Špegel: Das Ü Magazin, oktober 2018

Silnice na delu
Vprašanje je sledeče: kje se torej dogaja
pospeševanje in čemu je to potrebno? Eno
od najlepših uprizoritev pospeševanja znotraj
direktno »mainstream« sfere, je uspelo izvesti
(presenetljiva je predvsem natančnost izvedbe)
»fast-fashion« znamki ZARA, ki je na precej
običajni, kratki, beli majici z mogoče nekoliko
daljšimi rokavi stiskala napis (napis je podan z
velikimi tiskanimi, pisava je pri prvem delu stavka
veliko manjšega formata kot je ta v drugem delu):
»FROM PLACE TO PLACE, ESCAPE FROM
ALL 5 .« Praksa pospeševanja je tako precej
podobna praksi bežanja. V tej maniri je torej
mogoče razumeti naslov 9 številke revije ŠUM,
ki je tudi edina »proper« publikacija v tej smeri
– naslov revije se glasi: »Exit or Die.« »Exitanje«
tako nadomesti bežanje, saj je beg vedno že hkrati
način resignacije. Kot to poudari Arran Crawford
čisto na začetku svojega prispevka On Letting Go:
»Izhod je najprej in predvsem koncept resignacije
(renunciation), kar pa v končni fazi pomeni
opustitev politične akcije in politične teorije.«
(Crawford, 2018, str. 1175) Kar je pri vsem tem za
nas bistvenega, ni (le ali nujno) popolna opustitev
nad dogajanjem v svetu (takšen način resignacije
je predvsem značilen za Zen Budizem); praksa
»exitanja« ne pomeni konec načrtovanja in
strateške akcije v prihodnje – za boljši prikaz
izrečenega si lahko preprosto predstavljamo
metodo bežanja izpod nadzora radarja. Kot to
formulira Albert O. Hirscham je »“exit” definiran
kot odločitev zapustiti obstoječo organizacijo.
Hirscham bo identificiral možnost izhoda v
politiki z observacijo, ki je lastna Rousseau. Ta
pravi, da je konflikt v naravi veliko enostavneje
rešen prek načina izogibanja in romanja drugam.«
(prav tam, str. 1176) Temeljna razlika je tako v tem,
da trenutni način političnega organiziranja nujno
temelji na konsolidaciji; prav razprava in podajanje
Iskanje Resnice
mnenj je določena oblika dialektične metode, ki
omenjeni proces ponavlja znova in znova, le da
vsakokrat na višji ravni – višja raven je ponovno
posledica samega koncepta političnega, ki rešuje
antagonizme z načinom njihove integracije.
Najbolj očitni primeri te logike so jasno vidni v
ZDA, kjer sta tolerantnost do drugega in njegova
emancipacija, dve isti značilnosti tega enega
procesa. Kot se izrazi Nick Land v programskem
tekstu The Dark Enlightenment: »To je magična
formula dialektike, ali njene logične perverzije.
Ko je izključno toleranca tolerirana in vsi (ki kaj
pomenijo) sprejmejo to manifestno nesmiselno
formulo – kot ne le racionalno inteligibilno,
temveč tudi kot univerzalno-afirmiran princip
moderne demokratične vere –, ne ostane nič
drugega kot le politika.« (Land, 2013) Toleranca
tako ne označuje le načina dostopanja do drugega,
marveč je v njej sami že zapisan protokol, pod
katerim naj bi se to sprejemanje odvijalo. A
Špegel: Das Ü Magazin - Julij 2018
25