Špegel: Das Ü Magazin, oktober 2018

predpostavk. Le kako bi lahko drugače prišel do
spoznanja, da v kompleksni družbi 21. stoletja
stvari žal ne delujejo po zakonih dobrega in zla.
Za boljšo pojasnitev omenjenega procesa se je
ponovno vredno obrniti k Lyotardu:
Toda v igrah s popolno informacijo
najboljša učinkovitost ne more biti,
hipotetično, v pridobivanju takšnih
dodatnih informacij. Izvira iz neke nove
razporeditve podatkov, ki pravzaprav
tvorijo neko potezo. To novo razporeditev
se največkrat doseže s povezovanjem
serij podatkov, ki so vse doslej veljale za
neodvisne. To sposobnost, da se poveže
tisto, kar ni bilo povezano, bi lahko
imenovali umišljanje. Ena izmed njenih
lastnosti je hitrost. […] Potemtakem
je, ob enaki kompetenci, povečanje
učinkovitosti v produkciji vednosti
– in ne več v pridobivanju vednosti –
nenazadnje odvisno od tega umišljanja,
ki omogoča bodisi da se napravi nova
poteza bodisi da se spremenijo pravila
igre. (Lyotard, 2002, str. 52, 53)
Ko se torej naslednjič znajdemo do nosu
potopljeni v cono politike, imejmo v mislih, da
čas kategorično zahteva mešanje tako levih kot
desnih idej. Te bodo nastale na podlagi (do takrat)
popolnih informacij, »toda hkrati to ne bodo igre
na ničelno vsoto, in spričo tega dejstva ni tveganja,
da bi se razprave zaradi izčrpanja zastavkov kadar
koli fiksirale na pozicije minimalnega ravnotežja.«
(prav tam, str. 67) Obe definiciji (kar imamo v
mislih za levico in kar odzvanja kot desnica) se
namreč postopoma spreminjata v anahronistični
oznaki za obdobje, v katerem so težave, ki so
Iskanje Resnice
pestile človeštvo, še operirale na človeški ravni
– obdobje, ki prihaja, bo kmalu pokazalo, kako
je večina teh oznak (v vmesnem času) postala v
celoti redundantnih: »“semantic apocalypse” (Bakker,
2011) incoming«. Ali kot se do tegale problema
izrazi Land: »“I don’t… want to live in a culture where
there are no gatekeepers at all.” – The 21st Century is
going to be rough for you.« (Land, 2018) »7 words… and
he ripped a hole in reality.« (Adams, 2018) Ključ je v
tem, da Kanye (po običajnih kriterijih) ne bi smel
biti referenca za Owens in Owens ne bi smela
biti referenca za Kanyeta. »But he did it anyway.«
(prav tam, 2018) Kanye več kot očitno razume,
da se zgodovina ne ponavlja, da ni ujetnik svojega
mišljenja ( prisoner of the mind) in da problem ni več
zvezan z rešitvijo; naredil je nekaj, kar je zelo redko
vidno – vsaj ko govorimo o nivoju in medijski
prepoznavnosti, ki jo je sam deležen. Stvar je
dejansko tako redka (toliko, da lahko potegnemo
analogijo z »rare« predmeti v računalniških igrah
Špegel: Das Ü Magazin - Julij 2018
42