Špegel: Das Ü Magazin, oktober 2018

stvar indiferentnega mehanizma samega, je
tako logično pričakovati, da bo nova sistemska
materialnost oziroma nova dominantna
silnica (teleologiji se je v tem primeru težko
izogniti) sprožila spremembe, ki, že po sami
logiki delovanja, nujno zahtevajo (predvsem)
rekonstrukcijo v sferi družbene oziroma politične
organizacije družbenega. Zavoljo vzpostavitve
novega suverena smo tako priča procesu, ki, po
eni strani definira novi smoter delovanja, po
drugi pa istočasno (glede nanj samega, tj. glede
na njemu lastni smoter) izvaja (brez kakršne koli
intencionalnosti) proces preizkušanja in selekcije
glede družbenih in političnih form, ki bodo –
glede na možnost konvergence in uspešnosti –,
lahko tvorile potencialno suverene skupnosti, in
tiste, ki tega ne zmorejo oziroma ne bodo zmogle.
Na mesto sodnika se tako postavi realnost sama
– potencialne uspešnosti in neuspešnosti ne bo
težko zaznati; vse kar rabimo realnosti dati, je
edinole čas. Kar je pri novem načinu organiziranja
najprivlačnejše, je prav dejstvo, da bi novi
mehanizem, vsaj hipotetično, moral privesti do
rasti za zdaj še ne(pred)videnih, ali pa še bolje,
na realnosti še nepreizkušenih modelov socialne
organizacije in družbenih praks; te so bile v
preteklosti zadušene s strani normativnih načel,
ki urejajo vsakdanje življenje posameznika. Ko
postaja regulacija kapitalizma čedalje zahtevnejša
in čedalje bolj neučinkovita (kronično zamujanje
pri reševanju problemov 11 ), postane svoboda
tista, ki daje možnost bolj hitrega prilagajanja
in potencialno boljše konvergence z obstoječim
sistemom.
Ko ni nobene potrebe po strinjanju, še
manj s pomočjo prisile, je negativna (ali
libertarna) svoboda še vedno možna,
in tale dialektični ne-argumentativni
drugi je enostavno formuliran (čeprav v
svobodni družbi, sploh ne bi rabil biti)
Iskanje Resnice
kot: »“Do your own thing.” Dobesedno, ta
neodgovoren in malomaren imperativ
nastopi kot politično povsem nevzdržen
(intolerable), saj sovpada prav z levičarsko
depresijo, regresijo (retrogression), ali
depolitizacijo. Do ničesar drugega se
njegovim nasprotnikom ne ljubi tako
ogorčeno kregati. (Land, 2013)
Land tale selektivni proces realnosti-same
poimenuje kot Gnon; gre za zloženo besedo iz
koncepta Narave, ali bolj natančno, iz koncepta
Boga Narave (Nature or Nature’s God). Ne gre se
za Spinozističnega Boga, saj ta opisuje ravnovesje,
Gnon pa na drugi strani predstavlja prekinitev
(suspenz). »Gnon je nič manj kot realnost, neglede
na to, v kar verjamemo. S čimerkoli prekine,
zdaj, brez zamika, je Gnon. Karkoli še ne more
biti odločenega, kljub temu da se realnost še
vedno odvija, je Gnon. Če obstaja Bog, ga Gnon
poimenuje. Če ne, Gnon označuje vse kar ta ”ne”
Špegel: Das Ü Magazin - Julij 2018
36