Špegel: Das Ü Magazin, oktober 2018

ne pustimo se zmesti; ključen problem, ki ga
izpostavi zgoraj citirani tekst (invazivnost na videz
dobrohotne progresivne politike sprejemanja),
hkrati ne izključuje možnosti oziroma sploh ne
gre nasproti omogočanju obstoja in prosperitete
različnim identitetam in njihovim hibridom.
Problem se nahaja drugje. Je v samem procesu
postajanja, v katerega je že inherentno vključen
proces priznavanja. Ko poskušamo v – vsaj če
govorimo o Zahodnem demokratičnem svetu –,
izvesti določene politične spremembe, te zavoljo
zgoraj navedene logike nujno temeljijo na principu
(kot se je do takšnega načina delovanja izrazila
filozofska smer Neoreaction, ali krajše NRx 6 ) »high
voice low exit«. Takoj nam postane jasno, kje tiči
težava. »Izhod je torej način anti-politike ali postpolitike,
ki opusti vsakršno navezavo na politiko
samo.« (Crawford, 2018, str. 1177) »Osnovno
vprašanje se tako ne ukvarja s tematizacijo
družbe, ki bi vsem nam bila všeč. Bolj kot to
postane ključnega pomena moč diferenciacije
obstoječega, ki šele nato omogoči obstoj novih
socialnih modelov in jih s tem naredi za možne.
[…] In to predvsem zato, ker v nadaljevanju ne
bo strinjanja glede obstoječih socialnih idealov.
Biti ujet v argument okoli njih, v zadnji instanci
pomeni, živeti v pasti.« ( Land, 2014) To pa je tudi
citat, ki najbolj rezonira z idejo, ki jo poskušamo
vpeljati v temle eseju. Preden se ponovno vrnemo
k Westu (kateremu smo zaupali to nalogo), naj
podamo še nekaj, tej tematiki složnih besed: »Ker
je »exit« vedno že naravnan proti dezintegraciji,
nima nobene nuje po utopizmu ali agresiji. Svet
že zaznamuje kaos fragmentacije, tako da tisti,
ki so za izhod ne rabijo početi drugega kot le
obrambo tistega, kar povzroča dezintegracijo.
Izhod drvi proti zunanjosti, ob tem pa participira
v kaskadnem procesu sistemske napake. Ko je
mašina raztrgana, vznikne brezdržavno stanje
in Leviatan začne trohneti.« (Crawford, 2018,
Iskanje Resnice
str. 1182) Živimo v, kot je tale fenomen definiral
Land in kot je jasno vsakemu bralcu Osnovnih
Delcev: »The Atomization Trap«. 7
Problem ni več zvezan z rešitvijo
Kanye West najbrž res ni bral
akceleracionistov, še najmanj Landa, a si njegova
vloga (vsaj v prečiščeni verziji – ljudje smo pač
izbirčni) kljub temu nedvomno zasluži mesto
znotraj tega kanona misli 8 . Že sam pomen in
praktična funkcija besede »hyperstition« (hiper +
praznoverje = izpolnoverje – zaris pobega od
usode), njenega »utiri se in postani neobhoden«
(hipersticija je v akceleracionističnih krogih v tem
času postala pomemben koncept), predstavlja reč,
ki Westu nedvomno ne more biti tuja – spomnimo
se na primer MTV debakla, ali pa bolj nedavne
»MAGA« provokacije (več sledi kmalu). Kot se do
hipersticije opredeli Nick Land:
Če deluje, postane resnična. Še enkrat: o
Špegel: Das Ü Magazin - Julij 2018
26