Špegel: Das Ü Magazin, oktober 2018

učenju in sociali oz. trgu delovne sile.
Iz omenjenega bi lahko sklepal, da ima
lahko taboo dokaj močno vez z ideološko naravo
institucij za urejanje življenja. Ni nujna, vendar
institucija se postavi na podobno pozicijo kot
superego. Ne želim reči, da je nefunkcionalna,
pač pa da taboo iz strani uporabnika ni med
zaželenimi produkti. Vendar prav taboo spremeni
institucijo iz funkcionalno-pragmatične v
emotivno-konservativno. Ni namreč naključje,
da se taboo razvije, saj morda ni v interesu
uporabnika, je pa v jasnem interesu institucije in
šele skoznjo tudi uporabnika.
Identiteta
Identiteta ima določene značilnosti, ki so
najbolj očitne skozi puberteto. Družina je primer
institucije, kjer se vzpostavi razmerje mogočnega
odraslega in nebogljenega otroka. Dokaj hitro
se začne rušiti oz. je v dokaj stalnem procesu
spreminjanja. Otrok se lahko izogiba tabooju
izzivanja staršev oz. prevpraševanja svojega
razmerja do njih, vendar tako otrok kot starši
sčasoma postanejo nesmiselni za obnavljanje vlog.
Otrok sčasoma postane krepkejši, samooskrben in
razgledan, morebiti celo bolj od staršev, medtem
ko starši sčasoma ostarijo, umrejo in postanejo
nesposobni opravljati svojo vlogo, tudi če otrok
nikoli ne nazove tabooja.
Eden bolj poznanih načinov ustvarjanja
identitete je upor. Nekoliko manj znani so umik,
adaptacija in zlom. Verjetno jih je več, vendar
našteti za to analizo zadoščajo.
Pri adaptaciji bo šlo za presojo, da je taboo
vsaj sprejemljiv. V tem primeru je kriza pubertete
dokaj blaga, vendar zahteva dokaj zahtevne
pogoje. Sprejem tabooja mora biti smiseln. Starši
morajo recimo posedovati vsaj sprejemljive
vrline (karkoli že pubertetnik ceni). Identiteta se
EgoTrip
najverjetneje pojavi v preverjanju možnosti, da
taboo zavrne. Če je izbira samo navidezna, ne
govorimo o adaptaciji.
Ta opcija je dokaj nepoznana, ker je
družina idealizirana, hkrati pa neusposobljena
in neopremljena za pripisane funkcije (vzgoja,
oskrba, opolnomočenje in ostale možne funkcije)
posledično običajno neustrezna za tovrsten
razvoj. Predstavljajte si, da se nahajate v trgovini
brez denarnice in edini način kako priti do želenih
izdelkov bo kraja (prikrita prisila). To je položaj, v
katerem se znajdejo starši (razbojniki) pred otroci
(trgovci), katerim ne morejo ponuditi tega kar si
otroci želijo oz. potrebujejo. Recimo da imamo
družino, v kateri otrok ne sme kaditi, nakar otrok
očita staršu, naj neha kaditi. Če doseže sram oz.
kesanje in najpomembneje spremembo, se starš
podredi avtoriteti družine, katero predstavlja
otrok. Družina za otroka v tistem momentu ne
predstavlja vir prisile, pač pa vir moči, s tem pa
Špegel: Das Ü Magazin - Julij 2018
5