Špegel: Das Ü Magazin, oktober 2018

temelječa na zasnovi, kot jo trenutno zastopa
dominantna liberalna paradigma, še posebej
vidna v ZDA, izkazala za uspešno in učinkovito
politično možnost za prihodnje, je tudi tisto, ki
edino nosi težo. Enako lahko rečemo za ostale
možne družbeno-politične nastavke, ki s svojimi
specifikami prikazujejo različne možnosti, tj.
heterogene načine koncipiranja politične oblasti.
Takšen (očiščen) pristop do problematike,
vnaša v diskurz tudi nekatere druge, precej
kontroverzne teme, ki pa v tako koncipiranem
dojemanju političnega organiziranja ne delujejo
pokroviteljsko, šovinistično ali ksenofobno,
marveč s seboj nosijo precej odločilno težo –
ponovno je v ospredju (NRx ljuba) možnost »low
voice high exit«. Ko se naposled le znebimo precej
trdovratnega problema: kaj je nam všeč in končno
pričnemo urejati določene nastavke po kriteriju:
ali ti delujejo ali ne, postane tudi govor o tem, da
si ljudje med seboj (žal) niso enaki – ti posedujejo
med seboj izjemno raznolike karakteristike, ki so
v različnih situacijah, različno aplikabilne –, nekaj
(precej bolj) običajnega in nevtralnega. Takšen
pristop do človeku inherentne težave (eksplozije
inteligence), se povsem razlikuje od tistega, ki v
večini primerov prevladuje na levici (predvsem
imamo v mislih levičarsko krilatico oziroma (po
njihovem mnenju) kritiko, ki zagovarja pozicijo
– ukvarjanje z idejami, ki lahko privedejo do
pojava rasističnih, ksenofobnih, ali kakršnihkoli
drugih spornih idej, je preprosto prenevarno) –
prav zato je utopično pričakovati razpravo, ki bi
se poskušala jasno opredeliti do novih in novih,
k nam naplavljenih težavam. Gre za t. i. koncept
deplatforming-a. Bolj učinkovito reševanje
obstoječih težav in hitrejše raziskovanje mogočih
odgovorov na nova, tako vedno znova ostaja
potisnjeno v ozadje – le kako dolgo bo temu tako?
Žal ne obstaja »exit« v socialno integracijo
in sprejemanje (acceptance), pravično
Iskanje Resnice
distribuirano prosperiteto, javno
participacijo, ali asimilacijo, ampak le v
(če ga poskušamo dojeti na način, ki ga
v tem stavku Land kritizira – dodatek je
moj) aspiracije in sanje, ki so sovražne do
faktov in usode ( fortune). Kot sta bili tako
levica kot reakcionarna desnica enako
hitro opozorjeni (equally quick to notice), bo,
dokler tele sanje na pohodu – ne le proti
pravici do formalne enakosti, ampak
še veliko naprej v kraljestvo znatnega
političnega izboljševanja (»remedy«) –, ne
bodo končane, bo bila desnici vzeta vsa
pravica definiranja obstoječega poteka (it
is one that the right has no right to). (prav tam,
2013)
Da bi Landove (pravkar prevedene) besede
z nami lažje rezonirale, je potrebno v obstoječi
prikaz dodati še eno problematiko, ki jo do zdaj na
takšen način še nismo načeli. Lahko bi dejali, da gre
Špegel: Das Ü Magazin - Julij 2018
39