Špegel: Das Ü Magazin, oktober 2018

lahko udejanja na spletu, ali le znotraj platforme,
v kateri ta deluje. Ker je model (dizajn) zgrajen na
tej osnovi, mora tako nujno vsebovati določene
mehanizme oziroma algoritemske ukaze,
ki bodo sposobni maksimirati ti dve željeni
komponenti – uporabnikom je tako omogočena
(v večini primerov) brezplačna storitev, ti pa,
zavoljo te izmenjave, popustijo drugje. Da bi
manipulacija sploh bila mogoča – manipulacija
je potrebna, saj zvišuje dve osnovni komponenti:
čas in aktivnost (ki sta iz ekonomskega gledišča
izjemno pomembni) –, se mora uporabnik odreči
popolni kontroli nad svojimi podatki (mikronamigi,
piškotki, všečki, naročeni kanali, branje
elektronske pošte, itd.) in platformi, katero sam
uporablja, omogočiti asimetrični dostop in
uporabo namigov ter sledi, ki jih vztrajno pušča
za seboj. Nekateri raziskovalci so takšen proces
že označili kot sistem algoritemske vladnosti, tj.
avtomatizirano in računalniško izvajanje navodil
za delovanje tehnologij nadzora. Kar posameznika
zgrabi in vpne v oblastna razmerja se tako
precej razlikuje od preteklih oblik propagande;
današnja manipulacija »(ne le ekonomska
propaganda, pač pa tudi politična propaganda
v obliki izbire in prirejanja političnih vsebin,
kombiniranih s podobami in posnetki) deluje na
način tehnološko posredovanega vzpostavljanja
povezav med predosebnimi afekti in poosebnimi
stroji, tj. povezav, ki večinoma zaobidejo
raven diskurzivnega prepričevanja, verjetja,
reprezentacije in pomena.« (Krašovec, 2017,
str. 17) Podobnega mnenja je tudi programski
razvijalec in filozof Jaron Lanier: »Manipulacijo
povzroča delovanje algoritmov, gre za nekakšno
skrito manipulacijo, ki pa kljub temu čez čas, s
pomočjo postopnega “ukrivljanja” vedenja, sproži
postopne spremembe v njem. Bistvenega pomena
je prav sama shema nagrajevanja in kaznovanja,
ki je vključena v delovanje algoritemske vladnosti.
Iskanje Resnice
Uporabniku “boti” na podlagi kompleksnih in zelo
obsežnih statističnih analiz (v pozitivni povratni
zanki) vračajo potencialno željene rezultate (za
novo interakcijo), glede na predhodno že poslane
sledi in namige uporabe. A problem vzpostavi (in
ustvari) že sam način delovanja algoritmov – spet
težava nastopi prav zaradi težnje po vse hitrejši
odzivnosti. Kot nadaljuje Lanier … Ti namigi
oziroma njihova transformacija v nove namige se
odvija v t. i. “real time” času; kar so raziskovalci
ugotovili, je, da je zavoljo težnje po večanju
interakcije in dviganju stopnje porabljenega
času uporabnika na določeni platformi, najbolj
učinkovita metoda za uspešno udejanjanje teh
dveh željenih faktorjev – ob zelo kratkih časovnih
intervalih –, prav manipulacija, ki temelji na
povečevanju negativnih odzivov (razdraženost,
jeza, strah), saj ti običajno rastejo hitreje (znotraj
zelo kratkih časovnih intervalov) kot pozitivni
in poleg tega še povzročajo bolj burne odzive –
Špegel: Das Ü Magazin - Julij 2018
50