Revija Lipov list, december 2018

V Sloveniji verjetno ni težko slediti smernicam trajnostnega turizma:
država je zelena, večinoma čista, zelo raznolika, kar zadeva
mikrokulturne vzorce, veliko ponudbe temelji na lokalnih
zgodbah ...
Res je. Lahko pa turistom, ki obiščejo Slovenijo in spoznajo tukajšnje
vzorce, te predstavimo kot dober primer, kot lepo izkušnjo; in mogoče
bodo začeli razmišljati o tem ter vnašati te vzorce v domače okolje
in neko drugo destinacijo, kamor bodo naslednjič potovali.
Kako pa vnašate ta načela v svoje delo?
Poskušam biti čim bolj konkretna. Recimo: s turisti smo v Blejskem
vintgarju, ki ga obiskujejo množice ljudi. Množičnost prinaša negativne
posledice za okolje. To turistom tudi povem. Povem jim, da imamo
v Sloveniji še veliko drugih sotesk, ki so izjemno lepe in kjer bodo
verjetno bolj uživali, saj so manj obiskane. Obenem jim povem, da s
tem ne želim spodbuditi množičnega obiska tudi drugod – le razpršiti
obisk. Spodbudim jih, naj razmislijo, preden se nekam odpravijo,
kam gredo, in kako bo to vplivalo na okolje, v katero vstopajo.
Omenili ste pomembnost lokalnih zgodb; te so v zadnjih letih v
turizmu čedalje bolj poudarjene ...
Te so pomembne tudi s poslovnega vidika: za neko agencijo, recimo,
je zagotovo dobrodošlo, da vključi v program lokalne ponudnike, saj
bo tako turistom omogočila stik z lokalnim prebivalstvom. Pri nas je
za zdaj sicer še problem nekoliko višja cena takšnih doživetij, a opažam,
da jo je pripravljeno plačati čedalje več turistov. Med kakovostjo
(in s tem praviloma višjo ceno) in trajnostjo je zelo močna korelacija.
Čedalje večja digitalizacija je že ničkolikokrat sprožila pomisleke
o dolgoročnem obstoju poklica turističnega vodnika – na
drugi strani pa je antipod temu mnenju: da boste vodniki še naprej
izjemno pomemben del turizma, saj bodo ljudje prav zaradi
čedalje bolj digitaliziranega sveta potrebovali osebni stik. Kaj
menite o tem?
Na voljo imamo izjemno veliko informacij, a za to, da najdemo »prave«,
se je treba precej potruditi. Večina ljudi raje najame nekoga, ki jih
bo našel namesto njih. Legende, anekdote iz osebnega življenja ...
Turisti najbolj cenijo to, do česar bi se sami težko dokopali ali se ne bi
mogli. Mislim, da ni bojazni, da bo poklic turističnega vodnika sčasoma
odveč. Zanimive so tudi informacije, da se je število rezervacij pri
turističnih agentih povečalo; čeprav si zlahka sami uredimo potovanje.
Sicer pa, glede digitalizacije ... Letos sem začela ljudi opozarjati,
da zamujajo izkušnje, ker niso pozorni nanje, saj nenehno strmijo v
zaslone, ker poskušajo ves čas posneti najboljšo fotografijo. Tako na
primer na Bledu, ko se zapeljemo s pletno na otok, zamudijo petnajst
minut, kolikor časa traja plovba, ker gledajo v zaslone, fotografirajo; in
O nagradi Zeleni mikrofon
Ker so turistični vodniki s svojim delom tisti, ki gradijo mostove
med kulturami, spodbujajo trajnostno porabo, komunicirajo odgovorni
turizem in so hkrati ustvarjalci nepozabnih doživetji, odločilno
pripomorejo k trajnostnemu turizmu na vseh ravneh. Turistični
vodniki so glasniki odgovornega turizma. Ker na svetu ni
nagrade, ki bi eksplicitno spodbujala odgovorno in trajnostno
naravnano delo vodnikov, so se v zasebni šoli za turistične vodnike
G-Guides (s sedežem v Ljubljani), kjer si za takšno vodenje prizadevajo
vsak dan z implementacijo kriterijev trajnosti v turistično
vodenje, izobraževanjem vodnikov v Sloveniji in tujini ter s prispevki
v obliki člankov in prispevkov na konferencah, odločili, da
prevzamejo pobudo zanjo. Tako so na letošnji svetovni dan turizma,
27. septembra, v Ljubljani podelili prvo nagrado Zeleni mikrofon
vodnici, »ki s svojim delom odločilno prispeva k trajnostnemu
razvoju svoje turistične destinacije«.
jim rečem: »Pospravite telefone v žep. Zapeljite se čez jezero in uživajte
samo v tem. To izkušnjo boste prvič doživeli samo enkrat. Fotografirajte
na poti nazaj. Poskusite.« In dejansko to naredijo. Turisti prisluhnejo.
Še sama sem kdaj presenečena nad tem.
Koliko časa pa sicer že vodite?
Skoraj sedem let. Po končanem študiju angleščine me je nekako zapeljalo
v turizem. To delo mi ustreza tudi zaradi nerednega delovnika,
svobode, dejstva, da si veliko na prostem. Vodim po Sloveniji – to mi
bolj ustreza kot voditi v tujini; zdi se mi, da je vodnik, ki je iz okolja, v
katerem vodi, boljši vodnik. Tudi sama imam raje, da me po državi
vodi nekdo, ki je tam doma. Dvomim, da bi lahko v tujini vodila tako
dobro, kot vodim po Sloveniji. Sicer pa vodim manjše skupine, kar
pomeni, da je stik s turisti bolj oseben; ne zdi se mi toliko pomembno,
kje (v Sloveniji) vodim, kot koga vodim.
Opažate pri turistih, ki obiskujejo Slovenijo, v zadnjih letih kakšne
spremembe?
Opažam, da se podaljšuje čas, ki ga preživijo v Sloveniji. Obiskovalci
so še vedno zelo presenečeni, ko pridejo sem, čeprav je zdaj slovenski
turizem že na točki, ko Slovenija ni več »skriti biser«. Vedo zanjo,
zato prihajajo z večjimi pričakovanji, kot so prihajali turisti pred petimi
leti, a so nad videnim še vedno prijetno presenečeni. So pa številni,
ki jih vodim, osupli nad množicami na nekaterih najbolj obremenjenih
točkah. V Sloveniji so prvič, sploh je niso poznali, in naletijo na
toliko ljudi! Sicer pa mislim, da je ena od rešitev za odpravljanje problema
prezasičenosti v nekaterih krajih v določenih mesecih višja
cena. A manjka nam samozavesti, zavedanja o tem, kaj premoremo.
Pri nas so turistom zdaj na voljo doživetja, za kakršna bi kje drugje v
tujini plačali trikrat več.
Poveste turistom, da »obstaja« tudi druga Slovenija, ki turistično
ni toliko promovirana, je pa izjemno lepa in neprimerljivo
manj obiskana?
Seveda. Lahko rečem, da »moji« turisti odidejo iz Slovenije z občutkom,
da je mogoče tukaj doživeti še veliko več, da so prvič samo popraskali
po površju. Z izjemami, saj poznam tujce, ki prihajajo iz leta v
leto in odlično poznajo Slovenijo.
Ivana Bole med vodenjem pri zgornjem Martuljškem slapu
Foto: Boris Pretnar/www.slovenia.info
Mateja Gruden
33
Zeleni zgledi
Lipov list - December 2018