Waldorfske novice - Pomlad 2012

wsljubljana

Letnik VIII, številka 1
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

K a z a l o

Waldorfske novice

Časopis Waldorfske šole Ljubljana

pomlad 2012, zaporedna št. 73

Waldorfska šola Ljubljana

Streliška 12, 1000 Ljubljana

Tel: 01 28 222 40, fax: 01 28 222 41

DŠ: 65714415, TR: 04302-0001018775

Splet: www.waldorf.si, tajnistvo@waldorf.si

Izdajatelj:

PARSIVAL, zavod, Ljubljana

Kašeljska cesta 150 C, 1260 Ljubljana-Polje

Tel: 01 549 01 55, mobi: 031 725 909

DŠ: 94313008, TR: 02031-0254286474

Splet: www.svitanje.si, revija@svitanje.si

Uredniški odbor:

Marina Nuvak, Igor Velepič, Breda Pavlovič,

Maja Maletin Kolarič, Iztok Kordiš

OE MB Mateja Jobstl

OE Celje Boštjan Štrajhar

Sodelavci:

David Brierley, Alja Tasi, Sarah Kane,

Anja Bošnjak, Magda Mlekuž, Simona Pajk,

Jasminka Dedič Azinović, Regalena Melrose,

Vera Grobelšek, učenci 5.r

OE Maribor:

Anica Lonec, Elena Bergant, učenci 5.r

OE Celje:

Cita Majcen Kovačič, Mojca Marija Kavchic,

Tanja Razgoršek Kumer

Fotografije:

Domen Gostiša, Magda Mlekuž,

Jasminka Dedič Azinović, Arhiv WŠL,

Arhiv OE Celje, Arhiv OE Maribor

Naslovnica:

Marina Nuvak - 1. razred v botaničnem vrtu

Lektoriranje:

Klemen Lah

Oblikovanje in prelom: Žiga Vuk, zzigc.net

Kazalo 2

Uvodnik 3

Gostujoče pero 4

Pisati ali ne pisati 2. del 4

Iz tujega tiska 6

Kako govoriti, da nas bodo drugi slišali 6

Širimo obzorja 8

Zakaj je waldorfska pedag. učinkovita 8

Nikola Tesla, intervju iz leta 1899 10

Bivši waldorfski učenci pripovedujejo 13

Življenje je gibanje in gibanje je življenje 14

Utrinki 15

Utrinki iz Tamarja 15

Vestine 16

Vabimo vas 17

Izobraževanje: Šola življenja 17

OE Celje 19

Praznovanje rojstnih dni v vrtcu 19

Športna zima 20

OE Maribor 20

Utrinki iz klopi 20

Smučanje na Soriški planini 21

Dan odprtih vrat v Mariboru 22

Časopis izhaja štirikrat letno

skupaj z revijo Svitanje.

Vsi avtorski članki, likovni izdelki, prevodi člankov

in knjig so avtorsko zaščiteni. Javna uporaba časopisa

ali njegovih delov je mogoča le s pisnim dovoljenjem

Waldorfske šole Ljubljana ali dovoljenjem

avtorja.

ISSN 1854-0430

2 Waldorfske novice, pomlad 2012

Revijo sofinancira Ministrstvo za šolstvo in šport


U v o d n i k

Iztok Kordiš

In sedaj zares. 21. stoletje je tu. Po dvanajstih letih zdaj že lahko vidimo, da je to

res čas velikih sprememb, čas iskanja odgovorov na množico vprašanj, čas iskanja

novih poti, čas za uveljavljanje novih načinov razmišljanja in urejanja družbe,

čas novih vrednot, pa tudi čas za resnično uveljavitev waldorfske pedagogike.

Vedno poudarjam, da je Steiner že pred stotimi leti govoril, da je to pedagogika

21. stoletja, toda tako jasno kot na letošnjem marčevskem srečanju ravnateljev

na Bledu ni bilo to izraženo še nikoli, vsaj ne izven waldorfskih krogov. Kvalitetna

predavanja so se, predvsem drugi dan, vrstila eno za drugim. Teme so bile

različne, vsi predavatelji pa so, vsak s svojega zornega kota, govorili o krizi sedanjega

sistema poučevanja, o neuspehu in neučinkovitosti devetletke, o nujnih

spremembah, nekateri tudi o varčevanju, predvsem pa o potrebi po drugačnem

pristopu, po tem, da danes otroci in mladostniki ne potrebujejo več zasipanja z

množico podatkov, temveč kompleksen pristop k celostnemu razvoju. Waldorfske

pedagogike direktno sicer ni omenjal nihče, ampak res je dober občutek, ko

slišiš vsa ta razmišljanja in lahko dodaš le, da tako mi delamo že dvajseto leto, v

svetu pa že skoraj sto let.

Zelo zanimivo je poslušati predavanja doktorjev in znanstvenikov, ki z najmodernejšimi

spoznanji delovanja možgan potrjujejo naše teorije. Zadnje predavanje

dr. med. Tine Bregar je govoril o razvoju in delovanju možgan najstnikov,

kako in zakaj najstniki delujejo in se obnašajo tako kot se in zakaj jih po navadi

ne razumemo. Najstnikovi možgani niso pomanjšani možgani odraslega, ampak

v tem obdobju delujejo drugače. Če je pri odraslem človeku za zaznavo npr. čustvenega

stanja sogovornika odgovoren en center, pri najstnikih deluje povsem

drug in zato svet dejansko zaznavajo drugače. Zato so nesporazumi in občutek

nerazumevanja tako pogosti. Nekatere sposobnosti možgan so v tem obdobju

manjše kot prej in enostavno od najstnikov ne moremo zahtevati vsega. Zelo pa

je pomembno, da jih spoštujemo, da se čutijo sprejete in enakovredne, ne enakopravne,

ampak enakovredne in spoštovane v svojem človeškem dostojanstvu. Pomembno

je tudi vodenje. Starši in učitelji se moramo zavedati svoje vloge vodij in

tistih, ki postavljajo jasne meje. Pomembna je osebna avtoriteta tako staršev kot

učiteljev. Večina odraslih z ''vzgojo'' spodjeda integriteto najstnikov. Za najstnike

ni pomembno, kaj govorimo, tega sploh ne slišijo, zelo dobro pa opazijo, kaj

delamo. Kljub različnim težavam in viharnim spremembam, ali pa mogoče prav

zaradi tega, pa so najstniki v tem obdobju na enem od vrhuncev ustvarjalnosti.

In prav preko ustvarjalnosti lahko vzpodbudimo njihovo zanimanje za delo, za

oblikovanje delovnih navad, kar je v tem obdobju tako pomembno. Česar možgani

namreč ne rabijo, opustijo. Če igrajo le računalniške igrice, bodo razvili le to

sposobnost. Če pa jim vzbudimo veselje do aktivnega, kreativnega dela, gibanja,

umetnosti, znanosti, bodo to nesli s seboj v življenje.

Vse to, kar je sedaj izhodišče sodobnega pedagoškega gibanja, smo vsa leta

delovanja skušali živeti in preko predavanj prenašati na druge. Razvoj odgovornih,

ustvarjalnih ljudi, je ena od prvenstvenih nalog vsake pedagogike in zato

smo se odločili, da bo to tudi glavna tema mednarodne konference, ki jo pripravljamo

septembra v okviru praznovanj ob 20. letnici delovanja Waldorfske šole

Ljubljana. Povabili bomo ugledne mednarodne strokovnjake iz waldorfskih in

newaldorfskih krogov, da predstavijo svoj vidik pomena ustvarjalnosti, dejavnike

razvoja in zaviranja pri učencih in učiteljih ter vlogo šole pri zagotavljanju

novih priložnosti za razvoj zdravih, ustvarjalnih potencialov. Namenjena je tako

strokovnjakom, učiteljem, kot tudi staršem in drugim, ki jih ta snov zanima. Že

sedaj vabljeni.

Waldorfske novice, pomlad 2012 3


G o s t u j o č e p e r o

izred. prof. David L. Brierley

Kultiviranje čustev

Pisati ali ne pisati

2. del

Rokopis je kompleksen proces, ki se opira na

zapletene senzomotorične zaznave. Proces,

ki poteka pri rokopisu, in veščine, ki so za to

potrebne, so bile pred nedavnim predmet mnogih raziskav,

zlasti nevrofiziološkega raziskovanja, pa tudi estetike pisanja in

pismenosti. To so ves čas primerjali s procesi, ki so vključeni v

vedno bolj pogosto uporabo računalniške miške, tipkovnice in

ekrana.

Predhodno so bile raziskave v veliki meri omejene na vpliv

vizualne percepcije in senzomotorične aktivnosti, toda v

zadnjih letih so se zadeve lotili s psihološkega, fenomenografskega

in filozofskega vidika. Prvič so dognali, da so ta

področja med seboj tesno povezana.

Večina pisanja se danes dogaja ob uporabi pripomočkov,

kot je mobilni telefon in računalnik. Preklop s peresa,

roke in papirja na miško, tipkovnico in ekran, je eden

pomembnejših prehodov današnjega časa. Anne Mangen,

raziskovalka na univerzi v Stavangerju na Norveškem, in

njen kolega na univerzi v Marseillu Jean-Luc Velay označujeta

rokopis kot enoročno dejavnost, medtem ko je tipkanje

dvoročno.

Proces pisanja z roko je počasnejši kot proces tipkanja.

Tudi vizualna pozornost pišočega je drugačna. Pri rokopisu

je pozornost usmerjena v konico peresa, stopnja koncentracije

je visoka. Pri tipkanju je pozornost deljena na motorični

del ob procesu udarjanja tipk in vizualni del gledanja

v ekran. Seveda je tudi izdelava vsake od črk drugačna.

Črko oblikujemo tako, da naredimo obliko, ki jo lahko drugi

prepoznajo. Z vidika drugih je rezultat oseben. Pri tipkanju

pa so črke vnaprej oblikovane in standardizirane.

Znano je, da ima uporaba rok in njihovo upravljanje pomembno

vlogo pri kognitivnem razvoju in jezikovni spretnosti.

Mnogi znanstveniki so mnenja, da je upad bralne

sposobnosti v zadnjih letih povezano z dejstvom, da se

vedno več otrok namesto z oblikovanjem črk uči pisati s

tipkanjem. Jasno se je pokazalo, kako pomembno pri učnih

procesih je vprašanje heptične spretnosti. Heptično zaznavanje

je kombinacija tipnega zaznavanja, generiranega

z motoričnimi ukazi. Razum in roka se povežeta v dejanje.

Rokopis je tesno povezan s čutnim zaznavanjem, tj. zavedanjem

drugih delov telesa v nasprotju z zavestjo o zunanjem

svetu. Zato je pri obvladovanju obvladovanja umetnosti

pisanja pomembna pokončnost.

Pisanje z roko je nesporno temeljna spretnost v razvoju

otrokovih kognitivnih sposobnosti. Vendar so v zadnjem

času več pozornosti namenili tehnološkemu

napredku. Paradoksalno

je, da se je razvoj pisanja

dogajal v soglasju s tehnološkim

napredkom – od papirusa, peresa,

nalivnika in tiskarskega stroja.

Pisanje je od nekdaj odvisno

od ročnih spretnosti, intelektualnih

sposobnosti in estetskega razumevanja. Zveza med

temi tremi je pomembna, ko se odločamo o pomenu pisanja

z roko. Pa vendar se sedaj postavi vprašanje vpliva,

ki ga ima digitalna tehnologija na pisanje, branje in razumevanje.

Gunther Kress je ekspert na tem področju.Kress

zagovarja, da potrebujemo novo teorijo smisla t.j. kako se

stvarno, fizično dejanje pisanja povezuje s telesnim dojemanjem

pomena. To se mora odražati v načinih opismenjevanja.

Zdi se, da v visoko tehnološkem svetu, utelešeno

znanje, vloga telesa pri učenju, pomeni pot naprej. Pisava

je nastala z integracijo heptično-kinestetičnih in taktilnih

komponent. Ena je vizualna, ko črke gledamo, druga je

oblikovanje le-teh. To pomeni, da uporaba tipkovnice spremeni

funkcijo roke in razuma. Kadar pišemo, uporabljamo

eno roko, ko tipkamo pa dve (ne v mojem primeru!). Roka,

ki ne piše, ima komplementarno vlogo, ko se vedno znova

prestavlja po papirju in nevtralizira gibanje roke, ki piše.

Pri desničarjih je za lingvistične procese zadolžena leva možganska

hemisfera.

Pisanje z roko je počasnejša in bolj garaška izkušnja. Pred

dvajsetimi leti je Haas posredoval mnenja o tem, kako bo to

vplivalo na spremembo materialnih in mentalnih aspektov

pismenosti.

Uporaba palca in dveh prstov je tista, ki naredi rokopis

tako poseben. Vključuje čudovito, okretno medsebojno delovanje

palca in kazalca ob podpori sredinca. Človek lahko

z žličko meša kavo z dvema prstoma, toda rokopis je kombinacija

stabilnosti in toka, ki potrebuje vse tri prste. To

daje možnost dodatne moči vrtenja, dopušča pa tudi natančnejše

gibanje nalivnega peresa. Rokopis zahteva tako

milino kot stabilnost. Trije partnerji se med seboj pogovarjajo.

Temu rečejo 'pravilo palca in prstov'. Pisanje je v človekovi

genski zasnovi pomembna dejavnost. Razum si ne upa

pomisliti, kako je rokopis oblikoval svet časopisov, pesmi,

seznamov, dogovorov, pisem, računov, poslovnih knjig, poročil,

romanov, zaznamkov, pogodb, receptov, znanstvenih

člankov, ki so preobrazili našo kolektivno zavest in našo

vse večjo učenost.

Pisanje besed s peresom je nevrološko pomembno, pri

lepopisju je potrebno sodelovanje dveh prstov in palca.

Trebuh nalivnika tik nad peresom leži udobno med dvema

blazinicama palca in kazalca ter bokom sredinca. Gibanje

prstov preide v gibanje roke in zapestja, ki omogoča tekoče

in ritmično gibanje po listu. Ne glede na to, ali človek podpisuje

smrtno obsodbo ali daje avtogram. Ko je Christopher

Latham Scholes izumil pisalni stroj in ko so ga v puškarni

Remington&Co. izdelali, se je, kot je dejal Mark Twain, prvi,

ki je oddal natipkan rokopis, mnogo tega izgubilo. Stališče,

da je mogoče znanje predstaviti onstran naših teles, preko

zapletenega nevrološkega sistema, je pomembno za razu-

4 Waldorfske novice pomlad 2012


mevanje tega, kar pišemo. Inteligenca roke zaostaja za jezikom.

Pri tipkanju beseda nič več ne gre skozi roko, ki piše.

Roka je oddaljena od sveta besede. Notranje življenje je degradirano

in mehanizirano pisanje prikriva značaj pisatelja.

Pisanje postane brezosebno in raztelešeno. Zaradi tega

mnogi naši vodilni pisatelji še vedno raje uporabijo nalivno

pero, nekateri celo dajo rokopis strojepiski, da ga natipka.

Nalivno pero je pripomoček, s katerim lahko obdržimo tok

misli. Rokopis ima tako prostorski kot časovni aspekt.

Martin Heidegger vidi to s fenomenološkega gledišča, ko

govori o 'fizičnosti procesa pisanja'. Pri tem misli na to, na

kakšen način igrajo roke in prsti pomembno vlogo v celotnem

čutnem sistemu. Kadar pišemo na pisalni stroj, pravi

Heidegger: 'Beseda nič več ne prehaja skozi roko, ki piše in

deluje avtentično, ampak skozi mehaniziran pritisk roke.

Pisalni stroj iztrga besedilo iz pomembnega območja roke

– in to pomeni, da je roka umaknjena iz pomembne sfere

besed. Beseda postane nekaj 'tipkanega'. Mehanizirano

pisanje oropa roko dostojanstva v sferi pisane besede in

degradira besedo v golo prevozno sredstvo komunikacije.

Poleg tega ponuja mehansko pisanje možnost, da prikrijemo

rokopis in s tem človekov značaj.'

Znani ruski nevrolog in razvojni psiholog Alexander

R.Lurija (1902 – 77), govori o 'kinetični melodiji'. Opozarja:

'V začetni fazi je pisanje odvisno od memoriranja grafičnih

oblik vsake črke. Dogaja se preko verige posamičnih motoričnih

impulzov, od katerih je vsak odgovoren za izvajanje

le enega elementa grafične strukture; z vajo se ta struktura

procesa radikalno spreminja in pisanje se pretvori v

edinstveno 'kinetično melodijo', ki za izdelavo posamezne

poteze nič več ne zahteva pomnjenja vizualne oblike vsake

posamezne črke ali posameznih motoričnih impulzov.

Isto se nanaša na proces, v katerem sprememba pisanja

visoko avtomatiziranega zapisa (kot je na primer podpis)

ni več odvisna od analize akustičnega kompleksa besede

ali vizualne oblike njenih posameznih črk, temveč se začne

oblikovati kot 'kinetična melodija'.'

Vprašanje je, kaj so te 'melodije'? Pisanje vključuje dve

melodiji: vidno in slušno. Ko pišemo, se oko in uho ujemata.

Nevrologa Franka Wilsona imajo za pionirja na tem področju.

Pravi: 'Vsaka teorija o človeški inteligenci, ki ignorira

medsebojno odvisnost delovanja roke in možganov, zgodovinski

izvor te povezave, ali vpliva te zgodovine na razvojno

dinamiko pri modernem človeku, je skrajno zavajajoča in

jalova.' Kljub temu pa je treba povedati, da je bil pomen

inteligence roke in njegove posledice s strani tistih, ki kreirajo

šolsko politiko, v veliki meri zanemarjen. Rezultat tega

pa je vsesplošno zanemarjanje negovanja teh pomembnih

človekovih lastnosti. Znanje smo našli v rokah.

In tako pridemo do vprašanja gibanja in spomina. Dokazi

kažejo, da gibanje rok, v tem primeru oblikovanje črk, pomaga

pri pomnjenju. Na waldorfski šoli otroci pišejo, preden

berejo. Preden začnejo pisati na papir, pišejo otroci po

zraku ali premikajo svoje prste po mizi. Na ta način sledijo

gibom, kar jim pomaga memorirati.

Wilson dodaja, da ne bomo nikoli zmožni razumeti, kaj je

inteligenca, če ne bomo proučili dvonožnosti, obojeročnosti,

sedlaste povezave ob vznožju pete dlančnice, da bi ugotovili,

kako so med seboj povezane. Rezultat bo spremenil

naš pogled na poučevanje. Pri učenju je roka za človeka

prav tako pomembna kot možgani. To je klic po utelešenem

učenju.

Danes večina ljudi ni zadovoljnih s svojo pisavo. Zdi se

jim, da ni elegantna, da nima sloga in pogosto ni čitljiva.

Moderen rokopis ima pogosto veliko predelav in napak. V

njem ni pretoka. Na vzhodu, kjer zelo cenijo kaligrafijo, je

rokopis osnovan na ideji, da je pot do svobode skozi pot

discipline. Zapletene kitajske črke, ki so včasih sestavljene

iz tridesetih potez, se najprej učijo z risanjem s palicami po

pesku, potem pa z uporabo čopičev in črnila. Nam se to zdi

izguba časa in imamo raje uporabo neurejenega kulija, instrumenta,

ki je bil oblikovan za hitrejše pisanje. V kitajski

tradiciji sta rokopis in kaligrafija zaradi potrebe po stalnem

pretoku in hkrati po globoki koncentraciji uvrščena

više kot slikanje ali kiparjenje. Po drugi strani pa vsi dobro

vemo, da je pisava zdravnikov najbolj nečitljiva na svetu.

V času, ko to pišem, potekajo po svetu mnogi raziskovalni

projekti, ki želijo določiti vrednost rokopisa v luči moderne

tehnologije. Slišati je priporočila, da naj bi bilo, kot pravi

Norvežan Arne Trageton, v zgodnjem otroštvu, še preden

začno pisati z roko, koristno učenje pisanja na tipkovnici.

Evropska raziskovalna mreža na temo učenja učinkovitega

pisanja, ki ima svoj sedež v Poitiersu v Franciji, je organizacija,

ki raziskuje vse vidike tega vprašanja. Posebno

zanimivo je delo četrte skupine, ki raziskuje tehnološki napredek

pri pripomočkih za pisanje. Ta raziskava vključuje

prepoznavanje gibanja oči med pisanjem. Mlade razvijajoče

se pisatelje v šolah na vseh nivojih primerjajo z veščimi

pisatelji tako, da zbirajo podatke o pisanju s peresom in

očesom (rokopis) in pisanju z očesom (tipkanje). Na univerzi

v Helsinkih upajo, da bodo na projektu, podprtem s

strani EU, lahko delali na podoben način v osmih različnih

deželah.

V mnogih evropskih državah so osnovne šole soočene z

novim tehnološkim razredom z virtualnim prikazovanjem,

ki nadomešča risbe, diagrame in knjige ter z ekranom, ki

nadomešča papir. Nastala je močna pobuda, ki združuje

ljudi, ki nasprotujejo temu gibanju, predvsem zaradi tega,

ker se zaradi tega iz razredov umika medčloveška interakcija

med učiteljem in učencem, učiteljem in skupino ter

med učenci samimi. Seveda je nekaj povsem drugega uporaba

tehnologije v primeru, ko učenec pripravlja obsežnejše

dokumente, ki jih je potrebno redigirati in popravljati.

davidbrierley.net POESIS: Podlaga za prožnost in kreativnost v

izobraževanju

David Brierley je član Botin fundacije za prenovo izobraževanja,

Santander, Španija. Kot gostujoči profesor je odgovoren za seminarje

za waldorfske učitelje v Ljubljani in Zagrebu, prav tako pa gostuje

na mnogih univerzah po Evropi.

prevod: Marina Nuvak

Waldorfske novice, pomlad 2012 5


I z t u j e g a t i s k a

Alja Tasi

Sarah Kane, učiteljica glasu

Kako govoriti, da

nas bodo drugi slišali

Če želimo, da nas bodo drugi slišali, nam ni

potrebno dvigovati glasu. Nasprotno, utihniti

moramo. Najprej moramo znati poslušati, začutiti

sogovornika, stopiti v njegove čevlje in ga nato nagovoriti s

primernim glasom. Le če bomo ton svojega glasu prilagodili

sogovorniku, nas bo ta v resnici slišal. To lahko še posebej

hitro opazimo pri otrocih, ki takoj reagirajo na glas. Ne

razumejo vedno pomena besed, zato pa toliko bolj razumejo

melodijo.

'Takoj slišim, kdo govori s svojim resničnim glasom in

kdo ne. In tisti, ki ne, bo najverjetneje imel težave,' pravi

Sarah Kane, učiteljica glasu. S svojim znanjem rada pomaga

igralcem in še prav posebej učiteljem. Tudi sama je

nekoč učila na waldorfski šoli, zato dobro ve, kako mučno

je, če ti odpove glas, ko moraš nagovoriti skupino ljudi.

In prav težave z glasom so glavni vzrok, da se učitelji

odpovedo svojemu poklicu.

Ko glas zataji

'Šele ko nam glas zataji, se začnemo zavedati, kako pomemben

instrument je to. In kakšen problem je, če brez

glasu stojite pred skupino otrok,' opozarja naša sogovornica.

Izguba glasu je pogost problem posebej pri učiteljih

začetnikih. 'Teh ni nikoli nihče učil, kako naj uporabljajo

svoj glas. Lahko si poškodujejo glas tako zelo, da morajo

nehati učiti. To je poglaviten vzrok, zakaj učitelji opustijo

svoj poklic v prvih petih letih službe. Poškodujejo si glas

in ne vedo, kako bi ga popravili.'

Mislimo, da je glas nekaj samoumevnega, a naučiti se

obvladati svoj glas je dolgotrajen proces, poudarja Sarah

Kane. 'Podobno, kot bi se učili igrati na glasbeni instrument.

Če začneš klavir igrati pri petih letih, boš pri dvajsetih

morda lahko že lahko kaj pokazal. In če je učenje

umetnost, potem je glas eden od umetniških instrumentov,

ki jih lahko pri tem uporabimo.'

Čeprav je glas za učitelje tako pomemben, jih tega, kako

naj govorijo in kakšen ton glasu naj uporabijo, ne učijo

nikjer drugje kot v waldorfski šoli. 'Glas na otroke vpliva

tako rekoč takoj, zato ga lahko uporabim kot vzgojno

orodje,' pravi Sarah Kane. 'Če z otroki ves čas govorim

z zelo visokim glasom, bodo vznemirjeni. Če pa govorim

počasi in z mirnim glasom, jih lahko pomirim.'

To je preprosta resnica, a teorija je v tem primeru precej

enostavnejša kot praksa. 'Besede nas učijo, kako naj

govorimo,' nekoliko skrivnostno pripomni naša sogovornica.

'Beseda je živa, in to lahko začutimo tako, da

prisluhnemo, katere zvoke vsebuje - tako kot v glasbi

prisluhnemo posameznim notam. So to topli ali hladni

zvoki, hitri ali počasni? Seveda ima vsaka beseda svoj

pomen, ampak pomen zvokov presega pomen besede,

ki ga zaznamo z razumsko polovico možganov.'

Če torej prisluhnemo melodiji, ne zaznavamo samo

pomena besede, ampak tudi njeno kvaliteto. To pa je

umetniški proces, ki zahteva svoj čas. Kajti na besede

nismo navajeni gledati na tak način. 'Besede nagovorijo

tudi naše srce, ne samo možganov,' pripomni Sarah

Kane.

Stopiti v čevlje drugega

Besedam so vedno pripisovali veliko moč. Uporabljali

so jih za čarovniške uroke. 'Zaradi besed lahko zbolimo

ali pa ozdravimo. V ta svet poskušamo vstopiti,' pravi

Sarah Kane, ki na začetku treninga glasu po navadi

uporabi poezijo, ki je polna besed brez pomena, kot na

primer pesem Žlabudron iz Alice v čudežni deželi.

Da pa besede na ta način oživijo, je potrebno veliko

domišljije, priznava naša sogovornica. Ni namreč lahko

stopiti v drug svet, pa naj bo to svet besed ali pa otroški

svet.

■ foto Domen Gostiša

6 Waldorfske novice pomlad 2012


A prav pri otrocih se nam najprej obrestuje, če smo pozorni,

s kakšnim glasom jih nagovorimo. 'Otroci so v različnih

obdobjih bolj ali manj močno povezani z različnimi

elementi. V enem otroku je več ognja, v drugem več vode.

Prvi bo bolj aktiven, drugi bolj sanjav. Otroci s poudarjenim

elementom zraka so večinoma veseli otroci, se pa težko

osredotočijo na eno samo stvar,' razlaga Sarah Kane.

Otroka, ki ima močno prisoten določen element, lahko

nagovorimo na njemu primeren način. Zračnega otroka

nagovorimo z zvokom, ki ima podobno kvaliteto. Tisti s

poudarjeno kvaliteto zemlje so tišji in bolj zadržani, morda

bolj resni. Z zvokom glasu torej posnemamo otrokove

kvalitete. 'Tako se otrok počuti bolj udobno. Tega se ne

bo zavedal, ampak vseeno ga bo naš glas sprostil. Občutek

bo imel, da smo nagovorili prav njega,' je prepričana

naša sogovornica. 'Sama vedno skušam stopiti v čevlje

drugega - kot režiserka, učiteljica ali preprosto kot človeško

bitje. Na ta način človeku skušam pomagati, da

začuti, kdo v resnici je.'

Vpijemo, ko smo nemočni

Je potrebno kdaj pa kdaj povzdigniti glas? 'Bolj bo učinkovalo,

če naredimo ravno obratno,' predlaga naša sogovornica.

'Če so otroci glasni, začnite govoriti potiho. Tako

boste vzbudili več pozornosti kot če s povzdignjenim glasom

zahtevate, da vas poslušajo. Seveda se zgodi, da povzdignemo

glas, in po navadi se potem slabo počutimo. Vsi

smo samo ljudje. Vpijemo, ko smo nemočni.'

Ko čutimo, da izgubljamo kontrolo nad svojim glasom,

včasih potrebujemo le trenutek za navdih, svetuje Sarah

Kane. 'Preprosto, zavzdihnemo in si priznamo, da res ne

vemo, kaj bi. Ko si dovolimo za trenutek zaustaviti, ujeti

svoj dih in sproščeno izdihniti, bomo našli navdih. To

moramo vaditi. Otroci seveda zelo hitro ugotovijo, kaj nas

vrže iz tira. Zato ne postanite preveč predvidljivi. Zajemite

sapo in naredite kaj, česar od vas ne pričakujejo. Namesto

da se razjezite, se začnite smejati.'

Otrokom je všeč, ko odrasli izstopijo iz svoje običajne

vloge in naredijo kaj nepredvidljivega. 'Česa si otroci najbolj

želijo? Da bi se starši igrali z njimi. Da bi vstopili

v njihov svet. Bi se igral z mano? To je za otroka velika

stvar - da starši vstopijo svet njihove domišljije.'

Bolj ko se zavedamo svojega glasu, bolj se zavedamo

tudi svojega notranjega stanja. 'Ko se učimo obvladovati

glas, se učimo priti v stik s tistim, lahko bi rekli višjim delom

sebe, ki je po naravi mirnejši kot tisti del, ki reagira

na zunanje dražljaje.'

Na odrasle ne vpijemo tako pogosto kot na otroke. Slednjim

tudi velikokrat razlagamo, kaj vse bi šlo lahko narobe.

In če se zavedamo moči besed, je lahko ponavljanje

takih negativnih scenarijev kaj tvegano početje. 'Na ta

način ustvarjamo negativno vzdušje. Naloga odraslih je,

da v otroku vzbudijo občutek zaupanja. Le tako bo lahko

našel svoj prostor pod soncem. To je naloga vzgojiteljev.

Seveda moramo otroka opozoriti na nevarnosti, ampak s

pravo mero. Poskrbimo, da se bo dobro počutil. Pokažimo

mu, da je svet v bistvu dober, lep in prijazen. In da resnica

živi na tem svetu. Ob tako visokih idealih bi morali

odraščati otroci.'

Vsak mora najti svoj glas

Včasih so otroci starše bolj poslušali, danes pa starši

pogosto ne vedo, kako bi se otroku približali in kaj otrok v

resnici potrebuje. 'Ko se s kom pogovarjaš, ni pomembno

samo to, kar rečeš. Moraš tudi poslušati. Govorjenje je v

bistvu poslušanje. Ko budno poslušamo, kaj nam drugi

govori, bomo razumeli, kaj nam želi povedati, tudi če tega

ne bo znal ubesediti. Slišali bomo neizgovorjena vprašanja.

Šele ko bomo slišali tisto, česar nam otroci ne morejo

povedati, se bomo srečali z njimi v njihovem svetu.'

Kakorkoli že, najslabše je, če sogovornika - pa naj bo

odrasel ali otrok - nagovorimo z izumetničenim, lažnim

glasom. 'Zato morate znati umiriti svoj glas, ne da bi se

pri tem spakovali,' opozarja Sarah Kane. 'Drugi želijo, da

ste resnični. In vaš glas je izraz tega, kar ste. Zato vedno

govorim, da mora vsak najti svoj glas.'

Objavljeno v Primorskih novicah, 4. 2. 2012

Sarah Kane: 'Govorjenje je v bistvu poslušanje.'

Sarah Kane se je v Sloveniji mudila pred kratkim. Na

waldorfski šoli v Ljubljani je režirala predstavo, ki so jo

učitelji pripravili za svoje učence. Občasno predava tudi

na AGRFT.

Waldorfske novice, pomlad 2012 7

■ foto Domen Gostiša


Š i r i m o o b z o r j a

dr. Regalena Melrose

Zakaj je waldorfska

pedagogika

učinkovita:

nevroznanstveni vidik

Waldorfska pedagogika je mnogo bolj povezano

z načinom, kako se možgani razvijajo in kako

optimalno delujejo, kot si je Rudolf Steiner

sploh lahko predstavljal. Ustanovitelj waldorfske pedagogike

je prav gotovo razvil prepričljivo teorijo o tem, kako se otroci

najbolje učijo, toda preden so razvili MRI in ostale zapletene

možganske meritve, nismo imeli prav nobenega sredstva, s

katerim bi dokazali ali ovrgli katerokoli od njegovih trditev,

vsaj ne s tolikšno preciznostjo in točnostjo, kot je to mogoče

danes. Velik obseg dokazov iz nevroznanstvenih raziskav

zadnjih dvajsetih let podpira Steinerjevo teorijo, vključno z

nekaterimi najbolj temeljnimi načeli waldorfske pedagogike.

Tri načela me, kot mamo waldorfskega učenca kakor

tudi kot mednarodno predavateljico o učenju, obnašanju

in možganih, najbolj navdušujejo: holizem, igra in narava.

Poudarek na vseh treh je v soglasju z načinom, kako

se možgani najbolje učijo; ko so ves čas zaposleni celotni

možgani, ko so imele njihove osnovne živčne povezave

obilo časa za razvoj, in ko so optimalno spodbujeni.

Če hočemo razumeti, zakaj so ti trije poudarki tako pomembni

za uspeh katerega koli pedagoškega programa,

moramo vedeti, kako delujejo možgani. Najprej se seznanimo

z nekaj osnovnimi podatki o njihovem delovanju.

Predvsem so 'triuni', pomeni, da imajo tri dele. Še pomembneje,

vsi trije deli ob rojstvu niso popolnoma razviti,

kot smo to nekoč mislili. Pravzaprav je zelo majhen del

novorojenih možganov 'vključen' in pripravljen 'na start'.

Če možgane novorojenčkov opazujemo z MRI, vidimo, da

je edini del možganov, ki je osvetljen ali dejaven, najbolj

osnovni del – možgansko deblo, čutni center ali, kot ga

imenujemo, 'živalski možgani'. (Majhna, nerazvita dela

slušne in vizualne opne sta edini izjemi.) Ta primarni del

možganov je zadolžen za naše doživljanje stresa in razburjanja.

Spodbudi in posreduje pri naših odzivih, kadar

je to potrebno. Sama ga rada imenujem 'čutni center',

ker govori le jezik čutenja, edini jezik, ki najbolj dosledno

omogoča naše preživetje. Ko srečamo na primer v gozdu

medveda, nas ne bodo rešile besede, ampak naši izostreni

čuti.

Drugi in tretji del možganov – čustveni, limbični center

in neokorteks ali center mišljenja se vsak zase začneta

razvijati šele po rojstvu. To je pomembno novo spoznanje,

ki nam da neverjeten odgovor na vprašanje, o katerem že

dolgo teče razprava: o odnosu med naravo in vzgojo. Ker

lahko ob rojstvu uporabljamo le zelo majhen del možganov,

danes vemo, da jih pravzaprav oblikujejo izkušnje,

ki jih imamo ob stiku z ljudmi okoli nas. Šele pri treh

ali štirih mesecih, ko se preko izkušenj aktivira čustveni

center, so novorojenčki sposobni izraziti kaj več kot stanje

vznemirjenja ali zadovoljstva, kar izrazijo zgolj s čutnim

centrom. V tem, poznejšem obdobju, lahko izražajo

širok spekter čustev, kar jih naredi mnogo bolj družabne.

Tretji del možganov, neokorteks, center mišljenja, se

začne razvijati za čustvenim, limbičnim centrom. Pokazatelj

njegovega zorenja je čebljanje pri 6 in 9 mesecih,

prva izgovorjena beseda okoli 1. leta ter 2 do 3 med seboj

povezane besede do 2. leta. Medtem ko so občutki govorica

čutnega centra in čustva govorica limbičnega centra,

govori neokorteks govorico besed in posreduje pri vsem

tistem, kar ocenjuje večina vzgojiteljev. Omogoča na primer

nadzor impulzov, sposobnost načrtovanja, organiziranja

in razumevanje, da ima lahko naša trenutna izbira

pozneje posledice. Neokorteks omogoča sočutje do drugega

kakor tudi naše sposobnosti razumevanja in logike.

Z njim mislimo in analiziramo ter seveda razumemo in

uporabljamo tako receptivni kot ekspresivni besedni zaklad.

Če ste že slišali za delovanje 'desne' in 'leve' polovice

možganov, se vam bo zdelo smiselno, da je neokorteks

tisti, ki nadzira delovanje leve hemisfere, medtem ko imata

čutni in limbični center nadzor nad desno hemisfero.

Možgani delujejo optimalno takrat, ko so vsi deli enako

razviti in zaposleni. Waldorfska pedagogika je učinkovita

zato, ker dela ravno to. Steinerjev pristop k pedagogiki je

bil holističen. Spoznal je, da morajo biti za to, da lahko

učenci dolgo časa vzdržujejo veselje in ljubezen do učenja,

v vsaki fazi razvoja dejavno zaposleni vsi njihovi čuti,

čustva in pomnjenje. Waldorfski učitelji ne delajo iste napake

kot drugi bolj tradicionalni, konvencionalni in splošno

veljavni modeli pedagogike. Razvoja neokorteksa in

leve možganske polovice ne cenijo više kot razvoja desne

polovice, tiste, ki globoko čuti in čustvuje. Waldorfska pedagogika

se pri majhnih otrocih, pri katerih možgani še

niso pripravljeni, ne osredotoča na izključno akademsko

delo, ki poskuša mrzlično vključiti nezadostno razvit neokorteks,

tisti del možganov, ki je otroku le malo dostopen.

(Neokorteks ni dokončno razvit vse do srednjih, oziroma

poznih dvajsetih let!) Namesto tega waldorfski učitelji

uspešno zaposlijo in negujejo čutni ter čustveni del možganov,

ki sta majhnim otrokom lahko dosegljiva, tako da

so pomembne osnovne živčne povezave, ki so potrebne za

kasnejše akademsko učenje, odločno pripravljene.

Dovolite, da to še nekoliko razširim. Zdaj veste, da se

možgani razvijajo hierarhično, od bolj primitivnih do manj

primitivnih delov, od živalskih do izključno človeških. To

pomeni, da je zdrav razvoj višje razvitega neokorteksa

ODVISEN OD zdravega razvoja čustvenega, limbičnega

centra možganov, ki pa JE ODVISEN od zdravega razvoja

čutnega centra možganov. Pri današnjih splošno veljavnih

pedagoških modelih je težava ta, da želijo, da možgani

shodijo, še preden se lahko plazijo. Bodimo natanč-

8 Waldorfske novice pomlad 2012


nejši: večina šolskih sistemov pričakuje danes od otrok,

da TEČEJO, preden se zmorejo plaziti. Tako naletimo na

ponosne starše, ki pravijo, 'Moj otrok je shodil pri devetih

mesecih! Sploh se mu ni bilo treba plaziti, kar vstal je in

šel! Ali ni to čudovito?' Jaz pa želim povedati naslednje:

'Ne! Ne, to ni čudovito! Porinite ga k tlom! Prisilite ga,

da se plazi!' Morda je to nekoliko preveč fanatičen odziv,

vendar temelji na zdravem zavedanju, da je vsaka faza v

razvoju bistvena za naslednjo fazo, saj položi živčno osnovo,

ki bo omogočila vse tisto, kar se mora še zgoditi. Naši

otroci potrebujejo obilo časa in vaje, da v vsakem kritičnem

trenutku svojega razvoja 'marinirajo mojstrstvo' v

eni ali drugi veščini. To se danes ne dogaja v dosti šolah,

dogaja pa se v waldorfskih šolah.

Vzemimo primer igre. Na waldorfski šoli od samega

začetka šolanja otroka skozi vsak šolski dan na mnogo

različnih načinov spodbujajo k igri. Steiner je vedel, da

je igra neprecenljiv temelj vsestranskega zdravega razvoja,

vključno z akademskim. In naj nam bo jasno, za

kakšne vrste igro tukaj gre. To je tisto, kar je Dr. David

Elkind imenoval najčistejša oblika igre: 'nestrukturirana

(spontana), iz lastne pobude, polna domišljije, neodvisna

igra, kjer se otroci sami odločajo, kaj se bodo igrali in

celo ustvarjajo svoja pravila.' Opominja nas, da takšne

igre z alarmantno hitrostjo izginjajo iz naših domov, šol

in sosesk, za ceno zdravja, dobrega počutja in dosežkov

naših otrok.

Mnoge študije so pokazale, da igra v zgodnjem razvojnem

obdobju izboljša IQ, socialno-čustveno delovanje,

učenje in akademsko delo. Ugotovitve mnogih raziskav,

ki so bile narejene v obdobju štirih let so odkrile da se,

kot trdi dr. Elkind, pri otrocih, ki tretjino šolskega dne

preživijo ob telovadbi, umetnosti in glasbi, izboljša ne le

fizična kondicija, ampak tudi odnos do učenja in ocene

testiranja. Ko so primerjali rezultate otrok, ki so hodili

v akademsko usmerjene vrtce, z rezultati otrok, ki so

obiskovali v igro usmerjene vrtce, rezultati niso pri 'akademskih

otrocih' pokazali nikakršne prednosti v bralnih

dosežkih ali matematiki, pokazalo pa se je, da imajo ti

višji nivo strahu pred testi, so manj kreativni in imajo

bolj negativen odnos do šole kot 'otroci igre'.

Možgani najbolje delujejo le takrat, ko so v optimalnem

stanju spodbujenosti. Naši otroci ne morejo dobro spremljati,

poslušati, procesirati informacije, obdržati v spominu

ali pokazati svoje znanje, kadar so bodisi premalo

bodisi preveč spodbujeni. Ti stanji pa povzroča preplavljenost.

Če otroke izpostavimo akademskemu delu, medijem,

tehnologiji in organizirani igri, kot so na primer

skupinski športi, preden so njihovi možgani na to pripravljeni,

lahko prezgoden in pogosto podaljšan stres, ki

ga ob tem doživljajo, sčasoma povzroči blokado sistema.

Učitelji po ZDA in Kanadi mi pripovedujejo, da 'to' vidijo

pri otrocih do začetka tretjega razreda. Pravijo, da je pri

mnogo prevelikem številu njihovih učencev 'ugasnila luč'.

Veselje, radovednost in čudenje, ki so pri procesu učenja

nujni, so zaradi preveč enega in nič drugega že otopeli.

Medtem ko se splošno veljaven šolski sistem danes osredotoča

skoraj izključno na akademska znanja, predvsem

na delovanje leve možganske polovice, se waldorfski učitelji

osredotočajo bolj na celotne možgane in v vsakem

razvojnem obdobju dajejo več poudarka na desno možgansko

hemisfero. Steiner je lahko le opazoval in je tako

postavil predpostavko, da to drži otroke v optimalnem območju

spodbujenosti, kjer je vsakršno učenje vedenjsko

prilagajanje mogoče. S pomočjo nedavnih znanstvenih

ugotovitev pa zdaj vemo, da je imel prav. Izkoriščanje čutnih

darov desne možganske hemisfere omogoča 'pretok',

potreben za maraton dosežkov, ne le sprinta.

Zdaj ko smo spoznali, kako pomembna za učni proces

sta holizem in igra, pa poglejmo še na neprecenljivo vlogo

narave. Znotraj izobraževanja je določeno, da je potrebno

zaposliti levo možgansko polovico. Pri učenju je skoraj vedno

prisoten verbalen, analitični proces. Tisto, česar tukaj

ni, je spodbujanje in izražanje desne polovice možganov.

Funkcije desne možganske hemisfere so bile nekako

ocenjene kot manj pomembne za doseganje in končen

uspeh naših otrok, vsaj 'uspeh', kot ga večina ljudi v ZDA

To je natančno tisto, kar pogrešamo v današnji, k dosežkom

usmerjeni družbi. V izobraževanju smo sprejeli

mit, da 'več da več'. Formula, po kateri je več časa namenjenega

akademskemu znanju, z začetkom v zgodnjem

obdobju razvoja, z več nalogami, ne povečuje učinka pri

otrocih. Nasprotno, zmanjšuje ga! Izpodrivanje umetnosti,

fizične aktivnosti in časa preživetega v naravi, da bi

naši otroci več časa namenili branju, pisanju in računanju,

ni rešitev. To je hudodelstvo. Naši otroci do kritične

mere izgorevajo in zapuščajo šolo, ne le zato, ker 'več ne

da več', temveč ker povzroči blokado.

Waldorfske novice, pomlad 2012 9


Š i r i m o o b z o r j a

definira. Naša telesa manj spodbujamo h gibanju, naše

možgane pa bolj k teku. Zmanjšali smo ne le dolžino

odmora in telesne vzgoje, ampak tudi oklestili kreativne

dejavnosti kot so gledališke igre, glasba, umetnost,

ki vse pomembno prispevajo k optimalnemu delovanju

možganov, dosežkom in uspehu, ne glede na to, kako

ga definiramo. Kaj pa ima pri tem opraviti narava? Kot

kaže nevroznanost, zelo veliko: nič močneje ne spodbuja

in odmeva v možganih in nas torej ne bolj drži v

optimalnem območju spodbujenosti kot narava.

Zapomnite si, optimalno območje spodbujenosti, ko

skrb ni ne prevelika, ne premajhne, je edino fiziološko

stanje, znotraj katerega je mogoče vsakršno učenje in

vedenjsko prilagajanje. Narava to stanje lepo podpira.

Raziskave, ki jih je dolga leta izvajala Dr. Eeva Karjalainen,

so pokazale, da zeleno okolje zmanjšuje stres,

izboljšuje razpoloženje, zmanjšuje jezo in agresijo, povečuje

splošno zadovoljstvo ter celo utrjuje naš imunski

sistem. Narava je odločilno zdravilo pri povečanem

stresu, preobremenjenosti, izgorelosti in osipu, ki smo

jim danes priča v šolskem sistemu. Pomanjkanje stika

z naravo povzroča tako pogubno stanje v možganih in

je tako predirljivo, da imamo zanj ime: 'Nature Deficit

Disorder' oz. motnja primanjkljaja narave. Dr. Karjalainen

poroča, da si 'po stresnih situacijah in takšnih,

ki zahtevajo koncentracijo' v urbanih okoljih še zdaleč

ne opomoremo toliko kot v naravnih. Ko doživljamo naravo,

se naš pritisk, srčni utrip, mišična napetost in

nivo stresnih hormonov hitreje znižajo kot takrat, ko

smo v urbanem okolju. Posebno pri otrocih vemo, da

se simptomi ADHD zmanjšajo, kadar dobijo priložnost,

da se igrajo v zelenem okolju.

Kot mama si ne morem predstavljati starša na zemlji,

ki ne bi želel svojemu otroku vse to in še več. Ne morem

si predstavljati, da bi se potem, ko starši in vzgojitelji

poznajo odkritja, ki kažejo pot k optimalnemu

delovanju možganov, kdorkoli še lahko strinjal z izobraževalnim

sistemom, ki ga imamo zdaj. Waldorfska

alternativa obstaja in hvaležna sem za to. Spodbudila

bi vsakega starša, da se o tem še bolj pouči in močno

pretehta glede svojih otrok. Seveda pa se tudi zavedam,

da vsi starši nimajo dostopa do waldorfske šole zaradi

finančnih, geografskih ali drugih razlogov. Za tiste

starše in pravzaprav za vse nas imam dodatno pobudo,

da glasujemo, vlagamo prošnje, pišemo pisma in se

na vse načine borimo, da bi zagotovili, da bi reforma

trenutnega šolskega sistema, ko bo izvedena, temeljila

na neprecenljivih nevroznanstvenih odkritjih zadnjih

dvajsetih let. Zahtevati moramo spremembe, ki jih

podpira zdrava znanost, ki so osnovane na védenju o

tem, kako najbolje delujejo možgani, ne le kratkoročno,

temveč na dolgi rok.

Za več informacij in virov obiščite prosim: www.whywaldorfworks.

com; www.racetonowhere.com; www.americasangel.org; www.

drmelrose.com; www.waitingforsuperman.com.

Članek je bil objavljen v reviji Lilipoh

prevod: Marina Nuvak

Nikola Tesla

Intervju iz leta 1899

John Smith

Gospod Tesla, dosegli ste slavo človeka, ki

se je vpletel v kozmične procese. Kdo ste,

gospod Tesla?

To je pravo vprašanje, g. Smith, in potrudil se bom

dati pravi odgovor nanj.

Pravijo, da ste iz Hrvaške, iz Like, kjer

skupaj z ljudmi rastejo drevesa, kamni in

zvezdno nebo. Pravijo, da je vaš rojstni kraj

vas, ki nosi ime po gorski roži, in da stoji

hiša, v kateri ste se rodili, zraven cerkve in

gozda.

Točno tako. Ponosen sem na svoje srbsko poreklo in

hrvaško domovino. Slišim, da se moji Srbi nekaj pritožujejo.

Kaj jim manjka? Imajo Vladiko (poglavar srbske

pravoslavne cerkve; op.p.) in mene, to, kar je vrhunsko

na Zemlji: Poezijo in Znanost.

Kdo so pravzaprav Srbi?

Posredniško pleme med narodi, trgovci s sončno

energijo na Zemlji. Blago danes slabo prodajajo, pa so

zaskrbljeni. Lepoto in vonj vrtnice lahko vzamemo kot

zdravilo, sončne žarki pa kot hrano. Življenje ima mnogo

izrazov, dolžnost znanstvenika pa je, da jih najde v

vsaki obliki materije.

Najprej je bila energija, potem pa materija.

Materija je nastala iz prvobitne in večne energije, ki

jo poznamo kot svetloba. Zasijala je in pojavile so se

zvezde, planeti, človek in vse, kar je na Zemlji in v vesolju.

Materija je izraz neskončnih izrazov svetlobe;

zato je energija starejša od nje. Obstajajo štirje zakoni

stvarjenja. Prvi je, da je vir vsega v nepojmljivem, v

črnem delčku, ki si ga svet ne more predstavljati, niti

matematika izmeriti; v tem delčku je celo vesolje. Drugi

zakon je širjenje teme, ki je prava narava svetlobe, iz

nepojmljivega in njena preobrazba v luč. Tretji zakon je

potreba svetlobe, da bi postala materija. Četrti zakon

pa govori: ni začetka niti konca; trije predhodni zakoni

obstajajo od nekdaj in stvarjenje je večno.

Zapomnite si, ni ukrivljen prostor, temveč človekov

um, ki ne more razumeti neskončnosti in večnosti! Če

bi bilo to jasno utemeljitelju relativnosti, bi dosegel nesmrtnost,

celo fizično, če bi jo želel.

10 Waldorfske novice pomlad 2012


Da, to se dela tako. Moj vid in sluh sta popolna, in to

lahko rečem, močnejša kot pri ostalih ljudeh. Slišim

stopetdeset milj oddaljeno grmenje in vidim barve na

nebu, ki jih drugi ne vidijo. To ojačanje vida in sluha

sem imel že kot otrok. Kasneje pa sem to zavestno razvijal.

Kaj je sedmo prilagajanje, gospod Tesla?

Znanje, kako se lahko psihične in vitalne energije

spremenijo v tisto, kar želimo in dosežemo oblast nad

vsemi občutki. Indijci to imenujejo kundalini joga. Ta

znanja se lahko naučijo, za kar so potrebna leta, ali

pa jih dobiš ob rojstvu. Jaz sem jih večino dobil pri

rojstvu. So v največji povezavi s spolno energijo, ki je

za svetlobo najbolj razširjena po vesolju. Ženska je največji

tat te energije, s tem pa tudi duhovnih moči. Jaz

sem to od nekdaj vedel in se pazil. Iz sebe sem naredil

to, kar sem hotel: miselno in duhovno maso (mesečeva

ženska energija ... kdo pravi, da Mesec veže nase določene

energije???)

In deveto prilagajanje, gospod Tesla?

Narediti vse, da se niti za en dan, za noben trenutek,

če je le mogoče, ne pozabi, kdo smo in zakaj smo na

Zemlji.

Jaz sem del svetlobe, ona pa je glasba. Svetloba izpolnjuje

mojih šest čutov: jaz jo vidim, čujem, občutim,

vonjam, dotikam se je in jo mislim. Misliti je moj šesti

čut. Delčki svetlobe so izpisane note. Ena strela je

lahko cela sonata. Tisoč strel je koncert. Za ta koncert

sem ustvaril žogaste strele, ki se slišijo na ledenih vrhovih

Himalaje.

Gospod Tesla, ali vi slišite to glasbo?

Vedno jo slišim. Moje duhovno uho je veliko kot nebo,

ki ga vidimo nad nami. Svoje fizično uho sem povečal z

radarjem. Po teoriji relativnosti se bosta dve vzporedni

liniji srečali v neskončnosti. Tako bo tudi Einsteinova

kriva postala ravna. Enkrat ustvarjen, zvok postane

večen. Za človeka lahko tudi izgine, vendar obstaja naprej

v tišini, ki je njegova največja moč.

Pogosto omenjate moč vizualizacije.

Mogoče se lahko njej zahvalim za vse, kar sem ustvaril.

Dogodki iz mojega življenja in moja odkritja so pred

mojimi očmi stvarni, vidni kot vsak pojav ali predmet.

V mladosti sem se tega bal, ne vedoč, kaj je pravzaprav

to, pozneje pa sem to moč sprejel kot izredno darilo in

bogastvo. Negoval sem jo in ljubosumno čuval. Z vizualizacijo

sem na večini izumov delal tudi popravke in

jih potem, tako dokončane, izdelal. Z njo rešujem tudi

komplicirane matematične enačbe, ne da bi si izpisoval

števila. Na Tibetu bi za to sposobnost, dar, dobil čin

visokega Lame.

Kaj je deseto prilagajanje?

To je najpomembnejše. Napišite, da se je gospod Tesla

igral. Igral se je vse življenje in v tem užival.

Gospod Tesla! Ali se to nanaša tudi na vaša

odkritja in vaše delo? Je bila tudi to igra?

Ja, dragi mladenič. Tako rad sem se igral z elektriko!

Vedno se naježim, kadar poslušam o tistem Grku, ki

je ukradel ogenj. Grozna zgodba o vkovanju in orlih, ki

mu kljujejo jetra. Ali Zeus ni imel dovolj strel in bliskov,

da je bil prikrajšan za en ogorek? To je nesporazum.

Bralci naše revije imajo radi humor.

Vendar ste me zmedli z izjavo, da tudi vaša

odkritja, ki so neizmerna dobrobit za ljudi,

predstavljajo igro. Mnogi se bodo namrdnili

pri tem.

Dragi gospod Smith, nesreča je ravno v tem, da so

ljudje preveč resni. Če ne bi bili, bi bili srečnejši in živeli

bi znatno dlje. Kitajski pregovor pravi, da resnost

skrajšuje življenje.

Radi bi slišali, kakšna je vaša filozofija.

Življenje je ritem, ki se mora spoznati. Jaz čutim ta

ritem, ravnam se po njem in se mu prepuščam. Zelo

je hvaležen in dal mi je znanja, ki jih imam. Vse, kar

živi, je povezano z globokimi in čudovitimi vezmi: člo-

Waldorfske novice, pomlad 2012 11


vek in zvezde, ameba in Sonce, naše srce in kroženje

neskončnega števila svetov. Te vezi so nepretrgljive, a

se lahko udomačijo in postanejo milostne, tako da človek

prične tudi sam ustvarjati nove in drugačne vezi v

svetu, ne da bi stare porušil. Znanje prihaja iz vesolja;

naš vid je njegov popoln prejemnik. Imamo dve očesi:

zemeljsko in duhovno. Truditi se je treba, da postaneta

eno oko. Univerzum je živ v vseh svojih manifestacijah,

kakor kakšna misleča žival. Kamen je misleče in čutno

bitje, ravno tako kot rastline, zver in človek. Zvezda,

ki sije, pričakuje, da jo gledamo, in če ne bi bili preveč

zaposleni s seboj, bi razumeli njen jezik in sporočila.

Svoje dihanje, oči in usta mora človek uskladiti z dihanjem,

očmi in ušesi univerzuma.

Medtem ko govorite, se mi zdi, da poslušam

budistični tekst, besede taoista ali traktat

Paracelzusa.

Prav se vam dozdeva! Pomeni, da obstaja splošno

znanje in resnice, ki jih je človek od nekdaj imel. Po

mojem občutku in izkušnji je v vesolju samo ena materija

in ena vrhovna energija z neskončnim številom manifestacij

življenja. Najlepše od vsega je, da z odkritjem

ene skrivnosti v naravi odkrivate tudi ostale. Te se ne

skrivajo, tukaj so, okrog nas, le mi smo slepi in gluhi za

njih. Če se z njimi čustveno povežemo, pridejo k nam

kar same. Vse je elektrika. Najprej je svetloba, neskončen

izvir, iz katerega prihaja materija in se razporeja v

vseh svojih oblikah, ki predstavljajo vesolje in Zemljo z

vsemi njenimi oblikami življenja.

Elektrika sem jaz sam. Ali, če želite, elektrika v človeški

obliki. To ste vi, gospod Smith, le da se tega ne

zavedate.

Svetloba je bila zmeraj na moji strani. Veste, kdo mi

je odkril elektromagnetno polje in indukcijski motor,

kar me je naredilo slavnega pri šestindvajsetih? Nekega

lepega poletnega večera sem v Budimpešti s prijateljem

Sigetijem opazoval sončni zahod. Tisoč ognjev se

je obračalo, plameneč s tisočerimi barvami. Spomnil

sem se Fausta in recitiral verze iz njega. In takrat, kot v

čarovniji: videl sem, kako se obrača magnetno polje in

dela indukcijski motor. Videl sem ju v Soncu!

Zvok ne obstaja le v gromu, temveč tudi v blisku; pri

njej je spremenjen v sijaj in barve, a barve se lahko poslušajo.

Jezik je sestavljen iz besed, kar pomeni, da je

tudi iz zvokov in barv. Vsak blisk in grom sta različna

in imata svoja imena. Jaz nekatere med njimi imenujem

z imeni tistih, ki so mi bili blizu v življenju, ali pa

po tistih, ki jih občudujem. V nebo bliskajo in grmijo

moja mama, sestra, brat Danilo, pesnik Zmaj in osebnosti

iz srbske zgodovine. Imena, kot so Izaija, Ezekiel,

Leonardo, Beethoven, Goya, Faradey, Puškin in vsi neugasli

ognji označujejo jate in splet bliskov in gromov,

ki ne prenehajo vso noč in zemlji prinašajo blagodejni

dež ali zažigajo gozdove in človeška naselja. Obstajajo

bliski in gromi, takšni najbolj sijoči in najmočnejši, ki

ne izginejo. Vračajo se in jaz jih prepoznam med tisočerimi

drugih.

Jaz sem se hranil s svojimi mislimi, naučil sem se

voditi svoja čustva, sanje in vizije. Od nekdaj sem jih

negoval, tako kot sem negoval tudi svoj zanos. Celo

svoje dolgo življenje sem preživel v zanosu. To je bil

izvor moje sreče. Pomagal mi je, da sem v vseh teh letih

prenesel delo, ki ga je bilo za pet življenj. Najboljše je

delati ponoči, saj sta svetloba zvezd in misli v bližnji

povezavi.

Rekli ste, da sem tudi jaz, kot vsako bitje,

svetloba. To mi laska, priznam, vendar mi ni

povsem jasno.

Zakaj bi vam tudi moralo biti jasno, gospod Smith?

Dovolj je, da v to verjamete. Vse je svetloba. V enem

njenem žarku je usoda naroda; vsak narod ima svoj

žarek v tistem velikem svetlobnem izvoru, ki ga vidimo

kot sonce. In zapomnite si: niti en človek, ki je kdaj

obstajal, ni umrl. Spremenili so se v svetlobo in kot

takšni živijo še naprej. Skrivnost je v tem, da se ti svetlobni

delčki vrnejo v prvotno stanje.

To je vstajenje!

Temu jaz raje rečem: Vračanje v neko od predhodnih

energij. Kristus in še nekateri so vedeli za to skrivnost.

Jaz sem raziskoval, kako se ohrani človeška energija.

Ona je le ena od oblik svetlobe, včasih enaka vrhunski

nebeški svetlobi. Tega nisem iskal zaradi sebe, temveč

za dobro vseh. Verjamem, da bodo moja odkritja naredila

ljudem življenje lažje in jih usmerila v duhovnost

in moralnost.

prevod: Breda Pavlovič

12 Waldorfske novice pomlad 2012


Š i r i m o o b z o r j a

Bivši učenci

waldofske šole

pripovedujejo

Anja Bošnjak

Bivša učenka in dijakinja WŠL nam v spodnjem tekstu

predstavlja svoj pogled na to šolo. Članek je sicer

nastal kot odziv na mnenja, izražena na forumu, ki

pa so pokazala na nepoznavanje waldorfske pedagogike in

njenih učinkov v slovenskem okolju. Zato smo se odločili, da

se bomo potrudili dobiti še kakšno mnenje naših bivših dijakov

ter tako pomagali staršem naših otrok v osnovni šoli.

Sem absolventka na fakulteti za šport. Res je, da nisem na medicini,

veterini ali pravu, ampak sem preprosto našla tisto področje,

ki me najbolj veseli in osrečuje. Še v četrtem letniku sem

bila prepričana, da bom šla študirat biologijo. In če ne bi imela

priložnost vpisati še peti letnik gimnazije – priprave na maturo,

bi se glede študija gotovo zmotila.

Kot deklica sem bila nekoliko zasanjan otrok, verjetno bi bili

na običajni šoli že zelo zaskrbljeni, ker sem začela tekoče brati

nekoliko pozno. Na tej šoli ni bilo to nič čudnega, sem pač potrebovala

več časa. Fizika in kemija sta bila ena mojih najljubših

predmetov. V osnovni šoli smo delali čudovite poskuse. Poudarek

ni bil na računanju, ampak na razumevanju delovanja sil

in zakonov. Tako si lahko predstavljaš, kako in zakaj vse skupaj

sploh poteka. Ko gledam nazaj: bistveno se mi zdi, da so me znali

navdušiti nad predmetom. Tako kasneje nisem imela odpora, z

veseljem in brez strahu sem se lahko lotila reševati tiste 'grozne'

računske naloge.

Na WŠ tudi nismo imeli spraševanja za oceno. Strahu pred

tem, da bom kaj vprašana, skoraj ne poznam. To sem prvič jasno

videla šele v tretjem letniku na fakulteti. Na prvih vajah pri biomehaniki

nas je profesor vprašal, če bi se katera mogoče javila

za plus. Ko je omenil spraševanje, sem začutila, kakšen strah in

panika je zavladal med sošolkami. Kar zamrznile so, čeprav sem

kasneje videla, da so znale bolje od mene. Ravno smo ponavljali

gimnazijsko matematiko, zato sem dvignila roko. Funkcije sem

resda že nekoliko pozabila, a sem si mislila, bo že nekako, mi

bo že pomagal, da se spomnim. Z malo pomoči sem dobila tisti

plus.

Ker sem hotela študirat biologijo, sem na maturi vzela biologijo

in nemščino, ki smo se jo učili 12 let. Nihala sem, ali bi šla v peti

letnik ali ne. Na srečo sem si vzela še tisto dodatno leto. V četrtem

letniku smo tako imeli normalen pouk, pripravili smo čudovito

gledališko igro, sami organizirali maturantski ples, bili tri

tedne na umetniško-zgodovinski ekskurziji (maturantski izlet) in

naredili vsak svojo projektno nalogo. Za projekt sem si izbrala

monociklizem in žongliranje: bila sem v pravem malem cirkusu

v Nemčiji, sama sem se naučila žonglirati s petimi žogicami in

voziti monokolo.

Vse te veščine mi zdaj še kako prav pridejo, na vseh taborih,

šolah v naravi, nastopih in navsezadnje kot hobiji. Hvaležna sem

za vse te izkušnje in sem srečna, da moje šolanje v tretjem in četrtem

letniku ni bilo posvečeno pretežno suhoparni pripravi na

maturo (kot sem slišala, da je na primer na bežigrajski gimnaziji).

V petem letniku sem se pri biologiji naučila še tiste podrobnosti

o celici in drugem, ki se jih zahteva na maturi in ki srednje- in

osnovnošolcem pogosto zagabijo predmet. Maturo sem opravila

zelo dobro, na fakulteti mi ni bilo nič težko, ker sem navajena

jemati snov v večjih sklopih.

Takole bom rekla: če kdo želi študirat biologijo, veterino, medicino,

fiziko in npr. kemijo (bolj naravoslovne predmete), je zelo

dobro, da gre v peti letnik, da se mirno pripravi in se poglobi v

dodatna dva predmeta, ki bosta tam najbolj koristila. Tudi po

četrtem letniku je to možno, se je pa zaradi dodatnih vsebin v

četrtem letniku (projekt, igra) treba nekoliko bolj potruditi.

In končno, kaj je za življenje najbolj pomembno? Meni se zdi

to, da se znajdeš v svetu in da te ni strah. Da razumeš življenje

in greš naprej, čeprav ni vedno lahko. Da si upaš uresničiti svoje

sanje in iti po svoji poti. In da ti nihče ne reče, ti tega ne boš zmogel/znal.

Vsak zmore, če se odloči. Bolj pomembno se mi zdi, da

znaš slediti sebi, kot pa slepo iti za drugimi. Odrasli vemo, da se

naučena snov po določenem času navadno pozabi in da se ni

tako težko napiflati neke podatke (ali ponoviti, kar si znal). Težje

pa je nekoga navdušiti nad nečim in še težje premagati odpor do

snovi ali verjeti, da bo šlo, ko je hudo.

Ne rečem, da je waldorfska šola dobra za vsakega. Kdo verjetno

potrebuje drugačne izkušnje. Tukaj sem predstavila svoj pogled

na svojo pot. In še to: več časa, kot je preteklo, več prednosti

waldorfske šole vidim in nikoli mi ne bo žal, da sem bila v njej.

Lep pozdrav vsem!

Waldorfske novice, pomlad 2012 13


Š i r i m o o b z o r j a

Magda Mlekuž

Življenje je gibanje

in gibanje je življenje

Kar ser Janezek na uči,

to Janez zna.

Ljudje se po svojih potrebah po gibanju razlikujemo, je

pa to človeku ena temeljnih lastnih potreb. Človeku

najbližji obliki gibanja sta hoja in tek, pri otrocih pa

gibanje skozi igro. Današnji način življenja večine ter visoka

raven razvite tehnologije prevoznih sredstev zahtevata veliko

samoobvladovanja, da se izognemo pastem udobja današnjega

življenja.

V času med devetim in dvanajstim letom se pri otrocih

preoblikuje čutenje. Otrok prvič občuti dualizem, pri čemer

se počuti sam proti ostalemu svetu. To se najprej dogodi v

čutenju in šele nato v volji. V tem času njegovo občutje vidno

niha od zadovoljstva k nezadovoljstvu in nazaj. Odnos

do življenja je protisloven. Po eni strani se pojavljajo izrazi

kot 'bedno', 'neumno', so pa hkrati željni izkušenj raziskovanja

še neznanih krajev in mest.

Preden spoštovanje do posamezne osebe razpade, je otroka

potrebno usmeriti v k nadčloveškim vrednotam človeka.

Otrok mora uvideti, da odrasli sprejmejo višjo avtoriteto in

živijo skladno z njo. Poleg tega mora otrok razviti odnos z

naravo in posebej raziskati mesto človeka v naravi skozi

umetniški način. Po tej poti bo takrat, ko bo izgubil spoštovanje

do ene osebe, to preoblikoval v eno s človeštvom

in tudi s kamni, rastlinami in živalmi. 1

Opazovanje otroka je preusmerjeno na naravo in njegova

notranja potreba je srečanje z zgodbami iz narave in naravo

samo. Pomaga mu, da postane domač z oblikami narave.

S tem vodimo njegovo potrebo po občudovanju. Če le ta

ni pravilno vodena, bodo otroci segali po idolih in njihovo

razočaranje bo neizogibno.

Z biokemičnega fiziološkega gledišča vsi dražljaji, tako

psihični kot fizični, v telesu sprožijo sklop reakcij. Izzvana

fiziološka raven se izkazuje v pospešenem pulzu, dihanju,

povišanem tlaku ... Cel niz reakcij ima za cilj sprožitev

dveh hormonov adrenalina in noradrenalina, ki sta ključna

pri biokemični aktivaciji kemičnih snovi v energijo, potrebno

telesu. Pri tem se sproščajo tudi endorfini. Pri telesnih

naporih povečujejo vzdržljivost in pripomorejo k občutkom

zadovoljstva – od tod izhaja razlaga obsedenosti z vadbo.

Pri človeku so te reakcije prikrite kot posledica bivanja v civilizirani

družbi. Pri vseh zaznavah potrebe po 'begu' se ta

proces sproži v telesu, ne izvede pa se do konca, ni resničnega

' bega oz. gibanja'. To pa ima stranske učinke na telo.

Zdrav življenjski slog naših otrok in nas samih je torej

odvisen od marsičesa in potrebno se je truditi, da v času

do dvanajstega leta, ko se oblikuje življenjsko telo navad,

resnično poskrbimo z načinom življenja, da naravno potrebo

po gibanju upoštevamo ter hkrati doprinesemo k

razvoju zdravih navad za poznejša leta življenja.

Redno gibanje pomeni za otroke vsaj eno uro na dan, pri

čemer to ni nujno športna vadba. Raven gibanja pa mora

biti takšna, da se otrok vsaj zadiha. Če se vozi s kolesom,

teče na smučeh, hodi po neravni podlagi, hkrati pa

razvija čut za ravnotežje, tip, sluh in vid. Narava sama,

z vso harmonijo barv, zvokov oblik nudi vrednoto visoke

kvalitete za vse čute. In ko doživiš tako visoko kvaliteto,

razvijaš do nje globoko spoštovanje. Ker potreba po

gibanju z leti upada, je potrebno v teh letih razvijati željo

po gibanju. Otroci in mladostniki, ki se redno gibljejo

razvijajo, veliko osebnostnih kvalitet, kot so: odločnost,

samoobvladovanje in odrekanje. Hkrati bodo bolje obvladovali

telo in si s tem okrepili samopodobo, samozavest

in samostojnost. V kombinaciji s pravilno prehrano bodo

imeli tudi primerno telesno težo. Aktiven življenjski slog

se običajno prenese v kasnejše življenje, zato smo tako

starši kot učitelji dolžni, da za to poskrbimo.

Današnji način poseganja tehnologije na razna področja

športa in napačno razumevanje ter usvajanja tehnik

posameznih športov nam dajejo npr. sodobna smučišča

kjer je pomemben le en vidik vadbe. Malčke čim prej postaviti

na smuči in jih naučiti tehnike, pri čemer jih tekoči

trakovi odvzamejo vso paleto gibov pri vzpenjanju

na smučišču. Če želimo svojemu otroku dobro, potem se

bomo izogibali takšnemu načinu doživljanja marsikatere

športne radosti . Takšno smučanje se ciljno usmeri le v

tehniko, ne pa tudi v sklop vseh zgoraj navedenih in pomembnih

dejavnikov, ki delujejo celovito.

Cilj vzgoje je harmonična oseba, kar po eni strani pomeni

razvijanje praktičnih veščin, na drugi strani pa razvijamo

sposobnosti za nosilca lepote, modrosti in kulture.

Naša zimska šola teka na smučeh v Tamarju je pokazala,

da je gibanje še kako potrebno in da so tisti, ki se

redno gibajo in se ne gibajo izključno zaradi 'znanja' neke

discipline, temveč iz radosti po gibanju, vztrajnejši, samozavestnejši

in lažje prenašajo napore. Dolgoletno delo

v šoli v naravi me je obogatilo z izkušnjo hitre regeneracije

otrok, s katero so me nagradili tudi moji učenci zadnji

popoldan. Mislila sem, da bom pet minut dlje lahko počivala.

Tek na smučeh v Zelence je bil za nekatere pravi

podvig. Toda pet minut pred pričetkom popoldanskega

dela pouka je bilo v mojo posteljo še kako dobro slišati

vseh dvainštirideset nog, ki so točno hitele na dejavnost.


Literatura:

1 Bernard Lievegoed Phases of Childhood, str .94.

14 Waldorfske novice pomlad 2012


U t r i n k i

Učenci 5. razreda

Utrinki iz Tamarja

Torek, 14.2.2012

Zjutraj sem se zbudila, a zaspanka Laila je spala kot top. Od

torka si bom najbolj zapomnila popoldan.

Popoldne smo šli z razredom po poti navzgor pod vznožje

Jalovca. Čez čas se je večina razreda odločila, da se bodo vrnili

po isti poti, razen nekaterih. Maks, Jakob, Katja in seveda jaz

ter gospod Brajnik. V vračali smo se po celcu in kmalu smo se

znašli na ruševju. Jaz sem si zataknila smučko in mislila sem, da

bom obtičala. Potem sem se le izmuznila tako, da mi je pomagal

gospod Brajnik. Kmalu se je nebo začelo temniti, mi pa smo za

gospodom Brajnikom zmagovitim sestopali. Gospod Brajnik je

nato prišel do poti, po kateri smo se vrnili do koče. Bili smo vsi

srečni.

Če bi me kdo vprašal, ali bi v tem dnevu kaj spremenila, bi bil

moj odgovor NE.

Lina Radilovič, 5.r

Sreda, 15.2.2012

Današnje jutro ni bilo nič posebnega. V njem je bilo posebno

le moje pričakovanje teka na smučeh po sveže steptani progi.

Smučanje po progi je bilo fantastično. Jaz sem se počutila enako.

Težje kot po progi je bilo smučati po ' celcu', saj se v njem

smuči vdirajo na drugo stran sveta. S koncem pride začetek,

zato smo z Lino in Špelo po koncu smučanja po celcu začele dričati

po hribčku.

Zdi se mi, da sem se naučila dričati po hribčku veliko bolje, kot

sem znala prej.

Tala Mencej, 5.r

Četrtek, 16.2. 2012

Zbudila sem se polna pričakovanj, kajti danes bomo odšli na

dolgo pot do Zelencev.

Po zajtrku smo si nadeli smuči in se spustili. Smučke so mi zelo

drsele, zato sem bila zelo hitra.

Prišli smo do jezerca, v katerem so plavale race, voda je bila

čista. Na poti nazaj sem srečala dedka in njegov obisk me je zelo

razveselil. Na poti nazaj sem se prvič peljala z vlečnico. Šlo mi je

dobro od rok in nog. Večer je, nadeli si bomo pustne kostume.

Komaj čakam.

Zoja Leskovšek, 5.r

Četrtek, 16.2. 2012

Vstali smo in šli na zajtrk. Nato smo imeli ocenjevanje sob in

tokrat je naša soba dobila osmico.

Zatem smo na smučeh odšli na zelo Dolg pohod. Odpravili

smo se namreč na Zelence, kjer izvira Sava Dolinka. Tam je bila

voda zelo lepe barve. Uieli smo tudi mnogo rac.

Odpravili smo se nazaj. Bili smo izjemno utrujeni. Po kosilu

smo imeli krajši počitek in nato pouk.

Ko smo zaključili s šolskim delom, smo se našemili v nordijske

bogove. Jaz sem bil Odin, bog vojne in modrost. Po večerji smo

počasi odšli spat.

Ta dan je bil prav poseben. V Zelencih je bilo zelo lepo.. Pot

nazaj pa je bila zelo, zelo težka. Zadovoljen sem, da sem jo srečno

prevozil.

Rok Vidmar, 5. r

Waldorfske novice, pomlad 2012 15


U t r i n k i

Simona Pajk, Jasminka Dedić Azinović

Vestine

V

3.b visi slika, umetelno izdelana iz travnih bilk.

Spomin na obisk iz Ruande. Podarila nam jo je

Vestine, dekle iz Ruande, ki ima svojo družino

v Sloveniji. Jeseni je bila prvič tukaj na obisku. Gospa in

gospod Azinović (starši naše tretješolke) sta namreč Vestine

posvojila leta 2006, ko je bila stara 16 let.

Obisk Vestine in njene prijateljice v našem razredu je

bil zares dogodek posebne vrste.

Za dobri dve uri smo se preselili v Ruando in morda

vsaj malo zaslutili način življenja tamkajšnjih ljudi.

Vzgojno sredstvo v šoli je še vedno palica. Če ne poslušaš,

če nimaš naloge – si tepen. Vestine se je strinjala,

da to ni prijetno, vendar pa se ji ne zdi tako zelo narobe

... 'Kako naj sicer učitelj poučuje 60 otrok v razredu?'

se je mirno nasmehnila. Širok, umirjen nasmeh se ji je

razlezel čez obraz tudi ob vprašanju, kaj imajo v šoli za

malico in za kosilo. 'Nič! Saj nimamo malice in kosila.

Velikokrat tudi doma ni hrane,' se je glasil, preprost

odgovor.

Vestine sta Azinovičeva posvojila neformalno. Z njo

sta prišla v stik preko Francoise, begunke, ki je preživela

genocid v Ruandi leta 1994 in živi na Danskem

od leta 2000. Med ruandskim genocidom je osirotelo

več kot 80 000 otrok, od katerih so mnogi sami skrbeli

za mlajše sorodnike. 'Čutila sva odgovornost pomagati

tem sirotam. Vestine je izgubila oba starša, dve sestri

in brata, ko je bila stara štiri leta,' pravi gospa Jasminka

Azinović.

Z Vestine sta bila najprej v stiku preko elektronske

pošte, v naslednjih letih pa je gospa Azinović nekajkrat

potovala v Ruando. 'Prvo srečanje je bilo izjemno ganljivo

in v začetku je Vestine jokala ob omembi njenih

staršev. Med obiskom v Ruandi sem srečala tudi njeno

umucecuru, kot Ruandčani rečejo babici. Pretreslo

me je, ko je dejala, da je srečna, ker je Vestine dobila

mamo.'

V začetku sta 'nova starša' podpirala Vestine tako, da

sta ji plačevala srednjo šolo (letna šolnina je znašala

150 evrov) in tečaj angleškega jezika. Po zaključeni srednji

šoli je izrazila željo po vpisu na univerzo. Odločila,

sta se, da jo bosta še naprej podpirala in prispevala za

šolnino, ki letno znaša 800 evrov. Tako se je Vestine

pred tremi leti vpisala na študij turističnega menedžmenta

v Kigaliju. Zdaj je v zadnjem letniku študija in

izkazala se je kot izjemna študentka.

Jeseni je bila Vestine prvič na obisku v Sloveniji in

želi se še kdaj vrniti, saj – kot pravi: 'Tukaj je moja

družina'. 'Gospa Azinović ponosno pove: 'Najina mlajša

hči je ponosna na svojo ruandsko sestro in vsi trije smo

hvaležni Vestine, ker je obogatila našo družino.'

Vsi, ki ste pripravljeni pomagati ruandskim sirotam

in želite več informacij o tem, na kakšen način

lahko pomagate, se lahko obrnete na gospo Jasminko

Dedić - Azinović (jasminka.dedic@guest.arnes.

si).

16 Waldorfske novice pomlad 2012

Če se sprašujete – ali je treba biti zelo bogat, da lahko

pomagaš ... je odgovor pritrdilen. Da – potrebno je neizmerno

bogastvo - v srcu, seveda. Kar se denarja tiče,

pa zadostuje, da imamo samo malce manj potrošniški

pogled na svet.


Va b i m o v a s

Vabimo vas,

da se pridružite novi skupini slušateljev

izobraževanja

ŠOLA ŽIVLJENJA

Seminar, ki bo ob vikendih potekal

na Waldorfski šoli Ljubljana,

se bo pričel septembra 2012

in bo trajal tri leta.

' ... medtem ko živimo, ko smo med ljudmi,

kultivirajmo svojo človečnost.' Seneca 'O jezi'

Seminar za waldorfske učitelje Šola življenja

Prvo leto 'Šola življenja' poskuša spodbujati k

stanju duha, ki odgovarja potrebam in izzivom

našega časa. Drugo in tretje leto dajeta splošen pregled

sodobnih pedagoških načel v vrtcih in šolah s poudarkom

na pedagoških načelih waldorfske pedagogike.

Na prvo leto študija bi lahko gledali kot na življenjsko

orientacijo mladih, duhovno usmerjenih in podjetnih

ljudi. Lastno izražanje na vseh področjih je zelo

pomembno, zato bomo imeli niz umetniških dejavnosti.

Cilj ni, da bi postali poklicni umetniki, temveč da spodbujamo

različne oblike samoizražanja. Na teoretski ravni

pa bodo teme pokrivale simptomatično analizo izzivov

in priložnosti moderne družbe, organizacije družbe

v prihodnosti, ključnih elementov uspešne demokracije,

ki skrbi za pravice posameznika in družbe na sploh,

pomena arhitekture in okolja, holističnega vidika kultiviranja

intelekta, čustev in motivacijskih sil volje. To bo

nadalje vodilo k metodično-didaktičnemu razmisleku o

razvoju človekovih zmožnosti v izobraževanju otrok in

mladih danes. Te ideje bomo v času med posameznimi

srečanji poglabljali s prebiranjem literature.

Šolanje umetnosti življenja

Koncept življenja kot umetnosti smo danes v mnogih

pogledih izgubili. Zdi se, da verjamemo, da je branje,

pisanje in matematika edina umetnost, ki se jo

je potrebno naučiti, da bi človek lahko postal inženir

ali zdravnik. Seveda mora iti vsak izkušen delavec, da

bi opravljal svoje delo, skozi dolgo pot izobraževanja.

Obstajajo pa tudi sposoben inženir, dober zdravnik in

najboljši mesar. To je dosti pomembneje kot vse znanje.

Zdi se, da je živeti enostavno, saj vsakdo živi. Toda

le malokdo med nami obvlada umetnost življenja, še

manj pa jih lahko štejemo za mojstre.

Navidezna izguba sreče in smisla pri vse večjem številu

prebivalstva je priča dejstvu, da je prezrta umetnost

življenja. Na površje so prišli drugi izzivi. Težnjo

po prevladi so dobili moč, prestiž, položaj ali denar.

To pa odvrača pozornost od namena življenja samega.

Umetnost življenja prej nastaja v dinamičnem kot v

statičnem stanju. To pomeni, da imajo ljudje prirojeno

potrebo 'postati' to, kar so. V preteklosti je večina vedela,

kaj se od njih pričakuje, saj so se rodili v specifično

socialno okolje. To danes ni več tako. Da se danes

otroci rodijo v obilje možnosti, o katerih nekoč še sanjali

niso, je čudovito. Srečo imajo, da lahko postanejo

nekdo, ne le kdorkoli. In vendar lahko prav zaradi tega

postanejo negotovi za katero pot naj se odločijo. Mladi

morajo torej osebno izbirati, se odločati. To pa njihovim

učiteljem in mentorjem nalaga dodatno odgovornost.

Odraščanje v izobraženega državljana zahteva v današnjem

času preobražanje naključja v zavezo.

Človek si mora izbrati življenje. Šola je tukaj zato, da

otrokom pomaga gnesti njihove možnosti. To pomeni,

da se soočijo s svojimi možnostmi, željami in ambicijami.

Strah pred izgubo življenjskih sil je danes vedno večji

psihološki problem ljudi vseh starosti. Mnogi mladostniki

in mladi ljudje so zaradi tega na preizkušnji, ki

vodi k odvisnosti od droge in alkohola. Izvira predvsem

iz občutka, da ne živiš. Občutek, da si zapravil življenje,

ker si zamudil priložnost, da bi bil tak kot si, ali da

bi izrazil samega sebe, je v mnogih pogledih bizaren.

Lahko je povezan z občutkom umiranja na obroke ali

občutkom, da živiš, ne da bi živel. Ta občutek je zelo

razširjen med mladimi s skupinsko miselnostjo, ki živijo

v urbanih okoljih Evrope. To potrjujejo pogovori,

ki so jih vodili poleti 2011 po nemirih v Tottenhamu.

Mladi izgredniki so živeli na robu preživetja. Kasnejše

raziskave so potrdile, da je imel čas, ki so ga preživeli v

šoli, le malo opraviti z njihovim življenjem samim, ki je

bilo brez smisla in cilja.

Kljub vsemu govorjenju o vseživljenjskem izobraževanju

je večina učenja osnovana na kratkoročnih taktikah,

ki stremijo po rezultatih. To pa spet temelji na

ideji, da se ljudje relativno hitro postaramo. Še vedno

velja preživela predstava, da je slabšanje fizične moči

vezano na slabšanje duševnih zmožnosti, kot so čustvene

in intelektualne sposobnosti. Zato v svetu tekmovalnosti

in uspeha veliko pomenijo odlike mladosti,

kot je hitrost, prilagodljivost in vitalnost. Zdrav starejši

državljan, ki je imel ustvarjalen in izpolnjen življenjski

stil, pa se kljub vse večjemu upadanju fizičnih sposobnosti,

mentalno in čustveno še vedno razvija. Japonski

slikar Hokusai je povedal sledeče:

'Od šestega leta dalje sem imel potrebo po risanju

stvari. Do petdesetega leta sem objavil neizmerno število

risb; toda nič, kar sem ustvaril pred sedemdesetim

letom, ni omembe vredno.

Waldorfske novice, pomlad 2012 17


Za kreiranje umetniškega dela, kot je umetnosti življenja,

je potrebna domišljija, koncentracija in požrtvovalnost,

kakor tudi določena stopnja svobode. Potrebno

je tudi ljubeče in strastno okolje. Nežni medčloveški

odnosi, bodisi v razredu ali v življenju na sploh, morajo

biti ves čas, vedno znova prebujeni, potrjeni, negovani.

Duhovno lenobo, tj. da se vedno najbolj ne potrudimo,

je potrebno odvrniti, obveznosti je potrebno obvladovati.

Kot je rekel Tolstoj: umetnikov cilj ni, da neizpodbitno

reši problem, temveč, da sebe in druge navede

k temu, da imajo radi življenje in vse njegove neštete,

neizčrpne manifestacije.

Angleški zgodovinar, pesnik in pacifist Sir Herbert

Read je dokazoval, da bi moral biti cilj izobraževanja,

da neguje umetnike. Ko je uporabil izraz 'umetnik', ni

mislil na slikarje, pesnike in igralce, ampak ljudi, ki

bodo imeli ideje, senzibilnost in spretnost ter domišljijo

in predvidevanje za inovacije, ne glede na to, na katerem

področju delajo.

Pri triinsedemdesetih sem spoznal nekaj malega o

pravi strukturi narave, živali, rastlin, ptic, rib in insektov.

Zatorej bom zdaj, ko sem star osemdeset let, bolj

napredoval; pri devetdesetih bom prodrl v skrivnost

stvari; pri stotih bom gotovo dosegel sijajen nivo; in ko

bom star sto deset let, bo živo vse, kar bom naredil, naj

bo to pika ali črta.

To sem napisal pri petinsedemdesetih jaz, nekoč Hokusai,

danes Gwaiko Rojin, starec, nor na risanje.'

V današnjem času vsi vodimo nekakšne projekte.

Vendar ima naše prizadevanje svoje meje. Večinoma so

skrite v nas samih.

■ David L. Brierley

Umetnik življenja je nestrpen posameznik, ker išče

spremembo na bolje. Živi zato, da spodbuja k spremembi,

da bi tako pomagal svet narediti boljši. Takšni

ljudje so vedno naleteli na opozicijo, brezbrižnost ali

celo obstrukcijo. Avtorica Katherine Mansfield opisuje

napetost ob človeškem prizadevanju, ki jo najdemo v

modernem umetniku življenja, kot 'čudovito težko vrtnarjenje.'


David L.Brierley je:

- Izredni profesor na Rudolf Steiner Collegeu v Oslu,

Norveška

- Član Fundacije Botin program za kreativnost in

inovativnost v izobraževanju, Santander, Španija

- Pedagoški vodja Šole za jutri, Zagreb in Seminarja za

waldorfske učitelje/vzgojitelje, Ljubljana

- Gostujoči profesor na univerzah na Švedskem, Finskem,

ZDA, Hrvaški, Španiji, Veliki Britaniji.

- Vodja: Poesis: Tribuna za prožnost in kreativnost v

izobraževanju. Raziskovanje medsebojne povezave med

metodami učenja v šolah in zdravjem na starost.

V moderni družbi smo vsi umetniki, vede ali nevede,

če to hočemo ali ne. Smo umetniki življenja, ker naj bi

z uporabo svojih talentov dali smisel našemu življenju.

Biti umetnik pomeni, da si se sposoben oblikovati v

nekaj, kar bi sicer bilo brezoblično; da vsiliš red nečemu,

kar bi sicer bilo kaotično, naključno in brez cilja.

Oblikujemo besede, stavke in strukture. Na Norveškem,

kjer živim, ima šolanje upodabljajočih umetnosti

in umetne obrti skupno ime 'oblikovanje'. 'Oblikovati'

pomeni, da se z nečim dalj časa ukvarjaš, pri čemer

te vodi pozornost na različne lastnosti, da bi pri tem

ustvaril strukture, ki spodbudijo čutenje.

Od izobraževanja se pričakuje,

da neguje umetnike življenja

Če bi se radi pridružili izobraževanju,

nam najkasneje do konca maja pošljite

pisno prijavo na naslov Zavod za razvoj

waldorfskih šol, Streliška 12, Ljubljana ali

po elektronski pošti vgrobelsek@gmail.com.

Za vse, ki se boste odzvali, bomo ob koncu

junija pripravili predstavitveno srečanje.

Prijava naj vključuje:

• kratko predstavitev,

• pričakovanja in vprašanja,

ki se vam morda pojavljajo.

Cena izobraževanja je 1800 € letno.

Možno je tudi plačevanje v mesečnih obrokih.

Vodja izobraževanja

Vera Grobelšek

18 Waldorfske novice pomlad 2012


O E C e l j e

Tanja Razgoršek Kumer, Mojca Marija Kavchic

Praznovanje

rojstnih dni

v Waldorfskem vrtcu Celje

Smo skupinica trinajstih otrok, za katere skrbiva

teta Mojca in teta Tanja, večkrat pa nam priskočita

na pomoč tudi stric David in stric Jernej.

Skupina je starostno zelo heterogena, saj najmlajši

šteje komaj 16 mesecev, najstarejša deklica pa gre jeseni

že v šolo. Zaradi tako pisane druščine se otroci

v času proste igre in umetniških dejavnosti starostno

delijo na skupino 'Vilinski otroci' (to so najmlajši otroci),

ki se igrajo v Vilinskem kotičku, ter na skupino

'Palčic', ki se igrajo v Palčkovi deželi. Vilinski kotiček

imamo v spalnici, Palčkova dežela pa obsega jedilnico

in igralnico. Tako se otrokom lažje približamo in upoštevamo

njihovo individualnost ter še bolje spremljamo

njihov razvoj.

V vrtcu sledimo tako dnevnemu kot tudi tedenskemu,

mesečnemu in letnemu ritmu, ritem pa je prilagojen

tako mlajšim kot starejšim otrokom. Ob načrtovanju

ritma izhajamo iz otrok, njihove potrebe, letnega

časa,starosti otrok ...

Ponedeljkov dopoldan nam popestri slikanje mokro

na mokro. Ob torkih si krepimo voljo ob vosku, ob sredah

smo mali kuharji in pečemo kruh ali pripravljamo

torto, ob četrtkih nas obišče g. Mario, ki ima z nami

evritmijo, ob petkih pa zaključimo teden z risanjem in

s sprehodom v gozd ali park.

Praznovanje rojstnega dne

Rojstne dneve praznujemo ob sredah. Odločimo se za

tisto sredo, ki je najbližje datumu otrokovega rojstnega

dne. Nihče od otrok ne ve, kdo bo praznoval.

Po končanem zajtrku gredo najprej najmlajši otroci v

Vilinski kotiček, starejši pospravijo umazane posodice

in pobrišejo mize. Ko vse počistijo, si oblečejo predpasnike

in pomagajo pri pripravi torte. V proseno kašo, ki

smo jo zjutraj skuhali, naribamo nekaj jabolk, dodamo

pretlačene banane, razno suho sadje, malo čokoladne

kreme ... Otroci pomagajo pri mešanju, dodajanju sestavin,

okraševanju torte, ob tem pa ugibajo, komu je

torta namenjena.

Ko je torta končana, se otroci odpravijo na dvorišče,

kjer imajo prosto igro, medtem pa ena od tet praznično

pripravi mizico.

Ko se otroci vrnejo iz dvorišča, jih čaka v jedilnici praznično

vzdušje. Teta otrokom zaigra na liro in jim ob

prižgani svečki pove rojstnodnevno pravljico,ki se konča

tako, da na koncu izvemo, kako je ime tistemu otroku,

ki se je pred toliko in toliko leti rodil očiju in mamici.

Temu slavljencu nato poveznemo kronico na glavo

ter ogrnemo haljico. Prinesemo mu tortico, na kateri

ob petju pesmi prižigamo svečke. Slavljencu še skupaj

nato zapojemo rojstnodnevno pesem, mu izročimo darilce

ter se posladkamo s slastno tortico, ki nam jo ta

otrok razdeli.

Waldorfske novice, pomlad 2012 19


O E C e l j e

Cita Majcen Kovačič

Športna zima

Letošnjo zimo smo v Waldorski šoli Celje preživeli

zelo športno. Pred novoletnimi počitnicami smo

dva dneva namenili drsanju. Najprej smo se

naučili pasti. Če je že treba, naj bo čim manj boleče. Prvi dan

smo se še previdno premikali po ledu, drug dan pa že veselo

vozili 'limonce' in uživali v drsanju s prijatelji.

Februarja, ko je zunaj najbolj snežilo, smo se odpravili na

plavalni tečaj, ki smo ga obiskovali en teden. S palčkom Plavalčkom

smo v vodi iskali zaklad, se spoznali z osnovami kravla

in žabice ter ob koncu tedna uspešno zaplavali v velikem

bazenu. Ob zaključku tečaja so vsi otroci prejeli diplome, za

posebno presenečenje pa je poskrbel tudi palček Plavalček.

Ker pa ob vsem snegu nismo ostali ravnodušni, smo se pred

zimskimi počitnicami podali še na zimski športni dan. Z avtobusom

smo se odpeljali na Celjsko kočo, kjer smo ugotovili, da

je sankanje v družbi po dva ali tri veliko bolj zabavno, kot če se

voziš sam. V lepem vremenu in urejeni sankaški progi smo uživali

celo dopoldne, potem pa se prijetno utrujeni vrnili v šolo.

Snega ni več. Ptički že pojejo in pomlad trka na vrata. Mi pa

komaj čakamo, da se podamo novim dogodivščinam naproti.

Učenci OE Maribor

Utrinki iz klopi

V starih časih, je v Indiji živel deček z imenom Judištira. Nekoč

ga je v sanjah odneslo v deželo po imenu Perzija. Tam je zagledal

dečka. Mislil si je: ' Kdo je ta deček, ki mu okrog nog teka volk?'

Še bolj pa se je začudil, ko je videl, da so ovce same prišle k njemu,

ko jih je poklical. Potem je videl plug. Mislil je, da je pošast in

je že hotel zbežati, pa se je premagal in gledal naprej. Ker pa se

je od strahu premaknil, ga je pastirček videl. Stopil je k njemu in

se mu predstavil: ' Živijo! Moje ime je Hušang. Kdo si ti?' Judištira

mu je povedal ime, nato pa ga je Hušang peljal v kočo, ki je bila

tam blizu. Ko sta prišla v kočo, se je Judištira prestrašil ognja, ki

je gorel v ognjišču. Hušang mu je povedal, da je to ogenj in kako

se zaneti. Potem mu je še povedal, kaj je plug in kako se dela z

njim.

Judištira se je prebudil. Videl je, da je spet doma v Indiji. Vsem

Indijcem je povedal, kaj je sanjal. Poskusili so zanetiti ogenj in

uspelo jim je. In od takrat imajo Indijci hiše, pluge, domače živali

in ogenj.

Albert, 5.r (iz epohe zgodovine)

Zima je bila tako dolgo brez snega, da smo jo želeli z

učenci 5. razreda priklicati s pomočjo pesmi.

20 Waldorfske novice pomlad 2012

Zima

Ko pogledam skozi okno,

vse je bolj belo in pusto.

Ko stopim skozi vrata,

vsak korak za menoj se pozna.

To je zima, zima bela!

Mihaela, 5.r

Sipa

Sipa morska je žival,

na dno morja podaj se,

če bolje bi jo rad spoznal.

A ko nevarnost nanjo preži,

hitro svoje črnilo spusti.

Liza

Miš

Miška urno skače sem in tja,

gloda, praska in vohlja.

Spretne tačke, kožušček siv,

temne očke in smrček živ.

Galij

Miška

Miška, živalca ti kosmata,

od repa do vrata.

Tačke tvoje so kot strela,

nikdar izmučene od dela.

Obožuje žito in korenje,

gledati jo je veselje.

Vid

Če snežilo bi

Pozimi naj sneži!

Zdaj pa sonce greje,

namesto da sneg zametel bi poti.

Če snežilo bi, bi vriskali in peli,

med tem ko na smučeh

bi skozi sneg drveli.

Če snežilo bi, bi snežaka naredili,

potem pa kepali in se lovili.

Če snežilo bi, bi ob večerih

na peči sedeli

in se greli.

Jakob I., 5.r

Sipa

Sipa med morske glavonožce spada,

med čermi in skalami živi rada.

Osem krajših lovk in daljši dve,

kar ujame, ne izmuzne se.

Oči velike in kameleonski plašč

so za lov in skrivanje kot nalašč.

Kadar lovec se v plen preobrne,

pa črnilo ga od lova odvrne.

Shyam

Tvoja odločnost

Le ti si tisti, ki odloča,

kaj boš govoril,

le ti si tisti, ki se bo odločil,

kateri zvezdi bo sledil.

Le ti si tisti, ki se odločaš,

katero pot v življenju boš ubral,

le ti si tisti, ki se odloči,

kateri pojem boš raziskoval.

Liza


O E M a r i b o r

Anica Lonec, razredna učiteljica

Smučanje na Soriški

planini

Konec meseca januarja smo šestošolci mariborske

šole preživljali prelep teden na Soriški planini,

kjer smo se učili alpskega smučanja. Dnevi pred

odhodom so bili polni vprašanj in nestrpnosti. Živahnim

enajstletnikom, ki počasi prehajajo v dvanajsto leto, je šola

pomenila druženje in odkrivanje drug drugega v skupnem

preživljanju celega tedna.

Prav nihče ni zbolel in tako se je naša pot na Soriško planino,

v ponedeljek zjutraj, lepo začela. Mamice (no, mogoče

so pekli tudi očiji, ali babice, ali pa otroci sami) so nas

obložile z doma pripravljenimi sladicami, tako da se nam

tega, da bomo ostali brez moči, da nam bo 'padel sladkor',

ni bilo potrebno bati. Zaloge so k sreči romale v moje roke

in so se bratsko delile ob dopoldanskih in popoldanskih

malicah. Na Soriški planini nas je pričakal sneg in seveda,

kot se za zimo spodobi, tudi mraz. Sobe in postelje so

bile hitro razdeljene, otroci preoblečeni in pripravljeni na

smučanje.

Prvi majhni hribček, na katerega je bilo treba priti s smučmi,

je pokazal njihove sposobnosti in otroci so se glede na

svojo spretnost obvladanja smuči in 'strmine' razdelili na

tri skupine. Kot opazovalec sem se pridružila tretji skupini,

skupini začetnikov. Njihovi prvi koraki so bili zelo

zanimivi. Najprej se je bilo treba naučiti pasti in pobrati,

seveda s smučmi na nogah. Bilo je veliko smeha in g. Vogrinec

je včasih potreboval tudi mojo pomoč, da smo se

lahko postavili nazaj na noge. Po teh prvih korakih sem se

jaz odpravila do koče, otroci pa na vlečnico.

Vsak dan so otroci lepo napredovali. Po jutranji glavni

uri, pisanju dnevnika in računanju, se je vsak razveselil

smučanja. Navkljub mrazu, ki je v obraz rezal tudi mene,

ki nisem smučala, so otroci vztrajali in lepo napredovali.

Vsak dan so se pred njih postavljali večji izzivi in prav

nihče ni omagal ali obupal. Seveda smo si dneve popestrili

tudi z drugimi stvarmi. S sedežnico, ki je za nekatere pomenila,

da morajo premagati svoj strah, smo se povzpeli

na vrh Soriške planine, od koder smo potem imeli malce

oblačen, ampak vseeno lep pogled na Julijske Alpe in v

daljavi so nekateri videli tudi Triglav. Zvečer drugega dne

smo si privoščili nočni pohod po okolici in sankanje po

'tazadnjih' pred kočo, v kateri smo prebivali. Popoldneve

po smučanju in pred večerjo pa smo si popestrili tudi z

ročnimi deli. Moja soba je postala učilnica ročnih del.

Petek, ko smo se odpravili domov, je prišel prehitro. Pot

v dolino se je malce zavlekla zaradi novozapadlega snega.

Naša vrnitev domov je tudi v Maribor prinesla sneg. Starši

so nas nasmejani pričakali. Hvala g. Pöršu, ki je ponovno

poskrbel za našo varno in poceni pot na in iz šole v naravi,

in g. Piberlu, ki mu ni bilo težko z nami preživeti pet, vsaj

za nas lepih, dni.

Waldorfske novice, pomlad 2012 21


O E M a r i b o r

Elena Begant, ravnateljica

Dan odprtih vrat

v Waldorfski šoli

Maribor

Kaj običajno vidijo starši v šoli, kako si ustvarjajo

mnenje o waldorfski pedagogiki? Morda največ

iz jutranjega in popoldanskega živžava v varstvu?

Kako predstaviti posebnosti naše pedagogike očem javnosti?

Da ne bodo zmeraj le besede … Kako omogočiti staršem

bodočih učencev ne le vpogled v delovanje celotne osnovne

šole, ampak občutenje, doživetje pouka?

Izzivi, ki smo jih drzno sprejeli. Letošnji dan odprtih vrat

v OE Waldorfska šola Maribor smo zaradi teh vprašanj

zastavili drugače. Razen klasične predstavitve šole v popoldanskem

času smo letos prvič pripravili tudi pouk pri

odprtih vratih. Ob 8.30 smo za obiskovalce odprli vse učilnice

– razen prvega razreda – in jim do 12.30 dovolili opazovanje

pouka.

Priznati moram, da nas je število jutranjih obiskovalcev

vse presenetilo! Ne le starši bodočih prvošolcev, tudi starši

naših starejših učencev, zunanji partnerji šole ter metodi-

ki iz Pedagoške fakultete so se odzvali vabilu. Vso dopoldne

so krožili po razredih, na hodnikih primerjali izkušnje

in s sijočimi očmi odkrivali življenje šole. Iz razgovorov z

njimi je velo navdušenje nad videnim in doživetim, občudovanje

poguma učiteljic in otrok,da zmorejo nemoteno

izvajati pouk ob tolikih tihih opazovalcih, sreča da so lahko

dobili majhen vpogled v to, kako se dnevno uči njihov

otrok, kaj je že doživel in kaj ga čaka v višjih razredih.

Hvala naši gospe Resinovič za to pobudo in vsem učiteljicam

ter učiteljem za pogum! Bila je izkušnja, ki jo bomo

naslednje leto zagotovo ponovili.

ENOLETNI SEMINAR 2012/2013

Vabljeni na srečanja, ki lahko ponudijo osebnostno

rast, izziv, uvid, življenjsko prelomnico, stik s samim seboj

… ter NOVA znanja, spoznanja, poznanstva, poklicno

usmeritev ipd.

TEME predavanj: Goethejev pogled na svet, pomen ritmov

za človeka, lastna biografija, veda o človeških čutih …

Informativno srečanje bo 11. 5. 2012.

Predavanja in ustvarjalnice je mogoče obiskovati posamezno

ali v celoti. NI pogojev za vpis.

Waldorfska pedagogika je tako umetnost kot znanost.

Skozi umetnost, ki je istočasno tako sredstvo kot proces,

se učimo poslušati svet in soljudi. V njih prepoznavamo

nastajajoče s celovitim znanstvenim pristopom in metodo

opazovanja.

'Išči svoj jaz v podobah sveta.

Podobe sveta išči v svojem jazu.'

Rudolf Steiner

PRIJAVNICA in več informacij

www.waldorf-mb.si

22 Waldorfske novice pomlad 2012

IZOBRAŽEVANJE ZA

WALDORFSKE UČITELJE traja 3 leta

TEME predavanj: Goethejev pogled na svet, pomen ritmov

za človeka, lastna biografija, veda o človeških čutih,

nauk o človeku, opismenjevanje, človeški temperamenti,

zgodovina zavesti, leto v svoji duhovni dimenziji, metodika

in didaktika poučevanja …

Informativna srečanja bodo 13. 4. in 8. 6. 2012.

POGOJ za vpis je VII. oz. VI. stopnja izobrazbe katerekoli

smeri.

USTVARJALNICE na obeh so: slikanje, plastično oblikovanje,

jezikovno in govorno izražanje, telesno, duševno

in duhovno gibanje …

V enem letu je 10 vikendov/en vikend mesečno od

oktobra do junija. En VIKEND traja od petka 17.30 do

nedelje 14.00. K temu sodita še en JESENSKI (štiri dni)

in POLETNI blok (sedem dni).

DOCENTI na obeh so izkušeni waldorfski učitelji iz Avstrije,

Nemčije, Hrvaške, Italije, Danske, Slovenije in drugod.

Za VPIS izpolnite PRIJAVO in jo čim prej odpošljite.

More magazines by this user
Similar magazines