Revija Lipov list, april 2019

Srečanje sorodnikov
odpeljala v televizijsko hišo – na intervju! Emilija ni vedela ničesar; to
presenečenje so pripravili tudi zanjo. Po intervjuju se je televizijska
hiša odločila poslati Emilijo v Slovenijo; četudi je bila članica
Slovenskega kluba v Buenos Airesu in si je želela obiskati Slovenijo,
dotlej ni uresničila sanj o potovanju v deželo svojih prednikov.
V Slovenijo sta odpotovala Emilija in Fito, njen mož, prav tako
slovenskega rodu. Z njima je bila argentinska televizijska ekipa, ki je
potovanje tudi posnela. In naposled je Emilija vendarle objela svojo
sestro Jolanko, ki so ji za njen obisk sicer povedali, pa ni nikomur
verjela. Predstavljajte si presenečenje, ko so se pred njeno hišo v
Nemčavcih ustavili njena sestra z možem in argentinski televizijci!
In tako se je vse sestavilo, pripoveduje Manja. Pred njo se je izrisala
popolna slika njene družine. Razumela je, zakaj se njena babica ni
nikoli nasmehnila, zakaj ni nikoli nikogar objela, zakaj ni izražala
čustev ... »Zato razumem potrebo po iskanju prednikov in védenju,
kaj nas je pripeljalo do tega, kaj in kdo smo.«
Neverjetno srečanje v Beli krajini
Manja je sicer turistična vodnica, ki vodi pod blagovno znamko
Manja Travel (in pod okriljem družbe Židana marela). Dve desetletji je
vodila po tujini in Sloveniji, zdaj pa se je povsem posvetila iskanju
prednikov in družinskih korenin ljudi, ki živijo večinoma v ZDA in
Kanadi, so pa (tudi) slovenskega ali hrvaškega rodu.
Manjine zgodbe o snidenjih sorodnikov, ki jih je ločila večinoma
ekonomska stiska med svetovnima vojnama in ki se pogosto med
seboj niti niso poznali, so nabite s čustvi in ganljive. V vseh letih,
odkar pomaga ljudem pri iskanju sorodnikov v Sloveniji in na
Hrvaškem, tako rekoč ni imela slabe izkušnje – zato pa so se ji dogajala
neverjetna naključja.
Kot je denimo zgodba o srečanju sestričen v Beli krajini – ene iz ZDA,
ki je bila na potovanju po Sloveniji, druge iz Velike Polane, ki je bila na
izletu z upokojenci ...
Manja je po Sloveniji vodila skupino Slovenske ženske zveze iz ZDA.
Med njimi je bilo precej potomcev Slovencev in Hrvatov in ponudila
jim je, da jim lahko pomaga pri iskanju sorodnikov, če bi si to želeli. Na
avtobusu je bil tudi ameriški par s koreninami v Prekmurju, ki jo je
prosil, ali lahko poišče ženino sestrično iz Velike Polane. Pisali so si
pisma, nikoli pa se niso srečali. Manja je dobila zgolj naslov – domačije,
ki je že pred leti pogorela. Tako se je lotila klicanja na različne
telefonske številke v Veliki Polani in naposled se ji je oglasil »moški, ki
je rekel: ’To je moja mama!’ Da pa je ta dan na izletu, pove. In takrat
pripelje mimo avtobus iz Velike Polane! ’Kje pa je na izletu? Je
mogoče, da v Beli krajini?’ vprašam sina. ’Mogoče pa res,’ mi odvrne in
prosim ga, naj pokliče svojo mamo in ji pove, da je v Metliki njena
sestrična iz Amerike. Zatem pa novo naključje: moji gostje in izletniki
iz Prekmurja smo imeli kosilo v isti gostilni! Tako sta se sestrični – tako
zelo podobni druga drugi! – prvič videli. Ko sem prekmurski skupini
pojasnila, za kaj gre, so vsi skočili, vsi bi iskali sorodnike na našem
Foto: osebni arhiv Manje Lilek
avtobusu. ’Moji so tudi odšli po vojni tja in tja!’« smeje pripoveduje
Manja.
Ameriški par je po vrnitvi v ZDA napisal članek o tem srečanju za
glasilo Slovenske ženske zveze Zarja in Manja je začela prejemati
prošnje Američanov za iskanje prednikov v Sloveniji in na Hrvaškem.
Sodelovanje z rodoslovci
»Najprej sem s podatki, ki so jih imeli ljudje o svojih prednikih, hodila
po pokopališčih, spraševala ljudi ...« pripoveduje Manja. Potem pa se
je povezala s stroko – rodoslovci, s katerimi zdaj skupaj odkriva speče
sorodstvene vezi med ljudmi, ki živijo na tisoče kilometrov proč.
Včasih dobi samo zelo splošne informacije o tem, kje so sorodniki
živeli, pa kakšne stare naslove v nekdanjem fonetičnem zapisu, ki že
dolgo ni več v uporabi ... »To je raziskovalno delo, ki vzame zelo veliko
časa. Tukaj ni bližnjic.«
»Po izletu leta 2016 si je (Manja, op. p.) zaslužila novo ime: ’Magična
Manja’,« piše na spletni strani Manja Travel ena njenih gostij, Sonja
Schroder. »Odkrila je sorodnike 70 odstotkov štiridesetih ljudi na
našem avtobusu! Z GPS-om v roki. Voznika avtobusa je prepričala, da
je vozil po območjih, ki so primerna le za konjsko vprego!«
Ključna ovira: jezik
Ključna ovira, zaradi katere se ljudje iskanja ne lotevajo sami, je jezik
oziroma neznanje slovenščine, razlaga Manja. Četudi vedo, kje njihovi
sorodniki živijo, je verjetnost, da ti ne bodo govorili angleško,
precejšnja. Poleg tega jim je laže, če nekdo drug (Manja) utre pot
prvemu snidenju, če izvedo več o kulturi okolja, v katerem živijo
sorodniki, o tem, denimo, s čim jih obdarovati ob prvem obisku.
Starejši smo, bolj nas zanimajo naše korenine
Ljudje, ki si želijo raziskati svoje družinske korenine, so v povprečju
stari od šestdeset do sedemdeset let. »Starejši smo, bolj nas zanimajo
naše korenine,« se nasmehne Manja.
Pred kratkim je, denimo, raziskovala za Američana, čigar mama je
prihajala iz Slovenije, a o svoji domovini ni želela govoriti, niti o tem
ne, zakaj je odšla. Zato se je sin lotil raziskovanja sam.
Raziskovala je za ameriški par, ki se je nenehno vračal v Slovenijo, »in
odkrivali smo čedalje več sorodnikov! Njihova srečanja so postajala
čedalje večja,« smeje pripoveduje Manja.
Večina ljudi, ki jim Manja pomaga pri raziskovanju družinske
zgodovine, v Sloveniji in/ali na Hrvaškem ostane dalj časa; obisk
sorodnikov pogosto združijo še s spoznavanjem države njihovih
prednikov.
Vse je mogoče!
Manja je neskončno optimistična; ko naleti na ovire, jih bo na vsak
način poskusila bodisi odstraniti ali preskočiti. In večinoma ji to tudi
uspeva. Kajti, kot smeje povzame sama: »Meni se zdi vse mogoče!«
Mateja Gruden
Iskanje zapisov v knjigah cerkva, kjer so bili predniki krščeni
Foto: osebni arhiv Manje Lilek
37
Trendi
Lipov list - April 2019