kot takrat, ko 

smo v urbanem okolju. Posebno pri otrocih vemo, da 

se simptomi ADHD zmanjšajo, kadar dobijo priložnost, 

da se igrajo v zelenem okolju. 

Kot mama si ne morem predstavljati starša na zemlji, 

ki ne bi želel svojemu otroku vse to in še več. Ne morem 

si predstavljati, da bi se potem, ko starši in vzgojitelji 

poznajo odkritja, ki kažejo pot k optimalnemu 

delovanju možganov, kdorkoli še lahko strinjal z izobraževalnim 

sistemom, ki ga imamo zdaj. Waldorfska 

alternativa obstaja in hvaležna sem za to. Spodbudila 

bi vsakega starša, da se o tem še bolj pouči in močno 

pretehta glede svojih otrok. Seveda pa se tudi zavedam, 

da vsi starši nimajo dostopa do waldorfske šole zaradi 

finančnih, geografskih ali drugih razlogov. Za tiste 

starše in pravzaprav za vse nas imam dodatno pobudo, 

da glasujemo, vlagamo prošnje, pišemo pisma in se 

na vse načine borimo, da bi zagotovili, da bi reforma 

trenutnega šolskega sistema, ko bo izvedena, temeljila 

na neprecenljivih nevroznanstvenih odkritjih zadnjih 

dvajsetih let. Zahtevati moramo spremembe, ki jih 

podpira zdrava znanost, ki so osnovane na védenju o 

tem, kako najbolje delujejo možgani, ne le kratkoročno, 

temveč na dolgi rok. 

Za več informacij in virov obiščite prosim: www.whywaldorfworks. 

com; www.racetonowhere.com; www.americasangel.org; www. 

drmelrose.com; www.waitingforsuperman.com. 

Članek je bil objavljen v reviji Lilipoh 

prevod: Marina Nuvak 

Nikola Tesla 

Intervju iz leta 1899 

John Smith 

Gospod Tesla, dosegli ste slavo človeka, ki 

se je vpletel v kozmične procese. Kdo ste, 

gospod Tesla? 

To je pravo vprašanje, g. Smith, in potrudil se bom 

dati pravi odgovor nanj. 

Pravijo, da ste iz Hrvaške, iz Like, kjer 

skupaj z ljudmi rastejo drevesa, kamni in 

zvezdno nebo. Pravijo, da je vaš rojstni kraj 

vas, ki nosi ime po gorski roži, in da stoji 

hiša, v kateri ste se rodili, zraven cerkve in 

gozda. 

Točno tako. Ponosen sem na svoje srbsko poreklo in 

hrvaško domovino. Slišim, da se moji Srbi nekaj pritožujejo. 

Kaj jim manjka? Imajo Vladiko (poglavar srbske 

pravoslavne cerkve; op.p.) in mene, to, kar je vrhunsko 

na Zemlji: Poezijo in Znanost. 

Kdo so pravzaprav Srbi? 

Posredniško pleme med narodi, trgovci s sončno 

energijo na Zemlji. Blago danes slabo prodajajo, pa so 

zaskrbljeni. Lepoto in vonj vrtnice lahko vzamemo kot 

zdravilo, sončne žarki pa kot hrano. Življenje ima mnogo 

izrazov, dolžnost znanstvenika pa je, da jih najde v 

vsaki obliki materije. 

Najprej je bila energija, potem pa materija. 

Materija je nastala iz prvobitne in večne energije, ki 

jo poznamo kot svetloba. Zasijala je in pojavile so se 

zvezde, planeti, človek in vse, kar je na Zemlji in v vesolju. 

Materija je izraz neskončnih izrazov svetlobe; 

zato je energija starejša od nje. Obstajajo štirje zakoni 

stvarjenja. Prvi je, da je vir vsega v nepojmljivem, v 

črnem delčku, ki si ga svet ne more predstavljati, niti 

matematika izmeriti; v tem delčku je celo vesolje. Drugi 

zakon je širjenje teme, ki je prava narava svetlobe, iz 

nepojmljivega in njena preobrazba v luč. Tretji zakon je 

potreba svetlobe, da bi postala materija. Četrti zakon 

pa govori: ni začetka niti konca; trije predhodni zakoni 

obstajajo od nekdaj in stvarjenje je večno. 

Zapomnite si, ni ukrivljen prostor, temveč človekov 

um, ki ne more razumeti neskončnosti in večnosti! Če 

bi bilo to jasno utemeljitelju relativnosti, bi dosegel nesmrtnost, 

celo fizično, če bi jo želel. 


Da, to se dela tako. Moj vid in sluh sta popolna, in to 

lahko rečem, močnejša kot pri ostalih ljudeh. Slišim 

stopetdeset milj oddaljeno grmenje in vidim barve na 

nebu, ki jih drugi ne vidijo. To ojačanje vida in sluha 

sem imel že kot otrok. Kasneje pa sem to zavestno razvijal. 

Kaj je sedmo prilagajanje, gospod Tesla? 

Znanje, kako se lahko psihične in vitalne energije 

spremenijo v tisto, kar želimo in dosežemo oblast nad 

vsemi občutki. Indijci to imenujejo kundalini joga. Ta 

znanja se lahko naučijo, za kar so potrebna leta, ali 

pa jih dobiš ob rojstvu. Jaz sem jih večino dobil pri 

rojstvu. So v največji povezavi s spolno energijo, ki je 

za svetlobo najbolj razširjena po vesolju. Ženska je največji 

tat te energije, s tem pa tudi duhovnih moči. Jaz 

sem to od nekdaj vedel in se pazil. Iz sebe sem naredil 

to, kar sem hotel: miselno in duhovno maso (mesečeva 

ženska energija ... kdo pravi, da Mesec veže nase določene 

energije???) 

In deveto prilagajanje, gospod Tesla? 

Narediti vse, da se niti za en dan, za noben trenutek, 

če je le mogoče, ne pozabi, kdo smo in zakaj smo na 

Zemlji. 

Jaz sem del svetlobe, ona pa je glasba. Svetloba izpolnjuje 

mojih šest čutov: jaz jo vidim, čujem, občutim, 

vonjam, dotikam se je in jo mislim. Misliti je moj šesti 

čut. Delčki svetlobe so izpisane note. Ena strela je 

lahko cela sonata. Tisoč strel je koncert. Za ta koncert 

sem ustvaril žogaste strele, ki se slišijo na ledenih vrhovih 

Himalaje. 

Gospod Tesla, ali vi slišite to glasbo? 

Vedno jo slišim. Moje duhovno uho je veliko kot nebo, 

ki ga vidimo nad nami. Svoje fizično uho sem povečal z 

radarjem. Po teoriji relativnosti se bosta dve vzporedni 

liniji srečali v neskončnosti. Tako bo tudi Einsteinova 

kriva postala ravna. Enkrat ustvarjen, zvok postane 

večen. Za človeka lahko tudi izgine, vendar obstaja naprej 

v tišini, ki je njegova največja moč. 

Pogosto omenjate moč vizualizacije. 

Mogoče se lahko njej zahvalim za vse, kar sem ustvaril. 

Dogodki iz mojega življenja in moja odkritja so pred 

mojimi očmi stvarni, vidni kot vsak pojav ali predmet. 

V mladosti sem se tega bal, ne vedoč, kaj je pravzaprav 

to, pozneje pa sem to moč sprejel kot izredno darilo in 

bogastvo. Negoval sem jo in ljubosumno čuval. Z vizualizacijo 

sem na večini izumov delal tudi popravke in 

jih potem, tako dokončane, izdelal. Z njo rešujem tudi 

komplicirane matematične enačbe, ne da bi si izpisoval 

števila. Na Tibetu bi za to sposobnost, dar, dobil čin 

visokega Lame. 

Kaj je deseto prilagajanje? 

To je najpomembnejše. Napišite, da se je gospod Tesla 

igral. Igral se je vse življenje in v tem užival. 

Gospod Tesla! Ali se to nanaša tudi na vaša 

odkritja in vaše delo? Je bila tudi to igra? 

Ja, dragi mladenič. Tako rad sem se igral z elektriko! 

Vedno se naježim, kadar poslušam o tistem Grku, ki 

je ukradel ogenj. Grozna zgodba o vkovanju in orlih, ki 

mu kljujejo jetra. Ali Zeus ni imel dovolj strel in bliskov, 

da je bil prikrajšan za en ogorek? To je nesporazum. 

Bralci naše revije imajo radi humor. 

Vendar ste me zmedli z izjavo, da tudi vaša 

odkritja, ki so neizmerna dobrobit za ljudi, 

predstavljajo igro. Mnogi se bodo namrdnili 

pri tem. 

Dragi gospod Smith, nesreča je ravno v tem, da so 

ljudje preveč resni. Če ne bi bili, bi bili srečnejši in živeli 

bi znatno dlje. Kitajski pregovor pravi, da resnost 

skrajšuje življenje. 

Radi bi slišali, kakšna je vaša filozofija. 

Življenje je ritem, ki se mora spoznati. Jaz čutim ta 

ritem, ravnam se po njem in se mu prepuščam. Zelo 

je hvaležen in dal mi je znanja, ki jih imam. Vse, kar 

živi, je povezano z globokimi in čudovitimi vezmi: člo- 


vek in zvezde, ameba in Sonce, naše srce in kroženje 

neskončnega števila svetov. Te vezi so nepretrgljive, a 

se lahko udomačijo in postanejo milostne, tako da človek 

prične tudi sam ustvarjati nove in drugačne vezi v 

svetu, ne da bi stare porušil. Znanje prihaja iz vesolja; 

naš vid je njegov popoln prejemnik. Imamo dve očesi: 

zemeljsko in duhovno. Truditi se je treba, da postaneta 

eno oko. Univerzum je živ v vseh svojih manifestacijah, 

kakor kakšna misleča žival. Kamen je misleče in čutno 

bitje, ravno tako kot rastline, zver in človek. Zvezda, 

ki sije, pričakuje, da jo gledamo, in če ne bi bili preveč 

zaposleni s seboj, bi razumeli njen jezik in sporočila. 

Svoje dihanje, oči in usta mora človek uskladiti z dihanjem, 

očmi in ušesi univerzuma. 

Medtem ko govorite, se mi zdi, da poslušam 

budistični tekst, besede taoista ali traktat 

Paracelzusa. 

Prav se vam dozdeva! Pomeni, da obstaja splošno 

znanje in resnice, ki jih je človek od nekdaj imel. Po 

mojem občutku in izkušnji je v vesolju samo ena materija 

in ena vrhovna energija z neskončnim številom manifestacij 

življenja. Najlepše od vsega je, da z odkritjem 

ene skrivnosti v naravi odkrivate tudi ostale. Te se ne 

skrivajo, tukaj so, okrog nas, le mi smo slepi in gluhi za 

njih. Če se z njimi čustveno povežemo, pridejo k nam 

kar same. Vse je elektrika. Najprej je svetloba, neskončen 

izvir, iz katerega prihaja materija in se razporeja v 

vseh svojih oblikah, ki predstavljajo vesolje in Zemljo z 

vsemi njenimi oblikami življenja. 

Elektrika sem jaz sam. Ali, če želite, elektrika v človeški 

obliki. To ste vi, gospod Smith, le da se tega ne 

zavedate. 

Svetloba je bila zmeraj na moji strani. Veste, kdo mi 

je odkril elektromagnetno polje in indukcijski motor, 

kar me je naredilo slavnega pri šestindvajsetih? Nekega 

lepega poletnega večera sem v Budimpešti s prijateljem 

Sigetijem opazoval sončni zahod. Tisoč ognjev se 

je obračalo, plameneč s tisočerimi barvami. Spomnil 

sem se Fausta in recitiral verze iz njega. In takrat, kot v 

čarovniji: videl sem, kako se obrača magnetno polje in 

dela indukcijski motor. Videl sem ju v Soncu! 

Zvok ne obstaja le v gromu, temveč tudi v blisku; pri 

njej je spremenjen v sijaj in barve, a barve se lahko poslušajo. 

Jezik je sestavljen iz besed, kar pomeni, da je 

tudi iz zvokov in barv. Vsak blisk in grom sta različna 

in imata svoja imena. Jaz nekatere med njimi imenujem 

z imeni tistih, ki so mi bili blizu v življenju, ali pa 

po tistih, ki jih občudujem. V nebo bliskajo in grmijo 

moja mama, sestra, brat Danilo, pesnik Zmaj in osebnosti 

iz srbske zgodovine. Imena, kot so Izaija, Ezekiel, 

Leonardo, Beethoven, Goya, Faradey, Puškin in vsi neugasli 

ognji označujejo jate in splet bliskov in gromov, 

ki ne prenehajo vso noč in zemlji prinašajo blagodejni 

dež ali zažigajo gozdove in človeška naselja. Obstajajo 

bliski in gromi, takšni najbolj sijoči in najmočnejši, ki 

ne izginejo. Vračajo se in jaz jih prepoznam med tisočerimi 

drugih. 

Jaz sem se hranil s svojimi mislimi, naučil sem se 

voditi svoja čustva, sanje in vizije. Od nekdaj sem jih 

negoval, tako kot sem negoval tudi svoj zanos. Celo 

svoje dolgo življenje sem preživel v zanosu. To je bil 

izvor moje sreče. Pomagal mi je, da sem v vseh teh letih 

prenesel delo, ki ga je bilo za pet življenj. Najboljše je 

delati ponoči, saj sta svetloba zvezd in misli v bližnji 

povezavi. 

Rekli ste, da sem tudi jaz, kot vsako bitje, 

svetloba. To mi laska, priznam, vendar mi ni 

povsem jasno. 

Zakaj bi vam tudi moralo biti jasno, gospod Smith? 

Dovolj je, da v to verjamete. Vse je svetloba. V enem 

njenem žarku je usoda naroda; vsak narod ima svoj 

žarek v tistem velikem svetlobnem izvoru, ki ga vidimo 

kot sonce. In zapomnite si: niti en človek, ki je kdaj 

obstajal, ni umrl. Spremenili so se v svetlobo in kot 

takšni živijo še naprej. Skrivnost je v tem, da se ti svetlobni 

delčki vrnejo v prvotno stanje. 

To je vstajenje! 

Temu jaz raje rečem: Vračanje v neko od predhodnih 

energij. Kristus in še nekateri so vedeli za to skrivnost. 

Jaz sem raziskoval, kako se ohrani človeška energija. 

Ona je le ena od oblik svetlobe, včasih enaka vrhunski 

nebeški svetlobi. Tega nisem iskal zaradi sebe, temveč 

za dobro vseh. Verjamem, da bodo moja odkritja naredila 

ljudem življenje lažje in jih usmerila v duhovnost 

in moralnost. 

prevod: Breda Pavlovič 



Bivši učenci 

waldofske šole 

pripovedujejo 

Anja Bošnjak 

Bivša učenka in dijakinja WŠL nam v spodnjem tekstu 

predstavlja svoj pogled na to šolo. Članek je sicer 

nastal kot odziv na mnenja, izražena na forumu, ki 

pa so pokazala na nepoznavanje waldorfske pedagogike in 

njenih učinkov v slovenskem okolju. Zato smo se odločili, da 

se bomo potrudili dobiti še kakšno mnenje naših bivših dijakov 

ter tako pomagali staršem naših otrok v osnovni šoli. 

Sem absolventka na fakulteti za šport. Res je, da nisem na medicini, 

veterini ali pravu, ampak sem preprosto našla tisto področje, 

ki me najbolj veseli in osrečuje. Še v četrtem letniku sem 

bila prepričana, da bom šla študirat biologijo. In če ne bi imela 

priložnost vpisati še peti letnik gimnazije – priprave na maturo, 

bi se glede študija gotovo zmotila. 

Kot deklica sem bila nekoliko zasanjan otrok, verjetno bi bili 

na običajni šoli že zelo zaskrbljeni, ker sem začela tekoče brati 

nekoliko pozno. Na tej šoli ni bilo to nič čudnega, sem pač potrebovala 

več časa. Fizika in kemija sta bila ena mojih najljubših 

predmetov. V osnovni šoli smo delali čudovite poskuse. Poudarek 

ni bil na računanju, ampak na razumevanju delovanja sil 

in zakonov. Tako si lahko predstavljaš, kako in zakaj vse skupaj 

sploh poteka. Ko gledam nazaj: bistveno se mi zdi, da so me znali 

navdušiti nad predmetom. Tako kasneje nisem imela odpora, z 

veseljem in brez strahu sem se lahko lotila reševati tiste 'grozne' 

računske naloge. 

Na WŠ tudi nismo imeli spraševanja za oceno. Strahu pred 

tem, da bom kaj vprašana, skoraj ne poznam. To sem prvič jasno 

videla šele v tretjem letniku na fakulteti. Na prvih vajah pri biomehaniki 

nas je profesor vprašal, če bi se katera mogoče javila 

za plus. Ko je omenil spraševanje, sem začutila, kakšen strah in 

panika je zavladal med sošolkami. Kar zamrznile so, čeprav sem 

kasneje videla, da so znale bolje od mene. Ravno smo ponavljali 

gimnazijsko matematiko, zato sem dvignila roko. Funkcije sem 

resda že nekoliko pozabila, a sem si mislila, bo že nekako, mi 

bo že pomagal, da se spomnim. Z malo pomoči sem dobila tisti 

plus. 

Ker sem hotela študirat biologijo, sem na maturi vzela biologijo 

in nemščino, ki smo se jo učili 12 let. Nihala sem, ali bi šla v peti 

letnik ali ne. Na srečo sem si vzela še tisto dodatno leto. V četrtem 

letniku smo tako imeli normalen pouk, pripravili smo čudovito 

gledališko igro, sami organizirali maturantski ples, bili tri 

tedne na umetniško-zgodovinski ekskurziji (maturantski izlet) in 

naredili vsak svojo projektno nalogo. Za projekt sem si izbrala 

monociklizem in žongliranje: bila sem v pravem malem cirkusu 

v Nemčiji, sama sem se naučila žonglirati s petimi žogicami in 

voziti monokolo. 

Vse te veščine mi zdaj še kako prav pridejo, na vseh taborih, 

šolah v naravi, nastopih in navsezadnje kot hobiji. Hvaležna sem 

za vse te izkušnje in sem srečna, da moje šolanje v tretjem in četrtem 

letniku ni bilo posvečeno pretežno suhoparni pripravi na 

maturo (kot sem slišala, da je na primer na bežigrajski gimnaziji). 

V petem letniku sem se pri biologiji naučila še tiste podrobnosti 

o celici in drugem, ki se jih zahteva na maturi in ki srednje- in 

osnovnošolcem pogosto zagabijo predmet. Maturo sem opravila 

zelo dobro, na fakulteti mi ni bilo nič težko, ker sem navajena 

jemati snov v večjih sklopih. 

Takole bom rekla: če kdo želi študirat biologijo, veterino, medicino, 

fiziko in npr. kemijo (bolj naravoslovne predmete), je zelo 

dobro, da gre v peti letnik, da se mirno pripravi in se poglobi v 

dodatna dva predmeta, ki bosta tam najbolj koristila. Tudi po 

četrtem letniku je to možno, se je pa zaradi dodatnih vsebin v 

četrtem letniku (projekt, igra) treba nekoliko bolj potruditi. 

In končno, kaj je za življenje najbolj pomembno? Meni se zdi 

to, da se znajdeš v svetu in da te ni strah. Da razumeš življenje 

in greš naprej, čeprav ni vedno lahko. Da si upaš uresničiti svoje 

sanje in iti po svoji poti. In da ti nihče ne reče, ti tega ne boš zmogel/znal. 

Vsak zmore, če se odloči. Bolj pomembno se mi zdi, da 

znaš slediti sebi, kot pa slepo iti za drugimi. Odrasli vemo, da se 

naučena snov po določenem času navadno pozabi in da se ni 

tako težko napiflati neke podatke (ali ponoviti, kar si znal). Težje 

pa je nekoga navdušiti nad nečim in še težje premagati odpor do 

snovi ali verjeti, da bo šlo, ko je hudo. 

Ne rečem, da je waldorfska šola dobra za vsakega. Kdo verjetno 

potrebuje drugačne izkušnje. Tukaj sem predstavila svoj pogled 

na svojo pot. In še to: več časa, kot je preteklo, več prednosti 

waldorfske šole vidim in nikoli mi ne bo žal, da sem bila v njej. 

Lep pozdrav vsem! 



Magda Mlekuž 

Življenje je gibanje 

in gibanje je življenje 

Kar ser Janezek na uči, 

to Janez zna. 

Ljudje se po svojih potrebah po gibanju razlikujemo, je 

pa to človeku ena temeljnih lastnih potreb. Človeku 

najbližji obliki gibanja sta hoja in tek, pri otrocih pa 

gibanje skozi igro. Današnji način življenja večine ter visoka 

raven razvite tehnologije prevoznih sredstev zahtevata veliko 

samoobvladovanja, da se izognemo pastem udobja današnjega 

življenja. 

V času med devetim in dvanajstim letom se pri otrocih 

preoblikuje čutenje. Otrok prvič občuti dualizem, pri čemer 

se počuti sam proti ostalemu svetu. To se najprej dogodi v 

čutenju in šele nato v volji. V tem času njegovo občutje vidno 

niha od zadovoljstva k nezadovoljstvu in nazaj. Odnos 

do življenja je protisloven. Po eni strani se pojavljajo izrazi 

kot 'bedno', 'neumno', so pa hkrati željni izkušenj raziskovanja 

še neznanih krajev in mest. 

Preden spoštovanje do posamezne osebe razpade, je otroka 

potrebno usmeriti v k nadčloveškim vrednotam človeka. 

Otrok mora uvideti, da odrasli sprejmejo višjo avtoriteto in 

živijo skladno z njo. Poleg tega mora otrok razviti odnos z 

naravo in posebej raziskati mesto človeka v naravi skozi 

umetniški način. Po tej poti bo takrat, ko bo izgubil spoštovanje 

do ene osebe, to preoblikoval v eno s človeštvom 

in tudi s kamni, rastlinami in živalmi. 1 

Opazovanje otroka je preusmerjeno na naravo in njegova 

notranja potreba je srečanje z zgodbami iz narave in naravo 

samo. Pomaga mu, da postane domač z oblikami narave. 

S tem vodimo njegovo potrebo po občudovanju. Če le ta 

ni pravilno vodena, bodo otroci segali po idolih in njihovo 

razočaranje bo neizogibno. 

Z biokemičnega fiziološkega gledišča vsi dražljaji, tako 

psihični kot fizični, v telesu sprožijo sklop reakcij. Izzvana 

fiziološka raven se izkazuje v pospešenem pulzu, dihanju, 

povišanem tlaku ... Cel niz reakcij ima za cilj sprožitev 

dveh hormonov adrenalina in noradrenalina, ki sta ključna 

pri biokemični aktivaciji kemičnih snovi v energijo, potrebno 

telesu. Pri tem se sproščajo tudi endorfini. Pri telesnih 

naporih povečujejo vzdržljivost in pripomorejo k občutkom 

zadovoljstva – od tod izhaja razlaga obsedenosti z vadbo. 

Pri človeku so te reakcije prikrite kot posledica bivanja v civilizirani 

družbi. Pri vseh zaznavah potrebe po 'begu' se ta 

proces sproži v telesu, ne izvede pa se do konca, ni resničnega 

' bega oz. gibanja'. To pa ima stranske učinke na telo. 

Zdrav življenjski slog naših otrok in nas samih je torej 

odvisen od marsičesa in potrebno se je truditi, da v času 

do dvanajstega leta, ko se oblikuje življenjsko telo navad, 

resnično poskrbimo z načinom življenja, da naravno potrebo 

po gibanju upoštevamo ter hkrati doprinesemo k 

razvoju zdravih navad za poznejša leta življenja. 

Redno gibanje pomeni za otroke vsaj eno uro na dan, pri 

čemer to ni nujno športna vadba. Raven gibanja pa mora 

biti takšna, da se otrok vsaj zadiha. Če se vozi s kolesom, 

teče na smučeh, hodi po neravni podlagi, hkrati pa 

razvija čut za ravnotežje, tip, sluh in vid. Narava sama, 

z vso harmonijo barv, zvokov oblik nudi vrednoto visoke 

kvalitete za vse čute. In ko doživiš tako visoko kvaliteto, 

razvijaš do nje globoko spoštovanje. Ker potreba po 

gibanju z leti upada, je potrebno v teh letih razvijati željo 

po gibanju. Otroci in mladostniki, ki se redno gibljejo 

razvijajo, veliko osebnostnih kvalitet, kot so: odločnost, 

samoobvladovanje in odrekanje. Hkrati bodo bolje obvladovali 

telo in si s tem okrepili samopodobo, samozavest 

in samostojnost. V kombinaciji s pravilno prehrano bodo 

imeli tudi primerno telesno težo. Aktiven življenjski slog 

se običajno prenese v kasnejše življenje, zato smo tako 

starši kot učitelji dolžni, da za to poskrbimo. 

Današnji način poseganja tehnologije na razna področja 

športa in napačno razumevanje ter usvajanja tehnik 

posameznih športov nam dajejo npr. sodobna smučišča 

kjer je pomemben le en vidik vadbe. Malčke čim prej postaviti 

na smuči in jih naučiti tehnike, pri čemer jih tekoči 

trakovi odvzamejo vso paleto gibov pri vzpenjanju 

na smučišču. Če želimo svojemu otroku dobro, potem se 

bomo izogibali takšnemu načinu doživljanja marsikatere 

športne radosti . Takšno smučanje se ciljno usmeri le v 

tehniko, ne pa tudi v sklop vseh zgoraj navedenih in pomembnih 

dejavnikov, ki delujejo celovito. 

Cilj vzgoje je harmonična oseba, kar po eni strani pomeni 

razvijanje praktičnih veščin, na drugi strani pa razvijamo 

sposobnosti za nosilca lepote, modrosti in kulture. 

Naša zimska šola teka na smučeh v Tamarju je pokazala, 

da je gibanje še kako potrebno in da so tisti, ki se 

redno gibajo in se ne gibajo izključno zaradi 'znanja' neke 

discipline, temveč iz radosti po gibanju, vztrajnejši, samozavestnejši 

in lažje prenašajo napore. Dolgoletno delo 

v šoli v naravi me je obogatilo z izkušnjo hitre regeneracije 

otrok, s katero so me nagradili tudi moji učenci zadnji 

popoldan. Mislila sem, da bom pet minut dlje lahko počivala. 

Tek na smučeh v Zelence je bil za nekatere pravi 

podvig. Toda pet minut pred pričetkom popoldanskega 

dela pouka je bilo v mojo posteljo še kako dobro slišati 

vseh dvainštirideset nog, ki so točno hitele na dejavnost. 

 

Literatura: 

1 Bernard Lievegoed Phases of Childhood, str .94. 


U t r i n k i 

Učenci 5. razreda 

Utrinki iz Tamarja 

Torek, 14.2.2012 

Zjutraj sem se zbudila, a zaspanka Laila je spala kot top. Od 

torka si bom najbolj zapomnila popoldan. 

Popoldne smo šli z razredom po poti navzgor pod vznožje 

Jalovca. Čez čas se je večina razreda odločila, da se bodo vrnili 

po isti poti, razen nekaterih. Maks, Jakob, Katja in seveda jaz 

ter gospod Brajnik. V vračali smo se po celcu in kmalu smo se 

znašli na ruševju. Jaz sem si zataknila smučko in mislila sem, da 

bom obtičala. Potem sem se le izmuznila tako, da mi je pomagal 

gospod Brajnik. Kmalu se je nebo začelo temniti, mi pa smo za 

gospodom Brajnikom zmagovitim sestopali. Gospod Brajnik je 

nato prišel do poti, po kateri smo se vrnili do koče. Bili smo vsi 

srečni. 

Če bi me kdo vprašal, ali bi v tem dnevu kaj spremenila, bi bil 

moj odgovor NE. 

Lina Radilovič, 5.r 

Sreda, 15.2.2012 

Današnje jutro ni bilo nič posebnega. V njem je bilo posebno 

le moje pričakovanje teka na smučeh po sveže steptani progi. 

Smučanje po progi je bilo fantastično. Jaz sem se počutila enako. 

Težje kot po progi je bilo smučati po ' celcu', saj se v njem 

smuči vdirajo na drugo stran sveta. S koncem pride začetek, 

zato smo z Lino in Špelo po koncu smučanja po celcu začele dričati 

po hribčku. 

Zdi se mi, da sem se naučila dričati po hribčku veliko bolje, kot 

sem znala prej. 

Tala Mencej, 5.r 

Četrtek, 16.2. 2012 

Zbudila sem se polna pričakovanj, kajti danes bomo odšli na 

dolgo pot do Zelencev. 

Po zajtrku smo si nadeli smuči in se spustili. Smučke so mi zelo 

drsele, zato sem bila zelo hitra. 

Prišli smo do jezerca, v katerem so plavale race, voda je bila 

čista. Na poti nazaj sem srečala dedka in njegov obisk me je zelo 

razveselil. Na poti nazaj sem se prvič peljala z vlečnico. Šlo mi je 

dobro od rok in nog. Večer je, nadeli si bomo pustne kostume. 

Komaj čakam. 

Zoja Leskovšek, 5.r 

Četrtek, 16.2. 2012 

Vstali smo in šli na zajtrk. Nato smo imeli ocenjevanje sob in 

tokrat je naša soba dobila osmico. 

Zatem smo na smučeh odšli na zelo Dolg pohod. Odpravili 

smo se namreč na Zelence, kjer izvira Sava Dolinka. Tam je bila 

voda zelo lepe barve. Uieli smo tudi mnogo rac. 

Odpravili smo se nazaj. Bili smo izjemno utrujeni. Po kosilu 

smo imeli krajši počitek in nato pouk. 

Ko smo zaključili s šolskim delom, smo se našemili v nordijske 

bogove. Jaz sem bil Odin, bog vojne in modrost. Po večerji smo 

počasi odšli spat. 

Ta dan je bil prav poseben. V Zelencih je bilo zelo lepo.. Pot 

nazaj pa je bila zelo, zelo težka. Zadovoljen sem, da sem jo srečno 

prevozil. 

Rok Vidmar, 5. r 


U t r i n k i 

Simona Pajk, Jasminka Dedić Azinović 

Vestine 

V 

3.b visi slika, umetelno izdelana iz travnih bilk. 

Spomin na obisk iz Ruande. Podarila nam jo je 

Vestine, dekle iz Ruande, ki ima svojo družino 

v Sloveniji. Jeseni je bila prvič tukaj na obisku. Gospa in 

gospod Azinović (starši naše tretješolke) sta namreč Vestine 

posvojila leta 2006, ko je bila stara 16 let. 

Obisk Vestine in njene prijateljice v našem razredu je 

bil zares dogodek posebne vrste. 

Za dobri dve uri smo se preselili v Ruando in morda 

vsaj malo zaslutili način življenja tamkajšnjih ljudi. 

Vzgojno sredstvo v šoli je še vedno palica. Če ne poslušaš, 

če nimaš naloge – si tepen. Vestine se je strinjala, 

da to ni prijetno, vendar pa se ji ne zdi tako zelo narobe 

... 'Kako naj sicer učitelj poučuje 60 otrok v razredu?' 

se je mirno nasmehnila. Širok, umirjen nasmeh se ji je 

razlezel čez obraz tudi ob vprašanju, kaj imajo v šoli za 

malico in za kosilo. 'Nič! Saj nimamo malice in kosila. 

Velikokrat tudi doma ni hrane,' se je glasil, preprost 

odgovor. 

Vestine sta Azinovičeva posvojila neformalno. Z njo 

sta prišla v stik preko Francoise, begunke, ki je preživela 

genocid v Ruandi leta 1994 in živi na Danskem 

od leta 2000. Med ruandskim genocidom je osirotelo 

več kot 80 000 otrok, od katerih so mnogi sami skrbeli 

za mlajše sorodnike. 'Čutila sva odgovornost pomagati 

tem sirotam. Vestine je izgubila oba starša, dve sestri 

in brata, ko je bila stara štiri leta,' pravi gospa Jasminka 

Azinović. 

Z Vestine sta bila najprej v stiku preko elektronske 

pošte, v naslednjih letih pa je gospa Azinović nekajkrat 

potovala v Ruando. 'Prvo srečanje je bilo izjemno ganljivo 

in v začetku je Vestine jokala ob omembi njenih 

staršev. Med obiskom v Ruandi sem srečala tudi njeno 

umucecuru, kot Ruandčani rečejo babici. Pretreslo 

me je, ko je dejala, da je srečna, ker je Vestine dobila 

mamo.' 

V začetku sta 'nova starša' podpirala Vestine tako, da 

sta ji plačevala srednjo šolo (letna šolnina je znašala 

150 evrov) in tečaj angleškega jezika. Po zaključeni srednji 

šoli je izrazila željo po vpisu na univerzo. Odločila, 

sta se, da jo bosta še naprej podpirala in prispevala za 

šolnino, ki letno znaša 800 evrov. Tako se je Vestine 

pred tremi leti vpisala na študij turističnega menedžmenta 

v Kigaliju. Zdaj je v zadnjem letniku študija in 

izkazala se je kot izjemna študentka. 

Jeseni je bila Vestine prvič na obisku v Sloveniji in 

želi se še kdaj vrniti, saj – kot pravi: 'Tukaj je moja 

družina'. 'Gospa Azinović ponosno pove: 'Najina mlajša 

hči je ponosna na svojo ruandsko sestro in vsi trije smo 

hvaležni Vestine, ker je obogatila našo družino.' 

Vsi, ki ste pripravljeni pomagati ruandskim sirotam 

in želite več informacij o tem, na kakšen način 

lahko pomagate, se lahko obrnete na gospo Jasminko 

Dedić - Azinović (jasminka.dedic@guest.arnes. 

si). 

16 Waldorfske novice pomlad 2012 

Če se sprašujete – ali je treba biti zelo bogat, da lahko 

pomagaš ... je odgovor pritrdilen. Da – potrebno je neizmerno 

bogastvo - v srcu, seveda. Kar se denarja tiče, 

pa zadostuje, da imamo samo malce manj potrošniški 

pogled na svet.

Va b i m o v a s 

Vabimo vas, 

da se pridružite novi skupini slušateljev 

izobraževanja 

ŠOLA ŽIVLJENJA 

Seminar, ki bo ob vikendih potekal 

na Waldorfski šoli Ljubljana, 

se bo pričel septembra 2012 

in bo trajal tri leta. 

' ... medtem ko živimo, ko smo med ljudmi, 

kultivirajmo svojo človečnost.' Seneca 'O jezi' 

Seminar za waldorfske učitelje Šola življenja 

Prvo leto 'Šola življenja' poskuša spodbujati k 

stanju duha, ki odgovarja potrebam in izzivom 

našega časa. Drugo in tretje leto dajeta splošen pregled 

sodobnih pedagoških načel v vrtcih in šolah s poudarkom 

na pedagoških načelih waldorfske pedagogike. 

Na prvo leto študija bi lahko gledali kot na življenjsko 

orientacijo mladih, duhovno usmerjenih in podjetnih 

ljudi. Lastno izražanje na vseh področjih je zelo 

pomembno, zato bomo imeli niz umetniških dejavnosti. 

Cilj ni, da bi postali poklicni umetniki, temveč da spodbujamo 

različne oblike samoizražanja. Na teoretski ravni 

pa bodo teme pokrivale simptomatično analizo izzivov 

in priložnosti moderne družbe, organizacije družbe 

v prihodnosti, ključnih elementov uspešne demokracije, 

ki skrbi za pravice posameznika in družbe na sploh, 

pomena arhitekture in okolja, holističnega vidika kultiviranja 

intelekta, čustev in motivacijskih sil volje. To bo 

nadalje vodilo k metodično-didaktičnemu razmisleku o 

razvoju človekovih zmožnosti v izobraževanju otrok in 

mladih danes. Te ideje bomo v času med posameznimi 

srečanji poglabljali s prebiranjem literature. 

Šolanje umetnosti življenja 

Koncept življenja kot umetnosti smo danes v mnogih 

pogledih izgubili. Zdi se, da verjamemo, da je branje, 

pisanje in matematika edina umetnost, ki se jo 

je potrebno naučiti, da bi človek lahko postal inženir 

ali zdravnik. Seveda mora iti vsak izkušen delavec, da 

bi opravljal svoje delo, skozi dolgo pot izobraževanja. 

Obstajajo pa tudi sposoben inženir, dober zdravnik in 

najboljši mesar. To je dosti pomembneje kot vse znanje. 

Zdi se, da je živeti enostavno, saj vsakdo živi. Toda 

le malokdo med nami obvlada umetnost življenja, še 

manj pa jih lahko štejemo za mojstre. 

Navidezna izguba sreče in smisla pri vse večjem številu 

prebivalstva je priča dejstvu, da je prezrta umetnost 

življenja. Na površje so prišli drugi izzivi. Težnjo 

po prevladi so dobili moč, prestiž, položaj ali denar. 

To pa odvrača pozornost od namena življenja samega. 

Umetnost življenja prej nastaja v dinamičnem kot v 

statičnem stanju. To pomeni, da imajo ljudje prirojeno 

potrebo 'postati' to, kar so. V preteklosti je večina vedela, 

kaj se od njih pričakuje, saj so se rodili v specifično 

socialno okolje. To danes ni več tako. Da se danes 

otroci rodijo v obilje možnosti, o katerih nekoč še sanjali 

niso, je čudovito. Srečo imajo, da lahko postanejo 

nekdo, ne le kdorkoli. In vendar lahko prav zaradi tega 

postanejo negotovi za katero pot naj se odločijo. Mladi 

morajo torej osebno izbirati, se odločati. To pa njihovim 

učiteljem in mentorjem nalaga dodatno odgovornost. 

Odraščanje v izobraženega državljana zahteva v današnjem 

času preobražanje naključja v zavezo. 

Človek si mora izbrati življenje. Šola je tukaj zato, da 

otrokom pomaga gnesti njihove možnosti. To pomeni, 

da se soočijo s svojimi možnostmi, željami in ambicijami. 

Strah pred izgubo življenjskih sil je danes vedno večji 

psihološki problem ljudi vseh starosti. Mnogi mladostniki 

in mladi ljudje so zaradi tega na preizkušnji, ki 

vodi k odvisnosti od droge in alkohola. Izvira predvsem 

iz občutka, da ne živiš. Občutek, da si zapravil življenje, 

ker si zamudil priložnost, da bi bil tak kot si, ali da 

bi izrazil samega sebe, je v mnogih pogledih bizaren. 

Lahko je povezan z občutkom umiranja na obroke ali 

občutkom, da živiš, ne da bi živel. Ta občutek je zelo 

razširjen med mladimi s skupinsko miselnostjo, ki živijo 

v urbanih okoljih Evrope. To potrjujejo pogovori, 

ki so jih vodili poleti 2011 po nemirih v Tottenhamu. 

Mladi izgredniki so živeli na robu preživetja. Kasnejše 

raziskave so potrdile, da je imel čas, ki so ga preživeli v 

šoli, le malo opraviti z njihovim življenjem samim, ki je 

bilo brez smisla in cilja. 

Kljub vsemu govorjenju o vseživljenjskem izobraževanju 

je večina učenja osnovana na kratkoročnih taktikah, 

ki stremijo po rezultatih. To pa spet temelji na 

ideji, da se ljudje relativno hitro postaramo. Še vedno 

velja preživela predstava, da je slabšanje fizične moči 

vezano na slabšanje duševnih zmožnosti, kot so čustvene 

in intelektualne sposobnosti. Zato v svetu tekmovalnosti 

in uspeha veliko pomenijo odlike mladosti, 

kot je hitrost, prilagodljivost in vitalnost. Zdrav starejši 

državljan, ki je imel ustvarjalen in izpolnjen življenjski 

stil, pa se kljub vse večjemu upadanju fizičnih sposobnosti, 

mentalno in čustveno še vedno razvija. Japonski 

slikar Hokusai je povedal sledeče: 

'Od šestega leta dalje sem imel potrebo po risanju 

stvari. Do petdesetega leta sem objavil neizmerno število 

risb; toda nič, kar sem ustvaril pred sedemdesetim 

letom, ni omembe vredno. 


Za kreiranje umetniškega dela, kot je umetnosti življenja, 

je potrebna domišljija, koncentracija in požrtvovalnost, 

kakor tudi določena stopnja svobode. Potrebno 

je tudi ljubeče in strastno okolje. Nežni medčloveški 

odnosi, bodisi v razredu ali v življenju na sploh, morajo 

biti ves čas, vedno znova prebujeni, potrjeni, negovani. 

Duhovno lenobo, tj. da se vedno najbolj ne potrudimo, 

je potrebno odvrniti, obveznosti je potrebno obvladovati. 

Kot je rekel Tolstoj: umetnikov cilj ni, da neizpodbitno 

reši problem, temveč, da sebe in druge navede 

k temu, da imajo radi življenje in vse njegove neštete, 

neizčrpne manifestacije. 

Angleški zgodovinar, pesnik in pacifist Sir Herbert 

Read je dokazoval, da bi moral biti cilj izobraževanja, 

da neguje umetnike. Ko je uporabil izraz 'umetnik', ni 

mislil na slikarje, pesnike in igralce, ampak ljudi, ki 

bodo imeli ideje, senzibilnost in spretnost ter domišljijo 

in predvidevanje za inovacije, ne glede na to, na katerem 

področju delajo. 

Pri triinsedemdesetih sem spoznal nekaj malega o 

pravi strukturi narave, živali, rastlin, ptic, rib in insektov. 

Zatorej bom zdaj, ko sem star osemdeset let, bolj 

napredoval; pri devetdesetih bom prodrl v skrivnost 

stvari; pri stotih bom gotovo dosegel sijajen nivo; in ko 

bom star sto deset let, bo živo vse, kar bom naredil, naj 

bo to pika ali črta. 

To sem napisal pri petinsedemdesetih jaz, nekoč Hokusai, 

danes Gwaiko Rojin, starec, nor na risanje.' 

V današnjem času vsi vodimo nekakšne projekte. 

Vendar ima naše prizadevanje svoje meje. Večinoma so 

skrite v nas samih. 

■ David L. Brierley 

Umetnik življenja je nestrpen posameznik, ker išče 

spremembo na bolje. Živi zato, da spodbuja k spremembi, 

da bi tako pomagal svet narediti boljši. Takšni 

ljudje so vedno naleteli na opozicijo, brezbrižnost ali 

celo obstrukcijo. Avtorica Katherine Mansfield opisuje 

napetost ob človeškem prizadevanju, ki jo najdemo v 

modernem umetniku življenja, kot 'čudovito težko vrtnarjenje.' 

 

David L.Brierley je: 

- Izredni profesor na Rudolf Steiner Collegeu v Oslu, 

Norveška 

- Član Fundacije Botin program za kreativnost in 

inovativnost v izobraževanju, Santander, Španija 

- Pedagoški vodja Šole za jutri, Zagreb in Seminarja za 

waldorfske učitelje/vzgojitelje, Ljubljana 

- Gostujoči profesor na univerzah na Švedskem, Finskem, 

ZDA, Hrvaški, Španiji, Veliki Britaniji. 

- Vodja: Poesis: Tribuna za prožnost in kreativnost v 

izobraževanju. Raziskovanje medsebojne povezave med 

metodami učenja v šolah in zdravjem na starost. 

V moderni družbi smo vsi umetniki, vede ali nevede, 

če to hočemo ali ne. Smo umetniki življenja, ker naj bi 

z uporabo svojih talentov dali smisel našemu življenju. 

Biti umetnik pomeni, da si se sposoben oblikovati v 

nekaj, kar bi sicer bilo brezoblično; da vsiliš red nečemu, 

kar bi sicer bilo kaotično, naključno in brez cilja. 

Oblikujemo besede, stavke in strukture. Na Norveškem, 

kjer živim, ima šolanje upodabljajočih umetnosti 

in umetne obrti skupno ime 'oblikovanje'. 'Oblikovati' 

pomeni, da se z nečim dalj časa ukvarjaš, pri čemer 

te vodi pozornost na različne lastnosti, da bi pri tem 

ustvaril strukture, ki spodbudijo čutenje. 

Od izobraževanja se pričakuje, 

da neguje umetnike življenja 

Če bi se radi pridružili izobraževanju, 

nam najkasneje do konca maja pošljite 

pisno prijavo na naslov Zavod za razvoj 

waldorfskih šol, Streliška 12, Ljubljana ali 

po elektronski pošti vgrobelsek@gmail.com. 

Za vse, ki se boste odzvali, bomo ob koncu 

junija pripravili predstavitveno srečanje. 

Prijava naj vključuje: 

• kratko predstavitev, 

• pričakovanja in vprašanja, 

ki se vam morda pojavljajo. 

Cena izobraževanja je 1800 € letno. 

Možno je tudi plačevanje v mesečnih obrokih. 

Vodja izobraževanja 

Vera Grobelšek 


O E C e l j e 

Tanja Razgoršek Kumer, Mojca Marija Kavchic 

Praznovanje 

rojstnih dni 

v Waldorfskem vrtcu Celje 

Smo skupinica trinajstih otrok, za katere skrbiva 

teta Mojca in teta Tanja, večkrat pa nam priskočita 

na pomoč tudi stric David in stric Jernej. 

Skupina je starostno zelo heterogena, saj najmlajši 

šteje komaj 16 mesecev, najstarejša deklica pa gre jeseni 

že v šolo. Zaradi tako pisane druščine se otroci 

v času proste igre in umetniških dejavnosti starostno 

delijo na skupino 'Vilinski otroci' (to so najmlajši otroci), 

ki se igrajo v Vilinskem kotičku, ter na skupino 

'Palčic', ki se igrajo v Palčkovi deželi. Vilinski kotiček 

imamo v spalnici, Palčkova dežela pa obsega jedilnico 

in igralnico. Tako se otrokom lažje približamo in upoštevamo 

njihovo individualnost ter še bolje spremljamo 

njihov razvoj. 

V vrtcu sledimo tako dnevnemu kot tudi tedenskemu, 

mesečnemu in letnemu ritmu, ritem pa je prilagojen 

tako mlajšim kot starejšim otrokom. Ob načrtovanju 

ritma izhajamo iz otrok, njihove potrebe, letnega 

časa,starosti otrok ... 

Ponedeljkov dopoldan nam popestri slikanje mokro 

na mokro. Ob torkih si krepimo voljo ob vosku, ob sredah 

smo mali kuharji in pečemo kruh ali pripravljamo 

torto, ob četrtkih nas obišče g. Mario, ki ima z nami 

evritmijo, ob petkih pa zaključimo teden z risanjem in 

s sprehodom v gozd ali park. 

Praznovanje rojstnega dne 

Rojstne dneve praznujemo ob sredah. Odločimo se za 

tisto sredo, ki je najbližje datumu otrokovega rojstnega 

dne. Nihče od otrok ne ve, kdo bo praznoval. 

Po končanem zajtrku gredo najprej najmlajši otroci v 

Vilinski kotiček, starejši pospravijo umazane posodice 

in pobrišejo mize. Ko vse počistijo, si oblečejo predpasnike 

in pomagajo pri pripravi torte. V proseno kašo, ki 

smo jo zjutraj skuhali, naribamo nekaj jabolk, dodamo 

pretlačene banane, razno suho sadje, malo čokoladne 

kreme ... Otroci pomagajo pri mešanju, dodajanju sestavin, 

okraševanju torte, ob tem pa ugibajo, komu je 

torta namenjena. 

Ko je torta končana, se otroci odpravijo na dvorišče, 

kjer imajo prosto igro, medtem pa ena od tet praznično 

pripravi mizico. 

Ko se otroci vrnejo iz dvorišča, jih čaka v jedilnici praznično 

vzdušje. Teta otrokom zaigra na liro in jim ob 

prižgani svečki pove rojstnodnevno pravljico,ki se konča 

tako, da na koncu izvemo, kako je ime tistemu otroku, 

ki se je pred toliko in toliko leti rodil očiju in mamici. 

Temu slavljencu nato poveznemo kronico na glavo 

ter ogrnemo haljico. Prinesemo mu tortico, na kateri 

ob petju pesmi prižigamo svečke. Slavljencu še skupaj 

nato zapojemo rojstnodnevno pesem, mu izročimo darilce 

ter se posladkamo s slastno tortico, ki nam jo ta 

otrok razdeli. 


O E C e l j e 

Cita Majcen Kovačič 

Športna zima 

Letošnjo zimo smo v Waldorski šoli Celje preživeli 

zelo športno. Pred novoletnimi počitnicami smo 

dva dneva namenili drsanju. Najprej smo se 

naučili pasti. Če je že treba, naj bo čim manj boleče. Prvi dan 

smo se še previdno premikali po ledu, drug dan pa že veselo 

vozili 'limonce' in uživali v drsanju s prijatelji. 

Februarja, ko je zunaj najbolj snežilo, smo se odpravili na 

plavalni tečaj, ki smo ga obiskovali en teden. S palčkom Plavalčkom 

smo v vodi iskali zaklad, se spoznali z osnovami kravla 

in žabice ter ob koncu tedna uspešno zaplavali v velikem 

bazenu. Ob zaključku tečaja so vsi otroci prejeli diplome, za 

posebno presenečenje pa je poskrbel tudi palček Plavalček. 

Ker pa ob vsem snegu nismo ostali ravnodušni, smo se pred 

zimskimi počitnicami podali še na zimski športni dan. Z avtobusom 

smo se odpeljali na Celjsko kočo, kjer smo ugotovili, da 

je sankanje v družbi po dva ali tri veliko bolj zabavno, kot če se 

voziš sam. V lepem vremenu in urejeni sankaški progi smo uživali 

celo dopoldne, potem pa se prijetno utrujeni vrnili v šolo. 

Snega ni več. Ptički že pojejo in pomlad trka na vrata. Mi pa 

komaj čakamo, da se podamo novim dogodivščinam naproti. 

Učenci OE Maribor 

Utrinki iz klopi 

V starih časih, je v Indiji živel deček z imenom Judištira. Nekoč 

ga je v sanjah odneslo v deželo po imenu Perzija. Tam je zagledal 

dečka. Mislil si je: ' Kdo je ta deček, ki mu okrog nog teka volk?' 

Še bolj pa se je začudil, ko je videl, da so ovce same prišle k njemu, 

ko jih je poklical. Potem je videl plug. Mislil je, da je pošast in 

je že hotel zbežati, pa se je premagal in gledal naprej. Ker pa se 

je od strahu premaknil, ga je pastirček videl. Stopil je k njemu in 

se mu predstavil: ' Živijo! Moje ime je Hušang. Kdo si ti?' Judištira 

mu je povedal ime, nato pa ga je Hušang peljal v kočo, ki je bila 

tam blizu. Ko sta prišla v kočo, se je Judištira prestrašil ognja, ki 

je gorel v ognjišču. Hušang mu je povedal, da je to ogenj in kako 

se zaneti. Potem mu je še povedal, kaj je plug in kako se dela z 

njim. 

Judištira se je prebudil. Videl je, da je spet doma v Indiji. Vsem 

Indijcem je povedal, kaj je sanjal. Poskusili so zanetiti ogenj in 

uspelo jim je. In od takrat imajo Indijci hiše, pluge, domače živali 

in ogenj. 

Albert, 5.r (iz epohe zgodovine) 

Zima je bila tako dolgo brez snega, da smo jo želeli z 

učenci 5. razreda priklicati s pomočjo pesmi. 


Zima 

Ko pogledam skozi okno, 

vse je bolj belo in pusto. 

Ko stopim skozi vrata, 

vsak korak za menoj se pozna. 

To je zima, zima bela! 

Mihaela, 5.r 

Sipa 

Sipa morska je žival, 

na dno morja podaj se, 

če bolje bi jo rad spoznal. 

A ko nevarnost nanjo preži, 

hitro svoje črnilo spusti. 

Liza 

Miš 

Miška urno skače sem in tja, 

gloda, praska in vohlja. 

Spretne tačke, kožušček siv, 

temne očke in smrček živ. 

Galij 

Miška 

Miška, živalca ti kosmata, 

od repa do vrata. 

Tačke tvoje so kot strela, 

nikdar izmučene od dela. 

Obožuje žito in korenje, 

gledati jo je veselje. 

Vid 

Če snežilo bi 

Pozimi naj sneži! 

Zdaj pa sonce greje, 

namesto da sneg zametel bi poti. 

Če snežilo bi, bi vriskali in peli, 

med tem ko na smučeh 

bi skozi sneg drveli. 

Če snežilo bi, bi snežaka naredili, 

potem pa kepali in se lovili. 

Če snežilo bi, bi ob večerih 

na peči sedeli 

in se greli. 

Jakob I., 5.r 

Sipa 

Sipa med morske glavonožce spada, 

med čermi in skalami živi rada. 

Osem krajših lovk in daljši dve, 

kar ujame, ne izmuzne se. 

Oči velike in kameleonski plašč 

so za lov in skrivanje kot nalašč. 

Kadar lovec se v plen preobrne, 

pa črnilo ga od lova odvrne. 

Shyam 

Tvoja odločnost 

Le ti si tisti, ki odloča, 

kaj boš govoril, 

le ti si tisti, ki se bo odločil, 

kateri zvezdi bo sledil. 

Le ti si tisti, ki se odločaš, 

katero pot v življenju boš ubral, 

le ti si tisti, ki se odloči, 

kateri pojem boš raziskoval. 

Liza

O E M a r i b o r 

Anica Lonec, razredna učiteljica 

Smučanje na Soriški 

planini 

Konec meseca januarja smo šestošolci mariborske 

šole preživljali prelep teden na Soriški planini, 

kjer smo se učili alpskega smučanja. Dnevi pred 

odhodom so bili polni vprašanj in nestrpnosti. Živahnim 

enajstletnikom, ki počasi prehajajo v dvanajsto leto, je šola 

pomenila druženje in odkrivanje drug drugega v skupnem 

preživljanju celega tedna. 

Prav nihče ni zbolel in tako se je naša pot na Soriško planino, 

v ponedeljek zjutraj, lepo začela. Mamice (no, mogoče 

so pekli tudi očiji, ali babice, ali pa otroci sami) so nas 

obložile z doma pripravljenimi sladicami, tako da se nam 

tega, da bomo ostali brez moči, da nam bo 'padel sladkor', 

ni bilo potrebno bati. Zaloge so k sreči romale v moje roke 

in so se bratsko delile ob dopoldanskih in popoldanskih 

malicah. Na Soriški planini nas je pričakal sneg in seveda, 

kot se za zimo spodobi, tudi mraz. Sobe in postelje so 

bile hitro razdeljene, otroci preoblečeni in pripravljeni na 

smučanje. 

Prvi majhni hribček, na katerega je bilo treba priti s smučmi, 

je pokazal njihove sposobnosti in otroci so se glede na 

svojo spretnost obvladanja smuči in 'strmine' razdelili na 

tri skupine. Kot opazovalec sem se pridružila tretji skupini, 

skupini začetnikov. Njihovi prvi koraki so bili zelo 

zanimivi. Najprej se je bilo treba naučiti pasti in pobrati, 

seveda s smučmi na nogah. Bilo je veliko smeha in g. Vogrinec 

je včasih potreboval tudi mojo pomoč, da smo se 

lahko postavili nazaj na noge. Po teh prvih korakih sem se 

jaz odpravila do koče, otroci pa na vlečnico. 

Vsak dan so otroci lepo napredovali. Po jutranji glavni 

uri, pisanju dnevnika in računanju, se je vsak razveselil 

smučanja. Navkljub mrazu, ki je v obraz rezal tudi mene, 

ki nisem smučala, so otroci vztrajali in lepo napredovali. 

Vsak dan so se pred njih postavljali večji izzivi in prav 

nihče ni omagal ali obupal. Seveda smo si dneve popestrili 

tudi z drugimi stvarmi. S sedežnico, ki je za nekatere pomenila, 

da morajo premagati svoj strah, smo se povzpeli 

na vrh Soriške planine, od koder smo potem imeli malce 

oblačen, ampak vseeno lep pogled na Julijske Alpe in v 

daljavi so nekateri videli tudi Triglav. Zvečer drugega dne 

smo si privoščili nočni pohod po okolici in sankanje po 

'tazadnjih' pred kočo, v kateri smo prebivali. Popoldneve 

po smučanju in pred večerjo pa smo si popestrili tudi z 

ročnimi deli. Moja soba je postala učilnica ročnih del. 

Petek, ko smo se odpravili domov, je prišel prehitro. Pot 

v dolino se je malce zavlekla zaradi novozapadlega snega. 

Naša vrnitev domov je tudi v Maribor prinesla sneg. Starši 

so nas nasmejani pričakali. Hvala g. Pöršu, ki je ponovno 

poskrbel za našo varno in poceni pot na in iz šole v naravi, 

in g. Piberlu, ki mu ni bilo težko z nami preživeti pet, vsaj 

za nas lepih, dni. 


O E M a r i b o r 

Elena Begant, ravnateljica 

Dan odprtih vrat 

v Waldorfski šoli 

Maribor 

Kaj običajno vidijo starši v šoli, kako si ustvarjajo 

mnenje o waldorfski pedagogiki? Morda največ 

iz jutranjega in popoldanskega živžava v varstvu? 

Kako predstaviti posebnosti naše pedagogike očem javnosti? 

Da ne bodo zmeraj le besede … Kako omogočiti staršem 

bodočih učencev ne le vpogled v delovanje celotne osnovne 

šole, ampak občutenje, doživetje pouka? 

Izzivi, ki smo jih drzno sprejeli. Letošnji dan odprtih vrat 

v OE Waldorfska šola Maribor smo zaradi teh vprašanj 

zastavili drugače. Razen klasične predstavitve šole v popoldanskem 

času smo letos prvič pripravili tudi pouk pri 

odprtih vratih. Ob 8.30 smo za obiskovalce odprli vse učilnice 

– razen prvega razreda – in jim do 12.30 dovolili opazovanje 

pouka. 

Priznati moram, da nas je število jutranjih obiskovalcev 

vse presenetilo! Ne le starši bodočih prvošolcev, tudi starši 

naših starejših učencev, zunanji partnerji šole ter metodi- 

ki iz Pedagoške fakultete so se odzvali vabilu. Vso dopoldne 

so krožili po razredih, na hodnikih primerjali izkušnje 

in s sijočimi očmi odkrivali življenje šole. Iz razgovorov z 

njimi je velo navdušenje nad videnim in doživetim, občudovanje 

poguma učiteljic in otrok,da zmorejo nemoteno 

izvajati pouk ob tolikih tihih opazovalcih, sreča da so lahko 

dobili majhen vpogled v to, kako se dnevno uči njihov 

otrok, kaj je že doživel in kaj ga čaka v višjih razredih. 

Hvala naši gospe Resinovič za to pobudo in vsem učiteljicam 

ter učiteljem za pogum! Bila je izkušnja, ki jo bomo 

naslednje leto zagotovo ponovili. 

ENOLETNI SEMINAR 2012/2013 

Vabljeni na srečanja, ki lahko ponudijo osebnostno 

rast, izziv, uvid, življenjsko prelomnico, stik s samim seboj 

… ter NOVA znanja, spoznanja, poznanstva, poklicno 

usmeritev ipd. 

TEME predavanj: Goethejev pogled na svet, pomen ritmov 

za človeka, lastna biografija, veda o človeških čutih … 

Informativno srečanje bo 11. 5. 2012. 

Predavanja in ustvarjalnice je mogoče obiskovati posamezno 

ali v celoti. NI pogojev za vpis. 

Waldorfska pedagogika je tako umetnost kot znanost. 

Skozi umetnost, ki je istočasno tako sredstvo kot proces, 

se učimo poslušati svet in soljudi. V njih prepoznavamo 

nastajajoče s celovitim znanstvenim pristopom in metodo 

opazovanja. 

'Išči svoj jaz v podobah sveta. 

Podobe sveta išči v svojem jazu.' 

Rudolf Steiner 

PRIJAVNICA in več informacij 

www.waldorf-mb.si 


IZOBRAŽEVANJE ZA 

WALDORFSKE UČITELJE traja 3 leta 

TEME predavanj: Goethejev pogled na svet, pomen ritmov 

za človeka, lastna biografija, veda o človeških čutih, 

nauk o človeku, opismenjevanje, človeški temperamenti, 

zgodovina zavesti, leto v svoji duhovni dimenziji, metodika 

in didaktika poučevanja … 

Informativna srečanja bodo 13. 4. in 8. 6. 2012. 

POGOJ za vpis je VII. oz. VI. stopnja izobrazbe katerekoli 

smeri. 

USTVARJALNICE na obeh so: slikanje, plastično oblikovanje, 

jezikovno in govorno izražanje, telesno, duševno 

in duhovno gibanje … 

V enem letu je 10 vikendov/en vikend mesečno od 

oktobra do junija. En VIKEND traja od petka 17.30 do 

nedelje 14.00. K temu sodita še en JESENSKI (štiri dni) 

in POLETNI blok (sedem dni). 

DOCENTI na obeh so izkušeni waldorfski učitelji iz Avstrije, 

Nemčije, Hrvaške, Italije, Danske, Slovenije in drugod. 

Za VPIS izpolnite PRIJAVO in jo čim prej odpošljite.

Waldorfske novice - Pomlad 2012

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?