Revija Svitanje - Jesen 2013

More documents

Recommendations

Info

širimo Le kar ima smisel in pomen, naj kane iz ust tajnega učenca. Vsako govorjenje zaradi govorjenja samega ga odvede z njegove poti. Običajnemu načinu občevanja, kjer se govori vsevprek, se tajni učenec izogiba. Pri tem naj se ne izobči iz družbe soljudi. Ravno v družbi naj se njegovo govorjenje razvije k pomembnosti. Govori z vsakomer in mu daje odgovor, vendar to počne z mislijo o tem, kam naj usmeri razmišljanje. Nikoli ne govori neutemeljeno. Poskuša uporabljati ne preveč ne premalo besed. – Četrti proces je urejanje zunanjega ravnanja. Tajni učenec skuša voditi svoje ravnanje tako, da je v skladu z ravnanjem njegovih soljudi in z dogajanjem v njegovem okolju. Opušča ravnanje, ki druge moti ali je v nasprotju s tem, kar se godi okrog njega. Skuša tako urediti svoje ravnanje, da postaja harmoničen člen v njegovi okolici, v njegovem življenjskem položaju itd. Kjer obstaja nujnost, da ravna drugače, skrbno opazuje, kako lahko najbolje ustreže tej nujnosti. Kjer ravna iz samega sebe, pretehta učinke svojega načina ravnanja do največje jasnosti. – Bistvo petega, kar naj tukaj upoštevamo, je urejanje celotnega življenja. Tajni učenec skuša živeti po naravi in po duhu. Ne prenagli se in ni len. Prezaposlenost in nemarnost sta mu enako tuja. Življenje vidi kot sredstvo dela in temu ustrezno ravna. Zdravje, navade in tako dalje ureja zase tako, da je posledica tega harmonično življenje. – Šesti proces zadeva človekovo teženje. Tajni učenec preverja svoje sposobnosti, to, kar zmore, in ravna v smislu takšnega spoznavanja samega sebe. Ne skuša storiti nič, kar je zunaj njegovih moči; toda tudi ne opušča, kar je znotraj njih. Sicer pa si zastavlja cilje, ki so povezani z ideali, z velikimi dolžnostmi človeka. Ne naveže se zgolj brez misli na kolo v pogonu človeštva, temveč skuša doumeti svoje naloge in gledati preko vsakdanjosti. – Sedmi proces v njegovem duševnem življenju zadeva težnjo, kar največ naučiti se od življenja. Nič ne gre mimo tajnega učenca, kar mu ne nudi priložnosti, zbirati izkušnje, ki so koristne za življenje. Če je storil nekaj nepravilnega in nepopolnega, bo to zanj vzrok, da bo kasneje to opravil pravilno in popolno. Ko vidi, kako ravnajo drugi, jih opazuje s težnjo k podobnemu cilju. Skuša zbrati bogat zaklad izkušenj in se stalno posvetovati z njimi. In ne stori nič, ne da bi se oziral nazaj k doživetjem, ki so mu lahko pri njegovih odločitvah in njegovemu delu v pomoč. – Končno smo pri osmem procesu. Tajni učenec mora od časa do časa obračati pogled v svojo notranjost; mora se potopiti vase, se skrbno posvetovati sam s sabo, oblikovati svoja življenjska načela in jih preverjati, svoja spoznanja popeljati skozi misli, pretehtati svoje dolžnosti, razmišljati o vsebini in cilju življenja itd. 16 Osnove antropozofije O duhovnem poreklu in skritih namenih fizičnega sveta Brane Žilavec Med člani duhovnega gibanja, ki temelji na individualnem iskanju in prizadevanju za dosego spoznanj duhovnega sveta, lahko kar pogosto naletimo na podcenjevalni oziroma celo negativni odnos do fizičnega sveta. V njih prevladuje tako močna želja po spoznanjih duhovnega sveta, da je vse, kar ima opravka s fizičnim svetom, doživljano kot motnjo ali celo kot prepreko pri njihovih prizadevanjih za dosego višjih svetov. Z določenega vidika je to povsem razumljivo, kajti ‘fizično življenje se lahko preseže le s spodbujanjem takšnih intimnih občutij, ki so sama po sebi v skladu z duhovnim svetom. Samo takrat, ko okrepimo takšna občutja in jih napravimo dejavne, bomo imeli okoli sebe ne le čutni svet, temveč tudi duhovni svet, ki je dejanski, resnično pravi svet. Kajti ta svet, ki se običajno imenuje resnični svet, je samo odsev, podoba dejanskega stvarnega sveta. Resnični svet je duhovni svet.' 1 Če se ustavimo pri tem dejstvu, potem je seveda logičen zaključek, da ‘obstaja nekaj duhovnega v ozadju vseh fizičnih pojavov v našem vesolju. Kar se zaznava kot zunanje fizično, je v resnici samo privid, maja 2 . Le v primeru, ko smo napredovali od iluzije do duhovne resničnosti, bomo imeli pravilno idejo.' 3 Seveda zadeva ni tako enostavna. Če vzamemo za primer slikarjevo sliko, ne moremo reči, da je slika iluzija samo zato ker je bila ustvarjena s strani slikarja. Prava umetniška stvaritev ima v sebi nekaj neodvisnega, nekaj, kar lahko zaznavamo tudi še stoletja po slikarjevi smrti, ko opazujemo njegovo stvaritev. ‘Vsaka slika govori preko svojega videza, ne samo skozi njeno podobnost originalu. Seveda, najprej moramo razviti v nas pravilno sposobnost razumevanja realnosti. Potem se lahko fizično vidi kot neposreden izraz duhovnega. Fizični svet razloži samega sebe in vključi v to razlago duhovni svet. Vendar moramo najprej vedeti, da so naravni pojavi samo polovica zgodbe, tako dolgo
obzorja dokler poročamo o njih, kot da bi bili zgolj čutni pojavi. Najprej se moramo zavedati tega dejstva.' 4 To seveda pomeni, da ima fizični svet – kljub temu da je samo odsev duhovnega – v sebi nekaj realnega. Med tistimi, ki zavračajo materialni svet kot nekaj negativnega, so pripadniki raznovrstnih mističnih skupin, ki se s poglabljanjem v svojo notranjost želijo približati duhovnemu svetu. Pristop duhovne znanosti je drugačen. ‘Pot k duhovni znanosti zahteva prepoznanje dejstva, da si je nemogoče predstavljati, da se lahko najde fizično snov v zunanjem svetu našega človeškega okolja. Naše oči gledajo zunanji svet, naša ušesa slišijo zunanji svet in mi razumemo naravo tako, da uporabljamo intelekt, s pomočjo katerega kombiniramo stvari, ki jih vidimo, slišimo in zaznavamo z drugimi čutili. Potem mislimo, da vemo nekaj o zunanji naravi. Kljub temu smo v zmoti, če mislimo in verjamemo, da bomo s pomočjo znanosti odkrili fizično snov in zakone, ki ji pripadajo, v zunanji naravi. Materializem je v zmoti ne zato, ker govori o fizični snovi, temveč zato ker materialisti mislijo, da bodo našli fizično snov in zakone fizične materije, njeno infrastrukturo in pravo naravo, v zunanjem svetu. Ljudje, ki ne želijo spoznavati zunanjega sveta zaradi tega, ker je le-ta materialni svet in zaradi tega želijo slediti notranji mistični poti, ki vodi v duhovni svet, so potemtakem materialisti v enaki meri kot ljudje, ki tolmačijo zunanji svet enostavno v materialistični maniri. Njihova izbira mistične poti kaže, da se tudi po njihovem mnenju nahaja fizična snov v zunanjem svetu. Če želimo videti stvari v resnični luči, potem ne smemo več iskati narave materije v zunanjem svetu. V našem razumevanju sveta nam mora biti jasno, da kolikor daleč razširimo naše čutne zaznave, ne bomo nikoli odkrili bistvo fizične snovi, njeno infrastrukturo in njene zakone. Potrebno je razumeti, da je vse, kar obstaja v zunanjem svetu, maja. To je svet pojavnosti.' 5 Če želimo prodreti skozi svet pojavnosti v njegovo resnično bistvo, moramo v ta namen najprej razviti v sebi ‘posebno osnovno občutje, ki ga mnogi ljudje v današnjem času in še posebno akademiki sedanje dobe ne posedujejo. To je občutje, da vse, kar je neposredno okoli nas v svetu, ki ga zaznavamo s čutili – vse, kar vidijo naše oči, kar slišijo naša ušesa in tako dalje – ni resnično in da ne smemo iskati resničnosti v tej smeri. Razviti moramo občutje, da je popolnoma zgrešeno iskanje atomov in molekul v svetu, ki ga zaznavamo okoli sebe. Takoj ko kdorkoli prevzame atomistične ideje, se bo le-ta znašel v materializmu, ki vodi v propad. Svet, ki ga zaznavamo s čutili, lahko razumemo pravilno le v primeru, če ga smatramo za pojav, kot obliko manifestacije. Snov ni prisotna v stvareh, ki jih zaznavamo s čutili. Ko uporabljamo naše oči in opazujemo celoten zvezdni obok, oblike oblakov, vsebino štirih kraljestev – mineralnega, rastlinskega, živalskega in človeškega – ne smemo iskati ničesar materialnega v stvareh, ki prihajajo k nam skozi čutne zaznave. Materija ni v nobeni od njih! Vse, kar zaznavamo, so pojavi, podobno kot na primer pojav mavrice, čeprav se zdijo bolj trdni kot mavrica. Nihče si ne bi smel predstavljati, da ima mavrica nekakšno obliko zunanje pojavnosti – podobno mostu z obodom v sedmih barvah – temveč jo mora videti kot pojav. Na enak način bi morali smatrati za pojave vse stvari, ki jih srečamo preko naših čutil, ne glede na to, kako trdni se nam zdijo. Kristal se seveda lahko prime, medtem ko v primeru mavrice ne moremo prijeti ničesar. Čeprav ima kristal učinek na naše čutilo tipa, se mora še vedno smatrati kot pojav. Tako imenovani fizični pojavi, ki jih srečujemo, potemtakem vsekakor niso materialni pojavi, temveč so zgolj pojavi, ki prihajajo in odhajajo iz druge realnosti, ki je ne moremo doumeti, dokler je nismo sposobni razumeti v duhu. Resnični cilj antropozofskega razvoja zgrešijo predvsem tisti ljudje, ki prezirajo zunanjo materialnost in zato izjavijo: Stvari, ki jih zaznavamo na zunanji način, so le materija in zato se moramo dvigniti nad te stvari. Takšen pristop je docela napačen. Stvari, ki jih zaznavamo v zunanjem svetu, niso materialne' 6 , temveč so odsev dejavnosti duhovnega sveta. Če stvari zunanjega sveta niso materialne, potem se seveda pojavi upravičeno vprašanje: Kaj pa potem sestavlja materijo? Če želimo najti odgovor na to vprašanje, moramo najprej razumeti, da ‘duhovna znanost vzame za svoje izhodišče dejstvo, da ima ves obstoj svoje 17
Page 2 and 3: Kolofon S V I T A N J E Revija za n
Page 4 and 5: Uvodnik Marina Nuvak glavna in odgo
Page 6 and 7: iodinamika 6 Kjer rastejo sadeži v
Page 8 and 9: iodinamika Pasta za drevesni debeln
Page 10 and 11: iodinamika Mala učna kmetija na Go
Page 12 and 13: iodinamika izobraževanje in razisk
Page 14 and 15: Širimo obzor Vaje ob strani življ
Page 18 and 19: širimo 18 poreklo v duhovnem svetu
Page 20 and 21: širimo elementarnih bitij, ki se p
Page 22 and 23: antropozofska 22 tukaj celularni im
Page 24: Utrinek 24 Kaplja, ujeta v jantar S

Revija Svitanje - Jesen 2013

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?