Špegel: Das Ü Magazin, oktober 2018

strojnega (tehnomskega) sistema. Kot se do
smotrnega vzroka in inteligence izrazi Miroslav
Griško: »Land smoterni vzrok povezuje s
kapitalom, saj je, sledeč Marxu, kapital tisti, ki
napaja vzpon strojnega phyluma do njegove
poslednje oblike« (Griško, 2018, str. 1019) – od
obdobja industrijskega kapitalizma dalje namreč
(predvsem) naravoslovna znanost, tj. izrazito
inteligentni proces, vedno bolj odločno vstopa v
sam produkcijski proces kapitalistične ekonomije
in jo, prav zaradi tega dejstva, tudi ustrezno
preobraža od znotraj – nastop strojev in strojne
inteligence tako označuje prav Marxov koncept
realne subsumpcije. Na podlagi te ugotovitve
je mogoče povezati proces selekcije in proces
inteligence; ko znanost postaja vedno bolj stvar
tehnomskega kapitalističnega sistema, začne
tudi sam proces razvoja in delovanja inteligence
povzemati specifično kapitalistični priokus, tj. od
njega postane odvisen. Specifično kapitalistična
inteligenca zato postane tako pogon kot merilo za
nastop vseh ostalih inteligenc; v prvi, sprejemajoči
se verziji to pomeni, da za kapitalizem primerna
inteligenca konvergira v obstoječi sistem –
postane novi člen realne subsumpcije kapitala –, v
drugi, negativni verziji, pa izrazito kapitalistična
inteligenca deluje kot filter, ki onemogoča nastop
alternativnih, a za obstoječi sistem neučinkovitih
oziroma neprofitnih form inteligence. Zaradi
te aksiomatike kapitala Griško izjavi, da je
»inteligenca povsem vojni koncept. […] Če je
strojna inteligenca navsezadnje čisti koncept
vojne, jo določa smotrni vzrok oziroma je sama ta
smotrni vzrok, pri čemer je po Landovem modelu
smotrni vzrok svoja lastna rekurzivna stvaritev.
(teleoplexy) […] Strateška in taktična učinkovitost
inteligence izhaja iz njene sposobnosti dojeti, da
obstaja zgolj ena vojna, kolikor obstaja zgolj ena
struktura realnosti.« (prav tam, str. 1016, 1019)
Land na podlagi te ugotovitve zapiše, da »kar si
Iskanje Resnice
inteligenca v zadnji instanci želi, je ona-sama –
kjer je ”ona-sama” razumljena kot ekstrapolizacija
onkraj tega, kar je bila do sedaj, prav zato, da bi
delovala še bolje.« (Land, 2013) Da ne bi prišlo
do nesporazuma, tj. nepotrebnega optimizma,
Land nadaljuje: »Inteligence počno (vsaka) svojo
stvar, v direktni proporciji z njihovo inteligenco;
če tega ne moremo sprejeti, sledi, da najbrž
sploh ne moremo živeti (it’s true that we probably
can’t live at all). (prav tam, 2013) Na srečo pa ta
– na prvi pogled ostudni – determinizem ponuja
še ostale, zaradi (že izhodiščnega) čustvenega
neodobravanja večinoma še ne(pred)videne
možnosti. Ker je filter realnosti zamenjal lastnika
(suverenost odločanja ne več temelji na klasični
politični participaciji, ki je vsaj delno še vedno
bila sestavljena iz normativnih družbenih načel –
urejanja družbe na osnovi verskih, tradicionalnih,
etničnih, rasnih, identitetnih prepričanj, itd.) in
je naposled le (po nekaj stoletjih pritiska) postal
Špegel: Das Ü Magazin - Julij 2018
35