Špegel: Das Ü Magazin, oktober 2018

eno samo resnico.
To ima določene omejitve. Ker so stvari
res same po sebi, so hkrati lahko res le same
po sebi. Onkraj njih niso dokazljive. Za primer,
ne morem dokazati, da drugi ljudje mislijo ali
sploh obstajajo izven moje predstave o njih,
vendar sem lahko prepričan, da lahko obstajajo
kot moja predstava o njih, v skladu s čimer tudi
delujem, tako kot kdorkoli, karkoli in kadarkoli.
Če recimo stola ne opazim, bom deloval kot da
ga ni in se obenj spotaknil, nakar bom “pogledal
kaj je zadelo ob mojo nogo”, si v skladu s tem
“oblikoval predstavo” in od tedaj naprej “v skladu
s to predstavo reagiral”. Stol bo torej postal del
moje resničnosti dokaj pozno v procesu, le moje
sklepanje bo, da je obstajal že prej, kar pa ni
evidentno iz našega delovanja.
Če me recimo ubije sevanje, katerega ne
morem zaznati, se do smrti ne bom mogel
umakniti. Zame ne bo obstajalo, bo pa obstajalo
za moje telo. Žal obvestilo o nevarnosti (za razliko
od stola) mi ni bilo posredovano.
Tovrstna pokrajina bo torej obdržala lastnost
moderne, da je oblikovanje Resnice še mogoče.
Pravzaprav ne utemelji (le) univerzalne Resnice,
pač pa individualno resnico, ki je za individum
že univerzalna resnica. In obratno za vse ki bi
upravičeno menili, da je tovrstna postavitev sila
nevarna, s tem je tudi vsaka univerzalna resnica
hkrati individualna resnica. To ni trditev, ki
omogoča moderno resničnost. Tudi postmoderna
ne more oblikovati tako samoutemeljujočih se
postavitev.
To se najbolje pokaže v trenutku, ko si
prizadevamo razumeti delovanje ljudi. Ljudi ne
“potrebujemo”, vendar so zelo priročni. Ljudje
oblikujejo tako individualno kot v skupnostih
mnogotere predstave, vrednote. Če smo pozorni
Iskanje Resnice
slednja temeljijo na organizaciji mnogoterih
atomarnih zavesti v kompleksnejše sisteme. Če
imamo torej vernika, ki veruje v obstoj naključnega
boga, bo njegovo prepričanje, pozicija, lahko
imela vpliv na njegovo celotno telo. Kako bo
umrl, s kom se bo družil, katera dela bo izvajal,
kaj in kdaj bo jedel, kaj ga bo veselilo in kaj
navdalo z gnusom. Imamo torej vrsto delovanja,
ki je prepoznavno, ne glede če obstaja pozicija
predmeta njegovega verovanja tudi izven njega
kot makropozicije. Če se ta makropozicija sooči
z drugačno makropozicijo, drugim človekom, ki
recimo verjame v spiritualizem, ki prav tako vpliva
na njegovo potrošnjo, rituale, druženje … to ne
predstavlja težave. Ker v naprej ne obstaja resnica
vseh resnic (razen kot še ena makropozicija),
to ne predstavlja težave. Težave so povezane
z obstojem vsake pozicije posebej, njenim
prizadevanjem stabiliziranja svojega obstoja.
Vendar tudi mikropozicija je makropozicija.
Špegel: Das Ü Magazin - Julij 2018
68