Revija Svitanje - Pomlad 2013

More documents

Recommendations

Info

š i r i m o navajeni na Zemlji. To je tudi razlog, zakaj mnogo ljudi – predvsem tisti z materialističnim svetovnim nazorom – zavračajo antropozofijo kot nekaj nerazumljivega ali celo nesmiselnega. Ampak način branja s strani tovrstnih nasprotnikov antropozofije je podoben nekomu, ki lahko prepozna posamezne črke, vendar ni sposoben prepoznavati besed. Takšnemu bralcu ne bo seveda razumljiva nobena knjiga. 'Vprašanje antropozofije in ostalih svetovnih nazorov je takšne narave, da ne more priti do sporazuma, dokler ne bodo tisti, ki znajo le črkovati, imeli željo, da se naučijo tudi brati. Drugače ni možno medsebojno razumevanje.' 2 K temu je treba dodati še dodatno oviro, ki se izraža v naslednjem principu: 'Česar ne morem videti, ne obstaja. To je moj glavni kriterij za resnico.' Po drugi strani pa obstajajo ljudje, ki zavračajo duhovno znanost, ker se jim zdi preveč hladno razumska. Kajti v vsakdanjem življenju se 'v človekovo miselno življenje vliva rezultat njegovega instinktivnega živalskega življenja. Le to prežame z duševnostjo človekove misli in mentalne slike, ki bi drugače ostale hladne in prozaične. Vendar to, kar se vliva v njegovo miselno življenje iz njegovega višjega Jaza, v enaki meri prepoji njegove misli z duševnostjo ... Ljudje se bojijo duhovnega v njegovem čistem kozmičnem aspektu. Ljudje čutijo, da so že dovolj hladni in izsušeni na področju njihovega miselnega življenja. Bojijo se, da bodo postali okoreli in togi, če sprejmejo vase univerzalne misli. Vendar je dejstvo, da se zgodi ravno nasprotno: človek postane prav tako notranje topel. Človek se napolni z enako mero navdušenja – čeprav je to čista duhovna toplota in navdušenje – kot se to zgodi v primeru ko se v miselno življenje dvignejo instinkti in hrepenenja, ki prebivajo v živalskem organizmu človeka.' 3 Tovrstni nesporazumi se lahko presežejo, ko spoznamo, da je 'cilj duhovne znanosti voditi celotnega človeka v višje svetove; ne samo razmišljajočega človeka, temveč tudi človeka čutenja in volje. Mi lahko premišljujemo o stvareh sveta in ostanemo obenem hladni in nedotaknjeni; vendar spoznanja višjih svetov ne moremo doseči brez tega, da obrnemo naš pogled navzgor in tako neizogibno prebudimo v nas čustvene impulze. Na ta način bomo poleg čustvenih impulzov istočasno črpali impulze za naše aktivnosti iz znanja (ki ga omogoča duhovna znanost). Tisti, ki čutijo, da je to naravno in samoumevno, se ne bodo ustavili na tem mestu, temveč bodo veliki ideali, ki žarijo iz duhovnega sveta, postali za njih navdih in vzor, ki je vreden posnemanja. Tudi naša volja in naši občutki se napolnijo z gorečnostjo, ko dosežemo zadnji preizkus v prizadevanju za duhovno spoznanje. Kdorkoli trdi, da ima duhovno znanje in ostane obenem neprizadet v svojem čustvovanju in volji, dokazuje, da to znanje ni vplivalo pravilno na njegovo osebnost. Duhovna znanost doseže svoj višek v občutjih globokega spoštovanja in v vestnem prakticiranju principov delovanja, ki jih prepoznamo kot pravilne. Duhovno znanje se mora sprejeti v človekovo voljo. Kadar sprejmemo vase duhovno znanost v njenem pravem pomenu, potem deluje v naši duši nekaj, kar je podobno duhovnemu soncu.' 4 Seveda, tudi med antropozofi se bodo našli posamezniki, ki še niso dosegli te stopnje. To dejstvo ne dokazuje, da je antropozofija zgolj teorija, temveč le to, da so pri duhovnem razvoju pojavljajo številne ovire. In ena izmed največjih ovir – morda celo največja ovira – je človeški egoizem. Le ta ima svoje upravičeno mesto pri razvoju vsakega človeka na poti do etičnega individualizma. Vendar pa obstajajo tudi stranpoti. Na primer, posebna značilnost človekovega astralnega telesa na Zemlji je egoizem. Kadar se astralno telo raziskuje neodvisno od vplivov, ki izvirajo iz drugih teles – eteričnega, fizičnega in tako dalje – potem bo le to razkrilo svoj pravi značaj in njegova prvobitna narava je, pravzaprav, egoizem. Njegova značilnost je, da se prizadeva, da živi izključno v sebi in za sebe ... in da postane samozadosten, priseben, zanašajoč se na samega sebe. Takšna je narava človekovega astralnega telesa. Astralno telo kot takšno bi vsekakor imelo resne težave – bi ostalo v resnici nepopolno in neizpolnjeno – če ne bi moglo prežeti samega sebe s silami egoizma, če ne bi moglo reči: 'V osnovi vse, kar počnem, hočem početi skozi lastne napore. Vse želim razumeti samo zase. In predvsem želim do česarkoli (kar srečujem) izražati zanimanje v mojem lastnem imenu (in ne v imenu drugih).' To je ustrezna nagnjenost astralnega telesa in če se zavedamo tega, potem bomo razumeli, da lahko duhovni razvoj prinese določene nevarnosti v tej smeri. Zaradi tega, ker duhovni razvoj osvobodi astralno telo do določene mere, potem tisti, ki se lotijo antropozofije s premalo navdušenja – ne da bi dovolj upoštevali to, kar resnična antropozofija poskuša ponuditi – lahko prikličejo s svojimi duhovnimi vajami prav to lastnost astralnega telesa, egoizem. To se lahko opazi v mnogih teozofskih in okultnih združenjih, kjer - čeprav se nenehno zavzemajo za nesebičnost in univerzalno ljubezen kot njihove moralne principe - vseeno prevladuje egoizem ... Takšen odnos je povsem razumljiv za nepristranskega opazovalca duše. Po drugi strani pa je vsekakor lahko vir nezadovoljstva, kadar ... ljudje najbolj pogosto in najbolj radi govorijo o tem, kar posedujejo v najmanjši meri, o tem kar jim najbolj primanjkuje. Pogosto bomo videli, da se največji poudarek daje točno tistim principom, ki so najbolj odsotni. Univerzalna človeška ljubezen – ljubezen do vsega človeštva – se bo morala v vsakem primeru popolnoma razviti v človeški duši v teku nadaljnjega razvoja na zemlji. 20
o b z o r j a Univerzalna ljubezen se mora razviti v duši kot nekaj samoumevnega in prebuditi občutje, da se je ne sme omenjati zastonj in preveč pogosto, da je ne smemo po nepotrebnem izgovarjati ... Če je za mnoge stvari tišina bolšja od neprestanega govorjenja, potem je to prav gotovo v tem primeru, ko sta tišina in tiho gojenje v srcu dosti boljša za razvoj vseobsegajoče ljubezni kot pa njeno nenehno omenjanje.' 5 Tu lahko vidimo en primer, kako izredno pomembno je, da človek obenem s pridobivanjem uvidov v duhovne svetove razvija tudi svoje moralne lastnosti. Le te dandanes ne moremo enostavno prevzeti iz tradicionalnih vrednot, kajti kot je razvidno na vseh področjih modernega življenja, le te nimajo dovolj moči, da bi se uprle skušnjavam osebnega uspeha, materialnih dobrin ter moči vladanja nad drugimi ljudmi. Na primer, etična norma krščanstva 'Ne kradi!' je stara že okoli dva tisoč let, pa se kljub temu še vedno dogaja, da jo ljudje – vključno s številnimi verniki – še vedno ne izpolnjujejo v svojih odnosih do drugih ljudi. 6 Eden od razlogov je razviden iz naslednje Steinerjeve razlage: 'Običajno doživljamo naše etične norme kot dolžnosti. Vendar jih lahko preobrazimo v takšno obliko, ki jim bo dovolila, da se pojavijo v enakem občutju, ki prežema uvide duhovne znanosti. Naše etične obveze in moralni motivi se lahko učijo, tako rečeno, od duševnega razpoloženja, ki ga razvijemo, ko sprejemamo vase duhovno znanost. Naša moralnost se lahko v najvišji meri ogreje s tem, kar živi v duhovni znanosti – to je ljubezen. V moji Filozofiji svobode sem razložil, da je ljubezen motivacija, ki je najbolj dostojna za človekovo etično obnašanje ... Življenje ima svojo vrednost za ljudi samo takrat, ko izpolnjujejo to, kar je Goethe strnil v impresivne in precizne besede: 'Dolžnost je, da ljubimo tisto, kar mi sami sebi postavimo za cilj našega delovanja.' Takšne vrste ljubezen se lahko pojavi samo iz takšnega stanja duše, ki obstaja takrat, ko sprejemamo vase duhovno znanost. Na ta način prizadevanje za poznavanje duhovne znanosti ni ločeno od našega ostalega življenja – tako kot je to običajno v primeru, ko se pridiga o moralnosti – temveč raje vodi k razvoju sil, ki neposredno učinkujejo na našo moralno voljo. Tukaj najdemo osnove moralnosti, kajti duhovna znanost nas napolnjuje z etično ljubeznijo. Duhovna znanost ne pridiga o moralnosti, temveč nam preskrbi osnovo za etično ravnanje, če jo vzamemo resno v njeni polni moči. To se ne dogaja s pomočjo besed, temveč preko duhovne znanosti pritekajo v nas sile, ki nam omogočijo krepostno ljubezen in ljubeče vrline. Duhovna znanost ni samo teorija, temveč je življenje. Če jo želimo pridobiti, potem ni dovolj samo razmišljanje o njej, temveč jo moramo sprejeti vase na enak način kot sprejemamo vase življenje s pomočjo dihanja. To je tisto, kar želi duhovna znanost doseči – in mora doseči – za moderno civilizacijo na področju etike ... Posledica našega intelektualnega razvoja je, da moramo sedaj pridobivati motivacijo za etično obnašanje iz našega duha in ne več iz naših instinktov.' 7 Tu je razvidno, da lahko resen in poglobljen študij antropozofije postane močan vir za pridobivanje etičnih idealov. Tovrstni ideali se razlikujejo od mladostnih idealov po eni sami lastnosti. Medtem ko je pojav mladostnega idealizma normalno obdobje v razvoju ljudi, je razvoj idealov na način kot je opisan tukaj, odvisen od vsakega posameznika in njegove osebne odločitve, kaj je najbolj pomembno v njegovem življenju. 'Obstajajo ljudje, ki delujejo povsem na osnovi instinktov in obstajajo ljudje, ki delujejo na osnovi idealov. Življenje vsakega človeka se deli na takšen način, da v nekaterih primerih misli ne zmorejo iti v korak z dejanji, in v drugih primerih je obseg misli in idealov večji od samih dejanj. V nas obstajajo na eni strani sile, ki vodijo naše življenje v propadanje in delujejo na takšen način, da naš fizičen organizem dozoreva skozi notranje vzroke v smeri smrti. Na drugi strani imamo v nas sile, ki prinašajo našemu astralnemu in eteričnemu telesu življenje in ki sijejo v njih kot nova svetloba. To so tiste sile, ki ostanejo v našem eteričnem telesu kot sile življenja. Ko ob smrti duhovni del našega bitja zapusti svoj fizičen ovoj, je naše eterično telo še vedno z nami v obdobju prvih nekaj dni, kar omogoči strnjen pregled našega življenja ... In stvar, ki ostane z nami in ki ima za nas največjo vrednost kot notranja oblikotvorna moč izgradnje, so sile življenja, ki izvirajo iz naših idealov – to je iz dejstva, da so naše ideje presegle omejitve naših dejanj. Po smrti ostanejo v nas aktivne te sile in na ta način preskrbijo za sile življenja za naslednjo inkarnacijo. Sile, ki dajejo življenje in ki so prinesene z naše strani, ostanejo v eteričnemu telesu kot tisti element, ki je vedno mlad. In čeprav na ta način ne moremo podaljšati življenja, lahko s tem, ko preskrbimo, da naše misli presežejo domet mnogih naši dejanj, omogočimo, da ostane svežina mladosti z nami za daljše obdobje. Če se vprašamo, kateri je najboljši način za pridobivanje idealov, ki presegajo naša dejanja, potem bomo odkrili, da je to možno, če se posvetimo študiju duhovne znanosti. Če, recimo, s pomočjo duhovne znanosti preučujemo človeški razvoj, potem se v naših višjih telesih prebudijo sile, ki so vir idealizma v najbolj konkretni in uravnoteženi obliki. Eden od dosežkov duhovne znanosti je, da le-ta vliva sveže, mladostne sile v naše astralno in eterično telo.' 8 Potemtakem ni najbolj pomembno, ali lahko uresničimo naše ideale. Najbolj pomembno je, da se prizadevamo za uresničenje naših idealov in da se jim nikoli ne odpovemo, četudi nam naše izkušnje in drugi ljudje pravijo, da morda ne bomo nikoli uspeli. Vendar je njihov dvom rezultat omejenega razumevanja sveta, ki nima zavedanja o posledicah, ki presegajo naše sedanje življenje. S pomočjo 21
Page 2 and 3: K a z a l o S V I T A N J E Revija
Page 4 and 5: B i o d i n a m i k a Princip merku
Page 6 and 7: i o d i n a m i k a Varuhinje zakla
Page 8 and 9: i o d i n a m i k a tudi prikazi pr
Page 10 and 11: B D p o s v e t u Kaj je popoln kom
Page 12 and 13: z d r a v j e Resnih stranskih uči
Page 14 and 15: z d r a v j e Pri krompirju se gomo
Page 16 and 17: z d r a v j e raste v zemlji, ki jo
Page 18 and 19: š i r i m o obstoječega družbene
Page 22 and 23: š i r i m o duhovne znanosti pa se
Page 24: D o g o d k i Društvo Ajda Gorenjs

Revija Svitanje - Pomlad 2013

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?